Jedro

To, da tožnik (s povečanimi napori) zmore krajšo hojo in hojo po neravninah ter neurejenem terenu, še ne pomeni, da zmore tudi dela, ki terjajo premagovanje (višinskih) ovir. Stališče izvedenca, da takšnih del ne zmore opravljati, pa seveda ne izključuje sklepa, da (s povečanimi napori) zmore, od dela, ki terja premagovanje (višinskih) ovir, manj zahtevno krajšo hojo in hojo po neravninah ter neurejenem terenu.

Skupaj po zvišanju odškodnine tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 34 povprečnih plač. Takšna odškodnina se ustrezno umešča med odškodnine, ki so bile v sodni praksi prisojene za podobno hude nepremoženjske škode. Pri presoji vpetosti odmerjene odškodnine v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, si je višje sodišče pomagalo z monografijo Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo.

Če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Pravilo 288. člena OZ je sicer dispozitivno v pomenu, da se upnik in dolžnik lahko dogovorita za drugačen vrstni red vračunavanja; če takega dogovora ni, pa dolžnik ob delnem plačilu nima izbire glede vračunavanja obresti. Znesek plačila se zato uporabi tako, da se najprej poplačajo stroški, nato obresti, ki so se natekle do dneva plačila, morebitni ostanek pa se uporabi za delno poplačilo glavnice.

Izraz renta se uporablja za razne vrste periodičnih plačil. OZ izraza ne definira, omenja pa rento kot obliko odškodnine. Ko govorimo o renti, imamo torej v mislih denarno odškodnino. Posebnost rente je, da skupen znesek odškodnine v trenutku odločanja ni znan, plačuje pa se periodično v vnaprej določenih zneskih. Gre torej za bodočo škodo. Z bodočo razumemo škodo, ki še ni nastala v trenutku zaključka glavne obravnave. Odškodnino za bodočo škodo je mogoče priznati, če je škoda gotova. Ker pa nobeno dejstvo, ki bo nastalo v prihodnosti, ni gotovo, mora zadostovati določena stopnja verjetnosti. V sodni praksi se je uveljavil dokazni standard, po katerem mora oškodovanec izkazati vsaj mejni prag verjetnosti, ki presega 50 %.

Stališče, da ima invalidnina podoben pomen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je v sodni praksi enotno sprejeto in uveljavljeno tudi v primerih, ko so tožniki uveljavljali poleg odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi odškodnino za premoženjsko škodo oziroma rento.

Škodo, ki je nastala do zaključka glavne obravnave, je (drugače kot bodočo škodo) mogoče ugotoviti v enem znesku, ob sojenju je tudi v celoti dospela.Takšne škode ni več treba prognozirati, ker gre za pretekle dogodke, že nastalo škodo. Razloga za znižanje dokaznega standarda torej ni. Dokazni standard (in pri renti izjema od prvega odstavka 311. člena ZPP) pa sta tudi praktično edini pomembni razliki med že zapadlo škodo, za katero prisodi sodišče odškodnino v enkratnem znesku (drugače povedano: v seštevku), in še ne zapadlo ali bodočo škodo, za katero sodišče prisodi odškodnino v obliki rente.

Po petem odstavku 17. člena ZOdv velja zmanjšanje le za nagrado za odvetnikovo delo, ne pa tudi za materialne stroške.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da mora tožena stranka: - tožniku v 15 dneh plačati 4.664 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2012 dalje, 13.301,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2018 dalje, 1.939,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2012 dalje, 2.449,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 dalje, 2.250 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2011 dalje, 118,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2013 dalje, 1.456 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 154,40 EUR od 11. 8. 2010 dalje, od zneska 312,40 EUR od 11. 9. 2010 dalje, od zneska 312,40 EUR od 11. 10. 2010 dalje, od zneska 346,40 EUR od 11. 11. 2010 dalje in od zneska 330,40 EUR od 11. 12. 2010 dalje ter po 500 EUR mesečno od 10. 8. 2011 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje v enkratnem znesku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega obroka (vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec) dalje, od izdaje sodbe pa po 500 EUR mesečno, vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega obroka dalje.

- na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani TRR SI56 ... s sklicem na št. ... (koda namena: GOVT, namen: vračilo po odločbi Bpp ...) v 15 dneh plačati 10.552,78 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče v tej zadevi obravnava tožbeni zahtevek v delovni nezgodi poškodovanega tožnika zoper zavarovalnico, pri kateri je imela zavarovano odgovornost družba, ki je organizirala delo na gradbišču. O utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju je bilo odločeno z vmesno sodbo s 6. 2. 2018, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo tega sodišča II Cp 1196/2018 z 29. 8. 2018. 2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevkih za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ter zavarovalnine. Toženi stranki je naložilo, da tožniku v 15 dneh (poleg 15. 12. 2018 plačanih 45.854,53 EUR) plača še 9.868,62 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in 1.939,17 EUR odškodnine za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2012, 118,23 EUR obresti od plačane zavarovalnine (II. točka izreka) in od 16. 7. 2013 dalje mesečno rento 250 EUR, ki zapade v plačilo vsakega 10. dne v mesecu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega zapadlega obroka (III. točka izreka); na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani pa še 5.548,80 EUR pravdnih stroškov. Višji in drugačen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo (IV. točka izreka sodbe).

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Obe predlagata spremembo ali vsaj razveljavitev sodbe. Pritožbeno sodišče bo zaradi preglednosti in v izogib nepotrebnemu ponavljanju, pritožbene navedbe1 predstavilo v nadaljevanju obrazložitve ob hkratnem odgovoru nanje.

4. Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril in predlagal njeno zavrnitev; tožena stranka na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena; pritožba tožene stranke ni utemeljena.

O poškodbah in njihovih posledicah

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik ob škodnem dogodku (padcu z zidarskega odra) utrpel režnjato rano hrbtišča leve dlani, zlom pete dlančnice leve roke, zdrobljen sklepni zlom spodnjega dela leve golenice in zlom leve skočnice. Zaradi okvarjenega venskega obtoka so se razvile hude varikozne spremembe, ki so po zaključenem zdravljenju povzročale viskozne čire (razjede, ulkuse). Trajna posledica zloma skočnice je (že ob izdelavi izvedenskega mnenja) razvita posttravmatska artroza skočnega sklepa.

