Jedro

Za čas od nezakonite razrešitve do ukinitve AUKN je toženka po obrazloženem dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini plač, ki bi jih prejel, upoštevati pa je treba tudi že izplačano odpravnino, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

Presoja sodišč v upravnem sporu, da je bil akt o razrešitvi tožnika nezakonit, temelji na ugotovitvah, da v postopku razrešitve v DZ tožnik ni imel možnosti sodelovanja, saj na sejo Mandatno-volilne komisije ni bil vabljen, vabljeni predstavniki Vlade pa so na seji pisni predlog za tožnikovo razrešitev (s katerim je bil tožnik seznanjen in je nanj podal pripombe) še dodatno obrazložili, Mandatno-volilna komisija se do dodatnih očitkov ni opredelila in sklep o razrešitvi ni bil obrazložen. Dolžnost obrazložitve upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v pravno varovani položaj tožnika, izhaja iz določb ZUP, ravnanje DZ pa tudi ni bilo skladno z določbami Poslovnika DZ; DZ je kršil 22. člen Ustave.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 92 % stroškov postopka, tožena stranka pa tožeči stranki 8 % stroškov postopka.“

II. V ostalem se pritožba tožeče, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (toženka) naložilo v plačilo 17.337,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (točka I izreka), višji tožbeni zahtevek, to je za plačilo 197.922, 64 EUR z obrestmi pa zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da tožeča stranka (tožnik) v celoti nosi pravdne stroške toženke.

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki, uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnik višjemu sodišču predlaga, naj mu dosodi še 108.570,36 EUR z obrestmi ter spremeni stroškovno odločitev tako, da bo upoštevalo delni uspeh strank, podrejeno naj izpodbijano sodbo v zavrnilnem in stroškovnem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Toženka predlaga višjemu sodišču, naj tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali pa razveljavi prvostopenjsko sodbo in vrne zadevo v ponovno sojenje.

3. Tožnik v pritožbi pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča glede zavrnitve ugovora zastaranja in glede protipravnosti ravnanja toženke ter izračuna višine škode, nasprotuje pa zaključkom o pretrganju vzročne zveze. Sodišču očita, da so razlogi za priznanje odškodnine le za čas do 28. 12. 2012 popolnoma nerazumljivi. Sodišče bi mu moralo dosoditi povračilo za celoten čas od protipravne razrešitve do prenehanja petletnega mandata, saj je za ves ta čas podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženke in posledico, da ni več prejemal plač. Po stališču prvostopenjskega sodišča naj bi prekinitev vzročne zveze lahko povzročila tudi enostranska ravnanja povzročitelja škode, kar je pravno neutemeljeno in nerazumno. Odškodninski delikt toženke je bil storjen in dokončan že v juliju 2012 in se je povzročena škoda takrat tudi že ustalila (sklep VS RS III Ips 21/2001), torej v času ukinitve AUKN1 ni šlo več za vprašanje, ali so podane predpostavke odškodninske odgovornosti. Sodba je v tem delu v nasprotju s tretjim odstavkom 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o pričakovanju glede na normalen tek stvari. Skladno s sodno prakso (VS RS II Ips 330/2016) je treba v tovrstnih zadevah odločati na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Ni jasno, kako naj bi bil nedopustno obogaten s tem, da bi prejel vse plače, ki bi jih moral prejeti na podlagi pogodbe. Pravica tožene stranke, da lahko samostojno odloča o organiziranju upravljanja svojih kapitalskih družb, ji ne daje pravice, da s svojimi enostranskimi dejanji zmanjšuje ali ukinja svoje že od prej obstoječe odškodninske obveznosti. Argument, da bi moral uveljavljati zakonodajno protipravnost, je že na prvi pogled deplasiran, saj realnih možnosti za uspeh z navedenim ni imel. Ker je prvostopenjsko sodišče podalo zelo natančen izračun tožnikove odškodninske terjatve na mesec, naj višje sodišče kljub nerazumljivi in nesmiselni obrazložitvi, ki sicer predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, sodbo samo spremeni. Posledično bo moralo spremeniti tudi stroškovno odločitev, ki pa je napačna že samo po sebi. Po višini je sicer res uspel le z nekaj manj kot 10 % odškodninskega zahtevka, je pa po temelju uspel s celotnim tožbenim zahtevkom, zato bi moralo sodišče ustrezno odmeriti stroške postopka po metodi, po kateri ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje stališču tožnika, da ukinitev AUKN ni pretrgala vzročne zveze. Tudi stroškovna odločitev je glede na minimalni uspeh tožnika v pravdi pravilna, zato naj pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. V svoji pritožbi toženka poudarja, da je protipravnost v civilnopravnem pomenu pripisana le hujšim zlorabam prava, v zvezi s tožnikovo razrešitvijo pa je prišlo do večkratnega inštančnega odločanja in o hujši zlorabi ni mogoče govoriti. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je odstopilo od tega stališča sodne prakse. Ker ni dovolilo dokazovanja oziroma razpravljanja, ali je Državni zbor (DZ) v postopku razrešitve tožnika ravnal kvalificirano napačno, ni zagotovilo enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva, omejilo ji je pravico do pravnega sredstva in kršilo določbe pravdnega postopka. O protipravnosti ravnanja ni mogoče sklepati zgolj iz nastanka škode, temveč iz vsebine dolžnega ravnanja organa oziroma skozi presojo, ali je organ ravnal v nasprotju s pravom. V času odločanja o razrešitvi tožnika je država izpolnila standard dolžnega ravnanja tako pri opravljanju svoje kadrovske funkcije, v okviru katere je vodila postopek razrešitve tožnika, kot pri opravljanju zakonodajne funkcije. Akt DZ o razrešitvi tožnika je bil spoznan za nezakonitega šele po odločitvah Ustavnega sodišča, da je bila zakonska ureditev, na kateri je temeljila odločitev o razrešitvi, neskladna z Ustavo. V skladu s pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso ugotovljena neustavnost predpisa sama po sebi še ne pomeni, da je podana oblastna protipravnost in je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tako Vlada kot DZ sta ugotovila obstoj krivdnih razlogov za razrešitev po 20. členu ZUKN2. Obstoj krivdnih razlogov za razrešitev ni bil predmet sodne presoje, sodišče je nezakonitost sklepa DZ o razrešitvi temeljilo na ugotovljenih postopkovnih kršitvah, ki pa so imele oporo v takrat veljavnem pravnem redu. Ne drži zaključek sodišča, da kvalificirane napačnosti tožniku ni treba dokazovati zgolj zaradi tega, ker se je zakonodajalec v polju proste presoje kasneje odločil za drugačen sistem upravljanja kapitalskih naložb države in s tem onemogočil, da bi tožnik v upravnem sporu dosegel odpravo nezakonitih posledic.

