Jedro

Tožnik je z odtujitvijo premičnih stvari (sedem pogonskih agregatov in 48 pipic za gorivo) iz skladišča tožene stranke (delodajalca) naklepoma huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. S svojim ravnanjem je tožnik izpolnil tudi zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, saj je vzel tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, pri tem pa je izkazan tudi prilastitveni namen, glede na to, da je imel tožnik namen navedene sestavne dele prodati v tujino. Zato je podan tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbene zahtevke tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 4. 2014, ugotovitev, da delovno razmerje med strankama na njeni podlagi ni prenehalo in še traja, za ponoven poziv tožnika nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, od tega mesečne bruto plače v višini 779,00 EUR in dodatka za delovno dobo, obračuna in plačila vseh prispevkov in davkov, plačila neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ponovno prijavo tožnika v obvezno matično evidenco ZPIZ (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper odločitev v I. točki izreka in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka v II. točki izreka, se pritožuje tožnik. Pritožbo vlaga iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in jo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenim zahtevkom ugodi, toženi stranki pa naloži povračilo vseh stroškov tega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo tudi na listine iz priloge C, čeprav tožena stranka teh listin ni predlagala kot dokaz. Tožena stranka je predlagala le pridobitev spisa Državnega tožilstva, ni pa navedla, katere listine iz tega spisa naj se upoštevajo in kaj se bo s temi listinami dokazovalo. V zvezi z vročitvijo vabila na zagovor je sodišče prve stopnje sledilo le pričanju A.A., ni pa pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi tožnika. V zvezi z vročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj vročitev po pošti ne predstavlja kršitve 88. člena ZDR-1, tožena stranka pa tudi ni pojasnila, zakaj ni odpovedi tožniku vročila na delovnem mestu. Iz računa družbe B. z dne 18. 7. 2013 ne izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da izdelke izdeluje samo ta družba in izključno za družbo C. d. o. o., ter da jih na prostem trgu ni mogoče kupiti. Navedena družba tudi ni dala nobene izjave, iz katere bi to izhajalo. Iz elektronskega sporočila družbe B. z dne 29. 8. 2014 izhaja nasprotno, kot jo navedlo sodišče prve stopnje, in sicer, da so bili bloki motorja z identično serijsko številko bloki motorja, ki so bili dostavljeni družbi C. d. o. o., in ne toženi stranki. Tožena stranka je tudi sicer zatrjevala, da se bloki motorjev izdelujejo za družbo C. d. o. o., in ne za toženo stranko. Iz navedenega računa in elektronskega sporočila ni možno ugotoviti, da so bili ravno artikli, ki so bili odvzeti tožniku 22. 3. 2014, identični tistim artiklom, ki so bili „ukradeni“ iz skladišča tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili predmeti protipravno odneseni s strani tožnika ali tretje osebe, v nadaljevanju pa zaključilo, da je bil tožnik tisti, ki je vzel tuje premične stvari z namenom, da si jih protipravno prilasti in nato proda v D.. Iz listin sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, kdo je predmete dejansko odnesel iz skladišča ... tožene stranke. Nobena listina ne dokazuje, da so bili odneseni ravno tisti bloki motorjev, ki so bili zaseženi pri tožniku in da gre za bloke motorjev, ki jih je tožena stranka v tistem obdobju skladiščila v skladišču ..., kar pomeni, da ni možno dokazati, da je sploh prišlo do tatvine, kaj šele, da je tatvino storil tožnik, ki je do 28. 1. 2014 bil na bolniškem staležu za osem ur. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako in od koga so bili artikli odtujeni, še posebej, ker je ugotovilo, da so dostop do skladišča ... imeli vsi zaposleni delavci. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpovedi policistov, čeprav tožena stranka ni navedla, kaj bi se z navedenimi izpovedmi lahko dokazalo. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnik s spornimi predmeti rokoval pri svojem delu. Kršitve nimajo znakov kaznivega dejanja, tožena stranka tudi ni uspela dokazati tožnikove zavesti o protipravnosti ravnanja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je svojo odločitev oprlo na listine iz priloge C, čeprav tožena stranka ni konkretizirano navedla, katere listine iz kazenskega spisa naj se izvedejo kot dokaz in čeprav ni navedla, kaj se naj s tem listinami dokazuje. Iz vlog tožene stranke z dne 20. 8. 2014 (hrbtna stran list. št. 33) in z dne 2. 10. 2014 (hrbtna stran list. št. 62) je razvidno, da je tožena stranka predlagala pridobitev spisa Okrožnega državnega tožilstva, opr. št. ..., pri tem pa je izrecno navedla, da se naj pridobijo listine, ki se nanašajo na tožnikovo ravnanje, kot je bilo ugotovljeno s strani policistov Policijske postaje E., Hrvaška. Tožena stranka je celo sama predložila prevode listin iz hrvaškega jezika, torej je sama predložila listinske dokaze, na katere je sodišče prve stopnje nato oprlo svojo odločitev. Glede na navedeno in glede na to, da iz trditvene podlage tožene stranke izhaja tudi, kaj želi s temi listinami dokazovati, smiselno očitana relativna bistvena kršitev določbe 212. člena ZPP ni podana. Isto kršitev tožnik neutemeljeno uveljavlja tudi v zvezi z zaslišanjem policistov Policijske postaje E., F.F. in G.G., in navaja, da tožena stranka svojega dokaznega predloga ni v ustrezni meri substancirala. Ker je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 2. 10. 2014 (hrbtna stran list. št. 62) izrecno navedla, kaj želi dokazati z zaslišanjem navedenih policistov, očitana kršitev ni podana.