O odškodnini za nepremoženjsko škodo O odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem

7. Iz tega naslova je bila tožniku odmerjena odškodnina 15.000 EUR, kar je (kot utemeljeno izpostavlja tožnik v pritožbi) malo manj kot 13 povprečnih plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje2, ne približno 15 povprečnih plač, kot ugotavlja sodišča prve stopnje.3

8. Tožnik se zavzema za prisojo višje odškodnine. Meni, da je sodišče napačno in preskopo ugotovilo bolečinska obdobja, spregledalo, da tožnik bolečine prestaja še sedaj, izpostavlja nevšečnosti, ki naj bi jih sodišče spregledalo; predvsem pa meni, da je odmerjena odškodnina prenizka v primerjavi z odškodninami, prisojenimi za podobno hude telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

9. Sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotavlja, da je tožnik zelo hude bolečine, zaradi katerih je jemal analgetike v obliki infuzij, prestajal skupno 4 dni, trajne hude, za lajšanje katerih je analgetike prejemal intravensko, pa skupno 12 dni. Do zaključka zdravljenja4 je sledilo obdobje trajnih bolečin srednje hude intenzitete z občasnimi hudimi bolečinami, zaradi katerih je prejemal analgetike v obliki tablet in občasno v obliki injekcij. Še nadaljnji mesec dni je prestajal trajne bolečine srednje intenzitete, nato dva meseca trajne lahke bolečine z občasnimi srednje hudimi (in v tem času redno jemal analgetike v obliki tablet), občasne bolečine še vedno trpi in jih bo tudi v bodoče zaradi posttravmatske artroze.

10. Pritožbeno sodišče verjame tožniku, da je prestajal neprijetne in dolgotrajne bolečine. Kako hude so bile bolečine v katerem obdobju, je seveda tudi dejansko vprašanje, a hkrati strokovno vprašanje, do katerega se je izvedenec natančno opredelil na podlagi (preverljivih) ugotovitev o obliki tožniku predpisane analgetične terapije. Izvedensko mnenje v tem delu je jasno in popolno, pritožnikova graja pa predstavlja laično in subjektivno nestrinjanje s strokovnimi ugotovitvami izvedenca, kar ne izpodbije na izvedenskem mnenju temelječih ugotovitev sodišča prve stopnje.

11. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v ugotovitve sodišča prve stopnje o nevšečnostih, ki jih je med zdravljenjem prestajal tožnik.5 Pritožnik izpostavlja, da je sodišče pozabilo “opozoriti in poudariti“ na nekatere nevšečnosti, ki jih v pritožbi našteva. Takšna pritožbena trditev predstavlja smiselno uveljavljanje kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (prim. 2. odstavek 350. člena ZPP). To od pritožnika terja, da kršitev konkretno in jasno obrazloži z opisom tega, kje je bila očitana kršitev storjena, torej tudi, kje so njegove navedbe, ki naj bi jih sodišče prve stopnje spregledalo6, česar pritožnik ne stori. Natančnejšega preizkusa takšnih pritožbenih navedb zato ne more doseči. 12. Pritožbeno izpostavljanje vprašanja, ali je tožnik bergle uporabljal pet ali šest mesecev kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljeno. Ob vseh bolečinah in nevšečnostih, ki jih je med zdravljenjem prestajal tožnik namreč vprašanje enega meseca več ali manj uporabe bergel, ni odločilno.7

13. Utemeljeno pa je pritožbeno stališče, da je prisojena odškodnina glede na jakost in trajanje tožnikovih bolečin ter nevšečnosti v primerjavi z odškodninami za podobno hude škode prenizka. Pravična odškodnina iz tega naslova po presoji višjega sodišča znaša 15 povprečnih plač, zahtevek za plačilo višje odškodnine, pa ni utemeljen, višja odškodnina bi odstopala od odškodnin za primerljive posledice in bi podpirala težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Primerjava z odškodninami, prisojenimi za podobno hude škode, bo opravljena v nadaljevanju obrazložitve ob preizkusu ustreznosti celotne prisojene odškodnine; do v pritožbi izpostavljenih sodnih odločb pa se bo višje sodišče opredelilo ob obrazložitvi višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, gre namreč za iste odločbe.

O odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

14. Tudi iz tega naslova je bila tožniku odmerjena odškodnina 15.000 EUR, kar je (kot utemeljeno izpostavlja v pritožbi) malo manj kot 13 povprečnih plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ne približno 15 povprečnih plač, kot ugotavlja sodišča prve stopnje.

15. Tožnik je po ugotovitvah sodišča prve stopnje zaradi posledic poškodb invalid III. kategorije, ni sposoben za daljšo hojo in stojo, težja fizična dela, dela na višini in premagovanje višinskih ovir, s povečanimi napori zmore krajšo hojo in hojo po neravninah ter neurejenem terenu. Pritožbeni očitek, da zadnja ugotovitev nasprotuje poudarku izvedenca, da tožnik ni sposoben dela na neurejenem terenu, ki bi vključevalo premagovanje ovir, ni utemeljen. To, da tožnik (s povečanimi napori) zmore krajšo hojo in hojo po neravninah ter neurejenem terenu, še ne pomeni, da zmore tudi dela, ki terjajo premagovanje (višinskih) ovir. Stališče izvedenca, da takšnih del ne zmore opravljati, pa seveda ne izključuje sklepa, da (s povečanimi napori) zmore, od dela, ki terja premagovanje (višinskih) ovir, manj zahtevno krajšo hojo in hojo po neravninah ter neurejenem terenu. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

16. Pritožbeni očitek, da sodišče “pozabi omeniti“, da so bile tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane že v času zdravljenja, je nepotreben. Kako je potekalo zdravljenje in s kakšnimi nevšečnostmi, je sodišče prve stopnje ugotovilo v 22. točki obrazložitve. V nadaljevanju pritožbe8 pritožnik niza še vrsto okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje “pozabilo omeniti“ in jih “sploh ne omenja“. Tudi takšne pritožbene trditve predstavljajo smiselno uveljavljanje kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (prim. 2. odstavek 350. člena ZPP). To od pritožnika, kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, terja, da kršitev konkretno in jasno obrazloži z opisom tega, kje je bila storjena, torej tudi, kje so njegove navedbe, ki naj bi jih sodišče prve stopnje spregledalo9, česar pritožnik ne stori. Natančnejšega preizkusa takšnih pritožbenih navedb zato ne more doseči. 17. Na navedbe o gastritisu je pravilno in popolno odgovorilo že sodišče prve stopnje, tako da pritožbene navedbe o tem vprašanju ne terjajo dodatnega pojasnila višjega sodišča. 18. Utemeljeno pa je pritožbeno stališče, da je prisojena odškodnina glede na to, da je tožnik, ki se je poškodoval v starosti 35 let, invalid III. kategorije, ki je praktično nezaposljiv in že krajšo hojo zmore le s povečanimi napori, prenizka. Pravična odškodnina iz tega naslova po presoji višjega sodišča znaša 15 povprečnih plač, pritožbeno zavzemanje za še višjo odškodnino iz tega naslova (30.000 EUR) pa ni na mestu. Pritožbeno izpostavljanje sodnih odločb ne utemelji drugačne odločitve. Glede odločbe II Ips 102/2012 mora pritožbeno sodišče poudariti, da je bilo v postopku z revizijo (in tudi že v pritožbenem postopku) preizkušeno le, ali odškodnina ni prenizka. Podobno velja za sklicevanje na odločbo II DoR 353/2017 - predlog za dopustitev revizije tožeče stranke je bil zavrnjen, ker ni izkazala odstopa od ustaljene sodne prakse. V odločbah II Ips 71/200910 in II Ips 91/2008 gre za hujše posledice kot pri tožniku. Zadeva II Ips 219/99 glede na oddaljenost odločbe ni več realno primerljiva. Sklicevanje na odločbi II Ips 606/2000 in II Ips 698/2003, v katerih je bila prisojena odškodnina za blažjo od obeh tožnikovih poškodb, glede na posebnosti prisoje odškodnine za posledice kombiniranih poškodb, ni na mestu.