Materialno pravo je sodišče uporabilo zmotno tudi, ko je presodilo, da ugotovljena nezakonitost ni bila sanirana z izplačilom odpravnine v delovno pravnem sporu. Aneks št. 1 odpravnine zaradi predčasne razrešitve ni vezal na (ne)utemeljenost razlogov za razrešitev, temveč na samo dejstvo razrešitve. Stališče izpodbijane sodbe, da je tožnik upravičen do dvotirnega pravnega varstva, je v nasprotju z ugotovitvijo Vrhovnega sodišča v delovnopravnem sporu, da je pravica do odpravnine predvidena v primeru predčasne razrešitve ne glede na razlog razrešitve. Tožnik je z izplačilom odpravnine prejel izplačane vse zneske, ki jih je lahko pričakoval ob sklenitvi Pogodbe o zaposlitvi, ki je bila vezana na voljo Vlade oziroma DZ, ki je tožnika imenoval in ga je lahko tudi razrešil ne glede na razlog. Tožniku z razrešitvijo torej ni nastala nobena dodatna škoda, ki ne bi bila že upoštevana v odpravnini in mu ne bi bila znana že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za položajno delovno mesto.

6. V odgovoru na pritožbo toženke tožnik pritrjuje stališču izpodbijane sodbe, da v okoliščinah konkretnega primera ni bilo treba ugotavljati t.i. kvalificirane protipravnosti in opozarja, da prvostopenjsko sodišče ni zavrnilo nobenega dokaznega predloga toženke. V postopku razrešitve je toženka zagrešila številne postopkovne kršitve in s tem grobo kršila njegove ustavne pravice. Toženka v pritožbi pavšalno ponavlja stališče, da naj bi bila nezakonitost sanirana z izplačilom odpravnine v delovnem sporu, argumentacijsko ne negira zavrnitve takšnega njenega stališča, ki je v obliki obširne, poglobljene in povsem logične obrazložitve nasprotnega stališča podana v 25. točki izpodbijane sodbe. Povsem „obiter dictum“ podan stavek iz sodbe Vrhovnega sodišča, izdane v delovnem sporu, za odškodninsko pravdo ni relevanten. Dogovor o omejitvi odškodnine je dopusten le v primeru poslovne odškodninske odgovornosti, pritožba argumentacije prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem sploh ne izpodbija. Razen tega dogovor o omejitvi višine odškodnine ni upošteven tudi zaradi določbe prvega odstavka 242. člena OZ, po kateri odgovornosti za naklep ali hudo malomarnost ni mogoče s pogodbo v naprej izključiti.

7. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

8. Tožnik uveljavlja odškodnino za škodo, ki naj bi mu nastala kot posledica protipravnega ravnanja DZ ob njegovi razrešitvi z mesta člana uprave AUKN, zahteva (še)3 plačilo vseh plač, ki bi jih prejel po Pogodbi o zaposlitvi, če ne bi bil predčasno razrešen. Za presojo tožnikovega zahtevka so relevantna naslednja nesporna dejstva: - DZ je tožnika 20. 10. 2020 imenoval na položaj člana uprave AUKN s petletnim mandatom (do 20. 10. 2015), AUKN in tožnik sta sklenila Pogodbo o zaposlitvi za čas petletnega mandata, nato pa še Aneks št. 1 k Pogodbi o zaposlitvi, s katerim je bilo dogovorjeno, da tožniku za primer njegove predčasne razrešitve ali v primeru ukinitve AUKN preneha delovno razmerje in mu pripada odpravnina v višini 1/5 povprečne mesečne bruto plače, kot jo je prejemal do razrešitve, za vsak polni mesec, ki je ostal do izteka dobe imenovanja na položaj; - 20. 7. 2012 je DZ tožnika razrešil s položaja člana uprave AUKN in AUKN ga je odjavil iz obveznega zavarovanja; - v delovnopravnem sporu je bila tožniku dosojena odpravnina, kot je bila dogovorjena z navedenim Aneksom - 33.820 EUR bruto; - v postopku, ki ga je tožnik sprožil pred upravnim sodiščem, je bilo pravnomočno razsojeno, da je sklep DZ z dne 20. 7. 2012 o razrešitvi nezakonit, ker tožnik ni imel možnosti ustreznega sodelovanja v postopku razrešitve4; - 28. 12. 2012 je bila AUKN ukinjena, njene obveznosti so se najprej z zakonom prenesle na Slovensko odškodninsko družbo, nato jih je prevzel Slovenski državni holding.

9. Glede na trditveno podlago in ugotovljena (nesporna) dejstva so pravna podlaga za presojo določila 26. člena Ustave RS o odgovornosti države za protipravna ravnanja državnih organov. Tožnik ni bil v delovnem razmerju pri DZ, pač pa pri AUKN, DZ pa ga je imenoval in razrešil, prenehanje delovnega razmerja tožnika je posledica sklepa DZ o razrešitvi z dne 20. 10. 2017, ki predstavlja oblastno ravnanje (gl. točko 18 izpodbijane sodbe). Materialnopravna podlaga za razsojo zato niso določila o pogodbeni odškodninski odgovornosti in je sklicevanje pravdnih strank (predvsem toženke) na njih zmotno. Izpodbijana odločitev je utemeljena z jasnimi razlogi, ki omogočajo preizkus miselnega toka sodišča prve stopnje; očitki pritožb o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni.

10. Prav pa ima toženka, da je protipravnost pri oblastnih ravnanjih podana le v primeru, če je ravnanje državnega organa kvalificirano napačno. Kvalificirana napačnost je pri oblastnih odločitvah podana tudi v primeru grobih kršitev postopka, če so napake organa, ki odloča, zunaj okvira pravno še dopustnega ravnanja.5 Za uspeh v postopku mora torej tožnik dokazati, da so bile v DZ v zvezi z njegovo razrešitvijo storjene hude postopkovne kršitve.

11. AUKN je bila javna agencija, ki je upravljala kapitalske naložbe v državni lasti. Člani uprave AUKN so opravljali strokovno in ne politično funkcijo (uprava AUKN je odločala o upravljanju kapitalskih naložb v skladu s sprejetimi akti upravljanja kapitalskih naložb, vodila je poslovanje agencije, organizirala je njeno delo, sprejemala je akt o notranji organizaciji in sistematizaciji ter druge splošne in posamične akte agencije, ki urejajo delovno pravni položaj zaposlenih, odgovarjala je za zakonitost poslovodja in opravljala druge naloge, določene z zakonom; 14. člen ZUKN), zato jih je bilo je bilo mogoče razrešiti le v primeru obstoja razlogov iz 20. člena ZUKN.