7. Podana ni niti smiselno očitana relativna bistvena kršitev določbe 8. člena ZPP, ki jo tožnik sodišču prve stopnje očita zato, ker v zvezi z vročitvijo vabila na zagovor naj ne bi upoštevalo tožnikove izpovedi, pač pa zgolj izpoved priče A.A.. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v 5. točki je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi, ali je bilo tožniku vabilo na zagovor pravilno vročeno, upoštevalo tako izpoved navedene priče kot tudi izpoved tožnika.

8. V pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba vsebuje razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj ali z izrekom sodbe niso v nasprotju, prav tako vsebuje razumljiv in jasen izrek. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je prišlo do zaključka, da so bili ravno sestavni deli, ki so bili zaseženi tožniku, tisti, ki so izginili iz skladišča tožene stranke in da je to storil ravno tožnik. Ti razlogi izhajajo iz 9., 10., 11. in 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Do pavšalno uveljavljane absolutne bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa se pritožbeno sodišče ne more opredeliti, saj pritožba ne navaja, v čem naj bi bilo podano nasprotje med navedbami v izpodbijani sodbi o vsebini izvedenih dokazov in med dokazov samimi.

10. V preostalem delu pritožbe, ki se sicer nanaša na uveljavljanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, tožena stranka v resnici uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

11. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu proizvodni delavec - specialist. Pogodba o zaposlitvi mu je bila odpovedana iz razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), torej iz razloga, ker je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja), hkrati pa je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja).

12. Glede na tožnikovo trditveno podlago je sodišče prve stopnje najprej presojalo pravilnost izvedenega postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zvezi z zagovorom, vročitvijo in pravočasnostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožena stranka spoštovala postopkovne določbe ZDR-1 (drugi odstavek 85. člena, četrti odstavek 88. člena in drugi odstavek 109. člena ZDR-1). Sodišču prve stopnje pritožba očita zmotno uporabo materialnega prava, in sicer drugega odstavka 88. člena ZDR-1, ki ureja vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in alternativno določa, da se odpoved vroča: praviloma osebno v prostorih delodajalca, s priporočeno pošiljko s povratnico, z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu. Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožniku vročena dne 25. 4. 2014 na naslov tožnikovega prebivališča, čeprav je tožnik tega dne štiri ure opravljal delo v prostorih delodajalca, štiri ure pa je bil v bolniškem staležu. Po presoji sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče strinja, vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s priporočeno poštno pošiljko na domačem naslovu delavca, čeprav je delavec na dan vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljal delo v prostorih delodajalca, ne pomeni kršitve drugega odstavka 88. člena ZDR-1, zaradi katere bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

13. V izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku očitala, da je bil na Hrvaškem pridržan s strani policije, ob tem pa mu je bilo zaseženih več izdelkov družbe C. d. o. o., in sicer sedem blok motorjev (pravilno: pogonskih agregatov - ta izraz pritožbeno sodišče uporablja v nadaljevanju) za motorje C. in 48 kosov pipic za gorivo. Izvedena inventura tožene stranke je potrdila manko teh izdelkov v skladišču tožene stranke. Očita mu huje naklepno kršenje 37. člena ZDR-1 in 13. člena pogodbe o zaposlitvi (prepoved škodljivega ravnanja), kršitev pa ima znake vsaj enega izmed kaznivih dejanj poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, tatvine, velike tatvine ali zatajitve. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da je tožena stranka tožniku uspela dokazati očitane kršitve in s tem utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kršitve pa imajo vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.), zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni možno niti do izteka odpovednega roka.

