Jedro

Odločitev o toženčevi odgovornosti je sodišče oprlo na naslednje dejanske ugotovitve: da sta bila tožnica in toženec tistega večera v družbi vsaj tri ure in to pred in po polnoči, da sta oba pila alkoholne pijače, da je tožnica vedela, da je toženec vinjen, da pa je toženec vozil zato, ker se je tožnica bala, da bi ji ob morebni policijski kontroli bilo odvzeto vozniško dovoljenje, s tem pa bi bila tudi ob dohodek, s katerim se je preživljala, saj je bila inštruktorica v avtošoli. Toženec takrat svojega avtomobila ni imel, star je bil šele 22 let ter ga je tožnica med vožnjo dodatno ovirala "z obešanjem" nanj. Te dejanske ugotovitve predstavljajo podlago za sklep, da je tožničina soodgovornost za prometno nezgodo podana v enaki meri kot odgovornost toženca in ne le v višini 40 %.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki

958.298,00 SIT odškodnine (namesto na prvi stopnji prisojenega zneska

1.149.958,00 SIT) z zamudnimi obrestmi od datumov in po obrestni meri, kot to izhaja iz 1. točke izpodbijane sodbe, višji tožbeni zahtevek pa zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških prvostopenjskega postopka se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 164.476,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2002 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti 5.472,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.1.2005 dalje do plačila.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 1.149.958,00 SIT z zamudnimi obrestmi in sicer od 1.1.2002 do 18.12.2002 po z Zakonom predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS št. 109/2001 - ZPOMZO-A), zmanjšani za temeljno obrestno mero ter od

19.12.2002 dalje do plačila po ZPOMZO-A predpisani obrestni meri.

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, tožencu pa še naložilo, da je dolžan tožnici povrniti 205.208,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2002 dalje do plačila. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za škodo, ki jo je tožnica utrpela v prometni nezgodi dne 13.8.1996, ko je bila sopotnica v svojem vozilu, ki pa ga je vozil toženec, ki je to prometno nesrečo povzročil. Sodišče je ocenilo, da znaša tožničina soodgovornost za nastalo škodo 40 %, zato je tožencu naložilo v plačilo le 60 % prisojene odškodnine za gmotno in negmotno škodo.

Zoper sodbo se pritožuje toženec. V pritožbi navaja, da sta se s tožnico dobro poznala in večkrat ga je povabila na pijačo, zapitek pa vedno plačala ona, saj je bil sam brezposelen in zato brez denarja.

Tudi tistega večera, ko je prišlo do nesreče, sta popivala skupaj kar precej časa, sam ni pazil koliko je popil, saj nima osebnega vozila.

Tožnica je dobro vedela, koliko je on popil, saj je pijačo plačala, zato ga ne bi smela prositi, naj vozi avto. Sama se je bala voziti, ker je bila tudi ona pod vplivom alkohola in ker bi ob morebitni policijski kontroli izgubila prometno dovoljenje in v posledici tega delovno mesto inštruktorice v avtošoli. Tudi med vožnjo ga je ovirala in s tem znatno prispevala, da je prišlo do prometne nesreče. Prisilila ga je, da je vozil njen avtomobil, zato se sprašuje o njenih moralnih lastnostih, ko hoče vso krivdo za nesrečo zvaliti nanj. Kljub temu, da je vedela, da ima svoje dekle, ga je večkrat klicala po telefonu in v ambulanti izjavljala "da bosta skupaj". Tudi sam je imel v nesreči uničeno obleko in obutev in tudi on je pretrpel škodo na zdravju. Je v težkem finančnem položaju, že dve leti je brez dela, preživljajo ga rejniki, ki imajo le majhno pokojnino. Je tudi slabega zdravja. Njegovo socialno stanje lahko sodišče preveri pri Centru za socialno delo v Ilirski Bistrici. Sodišče prosi naj "ponovno prouči sodbo".

