Jedro

KZ-1 v 75. členu predpisuje različne načine odvzema premoženjske koristi, in sicer na stopnjevit oz. zaporeden način: primarno se po prvem odstavku odvzame sama premoženjska korist, podredno, če to ni mogoče, pa premoženje, ki ji ustreza; sekundarno pa se po drugem odstavku, če ni mogoč odvzem na primarni način, uporabi nadomestni odvzem drugega obstoječega premoženja. Tako bi po presoji sodišča torej moralo biti razjasnjeno tudi, ali je v tožnikovem primeru njegova obveznost po drugem odstavku 75. člena KZ-1 že podvržena prisilni izterjavi.

Glede na vse navedeno se izpodbijanega sklepa po presoji sodišča ne da preizkusiti, saj njegov izrek ni razumljiv glede ugotovitve po 3. točki 151. člena ZDavP-2 ter ker ne vsebuje razlogov o izpolnjenosti procesne predpostavke za meritorno odločanje, ki je bila po prvem odstavku 146. člena ZDavP-2 vprašljiva, in, kolikor procesne predpostavke so podane, o odločilnem dejstvu glede dospelosti izterjevane terjatve.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4933-97459/2019-22 z dne 19. 8. 2020 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na denarne prejemke tožnika je prvostopenjski davčni organ odločal v ponovnem postopku ter ugotovil, da je tožnik dolžan plačati denarni znesek 1.866.266,98 EUR, ki ustreza preostanku pridobljene premoženjske koristi, ter stroške izdaje tega sklepa v višini 10 EUR, ki pa so bili že plačani, skupaj torej 1.866.266,98 EUR, kar temelji na naslednjih pravnomočnih izvršilnih naslovih: sodba Okrožnega sodišča v Kopru (v nadaljevanju OŽKP) z dne 15. 4. 2014, v zvezi s sodbama višjega in vrhovnega sodišča, in pozivom za plačilo z dne 8. 3. 2019, izvršljiv dne 11. 4. 2019 (1. točka izreka). Zoper tožnika je dovolil izvršbo z rubežem denarnih prejemkov, ki jih tožnik prejema pri svojem delodajalcu, z navedbo maksimalnih zneskov rubeža (2. točka izreka), pri čemer je tožnikovemu delodajalcu naložil način izvršitve prenosa zarubljenih sredstev in tudi prepovedal zarubljene zneske izplačati tožniku (3. in 4. točka izreka). Končno je še navedel, da izpodbijani sklep nadomesti sprva izdani, odpravljeni sklep o davčni izvršbi z dne 7. 10. 2019 (5. točka izreka), da stroške davčne izvršbe plača tožnik (6. točka izreka) ter da pritožba tožnika in ugovor delodajalca nista suspenzivna (7. in 8. točka izreka).

2.Kot med drugim izhaja iz obrazložitve, je OŽKP pri prvostopenjskem organu vložilo predlog za izterjavo denarnega zneska, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi. Tožnik je bil k plačilu pozvan najprej z opominom, vendar se ni odzval, zato je bil 7. 10. 2019 izdan prvotni sklep o izvršbi z rubežem denarnih sredstev pri banki, ki ga je delno še isti dan izvršila (za 395,13 EUR), nato pa konec novembra 2019 obvestila prvostopenjski davčni organ, da je s tožnikom prekinila pogodbo ter prenehala z izvrševanjem sklepa o izvršbi. V vmesnem času se je tožnik zoper sklep o izvršbi tudi pritožil, drugostopenjski davčni organ pa je njegovi pritožbi ugodil, češ da ni bilo moč ugotoviti, kaj je izvršilni naslov, ki naj bi predstavljal podlago za plačilo terjanega zneska. V ponovnem postopku je tako prvostopenjski davčni organ predlagatelja pozval k dostavi izvršilnih naslovov ter nato z vpogledom v posredovanem listine ugotovil, da je bila tožniku s sodbo OŽKP z dne 15. 4. 2014 odvzeta premoženjska korist v višini 2.252.201,52 EUR, kar je bil dolžan plačati v dveh letih po pravnomočnosti. S sodbo višjega sodišča se je odločitev o odvzemu premoženjske koristi znižala na 2.132.883,77 EUR, nato pa s sodbo vrhovnega sodišča še na 2.076.652,11 EUR. Tožnik je bil nato s pozivom za plačilo z dne 8. 3. 2019 pozvan k plačilu 1.866.652,11 EUR (upoštevaje prejeta delna plačila 210.000,00 EUR iz prodaje zaseženih in odvzetih vozil) v roku 15 dni. Ta poziv je bil opremljen s potrdilom o izvršljivosti dne 11. 4. 2019. Izvršilni naslov za začetek davčne izvršbe, ki se vodi tudi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, je torej sodba OŽKP, v zvezi s sodbama višjega in vrhovnega sodišča in "poziva za plačilo OŽKP z dne 8. 3. 2019, izvršljiv dne 11. 4. 2019". Pri tem potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen poziv za plačilo, predstavlja potrdilo po 179. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato se v njem potrjena dejstva štejejo za dokazana.