O odškodnini za strah

19. Iz tega naslova je bila tožniku odmerjena odškodnina 2.000 EUR, kar je 1,7 povprečne plače v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje ob dogodku močno ustrašil in 10 do 15 minut trpel intenziven primarni strah, bal se je, če bo sploh še lahko kdaj vstal; nato je zaradi hudih bolečin, deformacije in nezmožnosti obremenitve noge do zdravniške oskrbe trpel intenziven sekundarni strah, ki je trajal do definitivne oskrbe zloma, torej kar 11 dni, nato pa občasno manj intenziven strah do zaključka zdravljenja. Po tistem (in občasno še sedaj) trpi blažji strah zaradi ponavljajočih se ulkusov na levi goleni.

20. Odškodnina 2.000 EUR ne upošteva ustrezno vseh opisanih okoliščin in je prenizka v primerjavi z odškodninami, prisojenimi za primerljive jakosti in trajanja strahu. Pritožbeno sodišče je opravilo primerjavo z zadevami, v katerih so bile prisojene višje (in, glede na tožbeni zahtevek, tudi s tistimi, v katerih so bile prisojene najvišje) odškodnine za strah. V zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 285/2014, kjer je oškodovanec (ob sicer drugačnem škodnem dogodku - prometni nesreči) prestajal podobno hud strah kot tožnik, mu je bilo prisojeno približno dve in pol povprečni plači. Približno tri povprečne plače so bile prisojene oškodovancu, katerega predlog za dopustitev revizije je bil zavrnjen v zadevi II Dor 98/2012, ki je v hudi delovni nesreči (z velike višine mu je na glavo padla kovinska spojka) med drugim utrpel odprt zlom lobanjske kosti, in je prestajal zelo hud primarni strah za življenje, nato pa štiri do pet mesecev hud sekundarni strah in srednje hud strah do konca rehabilitacije v centru za rehabilitacijo invalidov (kar dve leti). V zadevi II Ips 327/2011 je dvajsetletna poškodovanka v prometni nesreči prestajala hujši strah od tožnika - 50 minut zelo hud primaren strah za življenje, šest tednov hud sekundarni strah, ker se je bala, da bo izgubila nogo, šest tednov srednje hud sekundarni strah, ker se je bala, da ne bo več hodila, nato pa še šest mesecev strah, ker se je bala, da se ne bo mogla ukvarjati s športom, da bo imela trajne posledice in težave pri delu, še zmeraj ima občasen strah pred prometom. Prisojena ji je bila odškodnina 5.250 EUR, torej malo več kot pet povprečnih plač.

21. S tožnikovim je poleg zadev II Ips 285/2014 in (do neke mere) II Dor 98/2012 primerljivo trajanje in jakost strahu oškodovancev v zadevah Vrhovnega sodišča RS II Ips 355/2011 in II Ips 170/2011, kjer je bila prisojena odškodnina 3.500 EUR. Opisano po prepričanju višjega sodišča utemeljuje prisojo odškodnine v višini treh povprečnih plač; pritožbeno zavzemanje za prisojo višje odškodnine iz tega naslova (6.000 EUR) pa ni utemeljeno. Pritožbena primerjava s sodbo VS RS II Ips 478/2005, kjer je bila psihomotorično zaostalemu dečku, ki se zdravi zaradi epileptičnih napadov in ima vedenjske motnje, prisojena odškodnina za strah v višini 5 povprečnih plač11, ni na mestu. Strah otroka s posebnimi potrebami v opisanih razmerah je bil hujši. Tudi strah oškodovanca v zadevi II Ips 1036/2007, ki jo izpostavlja pritožnik, je bil hujši.12 Zadeva II Ips 219/99 glede na oddaljenost odločbe ni več realno primerljiva. Odškodnina za kakršno se zavzema pritožnik, je bila prisojena v zadevi II Cp 2021/2014, kjer je bil strah oškodovanca intenzivnejši, predvsem pa mnogo bolj dolgotrajen.13 Za zelo intenziven strah, ki je bil tudi zelo dolgotrajen, ker zdravljenje dolga leta ni dalo rezultata, je bila prisojena odškodnina 6.000 EUR. Tožnikovega strahu s tem ni mogoče primerjati.

O odškodnini za skaženost

22. Iz tega naslova je bila tožniku v izpodbijani sodbi odmerjena odškodnina 1.000 EUR, kar je 0,8 povprečne plače v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje ima tožnik brazgotino na predelu leve golenice, noga pa mu tudi oteka in zgleda nenaravno, a je spremenjena noga odkrita le poleti. Res se pritožniku občasno odpre tudi varikozni ulkus na nogi, obenem pa ima tudi brazgotino na roki, ki ni skrita večji del leta, kar po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljuje prisojo odškodnine za skaženost v višini ene povprečne plače v času sojenja pred sodiščem prve stopnje. Zahtevek za prisojo višje odškodnine (pritožnik se zavzema za prisojo 3.000 EUR) pa ni utemeljen. V vseh primerih, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnik in je bila za skaženost prisojena višja odškodnina, gre za hujše primere, kjer je posledica poškodb tudi šepanje (II Ips 102/2012, II Ips 71/2009, II Ips 1036/2007, II Dor 353/2017), ki pri tožniku ni ugotovljeno. Oškodovanec v zadevi II Ips 487/2007 je komaj trinajstletni deček, otroci pa spremembe zunanjosti doživljajo precej drugače kot odrasli ljudje.

