Jedro

Določilo 26. člena Ustave prepoveduje izvrševanje oblasti na protipraven način, pri čemer ni relevantno katera veja oblasti je s svojim protipravnim ravnanjem povzročila škodo. Ne glede na to, da (morda) kasnejše ravnanje ni bilo pogojeno s prvotnim (protipravnim in škodnim) ravnanjem in da je država z njim zasledovala drugačen cilj kot s prvim dejanjem, gre za delovanje istega subjekta. Logičnemu preizkusu se upira stališče, da bi subjekt, ki je škodo povzročil, sam s kasnejšim ravnanjem vzročno zvezo pretrgal oziroma izničil prvotni vzrok, ki je povzročil škodo. Ne gre namreč za od storilčevega prvotnega ravnanja neodvisni dogodek.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.096,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dejansko stanje in oris zadeve v obsegu, relevantnem za revizijski postopek**

1. Za revizijski postopek so relevantna sledeča dejstva: - Tožnik je bil s sklepom Državnega zbora 20. 10. 2010 imenovan na položaj člana Agencije za upravljanje kapitalskih naložb (v nadaljevanju AUKN) za mandat v trajanju 5 let, tj. za obdobje od 20. 10. 2010 do 20. 10. 2015. - Tožnik in AUKN sta 19. 11. 2010 sklenila pogodbo o zaposlitvi tožnika za čas trajanja njegovega mandata, 26. 11. 2011 pa še aneks. V njem sta se dogovorila, da tožniku za primer predčasne razrešitve kot člana uprave ali v primeru ukinitve AUKN preneha delovno razmerje pri AUKN in mu pripada odpravnina v višini ene petine povprečne mesečne bruto plače, kot jo je prejemal do razrešitve za vsak polni mesec, ki je ostal do izteka dobe imenovanja na položaj.

- Državni zbor je na seji 20. 7. 2012 tožnika razrešil s položaja. S tem je prišlo do prenehanja delovnega razmerja pri AUKN. Tožnik je v zvezi s tem sprožil dva postopka: a) Zaradi prenehanja delovnega razmerja je pri delovnem sodišču vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev neobstoja pogojev za sklep o razrešitvi, razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje in priznanje delovnega razmerja od razrešitve do izdaje sodbe, izplačilo plač od razrešitve do izdaje sodbe in odškodnino zaradi odpovedi reintegraciji v delovno razmerje, podrejeno pa plačilo odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja. Postopek se je pravnomočno končal z delno ugoditvijo podrejenemu zahtevku za plačilo odpravnine (v višini 33.820,00 EUR), ostali zahtevki pa so bili bodisi zavrnjeni bodisi je bila tožba glede njih zavržena.1 b) Sklep o razrešitvi je tožnik izpodbijal pri Upravnem sodišču s tožbo, s katero je zahteval odpravo tega akta in ugotovitev njegove nezakonitosti, nato pa zaradi ukinitve AUKN (28. 12. 2012) ugotovitev nezakonitosti. Upravno sodišče je ugotovilo nezakonitost sklepa o razrešitvi2, reviziji zoper to sodbo pa je Vrhovno sodišče ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrglo3. Tožnik je vložil ustavno pritožbo in Ustavno sodišče je sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje4. V ponovljenem postopku je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je bila ugotovljena nezakonitost sklepa o tožnikovi razrešitvi5. - AUKN je bila 28. 12. 2012 ukinjena z uveljavitvijo Zakona o Slovenskem državnem holdingu.

2. Tožnik je s tožbo v pravdnem postopku zahteval odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitosti sklepa Državnega zbora o njegovi razrešitvi. Med drugim6 je zahteval plačilo vseh plač (v skupni višini 175.260,27 EUR), ki bi jih prejel po pogodbi o zaposlitvi, če ne bi bil nezakonito razrešen.

**Odločitev in bistveni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v višini 17.337,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ta znesek naložilo v plačilo toženi stranki, v ostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Pojasnilo je, da je s tožbo v upravnem sporu tožnik zahteval odpravo sklepa o razrešitvi in vzpostavitev pravnega razmerja pred tem. Tako bi (ponovno) obveljal akt o imenovanju tožnika na položaj člana uprave AUKN, ponovno bi bilo vzpostavljeno njegovo delovno razmerje pri AUKN in odpravljene tako nezakonitost kot njene škodljive posledice. Možnost odprave nezakonitih posledic je prenehala z ukinitvijo AUKN. Kljub temu mu je Upravno sodišče priznalo interes za ugotovitveni zahtevek, saj „je ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta pogoj za pridobitev temelja odškodninske odgovornosti“. Obstoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in izgubo zaslužka zaradi neizplačanih plač od 20. 7. 2012 dalje je bil tako za sodišče prve stopnje „povsem na dlani“7, a le do ukinitve AUKN. Čeprav se odškodnina za izgubljeni dobiček presoja glede na dohodek, ki ga je mogoče hipotetično pričakovati ob normalnem teku v času storitve protipravnega dejanja, je moralo upoštevati prekinitev vzročne zveze, ki jo pomeni ukinitev AUKN. Tedaj bi namreč tožnikovo delovno razmerje prenehalo ne glede na predhodno razrešitev in po 28. 12. 2012 plač ne bi prejemal, tudi če ne bi bilo toženkinega protipravnega ravnanja. Zahtevana odškodnina v višini, ki presega višino plače, ki bi jo prejel, če ne bi bil nezakonito razrešen, nasprotuje načelu polne odškodnine, prepovedi obogatitve in s tem izravnalne pravičnosti. Sodišče mora v skladu s 169. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pri odmeri višine odškodnine upoštevati okoliščine, nastale po povzročitvi škode, tudi prekinitev vzročne zveze. Pri vztrajanju, da bi bilo nedopustno, če bi sodišče dovolilo, da toženka svojo odškodninsko obveznost zmanjšuje z lastnimi enostranskimi dejanji, tožnik pozablja, da lahko toženka v okviru svoje zakonodajne diskrecije (upoštevajoč ustavni okvir) samostojno odloča o organiziranju upravljanja svojih kapitalskih naložb, kar vključuje ustanovitev in ukinitev AUKN. S pogodbo o zaposlitvi je bilo predvideno, da lahko tožnikovo delovno razmerje preneha z ukinitvijo AUKN in to dejstvo mora upoštevati tudi sodišče pri presoji višine odškodnine kot prekinitev vzročne zveze. Zakonodajalčeva odločitev za spremembo sistema upravljanja in ukinitev AUKN ni protipravna in tožnik konkretiziranih trditev o zakonodajni protipravnosti ni podal. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da je tožnik upravičen do povračila izgubljenega zaslužka za obdobje od 20. 7. 2012 do 28. 12. 2012. Zato mu je prisodilo izgubljeni zaslužek (plače), ki bi ga prejel v tem obdobju, od česar je odštelo del odpravnine, ki jo je po sodbi delovnega in socialnega sodišča prejel za to isto obdobje.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank glede odločitve o glavni stvari zavrnilo8 in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti je pritrdilo razlogom o prekinitvi vzročne zveze. Po ukinitvi AUKN ni bilo več podlage za izplačilo plač tožniku, ker mu je delovno razmerje prenehalo in bi po rednem teku stvari plače prejemal le do 28. 12. 2012. Odločitev toženke za ukinitev AUKN je legitimna. Zakonodajne spremembe so v pristojnosti Državnega zbora in tožnik toženki ne očita, da je v postopku ukinitve AUKN storila karkoli narobe. Z ukinitvijo AUKN toženka ni ukinila svoje že obstoječe odškodninske obveznosti, ampak je spremenila sistem upravljanja svojega premoženja. Do zaslužka, ki ga ne bi prejel, tožnik ni upravičen, saj bi bil sicer neupravičeno obogaten.

**Dopuščeno pravno vprašanje**

5. S sklepom II DoR 448/2022 z dne 18. 1. 2023 je Vrhovno sodišče na predlog tožnika dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, ki temelji na stališču, po katerem lahko odškodninsko-pravno vzročno zvezo med dejanjem povzročitelja škode in nastalo škodo prekine tudi ravnanje ali dejanje samega povzročitelja škode.

