Jedro

Vprašanje pravilnega načina vročanja bi bilo pomembno le v primeru, ko tožnik vabila na zagovor ne bi prejel oziroma se z njim ne bi seznanil, za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 4. 2014, da delovno razmerje na njeni podlagi ni prenehalo in še traja ter da mora tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto proizvodnega delavca - specialista na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (1) (v nadaljevanju ZDR-1) zakonita, ker je tožnik iz prostorov tožene stranke protipravno odnesel več kosov blokov motorjev in pipic goriva družbe A., d. o. o. (v nadaljevanju A.), z namenom, da jih proda v svojo korist, s čimer je naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in hkrati storil tudi kršitev z znaki kaznivega dejanja tatvine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na listine iz policijskega spisa Policijske postaje Buje in pa na izpoved dveh policistov te policijske postaje, ki jih tožena stranka ni predlagala, svojega dokaznega predloga pa tudi ni ustrezno substancirala. To naj bi storila šele z vlogo z dne 2. 10. 2014, ki je bila vložena po prvem naroku za glavno obravnavo, zaradi česar naj bi svoje trditve podala prepozno. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (2) (v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje naj se tudi ne bi opredelilo do pritožbenih navedb glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje, ker naj ne bi pojasnilo, zakaj je sledilo zgolj izpovedbi priče B. B.. v zvezi z vročanjem vabila na zagovor. Tožnik naj bi namreč vseskozi zatrjeval, da je bila vročitev vabila na zagovor nepravilna. Predlagal naj bi tudi preložitev zagovora, saj je imel v tem času terapije, kar mu ni bilo omogočeno. Izpodbijana sodba naj ne bi vsebovala vseh razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi naj bi si bili med seboj v nasprotju, prav tako pa naj bi bili nejasni in nerazumljivi. Sodišče druge stopnje naj se ne bi opredelilo do pritožbene navedbe, da iz računa družbe C. (v nadaljnjem besedilu C.) ni mogoče ugotoviti dejstva, da zgolj ta družba izključno za A. izdeluje izdelke, najdene pri tožniku in pa do navedbe, da iz elektronskega sporočila družbe C. ni razvidno dejstvo, da so bili bloki motorjev z istimi serijskimi številkami, kot so bili najdeni pri tožniku, dobavljeni prav toženi stranki. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da ima tožnikova kršitev vse znake kaznivega dejanja tatvine. Odpoved pogodbe o zaposlitvi naj bi bila posledica diskriminacije zaradi bolezni, saj je bil tožnik vse do odpovedi v bolniškem staležu. 4. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da so hrvaški policisti Policijske postaje Buje tožniku zasegli sedem blok motorjev in 48 kosov pipic goriva, po tem, ko so ga zasačili pri jemanju teh motornih delov iz grmovja. O tem so obvestili D. D.., direktorja A. in ga pozvali, da zaseženo blago prevzame. Ugotovili sta, da je tožena stranka za A. opravljala storitve proizvodnje, skladiščenja in logistike, da zadevno vrsto blok motorjev izdeluje družba C. izključno za A. in da teh delov na prostem trgu ni mogoče kupiti. Tožena stranka je v svojem skladišču ugotovila manjko blok motorjev v lasti A., ki jih je imela v hrambi.

7. Revizijski očitek, da je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, je neutemeljen.

8. Očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbene navedbe, da iz računa družbe C. ni mogoče ugotoviti dejstva, da zgolj ta družba izključno za A. izdeluje izdelke, najdene pri tožniku in pa do navedbe, da iz elektronskega sporočila družbe C. ni razvidno, da so bili bloki motorjev z istimi serijskimi številkami, kot so bili najdeni pri tožniku, dobavljeni prav toženi stranki, je po eni strani neutemeljen po drugi strani pa ne drži. Na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje presoditi zgolj tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje je prvo dejstvo ugotovilo na podlagi izpovedb prič D. D.. (direktorja A.) in E. E.. (direktorja tožene stranke), za kar račun C. ni bil niti bistven niti odločilen, na pritožben očitek v zvezi z drugim dejstvom pa je sodišče druge stopnje odgovorilo v 8. točki obrazložitve.

9. Revizijski očitek v zvezi z načinom vročitve vabila na zagovor je nerelevanten. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bilo vabilo na zagovor za dan 23. 4. 2014 tožniku po pooblaščenem vročevalcu - izvršitelju dejansko vročeno dne 16. 4. 2014. Pri tem ni pomembno, kako mu je tožena stranka vabilo vročila - na delovnem mestu, po pooblaščenem vročevalcu ali na kak drug način. Vprašanje pravilnega načina vročanja bi bilo pomembno le v primeru, ko tožnik vabila na zagovor ne bi prejel oziroma se z njim ne bi seznanil, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Glede trditve, da je zahteval preložitev zagovora, je sodišče prve stopnje po zaslišanju tožnika in B. B.. na podlagi proste presoje dokazov in po svojem prepričanju (8. člen ZPP) ugotovilo in svojo ugotovitev tudi ustrezno obrazložilo, da je tožena stranka pričakovala, da se bo tožnik zagovora udeležil in da svoje odsotnosti ni opravičil. 10. Neutemeljen je očitek, da tožena stranka ni predlagala zaslišanja policistov Policijske postaje Buje in pridobitev kazenskega spisa oziroma da dokaznega predloga ni pravočasno in ustrezno substancirala. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala „zaslišanje policista Policijske postaje Buje, ki je sodeloval pri prijetju tožnika, katerega ime bo sporočeno naknadno, ko bo toženec ali sodišče pridobil kazensko ovadbo, obtožni predlog ali obtožnico.“ Tožena stranka v tem času še ni razpolagala z imeni policistov, ki so sodelovali pri tožnikovem prijetju niti ne z njihovim številom. Tožena stranka je svoja dokazna predloga za zaslišanje hrvaških policistov in pridobitev kazenskega spisa tudi izčrpno substancirala v 6. točki odgovora na tožbo, kjer je med drugim navedla, da tožnik zaseženih predmetov ni kupil od tretje osebe kot sam trdi, pač pa jih je najprej skril v grmovje, potem pa jih je prišel iskat, pri čemer so ga zalotili policisti itd. 11. Revizijske navedbe, da sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno zmotno ugotovili, da ima tožnikovo dejanje znake tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) niso relevantne (3). Tožniku je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tako zaradi kršitve z znaki kaznivega dejanja kot zaradi naklepne hujše kršitve delovne obveznosti, slednja pa je glede na ugotovitve sodišča nedvomno podana. Ob ugotovljeni kršitvi sta sodišči prve in druge stopnje tudi pravilno ugotovili, da odpoved ni bila posledica diskriminacije tožnika. Ostale revizijske navedbe, ki jih tožnik podaja v okviru razloga zmotne uporabe materialnega prava pa predstavljajo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ki ni dovoljen revizijski razlog, zaradi česar jih revizijsko sodišče ni obravnavalo.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji.