Jedro

S pobotom so se zaprle medsebojne denarne terjatve obeh pravdnih strank in zato premoženjska korist tožene stranke ni bila v prejetem blagu, kot to pritožbeno zmotno uveljavlja tožena stranka, temveč v znesku s pobotom zaprte terjatve tožene stranke do tožeče stranke, zato ji je tožena stranka v stečajno maso dolžna vrniti za pobot ustvarjeno denarno terjatev, torej terjatev po računu za blago, saj le slednja predstavlja pridobljeno premoženjsko korist tožene stranke iz izpodbitega pravnega dejanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: “1. Ugotovi se, da je prodaja dveh hladilnih vitrin ..., ki jih je tožeča stranka dne 20.9.2007 prodala toženi stranki na podlagi računa št. ... v vrednosti 7.080,00 EUR in kompenzacija (pobot), ki sta ga pravdni stranki izvršili dne 17.10.2007 do višine zneska 7.080,00 EUR brez učinka proti stečajni masi.

2. Tožena stranka L. podjetje za predelavo in prodajo mesnih izdelkov d.o.o. C. je dolžna, tožeči stranki A. import, export d.o.o., H. u. ..., Ž. - v stečaju (stečajna masa) plačati znesek 7.080,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dne 8.9.2008 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

3.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 1.104,27 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.” Tožena stranka je zoper to sodbo vložila pravočasno pritožbo. Sodbo prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V obrazložitvi pritožbe tožena stranka navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna. Meni, da da v zvezi s tožbenim zahtevkom v delu, ko tožeča stranka terja plačilo vrednosti v denarju in ne vračilo prejetega kot to primarno predvideva materialni predpis, manjka ustrezna trditvena podlaga. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zahtevek v tem delu zavreči oziroma zavrniti že iz razloga pomanjkanja trditvene podlage. Sodišče prve stopnje med razlogi v zvezi s tem zapiše, da je med strankama neprerekano, da vrnitev hladilnih vitrin ni več mogoča, ker stvari ne obstajajo. Tožeča stranka česa takega, torej niti da vrnitev ni mogoča niti da stvari ne obstajajo, ni zatrjevala niti dokazovala, zato tega tudi ni mogoče niti potrebno prerekati. Pooblaščenec tožene stranka je sicer na vprašanje sodišča pojasnil, da tožeča stranka vitrin verjetno nima več v posesti, vendar to, četudi bi držalo ne pomeni, da vitrin ni mogoče vrniti ali celo, da vitrine ne obstojata več. O tem odločilnem dejstvu torej obstaja nasprotje med tem, kar sodišče prve stopnje navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma so razlogi sodbe o tem odločilnem dejstvu nejasni in v nasprotju med seboj. Zato je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po I. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 7. čl. in II. odst. 108. čl. istega zakona, ki vplivata na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi zmotnega izhodišča, da je tožeča stranka zatrjevala ustrezno podlago in da je bila ta neprerekana sodišče prve stopnje med razlogi izpodbijane sodbe ni vsebinsko pojasnilo razlogov za uporabo podrednega pravila o nadomestitvi vrednosti oziroma razlogov zakaj šteje, da vračilo prejetega ni mogoče. Ker gre za odločilno dejstvo pritožba podredno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Tožena stranka pa nadalje sodišču prve stopnje očita tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da tožeča stranka ni dokazala niti ni dokazovala odločilnega dejstva, da vitrin ni več mogoče vrniti. Sodišče prve stopnje je zato s tem, ko je ugotovilo, da vrnitev hladilnih skrinj ni več mogoča, ker stvari ne obstajajo zmotno ugotovilo dejansko stanje. Na takšno rešitev, vračilo stvari kot primarno napotuje tudi materialno pravo in sicer 190. čl. OZ v zvezi z II. odst. 130. čl. ZPPSL, ki pa ga je sodišče prve stopnje posledično uporabilo zmotno in namesto vračil prejetega naložilo plačilo nadomestne vrednosti, čeprav zato ni bilo zatrjevanih niti izkazanih razlogov.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s katerim je ta izpodbijala pravno dejanje stečajnega dolžnika nasproti toženi stranki (ki je bila upnik tožeči stranki), storjeno v korist tožene stranke (prodajna pogodba in pobotanje medsebojnih terjatev z različno dospelostjo) v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta brez pravnega učinka proti stečajni masi prodaja dveh hladilnih vitrin, ki jih je tožeča stranka dne 20. 9. 2007 prodala toženi stranki na podlagi računa PRA0701976 v vrednosti 7.080,00 EUR in kompenzacijo (pobot), ki sta jo pravdni stranki izvršili dne 17. 10. 2007 do višine zneska 7.080,00 EUR. Pri tem se je oprlo na določilo čl. 125 Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), česar tožena stranka pritožbeno ne izpodbija.

