Jedro

Določilo 288. člena OZ velja tudi za neposlovne (odškodninske terjatve. Zaradi zmanjšanja inflacije, ustalitve obrestne mere zamudnih obresti, uveljavitve nove zakonodaje, ki omogoča prisojo zamudnih obresti od zamude dolžnika s poravnavo neposlovnih odškodninskih terjatev ter ustrezno valorizacijo odškodnin in plačanih akontacij, so vsi parametri za določitev odškodninske obveznosti od njene zapadlosti določljivi. Ker tudi sicer v načinu prenehanja obveznosti z izpolnitvijo ni videti pomembnejših razlik med poslovnimi in neposlovnimi obveznostmi, ni (več) okoliščin, ki bi utemeljevale razlago, da 288. člen OZ za neposlovne (odškodninske) terjatve ne velja.

Čeprav je tožnik opozarjal na nejasnost določil Tabele invalidnosti, je v resnici zahteval ugotovitev višje stopnje invalidnosti zaradi drugih poškodb in hujših poledic poškodbe skočnega sklepa. Tožnik se je torej zavzemal za prisojo višjega odstotka zavarovalne vsote na podlagi Tabele invalidnosti, vendar pa spornosti načina določitve (izračuna) invalidnine ni izpostavljal, še tudi v pritožbi pa ni zmogel argumentirano vzpostaviti dvom v spornost (in nejasnost) načina, ki ga je pojasnila tožena stranka v skladu z uvodnimi določbami Tabele invalidnosti.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne tožnikova pritožba tudi v delu, v katerem izpodbija zavrnilni del sodbe prve stopnje za znesek 2.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2011, in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dopuščeni revizijski vprašanji**

1. S sklepom II DoR 101/2021 z dne 21. 4. 2021 je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanj: - ali je bilo v konkretnem primeru, ko je šlo za neposlovno odškodninsko obveznost, zaradi delnega plačila treba pri izračunu preostalega dolga uporabiti pravilo iz 288. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma ali je bilo to pravilo pravilno uporabljeno, - ali je sodišče druge stopnje mimo trditvene podlage oziroma ob odsotnosti ugovorov tožnika upravičeno presojalo jasnost oziroma nejasnost določila 184.a točke Tabele invalidnosti iz Splošnih pogojev PG/NE/10-4 in ali je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožniku v skladu Splošnimi pogoji in določilom 184.a točke Tabele invalidnosti PG/NE/10-4 pripada invalidnina v višini 15 %.

**Oris zadeve v obsegu, relevantnem za revizijski postopek**

2. Tožnik se je v delovni nesreči v letu 2010 huje poškodoval. Njegov delodajalec je imel odgovornost zavarovano pri toženi stranki. Med pravdnim postopkom mu je tožena stranka 15. 12. 2018 plačala 45.854,53 EUR. V vlogi, poslani ob plačilu na sodišče, je pojasnila, da plačuje 28.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo, 1.175,62 EUR za premoženjsko škodo in 16.678,91 EUR na račun zakonskih zamudnih obresti. Tožnik je zahteval višjo odškodnino in sodišči sta mu višjo odškodnino tudi prisodili. Vprašanje višine odškodnine za revizijski postopek ni (več) relevantno, ampak le vprašanje, ali je s pravnomočno sodbo pravilno vračunana že plačana odškodnina.

3. V času nesreče je imel tožnik pri toženi stranki sklenjeno življenjsko zavarovanje v skladu s Splošnimi pogoji za nezgodno zavarovanje PG-NE/10-4 (v nadaljevanju Splošni pogoji), katerih sestavni del je Tabela invalidnosti za določanje trajne izgube splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode (v nadaljevanju Tabela invalidnosti). Drugo vprašanje se nanaša na pravilnost razlage in uporabe pravil Splošnih pogojev tega zavarovanja pri določitvi zavarovalnine.

**Odločitev in nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje glede spornih vprašanj**

4. Sodišče prve stopnje je tožniku za nepremoženjsko škodo priznalo 33.000,00 EUR, skupaj z obrestmi pa 54.833,53 EUR. Od tega je odštelo valoriziran znesek 28.000,00 EUR, ki ga je tožena stranka že plačala na račun te odškodnine in ki znaša 28.336,00 EUR, ter 16.678,91 EUR, kolikor je plačala na račun zakonskih zamudnih obresti. Toženi stranki je tako naložilo, da tožniku za nepremoženjsko škodo plača še 9.868,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2012. Pri tem je citiralo 288. člen OZ.

5. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in mu za nepremoženjsko škodo prisodilo odškodnino v višini 34 povprečnih neto plač, kar znaša 39.867,04 EUR. Pri poračunu že plačanega zneska se je sklicevalo na 288. člen OZ in zapisalo1, da je to določilo, ki je sicer dispozitivno, treba uporabiti, ker ni trditev in ugotovitev sodišča prve stopnje o drugačnem dogovoru glede vračunavanja. Štelo je, da je na račun nepremoženjske škode plačan znesek 44.678,91 EUR (28.000 EUR plus znesek obresti 16.678,91 EUR). Od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo se je od 8. 1. 2012 (zahtevek) do 15. 12. 2018 (plačilo) nateklo 22.864,15 EUR obresti. S plačilom je torej tožena stranka najprej plačala obresti (v višini 22.864,15 EUR in ne le 16.678,91 EUR), le preostanek 21.814,76 EUR pa na račun nepremoženjske škode. Ta v valoriziranem znesku (od plačila 15. 12. 2018 do izdaje sodbe 27. 1. 2020) znaša 21.902,02 EUR in mora torej tožena stranka plačati še 17.965,02 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. Upoštevajoč nov izračun in izpodbijani del sodbe prve stopnje je to ustrezno spremenilo.

6. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi tudi glede zavarovalnine. To je tožnik zahteval za 20 % invalidnost v znesku 3.750,00 EUR. Toženka mu je priznala in prostovoljno že plačala znesek 2.250,00 EUR za 7,5 % invalidnost. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Uporabilo je 184.a točko Tabele invalidnosti (izguba gibljivosti zaradi poškodovanih kostnih struktur). Glede na ugotovitve izvedenca (gibljivost v levem stolpcu za 90 %, v desnem pa za 45 %, kar je ena polovica) je zaključilo, da je celotno zavarovalnino že prejel. Maksimalna zavarovalnina za izgubo gibljivosti je namreč 15 %, polovica od tega pa je 7,5 %. Sodišče druge stopnje pa je presodilo, da 184. točka Tabele invalidnosti ne daje podlage za takšen način ugotavljanja stopnje omejene gibljivosti in posledično oceno invalidnosti. Za takšne posledice, kot jih je utrpel tožnik, določa do 15 % invalidnine. Gre za nejasno določilo, enostransko pripravljeno s strani tožene stranke, ki ga je v skladu s 83. členom OZ treba uporabiti v korist tožnika. Zato tožniku pripada invalidnina v višini 15 % in mu mora tožena stranka plačati še 2.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2011. **Navedbe strank v revizijskem postopku**

7. Tožena stranka je po dopustitvi revizije vložila pravočasno revizijo. Poudarja, da je med pravdnim postopkom plačala znesek, za katerega je jasno in nedvoumno navedla v kakšni višini in na račun katerih postavk. Ker gre za neposlovno odškodninsko obveznost, se obseg škode oziroma višina denarne odškodnine določa šele z dnem izdaje prvostopenjske sodbe in tudi časovna točka zapadlosti se določa šele z dnem izdaje prvostopenjske sodbe. Zato pravilo iz 288. člena OZ ne pride v poštev (tako tudi odločba II Ips 674/2008). Tožnik je plačilo sprejel brez pridržka. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je res izpostavil 288. člen OZ, kar pa je leto in dva meseca po prejetem plačilu. Tega zato ni mogoče upoštevati v smislu njegove opredelitve glede drugačnega vračunavanja. S konkludentnim ravnanjem – sprejemom delnega plačila brez pridržka – je namreč pristal na ponujeno vračunavanje z njene strani. Uporaba 288. člena OZ zato v obravnavani zadevi ne more priti v poštev. Pri tem se sklicuje na zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 666/2008. 8. V zvezi z drugim dopuščenim revizijskim vprašanjem tožena stranka navaja, da je nezgodno zavarovanje pogodbeno zavarovanje, kjer stranki s pogodbo, katere sestavni del so tudi Splošni pogoji in Tabela invalidnosti, uredita medsebojni odnos. V konkretnem primeru je način meritve (goniometrična metoda) ter na tej podlagi določen % invalidnosti določen/urejen v navedenih splošnih pogojih in tabeli. Stopnja invalidnosti se izračuna kot delež maksimalne vrednosti, ki je podana v tabeli pri posamezni točki. Delež se izračuna kot razmerje med vsoto vseh ugotovljenih deficitov in vsoto vseh normalnih (ali normativnih) gibov posameznega uda ali organa. Določila splošnih pogojev in tabele so jasna in nedvoumna, tožena stranka pa je njihovo uporabo in način izračuna stopnje invalidnosti jasno in določno opredelila v pripravljalni vlogi z dne 13. 5. 2015, čemur tožnik ni oporekal. Tudi med postopkom ni ugovarjal ali trdil, da so Splošni pogoji in Tabela invalidnosti nejasni. Sodišče druge stopnje je tako mimo trditvene podlage in ob odsotnosti takih ugovorov presodilo, da so njuna določila nejasna. Pri ugotavljanju stopnje invalidnosti je naloga izvedenca, da opravi meritve gibljivosti prizadetega dela okončin tožnika, upoštevaje goniometrično metodo, sam izračun odstotka invalidnosti pa potem predstavlja uporabo materialnega prava (splošnih pogojev in tabele), kar je v pristojnosti sodišča. Sodišče prve stopnje je tako pravilno in v skladu z materialnim pravom odločilo, da je, ker maksimalna stopnja invalidnosti po 184.a točki znaša 15 % in ker je pri tožniku izvedenec ugotovil polovično omejenost stopal, tožnik upravičen do 7,5 % zavarovalne vsote, kar mu je toženka že plačala. Odločitev sodišča druge stopnje je tako glede obeh vprašanj materialnopravno zmotna, glede drugega vprašanja pa je sodišče tudi kršilo določbe pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni.

9. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki je v odgovoru nanjo predlagal, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne. Pritrjuje sodišču druge stopnje, da stranki nista trdili, da bi obstajal drugačen dogovor glede vračunavanja delnih izplačil in se tožena stranka v reviziji prvič sklicuje na to, da naj bi šlo za drugačen dogovor. Takih trditev ni dala niti na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ko je tožnik izrecno izpostavil, da mora sodišče uporabiti 288. člen OZ, niti v pritožbi, čeprav se je že sodišče prve stopnje sklicevalo na 288. člen OZ. Če bi Vrhovno sodišče presojalo navedbe tožene stranke glede dogovora, bi preseglo trditveno podlago (v reviziji podane navedbe so prepozne) in bi šlo za sodbo presenečenja. Določba 288. člena OZ je dispozitivne narave, vendar pa bi morali stranki drugačen dogovor skleniti pred izpolnitvijo obveznosti. Če dogovora ni, dolžnik nima izbire (drugače kot pri 287. členu OZ). Življenjsko nesmiselna je interpretacija, da naj bi tožnik s sprejetjem nakazila tožene stranke sprejel njeno ponudbo za drugačen način vračunavanja. Konkludentno ravnanje je tisto, na podlagi katerega je glede na okoliščine, v katerih je bilo izvedeno, mogoče zanesljivo sklepati, da pomeni voljo za sklenitev pogodbe. Pri tem so bistvena objektivna merila, ne pa vsebina, ki jo ravnanju pripiše ena stranka. Pasivnost stranke že po naravi stvari ne izraža volje za sklenitev dogovora. Tožnik je prejel nakazilo 10. 12. 2018 brez opredelitve posameznih zneskov, naknadno, šele s pripravljalno vlogo, ki jo je prejel 11. 1. 2019, pa je tožena stranka opredelila njegovo vsebino. Pasivnost tožnika naj bi tako pomenila sprejetje ponudbe načina vračunavanja, ki jo je tožena stranka dejansko dala šele dober mesec po nakazilu. Tožnik bi ponudbo lahko zavrnil le tako, da bi znesek nakazal nazaj na račun tožene stranke, kar ni v skladu s prizadevanji za čimprejšnjo rešitev spora, tožnik pa bi z neutemeljeno zavrnitvijo delnega plačila nesporno obstoječega dolga prešel v upniško zamudo. S sprejemom zneska tako tožnik ni izkazal svoje volje za drugačen način vračunavanja. Za sprejetje drugačnega dogovora bi morala biti njegova volja izražena nedvomno in jasno ter še preden je prišlo do delne izpolnitve s strani tožene stranke.

10. Glede drugega vprašanja tožnik poudarja, da je med postopkom večkrat pojasnil, kako razume določilo 184. točke Tabele invalidnosti iz Splošnih pogojev in tudi v pritožbi se je izrecno skliceval na 83. člen OZ. Odločitev o razlagalni metodi (uporabi 83. člena OZ) je pravna odločitev, gre za vprašanje uporabe materialnega prava, na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti. Svoje razumevanje določila sta podali obe pravdni stranki, njuni interpretaciji nista bili enaki, očitno pa je tožnik podal zadostno trditveno podlago, da se je sodišče druge stopnje lahko oprlo na 83. člen OZ in določilo 184.a tabele opredelilo za nejasno. Tako bi lahko odločilo tudi, če se tožnik nanj ne bi izrecno skliceval, saj gre za izključno pravno interpretacijo. Sodišče prve stopnje v sodbi ni jasno obrazložilo, kje je našlo podlago, da tožniku pripada le 7,5 % invalidnosti. Sklicevalo se je le na ugotovitve izvedenca, ta pa ni tisti, ki podaja pravne zaključke in razlago materialnega prava. Šele sodišče druge stopnje se je ukvarjalo z vsebino in razumevanjem določila 184.a člena Tabele invalidnosti in ugotovilo, da je to nejasno. Razlaga izvedenca in prvostopenjskega sodišča ne more držati, saj maksimalna odškodnina za izgubo gibljivosti ne predstavlja le 15 % zavarovalne vsote. Če bi imel popolnoma omejeno gibljivost skočnega sklepa, bi dobil priznano invalidnost po 183. točki Tabele invalidnosti, ki predvideva invalidnost za ankilozo (zatrdelost) skočnega sklepa. Ko gre za popolno otrdelost sklepa, tabela predvideva 30 % zavarovalnine. Po ugotovitvah izvedenca ima tožnik ½ omejeno gibljivost skočnega sklepa, torej bi bilo treba za polovično omejitev gibljivosti tožniku izplačati 15 % zavarovalne vsote.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

11. Revizija je delno utemeljena.

**O prvem vprašanju (vračunavanje po 288. členu OZ)**

12. 288. člen OZ z naslovom Vračunavanje obresti in stroškov določa, kako se poplača terjatev v primeru, ko jo dolžnik izpolni le delno: najprej se odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Gre za dispozitivno določbo in je dopustno tudi drugačno poplačilo terjatve bodisi da se pogodbeni stranki tako vnaprej izrecno dogovorita bodisi da upnik ob plačilu pristane na drugačno vračunanje od tistega, ki ga določa 288.člen OZ. Ta pristanek pa je lahko izražen izrecno ali s konkludentnimi dejanji (tudi z opustitvijo uveljavljanja upravičenja iz 288. člena OZ). Tako je Vrhovno sodišče zapisalo npr. v odločbah II Ips 278/2006,2 III Ips 38/20023 in III Ips 128/99,4 šlo pa je za primere izpolnjevanja pogodbenih obveznosti.