**Revizija**

6. Tožnik opozarja, da je o temelju sodišče prve stopnje zavzelo stališče v 25. točki obrazložitve. Stališče o obstoju vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in izgubo zaslužka zaradi neizplačanih plač časovno v prihodnost ni omejeno in velja tudi za čas po ukinitvi AUKN. Prekinitev vzročno posledične povezave lahko povzročijo le ravnanja oškodovanca, tretjih oseb ali od strank neodvisni dogodki, ne pa enostranska ravnanja povzročitelja škode. Ukinitev AUKN je lahko povzročila zgolj dodaten, nadaljnji oziroma podvojeni vzrok za isto posledico, ki jo je povzročil že prvi vzrok (protipravna razrešitev s funkcije), drugi vzrok (ukinitev AUKN) pa k temu ni mogel ničesar dodati ali odvzeti. Tožniku je bila protipravno odtegnjena pravica do pogodbeno dogovorjenih plač za celotno obdobje. Odškodninski delikt je bil storjen in dokončan v juliju 2012 in tožniku se je nastala škoda tudi že „ustalila“ - jasno je bilo, da znaša 39 plač in da na podlagi pogodbe o zaposlitvi ne bodo izplačane. Vrhovno sodišče naj presodi, kaj naj bi odškodninski terjatvi za škodo, ki jo je tožena stranka povzročila z nezakonitim odvzemom tožnikove pravice do izplačevanja plač po pogodbi o zaposlitvi, odvzela s strani toženke pol leta kasneje opravljena statusna ukinitev izplačevalca plače. Z ukinitvijo AUKN je tožena stranka (vsaj delno) „ukinila svojo že obstoječo odškodninsko obveznost“. Sodišče druge stopnje na argumente, s katerimi zanika prekinitev vzročne zveze, sploh ne odgovarja in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in/ali 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Stališče, da je vzročna zveza lahko prekinjena z enostranskim ravnanjem povzročitelja škode v času po že povzročeni in „ustaljeni“ škodi, nasprotuje pravilom OZ in sodni praksi. Vrhovno sodišče je tako v zadevi VIII Ips 272/99 zavzelo stališče: „Vzročna zveza je pretrgana, če med ravnanje osebe ter škodo poseže samostojen in neodvisen dogodek.“ Do enakega zaključka vodijo tudi druge argumentacijske poti. Tako je v zadevi II Ips 147/2013 Vrhovno sodišče zapisalo: „Škoda zaradi izgube zaslužka je, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, bodoča škoda. Odškodnina zanjo zato pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem teku stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Zato se o povrnitvi te škode odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka.“ Po stanju na dan 20. 7. 2012 skoraj pol leta kasnejše ukinitve državne inštitucije ni mogoče upoštevati. Nenazadnje bi bil lahko tedaj tožniku odškodninski zahtevek v višini 39 plač že pravnomočno prisojen. Tožnik bi bil torej segregiran zgolj zaradi počasnejšega sojenja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani del sodbe druge stopnje spremeni tako, da pritožbi ugodi in sodbo prve stopnje spremeni tako, da toženi stranki naloži, da tožniku plača še 108.570,36 EUR9 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Podrejeno predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje.

