Jedro

Dokazno breme o zatrjevani nedopustni podlagi je bilo na tožnikih, ki ga nista zmogla. Nista uspela dokazati, da je bil namen sklenitve pogodb v njunem oškodovanju. Pokojna je imela pravico s svojim premoženjem prosto razpolagati, kar ni nemoralno, tudi če je s tem katerega od dedičev preferirala.

Pogodbo o preužitku je mogoče utemeljiti ne le z bodočo, temveč tudi s preteklo že nudeno skrbjo in pomočjo. Bistveno je, da je nagib za prenos lastninske pravice na prevzemnika ob preužitkarjevi smrti v nudenih dajatvah in storitvah, pomoči in skrbi zanj. Enako velja tudi za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, saj gre pri pogodbi o preužitku za vrsto pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Predmet spora sta Pogodba o preužitku in Pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki ju je v mesecu marcu 2014 s tožencem sklenila njegova mati, sedaj že pokojna, A. A., in sicer v visoki starosti (99 let) in nastanjena v domu starejših občanov (DSO). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek tožnikov, ki sta vnuka pokojne, toženčeva nečaka. S primarnim tožbenim zahtevkom sta zahtevala ugotovitev ničnosti obeh pogodb ter ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice toženca na podlagi sporne Pogodbe o preužitku pri nepremičnini parcela 1130/2, k. o. X in vzpostavitev prejšnjega stanja pri tej nepremičnini. S podrednim tožbenih zahtevkom sta tožnika zahtevala razveljavitev obeh pogodb ter, prav tako kot s primarnim tožbenih zahtevkom, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice toženca na podlagi sporne Pogodbe o preužitku pri nepremičnini parcela 1130/2, k. o. X in vzpostavitev prejšnjega stanja pri tej nepremičnini.

2. Tako je prvostopenjsko sodišče odločilo, ker je v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom presodilo, da je bil namen pogodb v tem, da se pokojni A. A. zagotovi varnost in ne, kot trdita tožnika, nemoralno izključevanje tožnikov iz dediščine. Poleg tega je presodilo, da tožnika nista dokazala fiktivnosti obeh pogodb. V zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila pokojna ob sklenitvi obeh pogodb popolno poslovno sposobna, da je bila njena izjava volje svobodna in resna, da njena volja ni bila obremenjena z nobeno napako v smislu določb od 45. do 51. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) ter da je podana sorazmernost dajatev iz obeh pogodb.

3. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika, predlagata njeno spremembo tako, da se v celoti ugodi zahtevkom, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Opredeljujeta tudi pritožbene stroške.

4. Tožnika v pritožbi v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom ponavljata svoje stališče, da obveznosti, ki so bile določene za toženca v okviru izpodbijanih pogodb, po sedmih letih bivanja v domu sploh niso bile potrebne, saj je imela pokojna v domu vso potrebno oskrbo ter dovolj visoko pokojnino, da je lahko krila vse stroške oskrbe in nege. Tožnika trdita, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do njunih trditev o tem, da je bil nedopustni nagib toženca v tem, da izigra tožnika pri dedovanju in ju izključi, ter da je toženec vplival na pokojno, da je podpisala sporni pogodbi. Prvostopenjskemu sodišču očitata, da ni opravilo poizvedb, ki sta jih predlagala, in tega ni obrazložilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Dalje tožnika prvostopenjskemu sodišču očitata, da se ni opredelilo do izjav prič, ki sta jih predlagala v zvezi z dokazovanjem, da je imela pokojna rada vse vnuke in vse svoje otroke ter da nikoli ne bi želela prikrajšati katerega od njih. V zvezi s tem izpostavita posamezne dele svoje izpovedbe in izpovedb nekaterih prič. Tožnika trdita, da so zaključki prvostopenjskega sodišča glede dopustnega namena izvedeni samo na podlagi dokazov toženca, brez kakršnegakoli upoštevanja izjav prič in izjav tožnikov. Medsebojne nasprotujoče izjave prič niso ovrednotene, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti.

