Jedro

Predmet priznanja po določbi 214. člena ZPP so le trditve o dejstvih, ne pa pravni zaključki, poleg tega pa bi moralo biti tudi v primeru, če bi držalo revidentkino naziranje, da gre v zvezi s tem za trditve o dejstvih, njihovo priznanje podano med pravdo; če je bilo podano v drugem postopku ne more pomeniti sodnega priznanja in ne odpravlja potrebe po dokazovanju.

Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da samo prepis pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more voditi do uspeha stranke v revizijskem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna priznati tožniku, da je upravičen zahtevati poplačilo zneska 52.441,28 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter dopustiti poplačilo te terjatve do najvišjega zneska 59.954,09 EUR z izvršbo na zastavljeni nepremičnini ID znak ..., vse v roku 15 dni od prejema sodbe (I. točka izreka). V delu, v katerem je tožnik zahteval več, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka je zoper navedeno sodbo vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitve materialnega prava. Tožnik naj bi isto terjatev, ki jo uveljavlja v konkretnem postopku, prijavil tudi v stečajnem postopku zoper družbo A., d. o. o. in v prijavi izrecno navedel, da jo prijavlja na podlagi Pogodbe o partnerstvu iz leta 2010. To dejstvo naj bi bilo nesporno tako za prvostopenjsko kot pritožbeno sodišče, tožnik naj ga ne bi prerekal, zato bi ga bilo treba šteti za priznanega (214. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Glede na navedeno naj bi bilo iz listinskih podatkov jasno razvidno, da je pritožbeno sodišče pri odločanju storilo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče naj bi vpogledalo v listino „Prijava terjatve v stečajnem postopku“, iz katere naj bi jasno izhajalo, da je tožnik zoper družbo A., d. o. o. prijavil terjatev na podlagi Pogodbe o partnerstvu, iz te pogodbe pa je razvidno, da ta ne predstavlja posla nadaljnje kupoprodajne pogodbe za prejemnike franšize z dne 1. 1. 2006. Teh trditev naj tožnik ne bi prerekal, ravno obratno, pretežno naj bi jih potrdil, zato bi se morale po določbi 214. člena ZPP šteti za priznane. S tem, ko naj bi ta dejstva pritožbeno sodišče obravnavalo kot sporna, naj bi kršilo 214. člen ZPP. Naj ne bi bilo sprejemljivo stališče, da za ta postopek ni pomembno, kako je tožnik ravnal v drugih postopkih upoštevaje, da naj bi šlo v stečajnem postopku zoper družbo A., d. o. o. za isto terjatev, kot v obravnavanem postopku. Subjekt naj iste terjatve ne bi mogel uveljavljati enkrat na eni in drugič na drugi podlagi. Terjatev tega postopka naj bi lahko obstajala zgolj na eni pravni podlagi. Poleg tega naj bi iz prijave terjatve in listin tožnika izhajalo, da je tožnik toženki zaračunal tudi licenčnino. Zaračunavanje licenčnine naj bi še dodatno potrdilo, da je terjatev tega postopka terjatev, ki je bila s strani tožnika zoper toženko sprožena na podlagi Pogodbe o partnerstvu. Tožnikovo upravičenje do licenčnine naj ne bi bilo ustanovljeno z nakupnimi pogodbami, temveč s Pogodbo o partnerstvu. Naj ne bi bil sprejemljiv zaključek, da Pogodba o partnerstvu ne predstavlja podlage za dobavo blaga družbi A., d. o. o. v letu 2011. Vse terjatve in računi, ki jih je v tem postopku predložil tožnik, naj bi izvirali iz dobav v letu 2011, torej iz obdobja po sklenitvi Pogodbe o partnerstvu. Sklicuje se na 1. in 7. člen Pogodbe o partnerstvu, zaradi katerih naj bi bilo jasno, da naj bi ta pogodba predstavljala pravni temelj za nakup in prodajo blaga kupca A., d. o. o. 4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je vložil hipotekarno tožbo zoper toženko kot lastnico nepremičnine, na kateri je bila vknjižena maksimalna hipoteka do najvišjega zneska 59.954,09 EUR, in sicer za zavarovanje terjatev tožnika v razmerju do družbe A., d. o. o. iz Kupoprodajne pogodbe za prejemnike franšize št. 06-2-000085 za leto 2006 z dne 1. 1. 2006 (v nadaljevanju Kupoprodajne pogodbe iz leta 2006) in vseh pogodb, ki bi pomenile njeno podaljšanje. Med strankama je bilo sporno, ali so predmet omenjenega hipotekarnega jamstva tudi neporavnane obveznosti družbe A., d. o. o. do tožnika iz leta 2011, katerih poplačilo vtožuje tožnik v obravnavanem postopku. Povedano drugače, za presojo utemeljenosti zahtevka se je kot ključno postavilo vprašanje, ali vtoževane terjatve tožnika izhajajo iz pogodb, ki pomenijo podaljšanje Kupoprodajne pogodbe iz leta 2006. **Presoja sodišč prve in druge stopnje**

7. Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje, da vtoževane terjatve (razen tiste iz naslova licenčnine) izhajajo iz osnovnega dolžniško - upniškega razmerja, zavarovanega s konkretno maksimalno hipoteko. Osnovno dolžniško - upniško razmerje je namreč nastajalo na podlagi Kupoprodajne pogodbe iz leta 2006 med tožnikom in družbo A., d. o. o. ter pogodb, ki so pomenile njeno podaljšanje. Po oceni sodišč prve in druge stopnje so bile te prodajne pogodbe sklenjene v letih 2006, 2007 in 2008, veljale pa so tudi v letih 2009, 2010 in 2011 in so pomenile podlago vtoževanim terjatvam. V nasprotju z zavzemanjem toženke podlage za vtoževane terjatve ni pomenila Pogodba o partnerstvu z dne 26. 7. 2010 med tožnikom in družbo A., d. o. o. (v nadaljevanju Pogodba o partnerstvu) (in iz katere izvirajoče terjatve niso bile obsežene s konkretnim hipotekarnim varstvom), saj je šlo zgolj za t. i. krovno pogodbo, na podlagi katere sta pogodbeni stranki sklepali prodajne pogodbe, ki so natančno opredelile pravice in obveznosti iz naslova nakupa oziroma prodaje blaga in s tem povezane dobave.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

8. Očitek kršitve določb 214. člena ZPP, ki naj bi jo pritožbeno sodišče zagrešilo s tem, ker ni upoštevalo, da je tožnik terjatev, ki jo uveljavlja v obravnavanem postopku, v stečajnem postopku zoper družbo A., d. o. o. prijavil na podlagi Pogodbe partnerstvu, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je toženki pravilno pojasnilo, da v drugem postopku postavljene trditve za ta postopek niso relevantne; prijava terjatve v stečajnem postopku na podlagi Pogodbe o partnerstvu v obravnavanem postopku ne more pomeniti priznanja tožnika, da je družba A., d. o. o. blago nabavljala na podlagi te pogodbe. Vrhovno sodišče poudarja, da navedeno velja že zato, ker so predmet priznanja po določbi 214. člena ZPP le trditve o dejstvih, ne pa pravni zaključki, poleg tega pa bi moralo biti tudi v primeru, če bi držalo revidentkino naziranje, da gre v zvezi s tem za trditve o dejstvih, njihovo priznanje (kot je opozorilo že pritožbeno sodišče) podano med pravdo; če je bilo podano v drugem postopku ne more pomeniti sodnega priznanja in ne odpravlja potrebe po dokazovanju.1 Prav tako z omenjenim pojasnilom sodišče druge stopnje ni zagrešilo kršitev iz 14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi sodišča druge stopnje namreč ni zatrjevanih nasprotij in drugih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus. Kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Revidentov očitek, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo v drugem postopku zatrjevanih oziroma priznanih dejstev, te kršitve očitno ne utemeljuje.

9. Presoje, da vtoževane terjatve izhajajo iz osnovnega upniško - dolžniškega razmerja, zavarovanega s konkretno maksimalno hipoteko (oziroma iz prodajnih pogodb, ki pomenijo podaljšanje Kupoprodajne pogodbe iz leta 2006) revidentka prav tako ne more omajati s ponovitvijo pritožbenih očitkov o spregledani relevantnosti dejstva, da je tožnik med terjatve, ki jih je uveljavljal, vključil tudi licenčnino (ki izhaja iz Pogodbe o partnerstvu), okoliščine, da sporne terjatve izhajajo iz obdobja po sklenitvi Pogodbe o partnerstvu in s sklicevanjem na 1. in 7. člen te pogodbe. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da samo prepis pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more voditi do uspeha stranke v revizijskem postopku, saj takšno ravnanje v celoti prezre odgovore sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe. Odgovore na svoje revizijske (ponovljene pritožbene) navedbe je revidentka že dobila. Drugostopenjsko sodišče ji je pojasnilo, zakaj dejstvo zaračunavanja licenčnine samo po sebi ni relevantno in zakaj Pogodba o partnerstvu ni mogla pomeniti podlage za opravljene dobave blaga. Nobenega od teh argumentov revidentka konkretizirano ne izpodbija, zato zadostuje pojasnilo, da so (iz pritožbe prepisane) revizijske navedbe v tem delu neutemeljene iz razlogov, ki so navedeni v tč. 8 in 9 obrazložitve drugostopenjske sodbe.

10. Po obrazloženem revizija ni utemeljena, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP), skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Primerjaj J. Zobec v Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, str. 360.