**Odgovor na revizijo**

7. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Ne gre za istega povzročitelja iste škode, zato je vzročna zveza prekinjena. Ravnanje povzročitelja je treba presojati na podlagi pristojnosti, ki jih je Državni zbor izvrševal iz zakonodajne pristojnosti, in na podlagi pristojnosti za opravljanje kadrovskih funkcij. Tožnik usmerja težišče spora v subjektivno izhodišče odgovornosti, v pravno osebo Republiko Slovenijo in v škodo kot posledico izvajanja obeh pristojnosti. V odnosu na posledico pa je umanjkala trditvena podlaga v zvezi z zakonodajno protipravnostjo in prav na tej podlagi želi dobiti dodatno odškodnino. Odločitev je pravilna, ker je odločeno o pravnem varstvu, ki ga je tožnik zahteval zaradi protipravnega ravnanja Državnega zbora v funkciji kadrovskega organa, ki ga je protipravno razrešil, in ne v oblastni funkciji, to je v funkciji zakonodajalca, ki je ukinil AUKN. Do razrešitve je bil Državni zbor v funkciji „kadrovika“, zato je bila tožena stranka obsojena na plačilo odškodnine, medtem ko ji pri izvajanju ustavne funkcije zakonodajalca (ukinitev AUKN) tožnik ni ničesar očital. Zato ukinitev AUKN ne pomeni dodatnega, podvojenega vzroka z isto posledico. Vzrok za škodo je bil akt o razrešitvi tožnika. Ukinitev AUKN ni bila izvedena, da bi tožena stranka ukinila svojo odškodninsko obveznost. Tožnik se sklicuje na odločbe, v katerih gre za bistveno drugačne dejanske položaje. Odločitev zakonodajalca o ukinitvi AUKN je povsem samostojen in neodvisen dogodek od odločitve o razrešitvi, saj jo je Državni zbor sprejel v povsem drugi vlogi. Razlogi, ki so zakonodajalca vodili k uveljavitvi novega koncepta upravljanja s kapitalskimi naložbami države, so povsem drugi kot razlogi za razrešitev. Predlog zakona je bil v zakonodajni postopek vložen pred odločitvijo o razrešitvi. Da tožnik po rednem teku stvari, gledano s perspektive škodnega dogodka, ni mogel pričakovati ničesar več od pravnomočno prisojenega v delovnem in tem odškodninskem sporu, je mogoče trditi na podlagi vseh okoliščin primera in tudi aneksa k pogodbi o zaposlitvi, sklenjenega pred začetkom zakonodajnega postopka, ki je predvideval odpravnino za primer predčasne razrešitve ali ukinitve AUKN. Zakon o Slovenskem državnem holdingu je legitimno posegel v pravne položaje članov uprave AUKN in bi tudi v tožnikovega, če ne bi bil predčasno razrešen. Utemeljevanje, da po normalnem teku stvari ukinitve AUKN v času škodnega dogodka ni bilo mogoče pričakovati, tako ne ustreza dejanskemu stanju in ne more biti pravno upoštevno.

8. V hipotetični situaciji, ki jo izpostavlja tožnik, ko bi mu bila odškodnina v višini celotnih 39 plač prisojena pred ukinitvijo AUKN, pogoji za odškodninsko varstvo na podlagi 26. člena Ustave ne bi bili izpolnjeni zaradi načela subsidiarnosti. Tožnik bi imel na voljo izpodbojno tožbo v upravnem sporu z zahtevo po odpravi akta o razrešitvi. Nezakonitost in škoda bi bili sanirani v upravnem sporu z vzpostavitvijo stanja kot pred razrešitvijo, tožniku pa bi nato mandat prenehal z uveljavitvijo nove zakonske ureditve. V upravnem sporu je vzpostavitev prejšnjega stanja postala nemogoča ravno zaradi ukinitve AUKN, uspeh z ugotovitvenim zahtevkom pa tožniku predstavlja pravni temelj za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Z njim pa ne more doseči več pravic in boljšega premoženjskopravnega položaja, kot bi ga dosegel s primarnim varstvom.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

9. Revizija ni utemeljena.

**Izhodišča presoje**

10. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Na navedbe, s katerimi tožnik širi dopuščeni okvir revizije, zato Vrhovno sodišče ne odgovarja.10

11. Kot sta pojasnili sodišči prve in druge stopnje, je podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke v 26. členu Ustave RS, ki določa 0dškodninsko odgovornost za oblastno protipravnost. Ta je bila v obravnavanem primeru presojana že v postopku v upravnem sporu in ugotovljena nezakonitost sklepa o tožnikovi razrešitvi kot javnopravnega, enostranskega, posamičnega oblastnega akta, pri sprejetju katerega je Državni zbor izvrševal svoje zakonsko oblastveno pooblastilo (_odločanje iure imperii_) in ni sprejemal zgolj poslovne osdočitve kot zasebnopravni subjekt (_iure gestionis_).11 Temeljna in največkrat poudarjena značilnost odškodninske odgovornosti države je njena subsidiarnost: Oškodovanec mora izkoristiti vsa pravna sredstva, s katerimi bi lahko odvrnil škodo oziroma preprečil njen nastanek. Šele če teh sredstev ni ali če škode tudi vložena pravna sredstva ne morejo odpraviti, je oškodovanec upravičen do varstva na podlagi odškodninske odgovornosti zaradi protipravnega ravnanja oblastnega organa. Oškodovančeva opustitev vložitve pravnih sredstev oziroma zahteve po ustreznem pravnem varstvu sicer vrednostno pretehta in preusmeri tek vzročne zveze. Nastalo škodo je v takem primeru treba pripisati samemu oškodovancu oziroma njegovi opustitvi.