5. V zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom tožnika nasprotujeta zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bila pokojna opravilno sposobna. Po njunem mnenju se je prvostopenjsko sodišče zadovoljilo z nezadostnim nivojem razumevanja pogodbe. Trdita, da se diagnoza (konstantna mesečna globalna demenca), ki jo je pokojni za časa njenega življenja postavila dr. B. B., bistveno razlikuje od diagnoze (srednja demenca), ki ji jo je v tem postopku postavila izvedenka, pri čemer v sodbi ni ustrezno ovrednoteno, zakaj je sodišče upoštevalo samo diagnozo izvedenke. Tožnika menita, da je mnenje izvedenke izdelano v nasprotju z obstoječo medicinsko dokumentacijo dr. B. B. in da je bila izvedenka pristranska, saj je svoje zaključke utemeljila z izpovedbo toženca in njegovih prič, kar pomeni kršitev načela enakosti orožij. Prvostopenjskemu sodišču očitata kršitev pravdnega postopka, ker ni sledilo njunemu dokaznemu predlogu s postavitvijo drugega izvedenca psihiatrične ali nevrološke stroke. Tožnika trdita, da iz medicinske dokumentacije ni zaznati nobene razlike po preboleli pljučnici v letu 2014, zaradi česar je zaključek izvedenke v nasprotju z diagnozo in opisanim zdravstvenim stanjem s strani dr. B. B. Tožnika trdita, da iz njune izpovedbe in izpovedb prič C. C., D. D. in E. E. izhaja, da pokojna ni bila sposobna razumeti pomena in posledic svojega podpisa, pri čemer se do izjav prič ni kritično opredelilo. Tožnika dalje izpostavljata, da je bilo izvedensko mnenje izdelano v fazi postopka, ko so bile zaslišane priče toženca in toženec, medtem ko priče tožnikov še niso bile zaslišane. Izvedenka je KPSS teste v celoti ignorirala. Tožnika menita, da pogodbi predstavljata darilo oz. skriti mešani pravni posel. 6. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak pri vodenju postopka, pravilno je ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Prvostopenjsko sodišče bi moralo glede Pogodbe o dosmrtnem preživljanju sicer uporabiti hrvaško materialno pravo, saj leži nepremičnina, ki je predmet te pogodbe, na Hrvaškem (23. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - ZMZPP)12 Čeprav tega ni storilo, je odločitev pravilna, saj so relevantne določbe hrvaškega Zakona o obveznim odnosima (ZOO) vsebinsko enake določbe kot OZ.3 Glede primarnega zahtevka

9. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da tožnika nista dokazala nemoralnosti spornih pogodb.

10. Sodišče prve stopnje sicer res ni izrecno obrazložilo, zakaj ni opravilo poizvedb o višini pokojnine, o višini plačila za bivanje v DSO, o obsegu storitev v DSO in o prometu na bančnem računu pokojne, vendar pa pri tem ne gre za kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, kot to zmotno meni pritožba. Izpodbijano sodbo se namreč da preizkusiti, saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih. Toženec je v odgovoru na tožbo priznal, da ni doplačeval oskrbe za pokojno, ker to ni bilo potrebno. Nespornih dejstev se ne dokazuje. Prvostopenjsko sodišče se je v 58. in 59. tč. obrazložitve svoje sodbe opredelilo tudi do vprašanja sorazmernosti dajatev in koristi po obeh pogodbah in pojasnilo, da nesorazmerje ni dokazano.

11. Večina toženčevih obveznosti pokojni materi je bila neizmerljive, nematerialne vrednosti.4 Ne glede na to, da je bila nastanjena v DSO, ni nenavadno (ali nepotrebno, kot pravi pritožba), da se je toženec zavezal k njeni skrbi, negi, varnosti, ob tem pa sta pogodbenika izrecno izpostavila dejstvo, da je toženec takšno skrb in varnost pokojni nudil že 10 let pred sklenitvijo spornih pogodb. Pogodbo o preužitku je mogoče utemeljiti ne le z bodočo, temveč tudi s preteklo že nudeno skrbjo in pomočjo. Bistveno je, da je nagib za prenos lastninske pravice na prevzemnika ob preužitkarjevi smrti v nudenih dajatvah in storitvah, skratka pomoči in skrbi zanj. Lahko je ta tudi pretekla, že opravljena in preužitkar želi formalizirati takšna prevzemnikova ravnanja na podlagi pogodbe, s katero izkaže svojo hvaležnost tudi za že preteklo skrb in pomoč s prenosom svojega premoženja nanj.5 Enako velja tudi za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, saj gre pri pogodbi o preužitku za vrsto pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

12. Pri presoji podlage spornih pogodb se je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo na sami pogodbi in na zaslišanje toženca ter prič F. F. in G. G. Ob tem je sicer navedlo, da je podlaga obeh pogodb nenazadnje dokazana tudi z mnenjem izvedenke, pri čemer pritožba pravilno opozarja, da ta dokaz ni bil predlagan glede primarnega zahtevka. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče ta dokaz zgolj omenilo, kar ni napaka, saj sodišče v pravdnem postopku po napotilih iz 8. čl. ZPP odloča tudi na podlagi „uspeha celotnega postopka“. Ker dejansko podlago obeh zahtevkov tvori isti življenjski primer, je jasno, da se dokazi glede celotne tematike med seboj prepletajo.