V posledici takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje nadalje zaključilo, da je nastala pravica zahtevati vrnitev tistega, kar je oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje storjeno prejela z izpodbitim pravnim dejanjem, to pa so po II. odst. 130. čl. ZPPSL vse premoženjske koristi, ki jih je tožena stranka prejela zaradi izpodbijanega pravnega dejanja. Sodišče prve stopnje je tako odločilo, da mora tožena stranka v stečajno maso vrniti znesek 7.080,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2008 dalje do plačila.

Taka odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna.

Določba I. odst. 130. čl. ZPPSL glasi: če je zahtevku na izpodbijanje pravnih dejanj ugodeno, je izpodbito pravno dejanje brez učinka proti stečajni masi. II. odst. istega člena pa določa: v primeru iz I. odst. tega člena je oseba, v korist katere je bilo dejanje storjeno, dolžna vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila zaradi izpodbitega pravnega dejanja, po splošnih pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega.

Sodišče prve stopnje je zaključilo in to pritožbeno ni izpodbijano, da je bila prodajna pogodba s toženo stranko sklenjena samo zato, da bi s pobotanjem že zapadle nasprotne terjatve tožene stranke s terjatvijo tožeče stranke nastale na podlagi sklenjene prodajne pogodbe prišlo do poplačila terjatve tožene stranke do tožeče stranke. Prav pobot terjatev pa je bistvenega pomena za odločitev o dajatvenem zahtevku tožeče stranke. S pobotom so se namreč zaprle medsebojne denarne terjatve obeh pravdnih strank in zato premoženjska korist tožene stranke ni bila v prejetem blagu, kot to pritožbeno zmotno uveljavlja tožena stranka, temveč v znesku s pobotom zaprte terjatve tožene stranke do tožeče stranke, zato ji je tožena stranka v stečajno maso dolžna vrniti za pobot ustvarjeno denarno terjatev, torej terjatev po računu za blago, saj le slednja predstavlja pridobljeno premoženjsko korist tožene stranke iz izpodbitega pravnega dejanja.

Poleg tega vračilo blaga ni ekonomsko upravičeno, saj je tožeča stranka v stečajnem postopku, kjer se oblikuje stečajna masa v denarju za poplačilo upnikov in bi bilo, če bi bilo blago predmet vračila, potrebno le-to prodajati, kar bi dodatno obremenilo stečajno maso.

Sodišče prve stopnje je tako z ugoditvijo tožbenemu zahtevku pravilno uporabilo materialno pravo. Trditve tožene stranke, da bi bila tožena stranka dolžna vrniti v stečajno maso kvečjemu blago prejeto po prodajni pogodbi in da trditvene podlage glede upravičenosti tožeče stranke do vračila denarja, tožeča stranka ni podala, so zato neutemeljene. V posledici navedenega pa so neutemeljene tudi vse pritožbene trditve glede zatrjevanih postopkovnih kršitev in pomanjkljivega dejanskega stanja.

Pri tem je pripomniti, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji tožbenemu zahtevku iz razloga uveljavljane vrnitve denarnega zneska tudi ni z ničemer oporekala. Da bi imela tožena stranka sporne hladilne vitrine v posesti pa tožena stranka tudi v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala. Je pa njen pooblaščenec na vprašanje sodišča ali ima tožena stranka sporne vitrine še v posest odgovoril, da verjetno ne, zato je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da vrnitev teh ni več mogoča, kar pa ob zgoraj navedenem za pravilnost odločitve sodišča prve stopnje sploh ni relevantno.

Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani in ker v postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena katera od po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev določenih v II. odst. 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (I. odst. 165. čl. v zvezi s I. odst. 154. čl. ZPP).