Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da vtoževane terjatve (razen tiste iz naslova licenčnine) izhajajo iz osnovnega dolžniško-upniškega razmerja, zavarovanega z maksimalno hipoteko in tožbenemu zahtevku zoper toženko (kot realno dolžnico) ugodilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu (I. in III. točka izreka), potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je toženka dolžna priznati tožeči stranki, da je upravičena zahtevati poplačilo zneska v višini 52.441,28 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 12. 2013 dalje do plačila, ter dopustiti poplačilo te terjatve do najvišjega zneska 59.954,09 EUR z izvršbo na zastavljeni nepremičnini ID znak: 000, vse v roku 15 dni od prejema sodbe (I. točka izreka). V delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala več, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka v višini 3.525,09 EUR s pripadki v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe določil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in ji naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo njene trditve: da je tožeča stranka v prijavi terjatve v stečajnem postopku zoper družbo T. d.o.o. izrecno navedla, da terjatev prijavlja na podlagi pogodbe o partnerstvu; da je terjatev, ki jo tožeča stranka uveljavlja v tem postopku, enaka in istovrstna kot tista, ki jo je prijavila v stečajni postopek; da je tožeča stranka ob sestavi obračuna terjatve vključila tudi plačilo licenčnine; da pogodba o partnerstvu z dne 26. 7. 2010 ne predstavlja pogodbe, ki bi pomenila nadaljevanje kupoprodajne pogodbe iz leta 2006. Ker navedenih trditev tožeča stranka ni prerekala, bi sodišče ta dejstva po 214. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami – v nadaljevanju ZPP) moralo šteti za priznana. Ker iz trditev obeh strank jasno izhaja, da pogodba o partnerstvu ne pomeni nadaljevanja kupoprodajne pogodbe iz leta 2006, terjatev tega postopka ni predmet zavarovanja s hipoteko na nepremičnini toženke in bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Z materialnopravnega vidika je nesprejemljiv tudi zaključek sodišča, da pogodba o partnerstvu ne predstavlja podlage za dobavo blaga v letu 2011. Vse terjatve in računi tožeče stranke, ki jih uveljavlja zoper toženko, namreč izvirajo iz dobav v letu 2011, torej v obdobju po sklenitvi pogodbe o partnerstvu. Pri tem se pritožnica sklicuje na 7. točko omenjene pogodbe. Pritožnica nadalje navaja, da je napačen zaključek sodišča, da naj bi bila kupoprodajna pogodba z dne 1. 1. 2008 realizirana in da je predstavljala podlago za nakup in dobavo blaga v letih 2008, 2009, 2010 in 2011. Trditev o tem, da naj bi bila pogodba iz leta 2008 kljub manjkajočemu podpisu družbe T. d.o.o. realizirana, namreč ni podala nobena od strank, sploh pa ne tožeča stranka. Sodišče je tako po uradni dolžnosti ugotovilo dejstvo, ki je odločilnega pomena za ta postopek, s čimer je kršilo 7. člen ZPP in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka. V potrditev dejstva, da je terjatev tega postopka utemeljena na podlagi določil pogodbe o partnerstvu, je pomembno tudi to, da je tožeča stranka pri izračunu svoje terjatve upoštevala zneske licenčnine. Ta pa izrecno izhaja iz pogodbe o partnerstvu in ne iz kupoprodajne pogodbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je dne 1. 1. 2006 z družbo T. d.o.o. sklenila Kupoprodajno pogodbo za prejemnike franšize št. 06-2-000085 za leto 2006 (v nadaljevanju kupoprodajna pogodba), s katero se je ta družba v zavarovanje terjatev zavezala ustanoviti maksimalno hipoteko. Dne 25. 7. 2011 so tožeča stranka kot upnik, družba T. d.o.o. kot dolžnik in toženka kot zastaviteljica, sklenili Sporazum o ustanovitvi zastavne pravice, na podlagi katerega je toženka zastavila svojo nepremičnino. V sporazumu je bilo dogovorjeno, da so za maksimalno hipoteko v višini 14.367.400,00 SIT (59.954,09 EUR) zavarovane terjatve iz navedene kupoprodajne pogodbe in pogodb, ki bi predstavljale podaljšanje le-te za prihodnja obdobja. Tožeča stranka trdi, da družba T. d.o.o. ob dospelosti ni plačala svojih obveznosti v višini 56.825,64 EUR (zaradi delnega umika tožbe znižano na 56.233,16 EUR), zaradi česar je zoper toženko vložila hipotekarno tožbo (146. člen, 153. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Toženka je zahtevku nasprotovala z ugovorom, da je nepremičnino zastavila zgolj za terjatve iz kupoprodajne pogodbe z dne 1. 1. 2006, sklenjene med tožečo stranko in družbo T. d.o.o., ki je bila sklenjena za dobave v letu 2006, vse terjatve vtoževane v tem postopku, pa so nastale v obdobju od aprila do avgusta 2011 in niso terjatve, za katere je zastavila svojo nepremičnino. Pritožbeno sodišče je tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo. Odločitev je pravilna in zakonita.

6. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo. Oboje je jasno in prepričljivo utemeljeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe, na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

7. Glede trditev pritožnice, da je tožeča stranka svojo terjatev, ki jo uveljavlja v tem postopku, v stečajnem postopku zoper družbo T. d.o.o. prijavila na podlagi pogodbe o partnerstvu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da to za predmetni postopek ni relevantno. V drugem postopku postavljene trditve se namreč ne obravnavajo, kot da bi bile dane v tem postopku. Prijava terjatve v stečajnem postopku na podlagi pogodbe o partnerstvu zato v predmetnem postopku ne pomeni potrditve tožeče stranke, da je družba T. d.o.o. blago nabavljala na podlagi te pogodbe. Tožeča stranka namreč tega v pravdnem postopku ni navajala oziroma je zatrjevala ravno nasprotno. Sodišče prve stopnje, ki prijave terjatve na podlagi pogodbe o partnerstvu, v svoji sodbi ni upoštevalo, je tako ravnalo pravilno. V tem postopku je tožeča stranka večkrat (tako v pripravljalnih vlogah kot na glavni obravnavi) poudarila in pojasnila, da so terjatve, ki so zavarovane s hipoteko in so predmet tega postopka, nastale na podlagi kupoprodajnih pogodb med pogodbenima strankama. Navajala je, da pogodbe o franšizingu in pogodba o partnerstvu predstavljajo le t.i. krovne pogodbe, na temelju katerih sta pogodbeni stranki sklepali kupoprodajne pogodbe. Le slednje pa so za ta postopek pomembne, ker sta se na njihovi podlagi izvrševala nakup in prodaja blaga, ob tem pa so nastale terjatve, katerih poplačilo je predmet te pravde. Tožeča stranka je ves čas postopka konsistentno vztrajala pri svojih navedbah, da terjatve izhajajo iz kupoprodajnih pogodb in ne iz pogodbe o partnerstvu, zato pritožbeno sodišče zavrača očitek pritožnice, da je tožeča stranka svoje terjatve uveljavljala na podlagi pogodbe o partnerstvu. Temu je s prepričljivo razlago sledilo tudi sodišče prve stopnje.

8. Navedenega prav tako ne spreminja dejstvo, da je tožeča stranka med terjatve, ki jih je uveljavljala, vključila licenčnino. Da je bil zahtevek za licenčnino neutemeljen, ker je bila le-ta zaračunana na podlagi pogodbe o partnerstvu in ne na podlagi kupoprodajnih pogodb, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in zahtevek tožeče stranke v tem obsegu zavrnilo. Zgolj dejstvo, da je tožeča stranka zaračunala licenčnino, za katero je sodišče ugotovilo, da temelji na pogodbi o partnerstvu, pa še ne pomeni priznanja tožeče stranke, da svoje terjatve uveljavlja iz omenjene pogodbe.