13. O uporabi določila 288. člena OZ za terjatve povračila neposlovne (odškodninske) obveznosti je Vrhovno sodišče odločalo v zadevah II Ips 666/2008 z dne 17. 11. 2011 in II Ips 674/2008 z dne 26. 1. 2012, ki ju omenja tudi tožena stranka v reviziji, in sicer v časovno kratkem obdobju treh mesecev. V prvi zadevi je presodilo, da je prišlo med upnikom in dolžnikom do dogovora, saj je tožnik s konkludentnim ravnanjem – sprejemom delnega plačila brez pridržka – pristal na ponujeno (drugačno) vračunavanje s strani toženke. Glede na dispozitivno naravo določila 288. člena OZ je bila torej s tem njegova uporaba izključena. V drugi zadevi pa je Vrhovno sodišče zapisalo, da pravilo 288. člena OZ zaradi posebnih lastnosti neposlovnih (odškodninskih) terjatev, ko se obseg škode oziroma višina denarne terjatve določa (šele) z dnem izdaje prvostopenjske sodbe in se s tem dnem določa tudi časovna točka zapadlosti obveznosti, ne more priti v poštev.

14. Prvo dopuščeno revizijsko vprašanje se torej nanaša na vprašanje, ali je določilo 288. člena OZ za neposlovne (odškodninske) obveznosti sploh uporabno in če je, ali se je sodišče v izpodbijani sodbi utemeljeno odločilo za njegovo uporabo.

15. Določba 288. člena OZ je umeščena v poglavje zakona o prenehanju obveznosti, in sicer oddelek o prenehanju obveznosti z izpolnitvijo. Poglavje in oddelek zakona urejata prenehanje vseh vrst obveznosti ne glede na njihov nastanek, torej tako poslovnih kot tudi neposlovnih. V odločbi II Ips 674/2008 je Vrhovno sodišče poudarilo določene lastnosti neposlovnih (odškodninskih) obveznosti, zaradi katerih naj bi bilo vračunanje na način iz 288. člena OZ nemogoče. Ob tokratnem odločanju o dopuščenem revizijskem vprašanju pa sodi, da spremenjene razmere, zakonodaja in razvoj sodne prakse ne utemeljujejo več razlikovanja med poslovnimi in neposlovnimi (odškodninskimi) terjatvami glede vštevanja delne izpolnitve.

16. Vsebina neposlovne odškodninske obveznosti je v povrnitvi škode. Po določilu drugega odstavka 168. člena OZ se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. V času inflacije, ko so zamudne obresti v veliki meri prevzele valorizacijsko funkcijo, je sodna praksa5 priznavala zamudne obresti od odškodninskih terjatev za nepremoženjsko škodo in tako imenovanih nečistih odškodninskih terjatev za premoženjsko škodo (šele) od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bila takšna odškodnina določena. Da bi se izognila dvojni valorizaciji terjatve, do katere bi prišlo v primeru, če bi sodišče odmerilo odškodnino po cenah na dan izdaje sodne odločbe, obenem pa priznalo zamudne obresti od zapadlosti odškodninske terjatve, sodna praksa torej zamudnih obresti od teh terjatev za čas sojenja ni priznavala. V takem primeru seveda določba 288. člena OZ (oziroma prej veljavna določba 313. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je bila identična) ni mogla priti v poštev. Odločba II Ips 674/2008 izpostavlja prav te, za tedanje razmere relevantne posebne lastnosti neposlovnih (odškodninskih) terjatev. Odločba je bila sicer sprejeta že v času, ko je veljal OZ6, vendar pa sodna praksa tedaj še ni presegla vseh stališč, povezanih z dotlej porušenimi vrednostnimi razmerji, ki so se le postopoma začela kazati kot neustrezna in jih je bilo treba prilagoditi spremenjenim dejanskim (ekonomsko stabilnim) in pravnim (nova zakonodaja) razmeram. Zaradi zmanjšanja inflacije, ustalitve obrestne mere zamudnih obresti in uveljavitve nove zakonodaje, ki je omogočala tudi prisojo zamudnih obresti od zamude dolžnika s poravnavo neposlovnih odškodninskih terjatev na eni strani, na drugi pa ustrezno valorizacijo odškodnin in plačanih akontacij, se je sodna praksa spremenila in tudi zamudne obresti od odškodninskih terjatev za nepremoženjsko škodo priznava od nastanka zamude dalje.7 To obenem omogoča tudi uporabo 288. člena OZ. Vsi parametri za določitev odškodninske obveznosti so od njene zapadlosti (po 165. členu OZ je to od trenutka nastanka škode) namreč določljivi. Ker tudi sicer v načinu prenehanja obveznosti z izpolnitvijo ni videti pomembnejših razlik med poslovnimi in neposlovnimi obveznostmi, Vrhovno sodišče torej sodi, da stališče iz odločbe II Ips 674/2008 zaradi spremenjenih razmer in razvoja sodne prakse ni več sprejemljivo in ni (več) okoliščin, ki bi utemeljevale razlago, da 288. člen OZ za neposlovne (odškodninske) terjatve ne velja.

