Jedro

Višina odškodnine za plevralne plake.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i v zavrnilnem delu tako, da se tožeči stranki prizna še nadaljnjih 400.000,00 SIT odškodnine (skupaj 1.700.000,00 SIT), v obrestnem delu pa tako, da tečejo na prisojeno glavnico zakonske zamudne obresti od 8.7.2002 do 28.6.2003 obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za TOM, od 28.6.2003 dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 33.129,00 SIT stroškov prvostopenjskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2004 dalje do plačila in 22.181,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2006 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti stranskemu intervenientu tožene stranke 43.590,00 SIT stroškov prvostopenjskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2004 dalje do plačila.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 1.300.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo, ki jo tožnica trpi zaradi plakov parientalne plevre, ki so se pri njej pojavili kot posledica izpostavljenosti azbestnemu prahu na delovnem mestu pri toženi stranki. Od prisojenega zneska ji je 500.000,00 SIT odškodnine odmerilo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 800.000,00 SIT pa za pretrpljeni in bodoči strah. Na prisojeno glavnico je tožnici priznalo tudi zamudne obresti od 8.7.2002 dalje, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 45.956,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2004 dalje do plačila.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica po pooblaščenki. V pritožbi najprej poudarja, da gre pri njej za azbestno bolezen in v povezavi s tem za specifičen zahtevek, ki ni primerljiv z drugimi odškodninskimi zahtevki za nematerialno škodo, ker gre za neozdravljivo bolezen in njenega napredovanja ni mogoče predvideti. Sodišče bi zato moralo upoštevati primerljive diagnoze drugih oškodovancev, saj v obravnavanem primeru ta primerjava pokaže, da gre pri tožnici za veliko odstopanje od siceršnjih odškodnin. V zvezi s telesnimi bolečinami oz. nevšečnostmi med zdravljenjem opozarja, da je bila izpostavljena vrsti neprijetnih, predvsem pa škodljivih pregledov (ionizirajoče sevanje), take preglede pa bo morala prenašati tudi v bodoče, vse do konca svojega življenja. Sodišče ni v dovolj veliki meri upoštevalo škodljivosti rentgenskega in CT slikanja in dejstvo, da so pregledi neprijetni in psihično obremenjujoči. Bolezen je nepredvidljiva, za razvoj najhujših oblik azbestnih bolezni pa zadošča že minimalna in kratkotrajna izpostavljenost azbestnemu strahu in v takem primeru ne gre izključiti niti posegov invazivne diagnostike. Tožnica se tudi ne strinja z zaključki sodišča, da zaradi azbestne bolezni ne trpi telesnih bolečin, saj ima bolečine v desni strani hrbta. Izvedenka je sama opozorila, da za ocenjevanje vzroka teh bolečin ni pristojna. Tožnica ima tudi restriktivno ventilatorno motnjo, ki je eden ključnih pokazateljev azbestne bolezni. Te težave ne gre pripisati drugim vzrokom (prekomerni telesni teži in arterijski hipertenziji), saj pred tem tožnica takih težav ni imela. Ima težave tudi s prekomernim znojenjem in pogostimi prehladnimi obolenji in prepričana je, da je to posledica azbestne bolezni. Ne strinja se niti s stališčem, da zaradi azbestne bolezni pri njej ni prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenka M. je pri razlogih za zmanjšanje življenjskih aktivnosti izpostavila tudi tožničino zavedanje, da ima navzoče spremembe rebrne mrene. Tožnica se mora izogibati del, ki predstavljajo nevarnost za poslabšanje njene azbestne bolezni, sedaj tista dela, ki jih še zmore, opravlja s povečanimi napori. Kvaliteta njenega življenja je zato bistveno zmanjšana. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti. Z omejitvijo pa se razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih. Ne strinja se tudi s prisojeno odškodnino za strah v višini 800.000,00 SIT, saj je odkritje bolezni močno prizadelo njeno duševno zdravje. Ob odkritju bolezni je doživela hud strah. Strah jo je tudi napredovanja bolezni in s tem povezanega mučnega zdravljenja. Njeno psihično ravnotežje je uničeno. Da je njen strah utemeljen, je menila tudi izvedenka Z.. Tožnica je bila namreč izpostavljena izjemno visokim koncentracijam azbesta, kar predstavlja visoko stopnjo tveganja za razvoj hujše oblike z azbestom povezane bolezni. Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o obrestih, ki niso bile prisojene v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča in pritožuje se zoper stroške, priznane za izdelavo izvedeniškega mnenja dr. Z.. Angažiranje še ene izvedenke je bilo nepotrebno, saj je ta prišla do popolnoma enakih zaključkov kot prva izvedenka. Tožeči stranki je bilo onemogočeno, da bi se protivila imenovanju izvedenke, saj jo je sodišče angažiralo brez razpisa glavne obravnave. Dr. Z. je namreč članica interdisciplinarne skupine strokovnjakov za verifikacijo poklicne bolezni, ki pa pritožnici take bolezni ni verificirala. Pritožuje se tudi na odmero stroškov stranskemu intervenientu, saj se vloge, ki jih je dostavil sodišču, ne more šteti kot take, ki so bile potrebne za razjasnitev tega primera.