13. Vse te okoliščine je prvostopenjsko sodišče ustrezno upoštevalo ter prišlo do pravilnega zaključka, da tožnika nista prav z ničemer uspela izpodbiti resničnosti namena (kavze), ki izhaja iz pogodb samih, in dokazati, da je šlo v resnici izključno za nemoralni namen prikrajšati ju pri dedovanju.

14. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče do tega ni opredelilo. Pravilno je izpostavilo, da je bilo dokazno breme o zatrjevani nedopustni podlagi na tožnikih, ki pa ga nista zmogla. Nista uspela dokazati, da je bil namen sklenitve pogodb v njunem oškodovanju. Pokojna je imela pravico s svojim premoženjem prosto razpolagati, kar ni nemoralno, tudi če je s tem katerega od dedičev preferirala. Tako je pritožbeno izpostavljanje, da je imela pokojna enako rada vse svoje vnuke in otroke ter da nikoli ne bi želela prikrajšati katerega od potomcev, brezpredmetno.

15. V obravnavani zadevi so bile zaslišane številne priče in pritožbeno izpostavljene posameznih stavkov prič ne more omajati dokazne ocene prvostopenjskega sodišča. Poleg tega pritožba napačno povzema izpovedbo priče H. H., saj ko je ta priča govorila o pravičnosti, je govorila na splošno o pravičnosti staršev in ne o pravičnosti pokojne. Izjav prič ne gre secirati na posamezne stavke in se sodišče tudi ni dolžno opredeliti do prav vsakega stavka zaslišanih. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, zakaj se na izpovedbe prič I. I., D. D., E. E. in J. J. ni oprlo, in sicer v tč. od 54 do 56. Tako tudi ne drži pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni ovrednotilo medsebojno nasprotujočih izjav prič. Neupravičen je tudi pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče zanemarilo izjavi tožnikov. V 51. tč. obrazložitve je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, zakaj ga tožnika s svojo izpovedjo nista prepričala.

16. Tožnika sta svojo tezo o darilu prvič podala precej po prvem naroku in z njo pravilno nista uspela. Iz pogodb izhaja, da je šlo za vzajemne obveznosti. Sodišče prve stopnje pravilno pojasni (59. tč. obrazložitve prvostopenjske sodbe), da je šlo za odplačen posel in pravilno upoštevalo subjektivno vrednost dajatev.6 Pri tem pa je treba imeti ves čas pred očmi tudi uveljavljeno stališče sodne prakse o aleatornosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Pogodba je v delu, kjer je dogovorjena bodoča obveznost, po svoji naravi tvegana (aleatorna); ker ni gotovo, koliko časa se bo izpolnjevala, vsebuje tveganje, da bodo dajatve preživljalca manjše ali večje od vrednosti izročenega premoženja.7 Glede podrednega zahtevka

17. Pravilna je ocena, da je bila pogodbena volja A. A. v času sklepanja obeh spornih poslov kljub visoki starosti in zdravstvenem stanju, ki ni bilo brezhibno, v bistvenem neokrnjena.

18. Zmotno je pritožbeno stališče, da je bilo kršeno načelo enakosti orožja, ker je bilo izvedensko mnenje izdelano v fazi postopka, ko so bile zaslišane priče toženca in toženec, medtem ko priče tožnikov (K. K., L. L., M. M., N. N., O. O.) še niso bile zaslišane. Po tem, ko so bile zaslišane vse stranke in priče, je bila zaslišana še sodna izvedenka. Tako je bila strankam dana možnost, da jo soočijo z njihovimi izpovedbami. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče izvedenko z izpovedbami prič seznanilo tudi samo. Skupaj s sklepom, s katerim ji je naložilo izdelavo dopolnilnega pisnega mnenja, ji je namreč posredovalo prepis zvočnega posnetka naroka, na katerem so bile zaslišane omenjene priče. Predvsem pa je izvedenka pojasnila, da so bili podlaga njenemu izvidu zdravstveni podatki in znanje o zakonitostih duševnih motenj, ne izpovedbe prič.