Sklepno o odškodnini za nepremoženjsko škodo

23. Skupaj po zvišanju odškodnine tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 34 povprečnih plač. Takšna odškodnina se ustrezno umešča med odškodnine, ki so bile v sodni praksi prisojene za podobno hude nepremoženjske škode. Pri presoji vpetosti odmerjene odškodnine v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, si je višje sodišče pomagalo z monografijo Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo.14 Odškodnine za podobno hude posledice primerljivih poškodb so bile v sodni praksi prisojene v razponu med 26 povprečnimi plačami15, preko 2716, 2817, 2918, 3219, 3320, 3421 povprečnih plač; do 36 povprečnih plač za nekoliko hujše primere.22 Upoštevaje vse zgoraj opisane posebnosti tožnikovega primera, se ta umešča nekako v sredino te skupine, zato je pravična odškodnina 34 povprečnih plač v času izdaje izpodbijane sodbe, torej 39.867,04 EUR.

O upoštevanju delnega plačila

24. Zoper način upoštevanja njenega delnega plačila se pritožuje tožena stranka. Ker je pritožbeno sodišče zvišalo odškodnino, pa mora samo opraviti materialno pravno pravilen izračun preostanka dolga, pritožbene navedbe o napakah v izračunu, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje, zato ne terjajo posebnega odgovora pritožbenega sodišča. 25. Višje sodišče najprej opozarja na določbo 288. člena OZ. Če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Pravilo 288. člena OZ je sicer dispozitivno v pomenu, da se upnik in dolžnik lahko dogovorita za drugačen vrstni red vračunavanja; če takega dogovora ni, pa dolžnik ob delnem plačilu nima izbire glede vračunavanja obresti. Znesek plačila se zato uporabi tako, da se najprej poplačajo stroški23, nato obresti, ki so se natekle do dneva plačila, morebitni ostanek pa se uporabi za delno poplačilo glavnice. Trditev strank in ugotovitev sodišča prve stopnje o drugačnem dogovoru glede vračunavanja v tej zadevi ni, zato je pritožbeno sodišče opravilo izračun preostanka dolga ob upoštevanju 288. člena OZ. Zavzemanje tožene stranke za drugačen način poračuna plačanega je ob odsotnosti trditev o dogovoru za drugačen vrstni red vračunavanja, materialno pravno napačno.24

26. Tožena stranka je tožniku po (neizpodbijanih) ugotovitvah sodišča prve stopnje 15. 12. 2018 plačala 45.854,53 EUR; pojasnila je, da za nepremoženjsko škodo plačuje 28.000 EUR, za premoženjsko škodo 1.175,62 EUR in 16.678,91 na račun obresti. Plačilo 44.678,91 je torej očitno plačilo na račun nepremoženjske škode.

27. Od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo 39.867,04 se je od 8. 1. 2012 do 15. 12. 2018 nateklo 22.864,15 EUR obresti. S plačilom 44.678,91 je torej tožena stranka najprej plačala 22.864,15 EUR (in ne 16.678,91 EUR) obresti, zgolj25 preostali del plačanega zneska (torej 21.814,76 EUR) pa je treba valorizirati na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Revalorizirana vrednost zneska 21.814,76 EUR s 15. 12. 2018 na 27. 1. 2020 znaša 21.902,02 EUR.26 Tožena stranka mora torej tožeči stranki plačati še 17.965,02 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo.

28. Ker tožena stranka v pritožbi izrecno soglaša z odločitvijo, da mora plačati obresti od glavnice 4.664 EUR od 8. 1. 2012 (v tem delu torej sodba sodišča prve stopnje ni izpodbijana), pritožbeno sodišče v ta del obrestne odločitve ni poseglo; od preostalega dela, torej od zneska 13.301,02 EUR pa tožena stranka dolguje še zakonske zamudne obresti od 16. 12. 2018 dalje.

O odškodnini za premoženjsko škodo O škodi zaradi opravljenih prevozov (I. točka izreka izpodbijane sodbe; pritožba tožeče stranke)

29. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je tožniku (med drugim) prisodilo odškodnino iz tega naslova za prevoze na 20 fizioterapij, ni pa mu priznalo odškodnine za 19 prevozov na fizioterapije iz L. v Zdravstveni dom G., saj je tedaj živel pri bratu v G. Nadaljnji zapis v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je sodišče za prevoze na fizioterapije (19 voženj), stroške že priznalo, glede na jasno odločitev sodišča prve stopnje, ne predstavlja nasprotja med odločilnimi razlogi sodbe, ampak gre za povsem očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje kadarkoli popravi (prim. 328. člen ZPP).

O škodi zaradi potrebe po tuji pomoči

30. Tudi v tem delu pritožnik izpodbijani sodbi očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, hkrati tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje napačno povzelo izvedensko mnenje. Očitka nista utemeljena. Pritožnik izvedensko mnenje v tem delu (odgovor na 10. vprašanje) razume napačno. Prvi del odgovora (na 8. strani in 1. ter 2. točka na 9. strani mnenja) predstavlja izvedenčevo predstavitev strokovne podlage oziroma strokovnih standardov, ki jih je uporabil. Njegovo mnenje o tem, koliko tuje pomoči konkretno je rabil pritožnik, je v zadnjem odstavku in se glasi: Tožnik je po odpustu iz zdravilišča rabil pomoč pri izvajanju osebne higiene, oblačenju in slačenju, cca mesec dni po 3 ure dnevno (skupaj 90 ur); za oskrbo, pospravljanje, pripravo hrane in prevoze pa še nadaljnje 3 mesece po 40 ur mesečno (skupaj 160 ur). Zadnji izračun izvedenca 3 x 40 = 160 predstavlja očitno računsko napako, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno popravilo.

31. Pritožnik sicer utemeljeno izpostavlja, da ni pravilna izvedenčeva pravna presoja, ki ji je sledilo tudi sodišče prve stopnje, da se „kot pomoč in postrežba upošteva samo tiste potrebe posameznika, ki so nujno potrebne za njegovo varnost in obstoj (preživetje)“27, a odločitev sodišča prve stopnje ne glede na to ni napačna v njegovo škodo. Tožnik namreč trditev o tem, kakšno pomoč je rabil, sploh ni podal (niti v pritožbi), s čimer je onemogočen pritožbeni preizkus njegovih navedb, da je rabil več pomoči, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

O upoštevanju delnega plačila oziroma o obrestih od odškodnine za premoženjsko škodo (pritožba tožeče stranke)

32. Odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti od odškodnine premoženjsko škodo (v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodilo) je v skladu s tožbenim predlogom tožeče stranke, kam in s kakšnim pravnim interesom zato meri pritožbeni očitek, da sodišče ni obrazložilo odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo, ni mogoče ugotoviti.

33. Utemeljeno pa tožeča stranka izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od plačanega dela odškodnine za premoženjsko škodo. Opisano napako lahko pritožbeno sodišče materialno pravno pravilno sanira le z materialno pravno pravilnim vštevanjem delnega plačila ob upoštevanju že omenjenega 288. člena OZ.