17. V nadaljevanju mora Vrhovno sodišče presoditi še, ali je bilo v konkretnem primeru določilo 288. člena OZ pravilno uporabljeno. Sklicujoč se na odločbo II Ips 666/20088 namreč tožena stranka trdi, da je tožnik pristal na drugačno vračunavanje, kot ga določa 288. člen OZ.

18. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik plačilo prejel (najkasneje) 15. 12. 2018. Sodišče je vlogo, v kateri je tožena stranka specificirala nakazilo in ji priložila potrdilo o nakazilu nespornega dela odškodnine, prejelo 13. 12. 2018, tožniku pa je bila ta vloga vročena 11. 1. 2019. Tožnik zaradi delnega plačila tožbe ni umaknil ali zahtevka kakorkoli temu prilagodil, do zadnjega naroka za glavno obravnavo 27. 1. 2020 plačila tudi ni komentiral.9 Na tem naroku pa je zahteval, naj sodišče glede nespornega dela nakazila upošteva 288. člen OZ.

19. V obravnavani zadevi je tožena stranka ob plačilu opredeljeno navedla, kateri del svoje obveznosti želi poravnati. Pripravljalno vlogo na sodišče je namreč vložila istega dne, kot je tožniku s posredovanjem banke nakazala denar. Na presojo pravočasnosti specifikacije ne vpliva dejstvo, da je to pripravljalno vlogo tožnik prejel šele mesec dni kasneje. Glede na postopek pred sodiščem je namreč takšno ravnanje tožene stranke pričakovano, saj se na ta način z (delno) izpolnitvijo obvesti obenem tudi sodišče, da lahko to ustrezno upošteva pri odločitvi. Naknadna vročitev vloge tožniku tudi ni onemogočala, da se o njej izjavi.

20. Na drugi strani pa je pričakovano tudi ravnanje tožnika, ki je delno izplačilo sprejel, glede na spor in postopek pred sodiščem pa pričakoval, da bo sodišče opravilo vračunanje plačila po zakonu. Namen določbe 288. člena OZ je namreč v varstvu upnika, ki naj mu bo s predvidenim vračunanjem zagotovljeno, da bo dobil terjatev plačano v celoti (z vsemi stroški in obrestmi) in dolžnik tudi nima pravice izbire, da ob plačilu izbira, kateri del terjatve (npr. glavnico in samo del obresti) odplačuje. Da ni prišlo do konkludentnega sprejema dolžnikove ponudbe o vračunanju izpolnitve, kaže tožnikovo ravnanje, ko zahtevka spremenjeni situaciji ni prilagodil, ob koncu postopka pa še tudi povsem nedvoumno vztrajal, naj se vračunavanje izvrši v skladu z zakonom. V tem se zadeva loči od zadeve II Ips 666/2008, v kateri je do delnega plačila prišlo v podobnih okoliščinah, a vendar ob nejasnem oziroma neopredeljenem stališču upnika do prejetega plačila. Čeprav je tožnik sicer imel možnost ugovarjati takoj in čeprav je to storil šele po več kot enem letu, Vrhovno sodišče sodi, da v primeru spora med strankama to zadošča, vsa dejstva za uporabo 288. člena OZ pa so bila navedena in znana že ob delnem plačilu, torej za pravilno uporabo te določbe pravočasno.

21. Vrhovno sodišče tako na prvo dopuščeno vprašanje odgovarja, da je tudi pri neposlovnih (odškodninskih) terjatvah treba uporabiti določilo 288. člen OZ o vračunavanju obresti in stroškov in da je bilo to pravilo v konkretnem primeru pravilno uporabljeno. V tem delu torej revizija tožene stranke ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

**O drugem vprašanju (trditvena podlaga, jasnost splošnih pogojev tožene stranke in višina zavarovalnine)**

22. Izhodišče za odgovor na drugo dopuščeno vprašanje je v trditveni podlagi strank oziroma tožnika, zato Vrhovno sodišče najprej na kratko in glede bistvenih vprašanj povzema navedbe strank v zvezi z uporabo in jasnostjo Splošnih pogojev in Tabele invalidnosti: - Tožnik je v tožbi navedel, da zavarovalna vsota za primer trajne invalidnosti znaša 30.000,00 EUR, da mu je ostala 20 % invalidnost in ker mu je tožena stranka priznala le 7,5 % invalidnost (ter za to izplačala le 2.250 EUR) zahteva za dodatno 12,5 % invalidnost še znesek 3.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2011 dalje in zamudne obresti od prepozno plačanega zneska v višini 137,06 EUR s procesnimi obrestmi.