Tožena stranka je podala pogovor na pritožbo, v katerem navaja, da glede na izvedeniško mnenje tožnica do višje odškodnine od prisojene ni upravičena.

Pritožba je delno utemeljena.

Pri odmeri odškodnine za negmotno škodo sodišče na eni strani upošteva načelo individualizacije, to je konkretne okoliščine posameznega oškodovanca, na drugi strani pa okvire sodne prakse, ki so se izoblikovali ob obravnavanju podobnih zadev. Ob upoštevanju obeh navedenih kriterijev pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru tožnici prisodilo primerno odškodnino za telesne bolečine oz. nevšečnosti med zdravljenjem, saj tožnica invazivnejšim pregledom do sedaj ni bila izpostavljena in to ne bo potrebno niti v bodoče, če do nadaljnjega razvoja bolezni, ki ga sedaj še ni mogoče napovedati, ne bo prišlo. Prenizko pa je bila odmerjena odškodnina za strah. Tožnica je pri zaslišanju povedala, da zaradi azbestne bolezni občuti hud strah, da je spremljala trpljenje in umiranje treh sorodnikov, ki so pred kratkim umrli zaradi azbestoze in da je bila 26 let neposredno izpostavljena azbestnemu prahu. Da je tožnica zato prestrašena, izhaja tako iz izvedeniškega mnenja izvedenke prof. E.M.-M., ki opisuje tožničino zavedanje navzočih sprememb rebrne mrene, kot iz izvedeniškega mnenja dr. Z., ki navaja, da je tožničin strah pred napredovanjem bolezni utemeljen in čustveno vpliva na bolnico in na njeno psihično stanje. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je za to obliko škode primerna odškodnina v višini 1.200.000,00 SIT in ne le v višini 800.000,00 SIT, kolikor je tožnici priznalo sodišče prve stopnje. Ni pa utemeljena tožničina zahteva po še višji odškodnini iz tega naslova, saj ni mogoče mimo objektivnega kriterija, ki je pri odmeri odškodnine enako pomemben kot oškodovančev subjektivni odnos do bolezni. Dejstvo je namreč, da gre pri tožnici za minimalno plevralno obolenje in da ni velike verjetnosti za nadaljnji razvoj bolezni. Če pa bo pri tožnici prišlo do razvoja vzporednih oblik azbestnih bolezni, kot nanje opozarja pritožba, pa bo to za tožnico nedvomno predstavljalo novo škodo.