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je v času prometne nesreče tožničino vozilo vozil toženec, da je tožnica bila sopotnica, do nesreče pa je prišlo tako, da je toženec, ki je vozil pod vplivom alkohola, zapeljal s ceste na dovoz bencinske črpalke, prevozil zaščitno vrv in se nazadnje zaletel v črpalko. Odločitev o toženčevi odgovornosti za škodo, ki jo je tožnica utrpela tako zaradi poškodovanega vozila kot zaradi telesnih poškodb ter oceno o soodgovornosti tožnice za to škodo, je sodišče oprlo na naslednje dejanske ugotovitve: da sta bila tožnica in toženec tistega večera v družbi vsaj tri ure in to pred in po polnoči, da sta oba pila alkoholne pijače, da je tožnica vedela, da je toženec vinjen, da pa je toženec vozil zato, ker se je tožnica bala, da bi ji ob morebni policijski kontroli bilo odvzeto vozniško dovoljenje, s tem pa bi bila tudi ob dohodek, s katerim se je preživljala, saj je bila inštruktorica v avtošoli. Upoštevalo je še, da toženec takrat svojega avtomobila ni imel, da je bil star šele 22 let ter da ga je tožnica med vožnjo dodatno ovirala "z obešanjem" nanj. Te dejanske ugotovitve pa po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo podlago za sklep, da je tožničina soodgovornost za prometno nezgodo podana v enaki meri kot odgovornost toženca in ne le v višini 40 %, kot je njen prispevek k nastanku škode ocenilo sodišče prve stopnje. V premajhni meri je namreč upoštevalo, da je bil toženec, glede na to, da je bil star šele 22 let in brez svojega vozila, neizkušen voznik in da je tožnica kot inštruktorica v avtošoli to morala vedeti, da je vedela tudi, da je vinjen in da sama ni vozila le zato, ker bi ob morebitni policijski kontroli za toženca predstavljala vožnja v takem stanju manjše posledice kot za tožnico, ki se je z inštrukcijami vožnje preživljala. Starejša in izkušenejša tožnica, ki je dodatno po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča tudi deloma ovirala toženčevo vožnjo, je zato po oceni pritožbenega sodišča soodgovorna za nastalo škodo v višini 50 % in je torej njena odgovornost enaka kot odgovornost toženca. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti polovico škode (toženec v pritožbi višine odškodnine za posamezne oblike škode ne izpodbija), torej 958.298,00 SIT, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (škoda na vozilu je znašala 1.616.596,00 SIT, negmotna škoda 280.000,00 SIT in škoda zaradi uničene obleke

20.000,00 SIT - skupaj 1.916.596,00 SIT).

Socialnih razlogov, na katere se toženec v pritožbi sklicuje, pa pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, saj mu je že prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo, da pogoji za uporabo 191. čl. ZOR v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni.

Ker je bila odločitev o tožbenem zahtevku spremenjena, je moralo pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP odločiti tudi o stroških vsega postopka. Uspeh tožnice v postopku se je glede na spremenjeno sodbo zmanjšal oziroma uspeh toženca povečal. Po spremenjeni sodbi je tožnica uspela s 50 % zahtevka po temelju in 40 % zahtevka po višini, skupaj torej znaša njen uspeh v postopku 45 %, toženčev uspeh pa 55 %. Tožnica je zato dolžna povrniti tožencu od

202.091,00 SIT pravdnih stroškov, na kolikor jih je odmerilo sodišče prve stopnje, sorazmerno doseženemu uspehu 111.150,00 SIT, toženec pa tožnici od odmerjenih 612.506,00 SIT pravdnih stroškov sorazmeren (45 %) delež, torej 275.627,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju teh zneskov je dolžan toženec tožnici povrniti 164.476,00 SIT stroškov prvostopenjskega postopka.

Tožencu so v pritožbenem postopku nastali le stroški v zvezi s plačilom sodne takse, torej v višini 34.200,00 SIT in ker je toženec uspel le s 16 % pritožbe, mu je dolžna tožnica povrniti 5.472,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.