- V prvi pripravljalni vlogi z dne 28. 4. 2015 je tožnik navedel, da je po točki 184.a Tabele invalidnosti upravičen do višjega odstotka invalidnosti, in sicer vseh 15 %. Poleg tega pa naj bi pridobil še do 15 % invalidnosti po 133. točki Tabele invalidnosti za omejeno gibljivost zapestja in tudi 1 % invalidnosti po 140.b točki tabele zaradi zloma metakarpalne kosti V. prsta.

- Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 13. 5. 2015 navedla, da je v 184.a točki Tabele invalidnosti zapisano, da je največji odstotek invalidnosti do 15 %, kar pomeni, da je treba glede na omejeno gibljivost oziroma deficite, izračunati delež od maksimalne 15 % invalidnosti, predvideni v tej točki. Edini logičen in matematično pravilen način za izračun deleža invalidnosti je tak, da se stopnja invalidnosti izračuna kot delež maksimalne vrednosti, ki je podana v tabeli, kjer se delež izračuna kot razmerje med vsoto vseh ugotovljenih deficitov in vsoto vseh normalnih (ali normativnih) gibov posameznega uda ali organa, torej: _X (stopnja invalidnosti) = ugotovljen izpad x 15 % / ugotovljeni normalni gibi_ oziroma v obravnavanem primeru z upoštevanjem meritev gibljivosti sklepov v zdravniškem spričevalu: _X= 60 x 15 % / 120 = 7,5 %_10 - Tožnik je v pripravljalni vlogi odgovoril, da vztraja pri svojih navedbah in zahteval, da se imenuje ustreznega cenzorja, ki bo ocenil pravičen % invalidnosti skladno s Tabelo invalidnosti.11 - Podrobnejših navedb nadalje stranki nista podali, na naroku zaslišan izvedenec pa je pojasnil, da je pri tožniku izmeril polovično gibljivost prizadetega sklepa (45) v primerjavi z normalno gibljivostjo (90). Po tabeli tako 1/2 znaša 7,5 % invalidnost (oziroma po izračunu: _X= 45 x 15 % / 90_).

- V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje se je tožnik skliceval na svojo prvo pripravljalno vlogo (povzeto v drugi alineji te točke obrazložitve) in izpostavil, da je zavarovalna pogodba formularna, zaradi česar jo je treba razlagati široko in v njegov prid. Ponovno je izpostavil zlom metakarpalne kosti in vztrajal pri več kot 15 % invalidnosti tudi zaradi zdrobljenega sklepnega zloma spodnjega dela leve golenice in zloma leve skočnice, saj bi mu po 183. točki Tabele invalidnosti pripadalo 30 % zavarovalnine za invalidnost, če bi imel popolnoma zatrdel sklep, torej mu za polovično pripada 15 %.