12. Ker razrešitev tožnika ni bila v diskreciji DZ, pač pa je bila mogoča le v primeru ugotovitve obstoja razlogov za razrešitev iz 20. člena ZUKN, bi morala biti tožniku tudi v postopku pred DZ dana možnost, da se o vseh očitkih izjasni. Pravica do izjave v postopkih, v katerih se odloča o pravicah in pravnih koristih posameznika, kar se v obravnavanem primeru je, je ustavno varovana človekova pravica in so jo dolžni državni organi spoštovati v vseh tovrstnih postopkih. Trditve tožnika o teku postopka njegove razrešitve v DZ potrjujejo ugotovitve sodišč v delovnopravnem in upravnem postopku, ki niso bile prerekane in se zato štejejo za priznane (214. člen ZPP). Presoja sodišč v upravnem sporu, da je bil akt o razrešitvi tožnika nezakonit, temelji na ugotovitvah, da v postopku razrešitve v DZ tožnik ni imel možnosti sodelovanja, saj na sejo Mandatno-volilne komisije ni bil vabljen, vabljeni predstavniki Vlade pa so na seji pisni predlog za tožnikovo razrešitev (s katerim je bil tožnik seznanjen in je nanj podal pripombe) še dodatno obrazložili, Mandatno-volilna komisija se do dodatnih očitkov ni opredelila in sklep o razrešitvi ni bil obrazložen. Dolžnost obrazložitve upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v pravno varovani položaj tožnika, izhaja iz določb Zakona o upravnem postopku, ravnanje DZ pa tudi ni bilo skladno z določbami Poslovnika DZ; DZ je kršil 22. člen Ustave (prim. točki 25 in 27 sodbe VSRS X Ips 15/2018).

13. Glede na pravnomočno ugotovitev sodišča, da je bila razrešitev tožnika nezakonita, bi morala toženka za razbremenitev odškodninske odgovornosti v tem postopku dokazati obstoj razlogov za razrešitev po 20. členu ZUKN. V izvedenih dokazih za trditev toženke, da je DZ ugotovil krivdne razloge za razrešitev tožnika, ni opore. Katerega dokaza sodišče ni izvedlo, pa bi ga po njenem moralo, toženka ne pojasni. Razprava o dejanskih in pravnih vidikih spora strankama ni bila omejena, o zatrjevanih dejstvih in uporabi materialnega prava sta se izjavili v pisnih vlogah in na narokih.

14. Obrazloženo omogoča zaključek, da postopek v DZ tožniku ni omogočil, da bi se seznanil z vsemi očitki Vlade glede (ne)strokovnosti svojega dela in se o tem izjasnil, posledično ni omogočal resnične vsebinske obravnave na tožnika naslovljenih očitkov v DZ. Ni dokazano (tudi ne izrecno zatrjevano), da so bili poslanci pred glasovanjem seznanjeni z obrambo tožnika v zvezi s predlagano razrešitvijo. Tako odločanje državnih organov o pravicah in pravnih koristih posameznika je arbitrarno in zato gotovo zunaj okvira dopustnega ravnanja. Opustitev osnovnih procesnih jamstev v postopku toženka ne more opravičiti s sklicevanjem na neustavno zakonsko ureditev. Ureditev razrešitve po ZUKN je tako kršila ustavne pravice posameznikov, da je Ustavno sodišče ugotovilo njeno neustavnost in naložilo zakonodajalcu, da jo ustrezno spremeni oziroma dopolni. Smisel te odločitve je v preprečitvi kršitev z Ustavo zagotovljenih človekovih pravic pri razrešitvah po ZUKN v bodoče, predhodno storjenim kršitvam pa odločitev Ustavnega sodišča o nezakonitosti predpisa ne jemlje teže in ni razlog za razbremenitev odškodninske odgovornosti države.

15. Tudi stališče toženke, da tožniku pripada le že dosojena odpravnina, je zmotno. Če tožnik ne bi bil razrešen, bi vse do ukinitve AUKN prejemal plače. Z Aneksom k Pogodbi o zaposlitvi je bila namreč dogovorjena odpravnina za primer predčasne razrešitve tožnika z mesta člane uprave AUKN ali za primer ukinitve AUKN, zato do ukinitve AUKN ne bi bilo osnove za izplačilo odpravnine, če ne bi bilo protipravnega ravnanja DZ. Sodišče tožniku ni dalo dvotirnega pravnega varstva, saj je pri izračunu višine odškodnine upoštevalo, da mu je bila odpravnina že izplačana.