Obe izvedenki sta enotno ugotovili, da tožnica niti fizičnih bolečin niti zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi postavljene diagnoze nima, temveč je razlog za to zmanjšanje v njenih drugih težavah, kot so prekomerna telesna teža, povišan krvni pritisk in astma. Diagnoza, ki ji je bila postavljena na podlagi opravljenih preiskav, ji težav, ki jih tožnica zatrjuje, še ne more povzročati, zato tudi ni pomembno, ali je tožnica subjektivno prepričana, da so težave posledica azbestne bolezni. Okoliščina, da gre pri tožnici za zavedanje bolezni in da se zato izogiba dejavnikom, ki predstavljajo nevarnost za poslabšanje njene bolezni je sodišče upoštevalo v okviru odškodnine za strah. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica tiste aktivnosti, ki jih je opravljala do sedaj, opravljala s povečanimi napori prav zaradi azbestne bolezni. Do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni upravičena.

Res je, da se je sodišče za drugo izvedeniško mnenje na zahtevo tožene stranke odločilo izven naroka, vendar je to storilo s sklepom, ki ga je vročilo tudi pooblaščenki tožeče stranke, ki na to ni imela pripomb. V sklepu pa ni imenovalo za izvedenko poimensko dr. Z., temveč je izvedeništvo zaupalo komisiji za fakultetna izvedeniška mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani. Če je imela tožeča stranka pomisleke glede osebe izvedenke, ki je mnenje v zadevi dejansko izdelala, bi lahko njeno izločitev zahtevala v skladu s 6. odst. 247. čl. ZPP. Vendar pa v postopku pred prvostopenjskim sodiščem tožeča stranka takega ugovora ni podala, temveč je nasprotno, na naroku dne 18.6.2004 po pooblaščenki pojasnila, da obe izvedeniški mnenji sprejema.

Čeprav je druga izvedenka po vsebini podala enako mnenje kot prva, je bil razlog za njeno postavitev v pripombah tožene stranke, ki so bile konkretne in ki je tudi založila predujem za novo izvedenko, katere postavitev je zahtevala. Okoliščina, da je podala po vsebini enako strokovno mnenje kot prejšnja izvedenka, ne more vplivati na oceno, da so stroški izdelave tega mnenja bili potrebni pravdni stroški.

Glede stroškov stranskega intervenienta, katerim pritožba oporeka, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se ti sestojijo le iz stroškov navzočnosti zastopnika intervenienta na obravnavi dne 25.4.2003 in 18.6.2004, zato je povsem nerazumljiva pritožba, ki očita sodišču, da je priznalo stranskemu intervenientu stroške tudi za vloge, ki naj ne bi pripomogle k razjasnitvi pravdnega primera.

Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na plačilo zakonitih zamudnih obresti, saj od 28.6.2003 dalje, ko je stopil v veljavo Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-1) od prisojenih obresti ni mogoče odbijati TOM-a, ker ta zakon ne pozna več temeljne obrestne mere, temveč je obrestno mero predpisal v nominalni višini. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, se je spremenil uspeh strank v postopku in je zato moralo tudi odločiti ponovno o vseh pravdnih stroških. Ker je bil v zadevi sporen tudi temelj zahtevka, s katerim pa je tožeča stranka uspela v celoti, po višini pa po spremenjeni tožbi ne več 20 %, kot je njen uspeh ugotovilo prvostopenjsko sodišče, temveč znaša ta uspeh cca. 26 %, je njen skupni uspeh 63 %. Od stroškov tožeče stranke, odmerjenih na 267.625,00 SIT, je zato dolžna tožena stranka povrniti 63 % ali 168.620,00 SIT, tožeča stranka pa toženi stranki od odmerjenih 398.626,00 SIT le 37 % oz. 147.491,00 SIT in stranskemu intervenientu od priznanih 117.810,00 SIT prav tako 37 %, kar znese 43.590,00 SIT. Tako se izkaže, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 33.129,00 SIT pravdnih stroškov, tožeča stranka pa stranskemu intervenientu 43.590,00 SIT.

Tožeča stranka je v pritožbenem postopku uspela s približno 10 % uveljavljanega zneska, zato ji je pritožbeno sodišče v tem deležu priznalo tudi stroške pritožbenega postopka. Od zahtevanih 875 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov in 104.000,00 SIT sodne takse ter 20% DDV, torej od 221.810,00 SIT, ji gre zato le 22.181,00 SIT.