12. To karakteristiko odškodninske odgovornosti po 26. členu Ustave Vrhovno sodišče uvodoma poudarja zato, ker daje odgovor na sicer v reviziji zadnje navedeni argument, ki sloni na predpostavki takojšnjega odločanja sodišča o odškodninskem zahtevku tožnika po razrešitvi. Njegov argument ni utemeljen. Tožnik je imel po razrešitvi na voljo pravno varstvo v postopku o upravnem sporu. To pravno varstvo je tudi izkoristil in, če do ukinitve AUKN ne bi prišlo, bi bil z njim uspešen. Dosegel bi namreč odpravo razrešitve in stanje, kot da protipravnega ravnanja države ne bi bilo. Dejanje, ki mu je to preprečilo, je bila torej ravno ukinitev AUKN – to je dejanje, za katerega se je odločila in ga izvedla (ravno) toženka v okviru izvajanja svoje zakonodajne funkcije.

13. V tej zadevi je torej treba odgovoriti, kakšen je pomen in vpliv tega njenega dejanja na njeno odškodninski obveznost. Je s svojim lastnim ravnanjem pretrgala vzročno zvezo, kot sta presodili sodišči prve in druge stopnje, oziroma ali jo je ukinila, kot trdi tožnik? **O pretrganju vzročne zveze**

14. Odškodninska odgovornost, ki izvira iz oblastvene narave delovanja državnih organov, je v 26. členu Ustave opredeljena le načelno, zato se za presojo drugih predpostavk odgovornosti v sodni praksi uporabljajo (značilnostim te odgovornosti prilagojena) pravila splošnega odškodninskega prava, med drugim tudi pravila o vzročni zvezi in obsegu škode.

15. Teorija poudarja, da je pogoj za pretrganje vzročne zveze objektivno nepredvidljivo sosledje dogodkov, ki je spremenilo ustaljeni, predvidljivi, tipični tok narave.12 Iti mora za nov, neodvisen vzrok. Kot tak se šteje dogodek, ki ga ni spravila v tek storilčeva dejavnost.13 Vzročnost je pretrgana pri višji sili, voljnem dejanju tretjega ali oškodovanca.14

16. Tožena stranka pretrganje vzročne zveze gradi na stališču, da je Državni zbor pri razrešitvi in pri kasnejši ukinitvi AUKN deloval v različnih vlogah oziroma izvrševal naloge iz različnih pristojnosti, zaradi česar ne gre za ravnanje istega subjekta. Delovanje države je sicer res izrazito kompleksno, a v obeh primerih je njeno ravnanje pomenilo oblastno ravnanje, v prvem primeru v obliki izdaje konkretnega in posamičnega akta, kar sodi v okvir izvršne veje oblasti,15 v drugem primeru pa je šlo za sprejem zakona, torej izvajanje zakonodajne oblasti. Določilo 26. člena Ustave prepoveduje izvrševanje oblasti na protipraven način, pri čemer ni relevantno katera veja oblasti je s svojim protipravnim ravnanjem povzročila škodo. Ne glede na to, da (morda) kasnejše ravnanje ni bilo pogojeno s prvotnim (protipravnim in škodnim) ravnanjem in da je država z njim zasledovala drugačen cilj kot s prvim dejanjem, gre za delovanje istega subjekta. Logičnemu preizkusu se upira stališče, da bi subjekt, ki je škodo povzročil, sam s kasnejšim ravnanjem vzročno zvezo pretrgal oziroma izničil prvotni vzrok, ki je povzročil škodo. Ne gre namreč za od storilčevega prvotnega ravnanja neodvisni dogodek. Tudi dejstvo, da država kot kompleksen subjekt vstopa v različna pravna razmerja v različnih funkcijah, tega ne spreminja. Šlo je celo za ravnanje njenega istega oblastnega organa – Državnega zbora. Tudi organizacija oziroma struktura drugih subjektov (npr. gospodarskih družb) je lahko kompleksna, pa to ne vpliva na njihovo odgovornost za delovanje vseh njihovih organov na različnih področjih (nivojih) delovanja in sprejemanja odločitev. S svojim ravnanjem na enem področju zato ne more izključiti odgovornosti za (protipravno) delovanje na drugem področju. Vrhovno sodišče torej sodi, da stališče o pretrganju vzročne zveze ni pravilno in zato daje negativen odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