23. Življenjsko in nezgodno zavarovanje sta osebni pogodbeni zavarovanji. Z njima se zavarovalnica ne zaveže povrniti škode, ki nastane oškodovancu (zavarovancu) v škodnem dogodku, ampak se zaveže, da mu bo v primeru, ko nastane zavarovalni primer (ki je za oškodovanca škodni dogodek), plačala zavarovalno vsoto ali njen sorazmerni del. Stopnja invalidnosti (popolne ali trajne delne izgube splošne delovne sposobnosti kot posledica nezgode12) se določi v skladu s pogodbo, katere sestavni del so Splošni pogoji in Tabela invalidnosti. Zavarovanec torej ni upravičen do invalidnine (ustreznega dela zavarovalne vsote) za vsako invalidnost, ampak samo za tisto, za katero sta se stranki s pogodbo dogovorili in v deležu (odstotku), ki je vnaprej dogovorjen za določeno invalidnost in ki nujno ne odraža resnične stopnje prizadetosti oškodovanca. Pogodbeno življenjsko in nezgodno zavarovanje namreč nimata odškodninske narave. Zavarovalnica torej ne povrne nastale škode, ampak izpolni svojo obveznost iz zavarovalne pogodbe in oškodovancu – zavarovancu izplača zavarovalno vsoto ali njen sorazmerni del. 24. Splošni pogoji pogodbe zavezujejo in pomenijo pogodbeno materialno pravo (prvi odstavek 120. člena OZ), enako v konkretnem primeru tudi Tabela invalidnosti kot sestavni del Splošnih pogojev. Za določitev stopnje trajne izgube splošne delovne sposobnosti (stopnje invalidnosti) se po pogodbi uporablja ta tabela, ki (v rubriki Meritve13) določa izračun invalidnosti na način, kot je to navedla tožena stranka v pripravljalni vlogi 13. 5. 2015, 184.a točka tabele pa za omejeno gibljivost skočnega sklepa po zlomu sklepnih struktur ali izpahu določa izplačilo do 15 % zavarovalne vsote. Tožnik temu načinu izračuna ni nasprotoval, višjo zavarovalnino je zahteval zaradi zatrjevanih hujših posledic poškodbe skočnega sklepa in na račun drugih poškodb (zaradi omejene gibljivosti zapestja in zloma metakarpalne kosti). Določila OZ o razlagi pogodbe (82.-85. člen OZ) se uporabijo za razlago spornih določil pogodbe. Nejasna pogodbena določila so podvrsta spornih določil, torej tistih, ki jim stranki pripisujeta različen pomen. Nejasno določilo je tisto, katerega pomen je med strankama sporen in katerega pomena ni mogoče (enopomensko) opredeliti niti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu iz drugega odstavka 82. člena OZ niti z uporabo drugih metod razlage.14 Iz povzetka tožnikovih navedb v 22. točki obrazložitve ne izhaja, da bi tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje uspel z drugačnim pripisovanjem pomena Splošnih pogojev in Tabele invalidnosti predstaviti njuna določila oziroma določilo 184. točke tabele kot sporne. Na 83. člen OZ in s tem nejasnost (in spornost) določil je opozoril šele v pritožbi, a tudi takrat ne v smeri nejasnega načina izračuna stopnje invalidnosti, ampak naj bi bil (po njegovem mnenju jasno in nedvoumno) predviden še 1 % invalidnosti zaradi zloma metakarpalne kosti (140.b točka Tabele invalidnosti) ter nadalje še zaradi poškodbe zapestnega sklepa (po 133. točki tabele), v zvezi s poškodbo skočnega sklepa pa je nasprotoval uporabi 184.a točke tabele in se zavzemal za odmero po 183. točki tabele.15 Čeprav je opozarjal na nejasnost določil tabele, je v resnici zopet zahteval ugotovitev višje stopnje invalidnosti zaradi drugih poškodb in hujših poledic poškodbe skočnega sklepa. Nejasnosti načina izračuna invalidnosti (razmerja med vsoto vseh ugotovljenih izpadov in vsoto vseh normalnih gibov pomnožen s 15 % kot deležem maksimalne vrednosti), kot ga je pojasnila tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi, ni razložil (argumentiral), čeprav je bilo pojasnilo tožene stranke skladno z uvodnimi določili Tabele invalidnosti dovolj jasno in matematično preverljivo. To pa pomeni, da tožnik ni ponudil (zadostnih) argumentov za presojo načina določitve invalidnine po 184.a točki tabele, da ne pride v poštev 183. točka tabele, pa kaže že dejstvo, da za ankilozo (zatrdelost) skočnega sklepa ni določeno izplačilo zavarovalne vsote v razponu (glede na različno stopnjo zatrdelosti sklepa) do določenega odstotka, ampak v fiksnem znesku 30 %. Določilo te točke torej velja za zatrdelost sklepa in se ne preračunava v ustrezen delež za primer omejene gibljivosti. V tem delu so določila Splošnih pogojev s Tabelo invalidnosti jasna. Vrhovno sodišče tako zaključuje, da se je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer zavzemal za prisojo višjega odstotka zavarovalne vsote na podlagi Tabele invalidnosti, vendar pa spornosti načina določitve (izračuna) invalidnine ni izpostavljal, še tudi v pritožbi pa ni zmogel argumentirano vzpostaviti dvom v spornost (in nejasnost) načina, ki ga je pojasnila tožena stranka v skladu z uvodnimi določbami Tabele invalidnosti, zaradi česar tudi ni bilo podlage za poseg sodišča druge stopnje.

25. Drugi del dopuščenega vprašanja se tiče pravilne uporabe konkretne določbe tabele, torej pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovitev izvedenca, da gre pri tožniku glede na ugotovljen deficit v primerjavi z normalnimi (ali normativnimi) gibi za polovično invalidnost, pomeni, da tožniku pripada polovica v 184.a točki Tabele predvidene zavarovalne vsote, torej 7,5 % ali 2.250,00 EUR, kolikor je tožena stranka tožniku že plačala, saj invalidnosti po drugih točkah sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili.

26. Vrhovno sodišče torej na drugo dopuščeno vprašanje odgovarja, da je sodišče druge stopnje neupravičeno presojalo jasnost določila 184.a točke Tabele invalidnosti in zato zmotno uporabilo materialno pravo glede tožniku pripadajoče invalidnine oziroma pripadajočega odstotka zavarovalne vsote. Vrhovno sodišče je zato glede tega vprašanja ugodilo reviziji tožene stranke in izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožnika tudi zoper sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi zneska 2.250,00 EUR z zakonskimi obrestmi in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**O stroških**

27. Vrhovno sodišče sodi, da delna sprememba sodbe druge stopnje ni bistveno vplivala na uspeh strank v postopku, zato v odločitev o pravdnih stroških ni posegalo. O revizijskih stroških pa je glede na delen uspeh strank odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

28. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 25. točka obrazložitve. 2 V zadevi je bilo ugotovljeno, da je pooblaščenec tožeče stranke podpisal blagajniške prejemke, iz katerih je bil točno viden vrstni red vračunanja, kar napotuje na zaključek, da je tožeča stranka s svojim svojim konkludentnim ravnanjem pristala, da se delno plačilo vračuna tako, da se najprej plača glavnica in nato obresti. 3 Tožeča stranka v prvostopenjskem postopku ni nikoli uveljavljala vračunavanja po 313. členu ZOR. Samo spreminjanje tožbenega zahtevka zaradi plačil posameznih zneskov, brez ustreznih pojasnil, ali je tožeča stranka sploh izvedla vračunavanje po 313. členu ZOR in kako ga je izvedla, pa ne zadostuje za ugotovitev, da je zahtevala uporabo 313. člena ZOR. Sodišče določbe ni dolžno uporabiti po uradni dolžnosti, če upnik upravičenja, ki mu ga daje, sam ne izkoristi. Do pristanka je torej prišlo s konkludetnimi dejanji upnika (opustitvijo uveljavljanja upravičenja iz 313. člena ZOR). 4 Upnik je zniževal tožbeni zahtevek na podlagi vračunavanja po 313. členu ZOR, zato ni mogoče sklepati na njegov pristanek na drugačno vračunavanje na podlagi konkludentnega ravnanja. 5 V skladu z načelnim stališčem skupne seje Zveznega vrhovnega sodišča ter Vrhovnih sodišč republik in pokrajin, sprejetim 29. 5. 1987 v Bugojnu, ki se je v času uporabe Zakona o obligacijskih razmerjih pri nas ohranilo in uporabljalo tudi po osamosvojitvi. 6 Do škodnega dogodka je namreč prišlo 23. 8. 2002. 7 Načelno pravno mnenje, občna seja Vrhovnega sodišča 26. 6. 2002, Pravna mnenja 1/2002, stran 11. 8 V zadevi je tožena stranka med pravdo plačala določen znesek na račun glavnice. Tožnik je plačilo sprejel, v pripravljalni vlogi pa izpostavil dilemo, ali gre za delno plačilo obresti ali glavnice, vendar se ni opredelil do nobene izmed obeh možnosti. Glede na dispozitivnost določbe 288. člena OZ je revizijsko sodišče sodilo, da je prišlo do drugačnega dogovora o načinu vračunavanja, saj je tožnik s konkludentnim ravanjem – sprejemom delnega plačila brez pridržka – pristal na ponujeno (drugačno) vračunavanje s strani toženke. Dodalo je še, da so tožnikove pritožbene navedbe, ki konkludentno izražajo zahtevo za vračunavanje, podvržene pravilu o navajanju pritožbenih novot. 9 Dne 8. 1. 2020 je sicer vložil pripravljalno vlogo, ki pa jo je na naroku 27. 1. 2020 umaknil. 10 V tej formuli je tožena stranka upoštevala vrednosti iz tožnikovega zdravstvenega spričevala, in sicer številka 60 pomeni skupen ugotovljen izpad gibljivosti sklepa, številka 120 pa ugotovljeni normalni gibi (količnik je torej 1/2). 11 V tej fazi postopka namreč izvedenec še ni bil imenovan in je bil med strankama spor tudi o obsegu poškodb oziroma zmanjšanju življenjske aktivnosti tožnika. 12 Tak pomen ima invalidnost po Splošnih pogojih (tretji odstavek 1. člena). 13 MERITVEPri ocenjevanju omejene gibljivosti, na podlagi katerekoli točke iz tabele invalidnosti, se uporablja goniometrična metoda meritev. Normativne vrednosti posameznega giba se določijo po knjigi Kirurgija, avtorji Smrkolj in sodelavci. Stopnja invalidnosti se izračunava kot delež maksimalne vrednosti, ki je podana v tabeli, kjer se delež izračuna kot razmerje med vsoto vseh ugotovljenih deficitov in vsoto vseh normalnih (ali normativnih) gibov posameznega uda ali organa.Omejena gibljivost se prične ocenjevati kot trajna invalidnost v skladu s tabelo invalidnosti le, če je ugotovljena omejena gibljivost posameznih gibov uda ali organa v eni smeri večja od desetih odstotkov (10 %) glede na normalno gibljivost oziroma glede na normativne vrednosti posameznih gibov uda ali organa. Če je možna ocena funkcionalnih posledic nezgode po dveh ali več točkah, se invalidnost, zaradi funkcionalnih posledic, ocenjuje po tisti točki, ki je za zavarovanca ugodnejša in prinaša večji odstotek invalidnosti. 14 Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 494. 15 Maksimalna zavarovalnina za izgubo gibljivosti namreč po njegovem mnenju ne pomeni, da bi dobil le 15 % zavarovalnine za invalidnost po točki 184.a, ampak bi jo dobil po točki 183. tabele. Tabela torej predvideva določene odstotke zavarovalne vsote glede na stopnjo omejene gibljivosti, ni pa določeno, da popolna omejenost gibljivosti predstavlja le 15 % zavarovalne vsote. Popolno omejenost gibljivosti namreč predstavlja 30 % zavarovalne vsote. Polovična omejenost gibljivosti je ogromna in je zato tožnik prepričan, da bi bil upravičen do celotnih 15 %. Zaključka sodišča in izvedenca naj bi bila zato po njegovem mnenju nelogična.