34. Odškodnina za premoženjsko škodo, ki jo je priznavala in torej delno plačala toženka, znaša: 1.260 EUR za tujo nego in pomoč ter 3.128,90 EUR za prevoze, skupaj torej 4.388,90 EUR. Obresti od odškodnine za premoženjsko škodo tečejo od 8. 1. 2012. Do dne delnega plačila (1.175,62 EUR) je torej nateklo 2.517,08 EUR. S plačilom 1.175,62 EUR je zato tožena stranka plačala del nateklih obresti, in sicer do vključno 31. 12. 2014. Glavnico z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje pa še dolguje. Ker tožena stranka odločitve sodišča prve stopnje, da dolguje zakonske zamudne obresti od glavnice 1.939,17 EUR od 8. 1. 2012 dalje ni izpodbijala, pritožbeno sodišče v ta del izpodbijane sodbe ni smelo poseči, obresti od preostalega dela glavnice, torej od 2.449,73 EUR pa tečejo od 1. 1. 2015 dalje.

Posebej o premoženjski škodi zaradi izgube zaslužka zaradi nižje plače v času bolniškega staleža (II. točka izreka izpodbijane sodbe; pritožba tožeče stranke)

35. Sodišče prve stopnje je ta del tožbenega zahtevka (nanaša se na obdobje od 1. 12. 2010 do 30. 10. 2011) zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik ni z nobeno listino izkazal, koliko bi znašali njegovi dohodki, če se ne bi poškodoval in tega, koliko je v obdobju trajanja bolniškega staleža prejemal. Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da trditvam o tem, koliko je v obdobju trajanja bolniškega staleža prejemal, tožena stranka ni nikdar nasprotovala. To, koliko je tožnik zaslužil pred škodnim dogodkom oziroma koliko bi zaslužil, če se ne bi poškodoval, pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve (stran 20) ugotovilo.28 Pritožbeno sodišče (glede na obseg ugovorov tožene stranke) ne vidi razloga, zakaj te ugotovitve ne bi izkazovale višine izgube dohodka v času bolniškega staleža, skupno je tožnik za obdobje od poškodbe do novembra 2010 uveljavljal 1.456 EUR.

36. Tožniku je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje delovno razmerje prenehalo 4. 7. 2011. V pritožbi sicer trdi, da mu delodajalec od novembra 2010 ni ničesar plačal in tudi za čas do 4. 7. 2011 zahteva odškodnino zaradi izgube zaslužka v višini celotne zatrjevane in vtoževane mesečne plače (703,04 EUR) mesečno, a ob dejstvu, da je tožnik bil v delovnem razmerju, popolne izgube zaslužka ni mogoče pripisati škodnemu dogodku. Pritožba v tem delu zato ni utemeljena.

37. Za čas od 4. 7. 2011 do novembra 2011 pa je tožbeni zahtevek utemeljen iz razlogov in v višini, ki bo(do) obrazloženi v 38. in 39. točki v nadaljevanju obrazložitve.

O renti

38. Uvodoma mora sodišče ponoviti svoja stališča o naravi rentnega zahtevka.29 Izraz renta se uporablja za razne vrste periodičnih plačil. OZ izraza ne definira, omenja pa rento kot obliko odškodnine. Ko govorimo o renti, imamo torej v mislih denarno odškodnino. Posebnost rente je, da skupen znesek odškodnine v trenutku odločanja ni znan, plačuje pa se periodično v vnaprej določenih zneskih.30 Gre torej za bodočo škodo. Z bodočo razumemo škodo, ki še ni nastala v trenutku zaključka glavne obravnave.31 Odškodnino za bodočo škodo je mogoče priznati, če je škoda gotova. Ker pa nobeno dejstvo, ki bo nastalo v prihodnosti, ni gotovo, mora zadostovati določena stopnja verjetnosti.32 V sodni praksi se je, kot pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, uveljavil dokazni standard, po katerem mora oškodovanec izkazati vsaj mejni prag verjetnosti, ki presega 50 %.33 O “renti“ za čas od 10. 12. 2011 do 16. 7. 201334 (pritožba tožeče stranke)

39. Škodo, ki je nastala do zaključka glavne obravnave, pa je (drugače kot bodočo škodo) mogoče ugotoviti v enem znesku, ob sojenju je tudi v celoti dospela.35 Takšne škode ni več treba prognozirati, ker gre za pretekle dogodke, že nastalo škodo.36 Razloga za znižanje dokaznega standarda torej ni. Dokazni standard (in pri renti izjema od 1. odstavka 311. člena ZPP) pa sta tudi praktično edini pomembni razliki med že zapadlo škodo, za katero prisodi sodišče odškodnino v enkratnem znesku (drugače povedano: v seštevku), in še ne zapadlo ali bodočo škodo, za katero sodišče prisodi odškodnino v obliki rente.

40. Tožnik zahteva plačilo po 500 EUR mesečno za vsak mesec od 10. 12. 2011 dalje. Sodišče prve stopnje je (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku za čas od vložitve tožbe (16. 7. 2013) dalje, za obdobje med 10. 12. 2011 in 16. 7. 2013 pa zahtevek očitno zavrnilo zato, ker se je postavilo na stališče, da je rento mogoče uveljavljati od vložitve tožbe dalje. Če je tožeča stranka v tožbi pravno podlago tožbenega zahtevka (za čas do izdaje sodbe) navedla napak37, to zanjo ne more biti usodno, saj stranki pravne podlage tožbenega zahtevka ni treba navesti, če pa jo navede, sodišče nanjo ni vezano (3. odstavek 180. člena ZPP). Sodišče pozna (in uporabi) pravo po uradni dolžnosti. To pomeni tudi, da se sodišče ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se je skliceval tožnik38, ampak mora preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.39,40

41. Zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zato, ker je ta že zapadel in bi bil utemeljen po 1. odstavku 174. člena OZ, tožeča stranka pa ga uveljavlja kot rento po 2. odstavku 174. člena OZ, predstavlja napačno uporabo materialnega prava. Glede na to, da stanje tožnikove delovne zmožnosti v času med 10. 12. 2011 in 16. 7. 2013 ni bilo nič boljše od stanja po 16. 7. 2013, je višje sodišče ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožbi ugodilo in sodbo ob pravilni uporabi materialnega prava spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Razlogi pritožbenega sodišča o višini odškodnine zaradi izgube plače (in tudi o vzročni zvezi med izgubo plače in škodnim dogodkom) v tem obdobju so enaki tistim, ki se nanašajo na višino rente in utemeljenost rentnega zahtevka, zato bodo predstavljeni le enkrat, v naslednjih točkah obrazložitve.