17. Navedeno bi kazalo, da je treba reviziji ugoditi in spremeniti izpodbijane sodbe. Vendar pa tak ozek pristop tudi ob upoštevanju vezanosti revizijskega preizkusa na dopuščeno vprašanje (371. člen ZPP) ne bi bil primeren in pravilen. Tako sodišče prve stopnje (v 26. in 29. točki obrazložitve) kot tudi sodišče druge stopnje (v 16. in 17. točki obrazložitve) sta svojo odločitev oprli tudi na 169. člen OZ o popolni odškodnini in nenazadnje sam tožnik, sicer v prid zase ugodne odločitve o njegovem pravnem sredstvu, ponuja različne argumentacijske poti. Določilo 169. člena OZ pa je umeščeno v odsek in točko zakona o obsegu povrnitve premoženjske škode in določa, da sodišče prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega ravnanja ali opustitve, pri čemer upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode. Prognozo o oškodovančevem zaslužku, temelječo na dogajanju v preteklem obdobju, je tako mogoče korigirati z okoliščinami, nastalimi po škodnem dogodku, saj te lahko, če obstajajo, spremenijo predvidevanje o normalnem teku stvari.16 Povedano drugače, sodiščema so odločitev, kakršno sta sprejeli, narekovala (tudi) zakonska določila, ki sodijo v področje odmere odškodnine. Čeprav se obseg bodoče škode prognozira v času škodnega dogodka po normalnem teku stvari, pa je treba upoštevati tudi posebne okoliščine (ukinitev AUKN), zaradi katerih bi (oziroma je že znano, da je) prišlo do bistvene spremembe v njenem obsegu (od tedaj tožnik plače ne bi več prejemal). Tudi ob upoštevanju hipotetičnega položaja, da tožnik ne bi bil nezakonito razrešen, od ukinitve AUKN dalje plač po pogodbi o zaposlitvi ne bi prejemal. Ker sta sodišči prve in druge stopnje vprašanje vzročne zveze prepletli z vprašanjem obsega povrnitve škode oziroma višine odškodnine, tudi Vrhovno sodišče vprašanja vzročne zveze ne more in ne sme izluščiti in obravnavati izolirano, neupoštevajoč druge predpostavke odškodninske obveznosti,17 na katerih sloni njuna odločitev in katerih preizkus pravilne uporabe s sklepom o dopustitvi ni (bil) predviden. To kaže, da tožnik z revizijo kljub zase ugodnemu odgovoru na dopuščeno vprašanje, ne more uspeti.

18. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka, ki jih sestavljajo stroški v zvezi vložitvijo odgovora na revizijo (1.800 točk njegova sestava in materialni stroški 2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad tem).

20. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 1232/2012 z dne 15. 10. 2015 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 76/2016 z dne 9. 6. 2016 in sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 257/2016 z dne 7. 3. 2017. 2 Sodba in sklep I U 1269/2012 z dne 14. 2. 2013. 3 Sodba X Ips 109/2013 z dne 19. 12. 2014. 4 Odločba Up-144/15 z dne 22. 5. 2018. 5 Sodba X Ips 15/2018 z dne 14. 3. 2019. 6 Odločitve o drugih (zavrnjenih) odškodninskih zahtevkih se revizijski postopek ne tiče. 7 25. točka obrazložitve sodbe prve stopnje. 8 Tožnikovi pritožbi je ugodilo glede odločitve o stroških postopka. 9 Tožnik način obračuna višine izpadlih plač sprejema in meni, da so bili v postopku ugotovljeni vsi podatki za kvantifikacijo neutemeljeno zavrnjenega zahtevka. 10 Zlasti velja to za navedbe o procesnih kršitvah. 11 Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 15/2018, točka 16. 12 Luigi Varanelli, Vzročna zveza in naključje, Ljubljana 2016, str. 176. 13 Ada Polajnar Pavčnik, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1993, str. 179. 14 Prav tam. 15 Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 15/2018, točka 16. 16 II Ips 3/2015 z dne 28. 7. 2016. 17 Tudi sicer se predpostavke odškodninske obveznosti medsebojno prepletajo in jih je v posameznih odškodninskih primerih praktično nemogoče povsem ločiti.