Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica je dolžna povrniti toženki 635,04 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 1.300.000 SIT (sedaj 5.424,80 EUR) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti odmerjene pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožnici priznalo še nadaljnjih 400.000 SIT (sedaj 1.669,17 EUR) odškodnine (skupaj 1.700.000 SIT oziroma 7.093,97 EUR). Sodbo prvostopenjskega sodišča je spremenilo tudi v obrestnem delu in glede stroškov prvostopenjskega postopka ter odločilo še o stroških pritožbenega postopka.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložila revizijo tožnica iz vseh revizijskih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ji prisodi celotno zahtevano odškodnino. Prisojena odškodnina ne predstavlja pravične denarne odškodnine in ni v skladu z uveljavljeno sodno prakso, zlasti ne z zadevo II Ips 70/2001 in z nekaterimi zadevami nižjih sodišč. Opozarja, da je izvedenka dr. E. M. ugotovila, da je pri tožnici prišlo do zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, dr. Z., ki je bila za izvedenko postavljena na zahtevo toženke, pa se do tega ni opredelila. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da zaradi azbestne bolezni ne trpi telesnih bolečin in da zaradi bolezni pri njej ni prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tega ne potrjuje niti dejstvo, da je njena pljučna funkcija še v mejah normale, saj je meja normale vnaprej in splošno določena, ne pa individualizirana. Poudarja, da sodišče ni upoštevalo njene izpovedi in da je sledilo le mnenju izvedenke dr. Z., ki je tudi članica interdisciplinarne skupine strokovnjakov za verifikacijo poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in za katero je splošno znano, da priznava zmanjšanje življenjskih aktivnosti samo v najtežjih primerih. Nasprotuje tudi zaključku, da je odškodnina za zmanjšano kvaliteto življenja zajeta že v odškodnini za strah, saj je pri njej strah prešel v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sklicuje se tudi na Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom, ki samo za plake parietalne plevre priznava 2.850.000 SIT odškodnine.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki v odgovoru na revizijo obrazloženo predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica v reviziji ni navedla, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo pritožbeno sodišče. Ta nekonkretiziran revizijski očitek je zato neupošteven, saj revizijsko sodišče na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3). S trditvami, da nižji sodišči nista sledili njeni izpovedi, pač pa le mnenju ene izvedenke, revizija izpodbija pravilnost dokazne ocene nižjih sodišč in na njeni podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. S temi trditvami pa ne more uspeti, saj z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče ni upoštevalo tudi drugih revizijskih navedb, ki odstopajo od dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, zlasti ne nadaljnjega vztrajanja revizije, da tožnica zaradi azbestoze trpi telesne bolečine in da je zaradi tega obolenja in strahu njena življenjska aktivnost zmanjšana .

Revizija pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo. Sklicevanje na Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. RS 15/2007), ki je začel veljati 12.4.2006, je zmotno in zavajajoče, saj določa le zgornjo mejo višine odškodnin za posamezne bolezni, ki so posledica izpostavljenosti azbestnemu prahu. V tej zadevi pa ga glede na prehodno določbo v 15. členu tudi ni mogoče uporabiti. Ker je tožnica zbolela pred 1.1.2002, sta sodišči pravilno zaključili, da je treba odškodnino za njeno nepremoženjsko škodo odmeriti po določbah ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 97/2007).

Pritožbeno sodišče je pri odmeri odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo ustrezno upoštevalo merila iz 200. in 203. člena ZOR. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi ugodila težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Sodišči sta ugotovili, da je tožnica zaradi izpostavljenosti azbestu na delovnem mestu zbolela za minimalno plevralno azbestozo. Okoliščine o obsegu in intenzivnosti prestanih in bodočih neugodnosti med zdravljenjem in strahu so razvidni iz razlogov na šesti in sedmi strani prvostopenjske sodbe ter na tretji strani sodbe pritožbenega sodišča, zato jih revizijsko sodišče ne bo ponavljalo. Za neugodnosti med zdravljenjem sta ji sodišči prisodili 500.000 SIT (sedaj 2.086,46 EUR) odškodnine, odškodnino za strah, ki jo je prvostopenjsko sodišče odmerilo v višini 800.000 SIT (sedaj 3.338,34 EUR) pa je pritožbeno sodišče zvišalo na 1.200.000 SIT (sedaj 5.007,52 EUR). S tem je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnice ustrezno umeščena v širši okvir primerljivih odškodnin za podobne vrste škode, z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Prisojena odškodnina v skupni višini 1.700.000 SIT (sedaj 7.093,97 EUR) pomeni v času izdaje prvostopenjske sodbe 10 povprečnih neto plač, ta znesek pa tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožničino nepremoženjsko škodo. R evizija neutemeljeno očita kršitev načela objektivne pogojenosti višine odmerjene odškodnine saj primer, na katerega se sklicuje, ni podoben obravnavanemu, odločbi nižjih sodišč in ena revizijsko preverjena odločitev pa še ne predstavlja ustaljene sodne prakse, ki pogojuje odmero odškodnine.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožnica povrniti toženki stroške odgovora na revizijo. Toženki je priznalo 900 točk za sestavo odgovora na revizijo, 50 točk za pregled sodbe in poročilo stranki, 2% materialnih stroškov, 20% DDV na odvetniške storitve ter 100,15 EUR (prej 24.000 SIT) sodne takse za odgovor na revizijo, skupaj 635,04 EUR.