O renti (pritožbi obeh pravdnih strank)

42. Tožena stranka nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik zaradi posledic škodnega dogodka ni zaposljiv. Meni, da mu je delovno razmerje prenehalo sporazumno; res ni sposoben opravljati dela zidarja, sposoben pa je opravljati lažje delo. Tega, da ga aktivno išče, po prepričanju tožene stranke tožnik ni izkazal. Pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo sporazumno, ki ustreza zahtevam 8. člena ZPP, ne dvomi. Dokazni zaključek sodišča prve stopnje (ne temelji le na dokazni oceni obrazca, ki ga tožnik ni podpisal, ki ji tožena stranka v pritožbi nasprotuje, ampak tudi na dokazni oceni tožnikove izpovedi) je prepričljiv in življenjsko sprejemljiv, pritožbene navedbe pa ga ne omajejo.

43. Tožena stranka sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik, ki je bil ob škodnem dogodku star 35 let, zdaj pa je star 45 let in je po poklicu zidar, svojega dela ne more več opravljati. Zdi pa se ji, da odločba ZPIZ, na podlagi katere je bil spoznan za invalida III. kategorije in ugotovitve v njej, da je tožnik sposoben opravljati lažje delo brez dvigovanja bremen nad 10 kg in brez daljše hoje, nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ob upoštevanju ugotovitev izvedenca travmatologa, odločbe ZPIZ, tožnikove edine izobrazbe in njegove starosti utemeljeno zaključuje, da je praktično nezaposljiv. Tožniku teoretična zaposljivost ne omogoča pridobivanja zaslužka; kakšno službo bi si lahko (v času gospodarske krize, na katero se sklicuje sama tožena stranka v pritožbi) poiskal 35 oziroma 45 letni zidar41, tožena stranka ne pojasni niti v pritožbi niti v postopku pred sodiščem prve stopnje.42 O višini rente in “rente“ oziroma izgube zaslužka v času med 10. 12. 2011 in 16. 7. 2013

44. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da bi tožnik, če bi delal v svojem poklicu, nedvomno prejemal vsaj minimalno plačo, čemur tožena stranka niti ne nasprotuje. Glede na to, da je tožnik pred škodnim dogodkom delal v Sloveniji s polnim delovnim časom, pritožbeno sodišče niti najmanj ne dvomi, da bi (če ne bi bilo škodnega dogodka) v celotnem spornem obdobju prejemal vsaj minimalno plačo. V skladu z določbami Zakona o minimalni plači ima namreč delavka oziroma delavec, ki pri delodajalcu v Republiki Sloveniji dela poln delovni čas, pravico do plačila za opravljeno delo najmanj v višini minimalne plače, določene v skladu s tem zakonom. Ker tožnik zahteva manj kot je znašala neto minimalna plača že v letu 2011, pritožbene navedbe, da ni dokazal, kakšno plačo je prejemal (oziroma, da plačilne liste, ki jih je prejemal, niso v skladu z veljavno zakonodajo), ko je bil še zaposlen, niti niso pravno odločilne. Pritožba tožene stranke v zvezi z višino rente oziroma izgubljenega zaslužka torej ni utemeljena.

45. Utemeljena pa je v tem delu pritožba tožeče stranke. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da ima invalidnina podoben pomen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti le tedaj, ko tožeča stranka ne zahteva tudi rente, je materialno pravno napačna. Stališče, da ima invalidnina podoben pomen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je v sodni praksi enotno sprejeto in uveljavljeno tudi v primerih, ko so tožniki uveljavljali poleg odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi odškodnino za premoženjsko škodo oziroma rento.43 Na videz drugačno stališče je bilo zavzeto le v odločbi VSL I Cp 941/2014, iz katere pa jasno izhaja, da ne gre za hoteni odstop od sodne prakse, ampak za reakcijo višjega sodišča na napačno, a pravnomočno odločitev sodišča prve stopnje.44

46. Podlage za znižanje odškodnine zaradi izgube plače in rente za invalidnino torej ni, zaradi česar je treba v tem delu tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti. Ker je tožena stranka trditve o tem, da je treba pri odmeri odškodnine upoštevati invalidnino, podala po zaključku prvega naroka, trditev o višini invalidnine pa sploh ne, na kar tožnik v pritožbi opozarja, pritožbeno sodišče invalidnine tudi pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ni upoštevalo.

O zavarovalnini

47. Tožnik terja plačilo zavarovalnine za 20 % invalidnost. Ker mu je toženka invalidnino za 7,5 % invalidnost priznala, zahteva še 3.750 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2011. Meni, da mu 15 % pripada po točki 184a Tabele invalidnosti PG/NE/10-4, 1 % po 140b točki Tabele invalidnosti PG-NE/10-4, vsaj 15 % pa še po točki 133 Tabele invalidnosti PG/NE/10-4. 48. Sodišče invalidnosti po točkah 133 in 140b ni ugotovilo. Pritožbeno stališče, da pritožniku pripada invalidnina že zaradi zloma kosti, ni utemeljeno. Invalidnina je posledica invalidnosti, ne poškodb, ki nimajo takšnih posledic. Da bi jih poškodbe roke imele, ni bilo ugotovljeno, niti konkretizirano zatrjevano.

49. Utemeljeno pa pritožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o stopnji invalidnosti po točki 184 za omejeno gibljivost skočnega sklepa po zlomu ali izpahu sklepnih struktur. Pritožnik pravilno izpostavlja, da 184 točka Tabele invalidnosti PG/NE/10-4 za takšne posledice določa do 15 % invalidnost. Kje je sodišče prve stopnje našlo pravno podlago za uporabljeni način ugotavljanja stopnje omejene gibljivosti in posledično oceno invalidnine, ni obrazložilo. V 184 točki tabele (na katero se je sklicevala tožena stranka) takšnih parametrov ni. Sodišče lahko pogodbeno materialno pravo uporabi šele, ko ugotovi njegovo vsebino; stranka, ki se na uporabo takega prava sklicuje, pa mora njegovo vsebino zatrjevati ter jo jasno in določno opredeliti. Pri ugotavljanju vsebine avtonomnega prava gre namreč za ugotavljanje dejanskega stanja.45 Dejstva, ki jih je zatrjevala tožena stranka46, izračuna invalidnine na način, ki ga je obrazložilo sodišče prve stopnje v 36. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ne omogočajo. Ker gre pri splošnih pogojih in tabeli invalidnosti za pogodbeno pravo, ki ga je enostransko pripravila tožena stranka, je treba nejasno določilo 184 točke Tabele invalidnosti PG/NE/10-447 v skladu s 83. členom OZ razlagati v korist tožnika. Po presoji višjega sodišča mu zato pripada invalidnina v višini 15 %, tožeča stranka mu mora torej iz tega naslova plačati še 2.250 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2011. Še o stroških (pritožbi obeh pravdnih strank)

50. Sprememba sodbe terja spremembo odločitve o pravdnih stroških. Utemeljeni so pa so tudi nekateri pritožbeni očitki pravdnih strank glede odločitve sodišča prve stopnje o stroških. Tožnik na primer utemeljeno izpostavlja, da zmanjšanje po 5. odstavku 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) velja le za nagrado za odvetnikovo delo, ne pa tudi za materialne stroške, da je sodišče pozabilo med pravdne stroške prišteti izvedenine in da je pozabilo od odvetniške nagrade odmeriti DDV. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da po potrditvi vmesne sodbe ni ponovljenega sojenja, da sodišče ni ugotovilo uspeha pravdnih strank.