19. Neutemeljena je pritožbena graja, da izvedenka ni specializirana za preučevanje demence. Sodna izvedenka P. P. je izkušena in priznana psihiatrinja. Sama je najbolj poklicana, da oceni, ali lahko poda strokovne odgovore na vprašanja sodišča. Ocenila je, da je za to v konkretni zadevi usposobljena, zato ni nobenega razloga, da sodišče tega ne bi upoštevalo.

20. Do KPSS testov se je prvostopenjsko sodišče ustrezno opredelilo v 52. in 53. tč. obrazložitve. Pritožbene navedbe o neupoštevanju KPSS testov s strani izvedenke so neutemeljene, saj se je izvedenka do njih v zadostni meri ustno opredelila, gre pa za njeno strokovno področje (glej zlasti 7. in 8. str. prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 2. 10. 2019, l. št. 305). Da izvedenka tem testom ni pripisala tolikšne teže, kot bi želela tožnika, ne pomeni, da njeno mnenje ni strokovno. Tudi dr. B. B. pojasnila, da so ti testi zgolj orientacijski in da imajo zelo malo vrednosti (6. str. prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 21. 1. 2019, l. št. 221). Gre za dejansko (strokovno) vprašanje, zato je sklicevanje na neko drugo zadevo (II Cp 582/2019) brezpredmetno. Vprašanje sposobnosti razumeti pomen in učinek svojih dejanj je nedvomno terjalo postavitev izvedenca psihiatrične stroke; sodišče samo nima znanja o tem delati zaključkov na podlagi KPSS testov ali sodne prakse. Tako je enako neprimerno tudi pritožbeno sklicevanje na zadevo II Ips 596/2004. 21. Glede na to, da se je dr. B. B. strinjala z mnenjem izvedenke, ko ji je bilo le-to prebrano na naroku (9. str. prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 21. 1. 2019, l. št. 223), kar je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče v 47. in 52. tč. obrazložitve, so neutemeljeni očitki pritožbe, da je bila pokojni s strani izvedenke postavljena drugačna diagnoza kot s strani dr. B. B., kakor tudi pritožbena zatrjevanja, da je izvedenka termin globalna demenca napačno razumela in da je njeno mnenje izdelano v nasprotju z obstoječo medicinsko dokumentacijo dr. B. B. Iz istega razloga pritožba ni uspela zbuditi dvoma v izvedensko mnenje z izpostavljanjem posameznih stavkov izpovedbe dr. B. B., ki so iztrgani iz konteksta njene celotne izpovedbe. Glede na strinjanje teh dveh strokovnjakinj in glede na to, da izvedenka sama s seboj ni prihajala v nasprotja ter je jasno odgovorila na vsa vprašanja, prvostopenjsko sodišče tudi ni imelo razloga za postavitev drugega izvedenca. Mnenje dr. R. R., na katerega se sklicujeta tožnika, teh zaključkov ni moglo omajati.

22. Pritožba nepravilno in nekorektno povzema izvedensko mnenje glede vprašanja povezave med demenco in sugestibilnostjo. Ko je bila izvedenki na naroku predočena izpovedba dr. B. B., da je glede na literaturo pri dementnih ljudeh sugestibilnost bolj izražena, je izvedenka pojasnila, da sama ne trdi nasprotnega in da v splošnem velja, da so dementne osebe sprejemljive za vplive drugih, pri čemer pa je opozorila, da tega ne moremo poenostavljati, da je z vsemi tako (4. str. prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 2. 10. 2019, l. št. 303). Prepričljivo je pojasnila tudi svoje mnenje, kako je bilo v obravnavani zadevi. Zato je pritožbena navedba o razhajanju med izpovedbo dr. B. B. in mnenjem izvedenke glede povezave med demenco in sugestibilnostjo neutemeljena.