3.Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. V svoji obrazložitvi povzema dosedanji tek postopka in citira Zakon o kazenskem postopku, ki v 131. členu določa, da glede odvzema premoženjske koristi sodbo na predlog sodišča, ki je sodbo izdalo, izvrši davčni organ po določbah za prisilno izterjavo davkov. Iz posredovanega poziva izhaja izvršljivost 11. 4. 2019, kot je tudi navedena v izreku izpodbijanega sklepa, kjer je tudi pravilno navedena podlaga (izvršilni naslov) za izvršbo. Davčni organ tudi nima pristojnosti preverjati, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, saj se potrdilo sme izpodbijati le pri organu, ki je izvršljivost potrdil. Tudi ostale pritožbene navedbe tožnika zavrne.

4.Tožnik vlaga tožbo in sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka. Navaja, da sta bili njegovi bistveni pritožbeni navedbi, da poziv z dne 8. 3. 2019 ne more biti izvršilni naslov in da v sodbi določen pogoj še ni izpolnjen, zato terjatev, ki je predmet izvršbe, še ni dospela. V nadaljevanju besedilo svoje pritožbe tudi citira. Meni, da v izpodbijanem sklepu še vedno ni razjasnjeno nasprotje med različnimi datumi izvršljivosti, na kar tudi pritožbeni organ ni odgovoril. Prav tako pa ni razjasnjeno vprašanje glede pogoja, glede česar se pritožbeni organ tudi ni opredelil. Upnik namreč ni izkazal, da prodaja tretjim osebam odvzetega premoženja še ni bila uspešna, kar kot pogoj jasno izhaja iz sodbe.

5.Tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri svojih razlogih ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Navajanje izvršljivosti bilo razčiščeno (zadnji odstavek na 3. strani drugostopenjske odločbe), prav tako ni bilo treba pojasnjevati glede pogojev, ki jih izpostavlja tožnik, ker je relevantna le klavzula o izvršljivosti (kar je bilo tudi pojasnjeno v drugem odstavku na str. 4 drugostopenjske odločbe).

6.Tožba je utemeljena.

7.Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom dovolil prisilno izvršbo druge denarne nedavčne obveznost, tj. premoženjske koristi v preostali višini 1.866.266,98 EUR. Ena od formalnih predpostavk za izdajo sklepa o izvršbi je tudi obstoj izvršilnega naslova, opremljenega s klavzulo o izvršljivosti (prim. prvi odstavek 146. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2). Če formalne predpostavke niso izpolnjene, je treba predlog za izvršbo zavreči, če niso izpolnjene vsebinske predpostavke (med drugim tudi dospelost), pa je treba predlog zavrniti.

8.Tožnik izpostavlja, da poziv z dne 8. 3. 2019 ne more biti izvršilni naslov ter da 11. 4. 2019 ni nastopila izvršljivost, saj je ta nastopila 10. 12. 2014. Toženka se glede tega sklicuje na svojo obrazložitev, da prvostopenjski organ ni pristojen preverjati pravilnosti potrdila o izvršljivosti. Vendar pa tožnik s svojimi tožbenimi navedbami v tem upravnem sporu ne negira pravilnosti potrdila o izvršljivosti, temveč v bistvu osporava, da bi bil izpolnjen prej omenjeni formalni pogoj za izdajo izpodbijanega sklepa, pri čemer mu po presoji sodišča velja pritrditi.

9.Po prvem odstavku 145. člena ZDavP-2 se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova, na podlagi tega dela zakona pa se po 156. členu ZDavP-2 postopa tudi pri opravljanju izvršbe drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kot v obravnavanem primeru. Pri tem je po prvem odstavku 146. člena ZDavP-2 izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda predlagatelj izvršbe, v izreku sklepa o izvršbi pa je treba skladno z 151. členom ZDavP-2 med drugim v ugotovitvenem delu navesti tudi izvršilni naslov in kdaj je nastopila izvršljivost.

10.Po presoji sodišča izpodbijani sklep že glede te ugotovitve ni brezhiben, kajti v zadnjem odstavku 1. točke njegovega izreka je navedeno: "Obveznosti dolžnika temeljijo na naslednjih pravnomočnih izvršilnih naslovih:

-sodba Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. X K 5961/2013 z dne 15. 4. 2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 5961/2013 z dne 28. 11. 2014, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 5961/2013 z dne 14. 4. 2016 in poziva za plačilo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. X K 5961/2013 z dne 8. 3. 2019, izvršljiv dne 11. 4. 2019.