51. Omenjene pomanjkljivosti je pritožbeno sodišče lahko odpravilo le s ponovno odmero pravdnih stroškov ob upoštevanju neizpodbijanih odmer. Najprej je treba pojasniti, da je tožnik v postopku (tudi po delni ugoditvi njegovi pritožbi) sicer uspel delno, a vendarle v velikem delu. Ob upoštevanju obsega ugovorov tožene stranke, ki je v največji meri krojil potek postopka in z njim povezane stroške, mora pritožbeno sodišče oceniti, da tožnik ni uspel le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, zaradi katerega niso nastali posebni stroški. Tožena stranka mora torej tožniku povrniti vse potrebne stroške (3. odstavek 154. člena ZPP).

52. Tožniku pripadajo odvetniški stroški: 1.508,80 EUR nagrade za postopek, 883,20 EUR nagrade za narok, 1.340,80 EUR za odgovor na pritožbo in 1.504 EUR za obravnavano pritožbo, skupaj 5.236,80 EUR, povišano za 22 % DDV (1.152,09) torej 6.388,89. V skladu z določbo 17. člena Zakona o odvetništvu odvetnici pripada polovica tega zneska, torej 3.194,45 EUR. Poleg tega mora tožena stranka plačati še 20 EUR pavšalnih materialnih stroškov, 65,90 EUR za fotokopije in potne stroške tožnika za prihode na narok (3.128,40 EUR48), 2.155,03 stroškov izvedencev in 1.989 EUR sodne takse za tožbo in pritožbo. Na v V. točki izreka izpodbijane sodbe opisani način mora torej tožena stranka plačati 10.552,78 EUR pravdnih stroškov.

Sklepno

53. Višje sodišče je iz zgoraj predstavljenih materialnopravnih razlogov delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in zvišalo odškodnino za nepremoženjsko škodo, delno ugodilo še neugodenemu zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, zvišalo rento, opravilo materialno pravno pravilen poračun plačanega zneska in materialno pravno pravilno odmerilo pravdne stroške. Odločitev v tem delu temelji na določbi pete alineje 358. člena ZPP. V preostalem delu je višje sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranki zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem zavrnilnem delu sodbo potrdilo. Pritožbo tožene stranke je (četudi so bile posamezne navedbe utemeljene) zavrnilo, saj ob hkratni ugoditvi pritožbi tožeče stranke pritožbene navedbe niso povzročile, da bi bila končna odločitev bolj v korist tožene stranke. Odločitev o zavrnitvi pritožb temelji na določbi 353. člena ZPP.

54. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

55. Obenem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je zaradi velikega posega v izpodbijano sodbo (četudi ni v celoti spremenilo odločitve sodišča prve stopnje49) izrek zapisalo v celoti na novo. Številčnost zahtevkov ter posegov v sodbo sodišča prve stopnje ob njeni hkratni (delni) pravnomočnosti namreč ne omogoča drugačnega načina oblikovanja izreka sodbe pritožbenega sodišča, ki bi bil dovolj pregleden.