23. Tožnika v pritožbi izpostavljata stališče, da je izhodišče posameznikove poslovne sposobnosti posameznikova psihofizična zrelost, da se zaveda svojega vedenja in ravnanja in da zna presoditi, kakšen pomen in posledice naj imajo njegova poslovna ravnanja. Da sta bili pri pokojni obe komponenti podani, je izvedenka jasno povedala. Izvedenka je namreč v pisnem mnenju zapisala, da je povsem mogoče, da je bila pokojna sposobna razumeti pomen, namen in učinek svojih dejanj oziroma odločitev ter izraziti svojo lastno voljo. Ko je bila zaslišana, je pojasnila, da je beseda „povsem“ dobesedno isto kot „največja verjetnost“ pri mnenju dr. R. R. (4. str. prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 2. 10. 2019, l. št. 303). Na zaslišanju je še podala mnenje, da se je po njeni oceni pokojna zavedala, da je s podpisom pogodb zapustila brez dediščine drugo svojo vejo po sinu (6. str. prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 2. 10. 2019, l. št. 304). Dodala je sicer, da ne more izključiti možnosti, da se pokojna tega ni zavedala, vendar je že predhodno v zvezi z vprašanjem, ali lahko odgovori, ali se je pokojna gotovo zavedala posledic izražene volje ob podpisovanju pogodb, pojasnila, da gotovosti pri odgovoru na to vprašanje za nazaj in brez poglobljene diagnostike ni mogoče podati (2. str. prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 2. 10. 2019, l. št. 302). Izvedenka je pri pokojni obstoj sposobnosti razumevanja in izražanja volje potrdila z največjo možno mero, kot jo je mogoče podati za nazaj. Ob tem je pomembna tudi okoliščina, da je bila pokojna pravnica in da je izvedenka pojasnila, da se tisto, kar se človek nauči pri poklicu, utrjuje tekom življenja in ostane praktično fiksno (2. str. prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 2. 10. 2019, l. št. 302). Tožnika tako nista z zadostno stopnjo verjetnosti, to je prepričljivo, dokazala, da bi bila pravnoposlovna volja pogodbenice relevantno okrnjena.

24. Glede pritožbenega izpostavljanja izpovedb tožnikov in prič E. E. in D. D., da pokojna ni bila sposobna razumeti pomena in posledic svojega podpisa, se drugostopenjsko sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge iz 51., 54. in 55. tč. obrazložitve prvostopenjske sodbe. V navedenih točkah obrazložitve je namreč sodišče prve stopnje argumentirano obrazložilo, zakaj tožnikoma in navedenima pričama ni sledilo. Izpovedbe priče C. C., ki jo izpostavlja pritožba, da je bila pokojna dolgo časa lucidna, pa sama po sebi potrjuje pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča. 25. Ne drži pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do trditve tožnikov, da je toženec vplival na pokojno, da podpiše sporni pogodbi. Prvostopenjsko sodišče je v 50. tč. zaključilo, da je prepričano, da je bila pokojna ob podpisu obeh pogodb popolno poslovno sposobna in da je bila njena volja za sklenitev izpodbijanih pogodb prava, brez napak.

26. Vsi pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

27. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnika morata sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP). Glede na njeno vsebino ter glede na to, da toženec v odgovoru na pritožbo le ponavlja svoja stališča, ki jih je predstavil že pred sodiščem prve stopnje in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče odgovor na pritožbo ocenjuje za nepotrebno vlogo, s katero si toženec ni mogel koristiti, zato strošek zanjo ni bil potreben in ga trpi sam (155. čl. ZPP).

1 Ta določa, da je treba za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, vedno uporabiti pravo države, na katere ozemlju je nepremičnina. Do uporabe hrvaškega materialnega prava pripelje tudi določba 19. čl. ZMZPP, ki določa, da se za pogodbo uporabi pravo, ki sta si ga izbrali pogodbeni stranki, če ta zakon ali mednarodna pogodba ne določa drugače. S 6. čl. sporne pogodbe sta se pogodbeni stranki dogovorili za uporabo hrvaškega prava. 2 Uredba EU št. 650/2012, za uporabo katere se v tožbi zavzemata tožnika, v obravnavani zadevi ne pride v poštev, saj so iz področja uporabe te uredbe skladno s tč. (g) 2. odst. 1. čl. te uredbe izključene pravice in premoženje, ki so nastali ali prešli drugače kot z dedovanjem. 3 Prim. 249. čl., 270. in 271. čl. v zvezi z 4. odst. 273. čl., 276. čl., 279. čl. - 281. čl., 283. čl. - 286. čl., 319. čl., 322. čl., 327. čl., 579. čl. ZOO. 4 Gre za prevzete obveznosti, kot so: nuditi pripravo boljše, bolniško dietetične prehrane po želji pokojne in pri tem upoštevati njene prehrambene navade; obiskovati pokojno; ob bolezni nuditi vso potrebno moralno pomoč tako kot do sedaj, zagotoviti prevoze na obisk k znancem in sorodnikov v domu za ostarele in bolnišnice; skrbeti za prevoz na dopust; vsakodnevno obiskovati pokojno, jo peljati na krajše izlete, ji zagotoviti potrebno nego in skrb... 5 Prim. sodbi VS RS II Ips 246/2016 in II Ips 539/2006. 6 Prim. sodbo VS RS II Ips 179/2012. 7 Prim. sodbo VS RS II Ips 381/2006 in številne kasnejše.