11.Že v prvotnem postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa je bilo sporno, kaj je izvršilni naslov, ki je podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, in, čeprav v pritožbeni odločbi drugostopenjski davčni organ zapiše, da je prvostopenjski organ v izreku izpodbijanega sklepa pravilno navedel podlago oz. izvršilni naslov, to po presoji sodišča ne drži. Kot citirano, mora namreč po 146. členu biti izvršilni naslov opremljen s klavzulo oz. potrdilom o izvršljivosti, podatek o izvršilnem naslovu in datumu izvršljivosti pa mora biti skladno z 151. členom ZDavP-2 vsebovan v izreku sklepa o izvršbi. Tudi natančno branje zgoraj cit. zadnjega odstavka 1. točke izreka izpodbijanega sklepa pa po presoji sodišča temu ne zadosti. Če je izvršilni naslov sodba OŽKP, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in kot bi izhajalo tudi iz navedbe v odgovoru predlagatelja - OŽKP, ki ga je ta poslal prvostopenjskemu davčnemu organi z dopisom z dne 28. 10.2019 (na str. 1, druga poved zadnjega odstavka), potem bi pridevnik "izvršljiv" moral biti zapisan v ženskem spolu. Vendar pa je zapisan v moškem spolu, edini moški samostalnik v cit. odstavku pa je poziv z dne 8. 3. 2019, kar nakazuje, da se ugotovljena izvršljivost dejansko nanaša na omenjeni poziv. Dodatno nejasnost vnaša tudi uporaba rodilnika pri besedi "poziv", glede na to, da je predhodno beseda "sodba" v imenovalniku ali orodniku.

12.Četudi pa bi pri tem šteli, da potrdilo o izvršljivosti, ki ga vsebuje predmetni poziv, dejansko potrjuje izvršljivost sodbe OŽKP (in da gre torej za izvršilni naslov, ki ni neposredno na samem izvršilnem naslovu potrjen kot izvršljiv, temveč je to potrdilo izdano ločeno), pa vpogled v to potrdilo to tezo ovrže. Iz poziva z dne 8. 3. 2019, ki ga je predlagatelj posredoval prvostopenjskemu davčnemu organu 3. 7. 2020, izhaja naslednja vsebina: "Poziv je postal izvršljiv dne: 11. 4. 2019", kar je opremljeno z žigom OŽKP in (neberljivim) podpisom. Ni torej mogoče reči, da se s tem potrdilom potrjuje izvršljivost sodbe OŽKP.

13.Če bi procesne predpostavke za meritorno odločanje o predlogu za izvršbo bile podane, pa bi po presoji sodišča utegnil tožnik imeti prav tudi v svoji nadaljnji argumentaciji, ko zatrjuje, da še ni izpolnjen pogoj za dospetje izterjevane terjatve. S tem v bistvu osporava izpolnjenost materialne predpostavke za izvršbo.

14.Iz sodbe OŽKP (na str. 11 in 12 izreka) izhaja, da se na podlagi 74., 75. in 77. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 503. členom Zakona o kazenskem postopku tožniku odvzame premoženjska korist v tam opredeljeni višini (ki je bila naknadno, kot povzeto zgoraj s sodbami instančnih sodišč znižana), kar ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi, in sicer tako, da se mu na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1 vzame premoženje, ki je zavarovano z odredbama za začasno zavarovanje odvzema premoženjske koristi, in sicer v točki a) našteta vozila, ki so last tožnika, ter na podlagi četrtega odstavka 75. in 77. člena KZ-1 premoženje, preneseno na tretje in našteto v točki b), v presežku pa se premoženjska korist v delu, v katerem ne bo poplačana s prodajo odvzetega premoženja, na podlagi drugega odstavka 75. člena KZ-1 naloži v plačilo tožniku, ki jo je dolžan plačati v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe.

15.KZ-1 v 75. členu predpisuje različne načine odvzema premoženjske koristi, in sicer na stopnjevit oz. zaporeden način: primarno se po prvem odstavku odvzame sama premoženjska korist, podredno, če to ni mogoče, pa premoženje, ki ji ustreza; sekundarno pa se po drugem odstavku, če ni mogoč odvzem na primarni način, uporabi nadomestni odvzem drugega obstoječega premoženja. Tako bi po presoji sodišča torej moralo biti razjasnjeno tudi, ali je v tožnikovem primeru njegova obveznost po drugem odstavku 75. člena KZ-1 že podvržena prisilni izterjavi.

16.Glede na vse navedeno se izpodbijanega sklepa po presoji sodišča ne da preizkusiti, saj njegov izrek ni razumljiv glede ugotovitve po 3. točki 151. člena ZDavP-2 ter ker ne vsebuje razlogov o izpolnjenosti procesne predpostavke za meritorno odločanje, ki je bila po prvem odstavku 146. člena ZDavP-2 vprašljiva, in, kolikor procesne predpostavke so podane, o odločilnem dejstvu glede dospelosti izterjevane terjatve. Zato je sodišče tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo, v skladu s tretjim in četrtim odstavkom istega člena ZUS-1, vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. O zadevi je bilo na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člen ZUS‑1 moč odločiti brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

17.Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, zato mu je sodišče skladno s cit. pravilnikom priznalo stroške v znesku 15,00 EUR, saj je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in tožnika v postopku ni zastopal odvetnik oz. druga oseba, ki bi ji zakon priznaval pravico do nagrade. Dosojene stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

-------------------------------

1Op. sodišča: dobeseden citat.

2Tako tudi Ivan Bele, komentar k 96. členu v Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 523 in 524.

Zveza

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 145, 145/1, 146, 146/1, 151, 156 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 75

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.