1 Ki so, posebej tožnikove, izjemno obsežne. 2 Povprečna plača v januarju 2020 je znašala 1.172,56 EUR. 3 Povprečna plača v času sojenja sodišča prve stopnje se v sodni praksi uporablja kot merilo, ki omogoča realno primerjavo odškodnin, prisojenih skozi daljše časovno obdobje. Napačno izhodišče sodišča prve stopnje o višini povprečne plače v času sojenja (izrecne ugotovitve v izpodbijani sodbi sicer niti ni), ne predstavlja napačne ugotovitve dejanskega stanja, kot zmotno meni pritožnik. Gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava pri prisoji višine odškodnine. 4 Torej nadaljnjih 19 dni. 5 Povzete so v 22. točki na 13. strani izpodbijane sodbe. 6 Prim. sodba VS RS II Ips 25/2020. 7 Izvedenec je sicer ob ustnem podajanju izvedenskega mnenja pojasnil, da mu je bila uporaba bergel svetovana pet mesecev. 8 7. in 8. stran. 9 Prim. sodba VS RS II Ips 25/2020. 10 Pritožnik osnovne poškodbe ne predstavi korektno, šlo je za: obsežne raztrganine mehkih delov leve noge, odprt zlom obeh kosti goleni – troetažni zlom golenice z odprtjem trikotastega fragmenta v srednji tretjini in dvoosni zlom mečnice. Zdravljenje je trajalo slaba 3 leta; življenjske aktivnosti so znatno zmanjšane (25 % po enem in 35 % po drugem izvedenskem mnenju), zato ne more več opravljati poklica in je brezposeln. Priznana mu je invalidnost. Težko opravlja hišna dela (živi sam z bratom), ne more se ukvarjati s športom, daljše hoje ne zmore (že po 150 m potrebuje počitek), ne more počepati ali dalj časa stati. Prišlo je do deformacije distalnega dela goleni, ki se kaže z angulacijo 25 st. v frontalni in 10 st. v stranski ravnini, prihaja do zvinov in šepanja z omejeno gibljivostjo gležnja in vremensko pogojenimi bolečinami. 11 Dečkov strah ob padcu, ko je začutil lom kosti in izjemno hudo bolečino, je bil še toliko bolj intenziven, ker sam ni mogel razumeti narave poškodbe; intenziven sekundarni strah med hospitalizacijo pa je bil tudi posledica okoliščine, da je deček težko prenašal ločenost iz znanega okolja. 12 Smrtni strah ob dogodku (oškodovanec je padel pod demper, ki je zapeljal čez njegovo nogo), 2 uri je prestajal intenziven primarni strah, 12 mesecev sekundarni strah, strah ga je bilo zaradi morebitne amputacije noge in za izid zdravljenja, zaradi možnosti poslabšanja stanja ga je še vedno strah. 13 Pri oškodovancu je prišlo med prvo operacijo do bolnišnične okužbe, katere glavni povzročitelj je bil zlati stafilokok (MRSA) ter posledično do kroničnega vnetja kosti, zdravljenje okužbe z MRSA pa ni bilo ustrezno, trajalo je več kot 14 let, obstajala je nevarnost amputacije noge. 14 Škrk Berger, A., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo: pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, GV Založba, 2010. 15 Odločba VS RS II Ips 433/2004, primer št. X/69 v zgoraj omenjeni monografiji. 16 Odločba VS RS II Ips 817/2007, primer št. X/68 v monografiji, odločba VS RS II Ips 583/2005, primer št. X/67 v monografiji in odločba VS RS II Ips 336/2002, primer št. X/65 v monografiji. 17 Odločba VS RS II Ips 589/2005, primer št. X/62 v monografiji in odločba VS RS II Ips 570/2006, primer št. X/60 v monografiji. 18 Odločba VS RS II Ips 440/2004, primer št. X/56 v monografiji. 19 Odločba VS RS II Ips 740/2006, primer št. X/49 v monografiji. 20 Odločba VS RS II Ips 214/2002, primer št. X/46 v monografiji. 21 Odločba VS RS II Ips 569/2009, primer št. X/40 v monografiji. 22 Odločba VS RS II Ips 171/2002, primer št. X/36 v monografiji, odločba VS RS II Ips 530/2005, primer št. X/31 v monografiji. 23 Takšnih, ki bi jih bilo mogoče poračunati v trenutku plačila, v tej zadevi ni. 24 Prim. tudi odločbo VSL III Cp 2601/2014. 25 Tudi o tem, odločba, citirana v prejšnji opombi. 26 https://www.stat.si/PreracuniNew/sl-SI. 27 Enako stališče je to sodišče zavzelo v sklepu I Cp 646/2019. 28 In te ugotovitve pritožbeno sodišče, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, sprejema. 29 Odločba VSL I Cp 646/2019. 30 Stankovič, O.: Naknada štete u obliku rente, Beograd, str. 7. Delo se sicer nanaša na ureditev po (prej veljavnem) Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki pa je bila v bistvenem enaka kot sedanja, tako da je še zmeraj relevantno. 31 Tako: Ilešič, M., Odškodnina v obliki rente po zakonu o obligacijskih razmerjih, Združeno delo, 1979, stran 131; Juhart, J., Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana, 1961, stran 459. Deli se sicer nanašata na ureditev po (prej veljavnem) ZOR in tedaj veljavnem ZPP, ki pa sta v relevantnem delu v bistvenem enaki kot sedanja, tako da sta še zmeraj relevantni. 32 Ilešič, M., delo, navedeno v 31. opombi, stran 132. 33 Prim. odločbe VS RS II Ips 189/2017, II Ips 303/2016, II Ips 3/2015, II Ips 337/2014, II Ips 338/2014, II Ips 147/2013, II Ips 260/2012, II Ips 100/2011 in druge. 34 Razlogi se do neke mere nanašajo tudi na zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izgube zaslužka za čas od 4. 7. 2011 do novembra 2011. 35 Ilešič, M., delo, navedeno v 31. opombi, stran 131. 36 Ilešič, M., delo, navedeno v 2. opombi, stran 132 in Cigoj, S.: Odškodninsko pravo Jugoslavije, Ljubljana 1972, stran 438. Delo se sicer nanaša na ureditev po (prej veljavnem) ZOR, ki pa je bila v bistvenem enaka kot sedanja, tako da je še zmeraj relevantno. 37 Celo to je lahko vprašljivo: prim. odločbo VS RS II Ips 187/2017. 38 In poimenovanje tožbenega zahtevka z izrazom “rentni“ ni nič drugega kot to. 39 Galič, A. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, 2005, stran 134. 40 Že v starejši sodni praksi (v zvezi z ZOR) so bila sprejeta stališča, da lahko sodišče namesto zahtevane rente zaradi izgube zaslužka, če je ta posledica relativno majhne izgube delovne sposobnosti, oškodovancu prisodi odškodnino v enkratnem znesku, pod pogojem, da ta škoda ni obsežena v odškodnini zaradi zmanjšanja življenjske aktivnost (VSK Gž 299/80, 16. 9. 1980, ki jo povzema Cigoj, S. Komentar obligacijskih razmerjih, II. knjiga, Ljubljana, 1984, stran 724.) ter (obratno) da izjava tožnika, s katero zahteva pavšalni znesek namesto rente, nima pomena dispozicije, mimo katere sodišče ne bi moglo odločati v skladu s pravili materialnega prava (VSJ Rev 1025/64, 9. 10. 1964). 41 Ki je invalid III. kategorije, ni sposoben za daljšo hojo in stojo ter težja fizična dela, dela na višini in premagovanje višinskih ovir, s povečanimi napori pa zmore krajšo hojo in hojo po neravninah ter neurejenem terenu. 42 Prim. odločbo VS RS II Ips 28/2017. 43 Prim. odločbe VS RS II Ips 466/2002, II Ips 557/2003, VIII Ips 76/2019, VSL II Cp 1056/2010, II Cp 2235/2013, II Cp 2884/2014, II Cp 95/2015, II Cp 2188/2016, II Cp 2069/2017 in VSK I Cp 195/2014, VSC Cp 709/2014 . 44 Iz odločbe I Cp 941/2014: „V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje sledeč trditveni podlagi obeh pravdnih strank, invalidnino upoštevalo pri dosoji višine rente. Ker se tožeča stranka ni pritožila, pritožbeno sodišče ne more zvišati dosojene rente, kar bi bilo potrebno storiti, če bi se invalidnina upoštevala pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Dvakrat pa sodišče invalidnine ne more upoštevati, zato glede na okoliščine konkretnega primera pri dosoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni (več) mogoče upoštevati invalidnine.“ 45 Prim. odločbe VSRS III Ips 131/2014, II Ips 160/2015 in III Ips 159/2009. 46 Poleg sklicevanja na 184a točko Tabele invalidnosti je navedla le, da je tak izračun edini logičen in matematično pravilen. Logičnost izračuna in matematična pravilnost izračuna ne moreta biti podlaga za način razlage splošnih pogojev. 47 Nejasno je zato, ker določa odstotek invalidnosti v razponu (do 15 %), načina za določitev invalidnine med 0 in 15 % pa ne. 48 Ugotovitvam sodišča prve stopnje v tem delu tožena stranka nasprotuje posplošeno s sklicevanjem na določbe Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, konkretnih trditev o tem, kako bi tožnik (iz Bosne) lahko ceneje prišel na naroke, pa ne poda. 49 Sodba je bila spremenjena le v zavrnilnem in ne v ugodilnem delu.