14. Tožnik oporeka dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da družba B. ltd. iz H. izdeluje to vrsto pogonskih agregatov izključno za družbo C., d. o. o., in da jih na prostem trgu ni mogoče kupiti. Do navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izpovedi prič I.I. in J.J. ter računa družbe B. ltd. (B26). Iz navedenega računa sicer res ne izhaja, da družba B. ltd. pogonske agregate izdeluje izključno za družbo C. d. o. o., vendar sta o tem izrecno izpovedali zaslišani priči. Zaradi uveljavljenega načela proste presoje dokazov (8. člen ZPP), iz katerega izhaja, da je vsako dejstvo mogoče dokazovati s katerimkoli dokazom, pa ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je navedeni zaključek sodišča prve stopnje napačen, ker družba B. ltd. ni dala izjave, iz katere bi izhajalo, da to vrsto pogonskih agregatov izdeluje izključno za družbo C. d. o. o..

15. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili pogonski agregati, ki so bili zaseženi pri tožniku, izdelani s strani družbe B. ltd. in skladiščeni pri toženi stranki na podlagi pogodbe o medsebojnem sodelovanju (B20) z aneksom (B21), sklenjene med toženo stranko in družbo C. d. o. o.. Glede na to, da je bila med toženo stranko in družbo C. d. o. o., sklenjena navedena pogodba in glede na izpovedbo priče K.K., da nobena druga pravna oseba ni smela rokovati z materialom družbe C. d. o. o., je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožena stranka ni uspela dokazati, da so bili pogonski agregati, ki so bili zaseženi tožniku, ravno tisti, ki so izginili iz skladišča tožene stranke.

16. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožnik v času ugotovljenega manka ni bil na delu zaradi bolniškega staleža in da dostopa do skladišča, kjer so se pogonski agregati hranili, tudi sicer ni imel. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v času od 29. 1. 2014 do 30. 3. 2014 v bolniškem staležu za štiri ure dnevno, preostale štiri ure pa je opravljal delo v prostorih tožene stranke. Ker je do manka pogonskih agregatov glede na opravljene inventure pri toženi stranki prišlo v obdobju med 25. 10. 2013 in 13. 4. 2014 ter glede na to, da so se pogonski agregati, ki so bili zaseženi tožniku, hranili v t. i. skladišču ..., do katerega so imeli dostop vsi zaposleni pri toženi stranki, je možno, da je bil ravno tožnik tisti, ki si je pogonske agregate prisvojil. Z gotovostjo pa je to mogoče zaključiti upoštevaje izpovedi zaslišanih policistov Policijske postaje E., F.F. in G.G., kot izhaja tudi iz izpodbijane sodbe. Policista sta izpovedala, da sta tožnika zasačila pri tem, ko je dne 22. 3. 2014 v kraju L. na Hrvaškem iz grmovja v prtljažnik svojega avtomobila pričel zlagati pogonske agregate, po pristopu k vozilu pa sta opazila, da so se še štirje takšni pogonski agregati že nahajali za sedežem vozila. Izpovedala sta tudi, da jima je tožnik dejal, da je dele odnesel iz službe, kjer dela, kjer niso nadzorovani in ne prešteti, ter da so namenjeni prodaji v D., kar izhaja tudi iz listin v spisu (B32, B33, B38). Glede na navedeno ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da v postopku ni izkazano, da je prišlo do odtujitve sestavnih delov iz skladišča tožene stranke in da je to storil ravno tožnik.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik s svojim ravnanjem naklepno huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer obveznost vzdržati se škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1 in desetega odstavka 13. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki, ki je bila pogodbeno zavezana nasproti družbi C. d. o. o., da zanjo hrani in odgovarja za sestavne dele za C. bi bila namreč v primeru izginotja teh rezervnih delov družbi C. d. o. o., odškodninsko odgovorna. Tožnik pa je s svojim ravnanjem storil kršitve, ki imajo tudi vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, saj je vzel toženi stranki tujo premično stvar (sedem pogonskih agregatov in 48 pipic za gorivo), da bi si jo protipravno prilastil. Pri tem je brez dvoma izkazan tudi namen protipravne prilastitve, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, glede na to, da je imel tožnik namen navedene sestavne dele prodati v D.. Zavesti o protipravni prilastitvi pa toženi stranki ni bilo treba dokazati, saj ne gre za zakonski znak kaznivega dejanja tatvine.

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo (prvi odstavek 163. člena ZPP).