Jedro

Predlagateljica v okviru drugega vprašanja graja ugotovitev Upravnega sodišča, ki je dejanske narave, in sicer da predmetno potrdilo potrjuje izvršljivost poziva na plačilo tožnikove obveznosti in ne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru. Navaja tudi, da bi bilo treba kot izvršilni naslov šteti poziv na plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi, saj je v njem določen rok za poravnavo te obveznosti. Vendar ta okoliščina - torej da je (šele) v pozivu določen rok za plačilo - v sodbi Upravnega sodišča ni bila ugotovljena. Iz navedenega izhaja predlagateljičino nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Ker revizija iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljena (drugi odstavek 370. člena ZPP), ni dovoljen niti predlog, ki odpira dejanska vprašanja. V tem delu ga je zato Vrhovno sodišče zavrglo (šesti odstavek 367. b člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrže glede drugega vprašanja, glede prvega se zavrne.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4933-97459/2019-22 z dne 19. 8. 2020, s katerim je bila na predlog Okrožnega sodišča v Kopru dovoljena izvršba na tožnikove dohodke zaradi povrnitve protipravno pridobljene premoženjske koristi v višini 1.866.652,11 EUR, ugotovljene s sodbo tega sodišča X K 5961/2013 z dne 15. 4. 2014 (v zvezi s sodbama inštančnih sodišč).

2.V obrazložitvi sodbe je Upravno sodišče ugotovilo, da za izdajo izpodbijanega sklepa ni izpolnjen formalni pogoj, torej obstoj izvršilnega naslova, opremljenega s potrdilom o izvršljivosti. Izrek sklepa o davčni izvršbi namreč ne zadosti zahtevi iz 151. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), saj iz njega ni jasno razvidno, ali je izvršilni naslov opremljen s potrdilom o izvršljivosti. To potrdilo je namreč odtisnjeno na pozivu Okrožnega sodišča v Kopru na plačilo zahtevanega zneska, in ne na sami sodbi, ob tem pa tudi ubeseditev tako potrdila kot sklepa o izvršbi kaže na to, da se izvršljivost nanaša na poziv in ne na sodbo. Poleg tega je v zadevi vprašljiva dospelost obveznosti iz izvršilnega naslova. Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ-1) namreč v 75. členu glede načinov odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi določa stopnjevitost - najprej se odvzame sama premoženjska korist oziroma premoženje, ki ji ustreza, če to ni mogoče oz. ne zadošča, pa se opravi nadomestni odvzem drugega obstoječega premoženja. Ker sodba Okrožnega sodišča v Kopru določa vse v 75. členu KZ-1 predvidene načine odvzema protipravno pridobljene koristi, bi v sklepu o davčni izvršbi moralo biti razjasnjeno, ali so že izpolnjeni pogoji za nadomestni odvzem drugega obstoječega tožnikovega premoženja v izvršbi in je torej izpolnjen pogoj dospelosti za izdajo sklepa o davčni izvršbi.

3.Toženka (v nadaljevanju predlagateljica) je zoper pravnomočno sodbo vložila predlog za dopustitev revizije in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj dopusti revizijo glede dveh vprašanj:

-Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča Republike Slovenije, da bi moralo biti v postopku izvršbe denarne nedavčne obveznosti razjasnjeno tudi, ali je obveznost (po drugem odstavku 75. člena KZ-1) že podvržena prisilni izterjavi?

-Ali to, da je izvršljivost potrjena na pozivu, s katerim je obsojeni pozvan k plačilu obveznosti (odvzema premoženjske koristi), ki je bila izrečena s sodbo, na katero se poziv sklicuje ter mu je s pozivom dan rok za plačilo (ta v sodbi ni naveden), res ne zadosti formalnim pogojem (iz prvega odstavka 146. člena v zvezi s 3. točko 151. člena ZDavP-2) za izdajo sklepa o izvršbi, ki se izda na predlog drugega organa (sodišča)?

4.Predlog glede drugega vprašanja deloma ni dovoljen in deloma ni popoln.

5.Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v 367. a členu določa, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotno uporabo prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Določa tudi, da mora predlagatelj natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito (četrti odstavek 367. b člena ZPP). Opredeliti mora torej pravni problem in na kratko obrazložiti razloge, zaradi katerih meni, da stališče sodišča prve stopnje ni pravilno. Če predlagatelj tej zahtevi ne zadosti, Vrhovno sodišče predloga vsebinsko ne presoja, temveč ga v skladu s šestim odstavkom 367. b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrže.

6.Predlagateljica v okviru drugega vprašanja graja ugotovitev Upravnega sodišča, ki je dejanske narave, in sicer da predmetno potrdilo potrjuje izvršljivost poziva na plačilo tožnikove obveznosti in ne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru. Navaja tudi, da bi bilo treba kot izvršilni naslov šteti poziv na plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi, saj je v njem določen rok za poravnavo te obveznosti. Vendar ta okoliščina - torej da je (šele) v pozivu določen rok za plačilo - v sodbi Upravnega sodišča ni bila ugotovljena.

7.Iz navedenega izhaja predlagateljičino nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Ker revizija iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljena (drugi odstavek 370. člena ZPP), ni dovoljen niti predlog, ki odpira dejanska vprašanja. V tem delu ga je zato Vrhovno sodišče zavrglo (šesti odstavek 367. b člena ZPP).

8.V preostalem delu (glede prvega vprašanja) je ocenilo, da pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

9.Toženka je v predlogu za dopustitev revizije priglasila tudi stroške tega postopka. Ker s predlogom ni uspela, sama nosi svoje stroške predloga (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).