9. Pritožnica nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da pogodba o partnerstvu ne predstavlja podlage za dobavo blaga v letu 2011. Pritožbeno sodišče njene očitke zavrača in poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno in prepričljivo obrazložilo podlago vtoževanih terjatev. Strinja se z ugotovitvami, da je bila med pogodbenima strankama veljavno sklenjena kupoprodajna pogodba v letih 2006, 2007 in 2008. Ker pogodbenika od pogodbe iz leta 2008 nista odstopila in tudi ne sklenila nove, ki bi jo nadomestila, je ta kupoprodajna pogodba veljala tudi v letih 2009, 2010 in 2011. Pritožbeno sodišče sledi sodišču prve stopnje, da pogodba o partnerstvu z dne 26. 7. 2010 med tožečo stranko in družbo T. d.o.o. (M.) ne predstavlja podlage za dobave blaga iz leta 2011. Sodišče je pravilno obrazložilo, da iz vsebine pogodbe jasno izhaja obveznost pogodbenih strank skleniti kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere bo M. kupoval blago pri N., ta pa mu bo priznaval s kupoprodajno pogodbo dogovorjene prodajne, plačilne in ostale pogoje. Iz tega izhaja, da so ravno kupoprodajne pogodbe tiste, ki so natančno opredelile pravice in obveznosti iz naslova nakupa oziroma prodaje blaga in s tem povezane dobave. Pogodba o partnerstvu pa te lastnosti nima, zato ne more predstavljati podlage za opravljene dobave blaga.

10. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti zatrjevane niti po uradni dolžnosti upoštevane bistvene kršitve pravil postopka iz 339. člena ZPP. Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje kršilo določilo 7. člena ZPP, ko je kupoprodajno pogodbo z dne 1. 1. 2008 označilo za realizirano, čeprav tega ni zatrjevala nobena izmed strank. Pritožbeni očitek je neutemeljen, saj je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 12. 6. 2015 navajala, da je na podlagi kupoprodajne pogodbe iz leta 2008 dolžniku T. d.o.o. dobavljala blago. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da je ta pogodba iz zgoraj navedenih razlogov veljala tudi v letih 2009, 2010 in 2011, kar je v svojih vlogah (z dne 12. 6. 2015, 13. 11. 2015 in 13. 1. 2016) prav tako večkrat zatrjevala tožeča stranka, enako pa je v sodbi ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tudi za to obdobje, predvsem za leto 2011, pa je tožeča stranka v postopku (v pripravljalnih vlogah z dne 12. 6. 2015 in dne 13. 11. 2015) navajala, da je kupoprodajna pogodba učinkovala in se izvajala. Navedla je, da je družba T. d.o.o. pri tožeči stranki dejansko naročala in prevzemala blago, računom pa nikoli ni ugovarjala. S tem so podane trditve tožeče stranke, da je kupoprodajna pogodba iz leta 2008 veljala in se tudi dejansko izvajala. Po oceni pritožbenega sodišča zato sodišče prve stopnje ni kršilo 7. člena ZPP in je pravilno ter na podlagi trditev tožeče stranke ugotovilo, da je bila pogodba iz leta 2008 kljub manjkajočemu podpisu realizirana.

11. Pravilno je tako sodišče prve stopnje zaključilo, da vtoževane terjatve (razen tiste iz naslova licenčnine) izhajajo iz osnovnega dolžniško-upniškega razmerja, zavarovanega z maksimalno hipoteko in tožbenemu zahtevku zoper toženko (kot realno dolžnico) pravilno in zakonito v izpodbijanem obsegu ugodilo (146. člen, prvi odstavek 153. člena SPZ). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji za toženko na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, za tožečo stranko pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.