16. Razlogom izpodbijane sodbe o prekinitvi vzročne zveze višje sodišče v celoti pritrjuje in se sklicuje nanje, saj so jasni in materialnopravno pravilni, stališča pritožbe tožnika v zvezi s tem pa zmotna. Dejstvo ukinitve AUKN je sodišče upoštevalo skladno s 169. členom OZ, po katerem pri ugotavljanju višine škode upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode in prisodi odškodnino v takem znesku, da postane oškodovančev položaj takšen, kot bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Po ukinitvi AUKN ni bilo več podlage za izplačilo plač tožniku, ker mu je delovno razmerje prenehalo. Tako je bilo določeno v pogodbi, ki jo je podpisal. Tožnik bi torej po rednem teku stvari prejemal plače do 28. 12. 2012, po ukinitvi AUKN pa tudi, če ne bi bil predčasno razrešen, ne več. Glede na jasno pogodbeno določilo tožnik ni mogel utemeljeno pričakovati, da bo plače prejemal, če bo AUKN ukinjen.

17. Kot je pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče, je bila odločitev toženke za ukinitev AUKN legitimna. Zakonodajne spremembe so v pristojnosti DZ, zakonodajni postopek je predpisan in tožnik toženki ne očita, da je v postopku ukinitve AUKN storila karkoli narobe. Neutemeljene so zato trditve njegove pritožbe o nerazumnem stališču, da lahko prekinitev vzročne zveze povzroči enostransko ravnanje povzročitelja škode. Z ukinitvijo AUKN toženka ni ukinila svojo že obstoječo odškodninsko obveznost, pač pa je spremenila sistem upravljanja svojega premoženja. To je lahko storila in v Pogodbi o zaposlitvi tožnika je bila taka možnost tudi predvidena ter določeno, da se mu v tem primeru izplača odpravnina. S tem določilom ni bila omejena odškodninska odgovornost tožene stranke. Do zaslužka, ki ga po rednem teku stvari ne bi prejel, tožnik ne more biti upravičen zato, ker je toženka pred ukinitvijo AUKN ravnala protipravno. Ko se tožnik v pritožbi sklicuje na sodno prakso, primerja z ugotovljenimi okoliščinami konkretnega primera neprimerljive odločbe. Če bi mu bile dosojene vse plače za petletni mandat, ki ga ne bi dokončal, tudi če ne bi bilo predčasne razrešitve, bi bil neupravičeno obogaten.

18. Za čas od nezakonite razrešitve do ukinitve AUKN je toženka po obrazloženem dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini plač, ki bi jih prejel, upoštevati pa je treba tudi že izplačano odpravnino, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Samega izračuna pritožbi ne izpodbijata. Ker glede odločitve o glavni stvari niso podani ne v pritožbah uveljavljani ne pritožbeni razlogi, na katere je dolžno višje sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je obe pritožbi glede glavne stvari zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

19. Napačna pa je odločitev prvostopenjskega sodišča, da mora tožnik toženki povrniti vse njene stroške postopka. Ni sicer zakonske podlage za računanje uspeha pravdnih strank v tem postopku posebej po temelju in po višini, saj se dokazni postopek ni razdvojil na dokazovanje najprej zgolj temelja in nato višine zahtevka. Vendar pa tožnikov približno 8 % uspeh z zahtevkom, glede na višino postavljenega zahtevka ni tako majhen, da bi bila utemeljena uporaba tretjega odstavka 154. člena ZPP. Na to določilo oprta stroškovna odločitev je materialnopravno zmotna. Uporabiti je treba drugi odstavek 154. člena ZPP. Tožnik mora toženi stranki glede na uspeh povrniti 92 % njenih stroškov postopka, tožena stranka pa tožniku 8 % njegovih stroškov postopka.

20. Ker je pri stroškovni odločitvi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je višje sodišče v tem delu pritožbi tožnika ugodilo in spremenilo točko III izreka izpodbijane sodbe tako, da se stroški odmerijo glede na uspeh pravdnih strank v postopku (3. točka 365. člena ZPP).

21. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na pravem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel le v stroškovnem delu, pa še to le delno, posebni stroški v zvezi s stroškovnim delom pritožbe niso nastali, zato do stroškov za sestavo pritožbe ni upravičen (tretji odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je s pritožbo v celoti propadla, zato nosi sama stroške za sestavo pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroški odgovorov na pritožbo nasprotne stranke, s katerima sta obe stranki uspeli, so približno enaki, zato nosita na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP tudi vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo.

1 Agencija za upravljanje kapitalskih družb 2 Zakon o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije 3 Zahteval je tudi odškodnino zaradi nerealiziranega posla, vendar odločitev prvega sodišča o tem delu tožbenega zahtevka v pritožbenem postopku ni izpodbijana. 4 VSRS je tako odločilo po tem, ko je Ustavno sodišče z odločbo U-I-157/17 ugotovilo neustavnost 20. člena Zakona o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije (ZUKN), ker ni urejal sodnega varstva zoper sklep o razrešitvi člana uprave AUKN. 5 Prim. 9. točko sodbe VS RS II Ips 36/2018.