Jedro

Starši so dolžni preživljati svoje otroke in so v mejah dopustnega dolžni storiti prav vse za njihovo preživljanje, preživnina pa mora biti primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka.

Pravilno in v skladu z ustaljeno sodno prakso je, da sodišče od ocenjenega zneska potreb ni odštelo otroškega dodatka, ki ga prejema toženkina mati, saj ta ni namenjen zmanjševanju preživninske obveznosti roditeljev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in mesečno preživnino 280 EUR, ki jo je moral na podlagi sodne poravnave z dne 29. 1. 2013 plačevati za svojo hči - toženko, znižalo na 255 EUR (I.). V preostalem delu, tožnik je zahteval znižanje na 80 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II.) ter odločilo še o stroških postopka, da krije vsak svoje (III.).

2. Proti sodbi se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev določb postopka; predlaga spremembo ali pa razveljavitev sodbe in opredeljuje svoje pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče spregledalo, da je trajno brezposeln in brez premoženja in da bi bilo treba določiti simbolično preživnino. Meni, da so toženkine potrebe ocenjene previsoko in utemeljuje, da je strošek bivanja zanjo na mesec kvečjemu 33 EUR, za prehrano pa 40 EUR. Tudi stroški šolanja naj bi bili ugotovljeni napačno, po njegovem preračunu so 40,5 EUR na mesec, za garderobo pa ne presegajo 20 EUR, za igrače 10 EUR, za dejavnosti pa nič, saj plesne šole toženka več ne obiskuje. Mestoma pritožnik citira stavke iz posameznih odločb pritožbenih sodišč (npr. da je treba potrebe otroka uskladiti z zmožnostjo staršev ipd.). Skupaj so tako po mnenju pritožnika toženkine potrebe kvečjemu 400 EUR mesečno, ne pa 600 EUR, k čemur mora po njegovem mati, ki ima višje dohodke, 1400 oz. 1700 EUR, prispevati 75 %. Sodišču očita, da je zmotno ocenilo, da njegove finančne zmožnosti niso slabše ter s tem v zvezi izpostavlja potrebo po imenovanju izvedenca finančne stroke. Izpostavlja višje dohodke matere in to, da toženka prejema še otroški dodatek 130 EUR mesečno. Poudarja, da je sam brez dohodkov, zato so tudi izvršbe toženkine zakonite zastopnice za neplačano preživnino neuspešne. Tudi to je razlog za znižanje preživnine. Ima dolgove do banke 200.000,00 EUR in do preživninskega sklada več kot 2000 EUR. Očita, da je ocena sodišča o njegovih dohodkih 1300 EUR na mesec brez podlage. Navaja, da bo podjetje Z. treba zapreti, zato je ogroženo tudi delovno mesto njegove žene. Nadalje očita, da sodišče ni upoštevalo, da bo moral kmalu preživljati še enega otroka. Tudi glede stroškov meni, da je odločitev napačna, saj je zahteval znižanje preživnine in s tem uspel. 3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita; sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in jih pravilno presodilo, postopkovnih kršitev pa pri tem ni storilo. Pravilno je uporabilo določilo 132. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Z odločanje na podlagi tega pravila je pravilno upoštevalo ustaljen kriterij sodne prakse, da mora biti sprememba potreb ali zmožnosti bistvena, znatna, in ne le malenkostna.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ocenilo, da se tožnikove zmožnosti niso bistveno spremenile, niti se niso bistveno znižale toženkine potrebe, pravilno pa je ugotovilo izboljšanje zmožnosti toženkine matere in to izboljšanje pravilno presodilo. A do še večjega zmanjšanja tožnikove preživnine to ne vodi.

7. Prepričljiva je dokazna ocena, da ima tožnik za preživljanje ne le enake zmožnosti kot nekaj let nazaj (še vedno je mlad in zdrav), ko je propadel s svojo prvo tožbo na znižanje preživnine po sodbi tukajšnjega sodišča IV Cp 1628/2017, pač pa da tudi dejansko razpolaga s sredstvi, ki mu omogočajo nadstandardno življenje. Glede te ocene se je sodišče utemeljeno oprlo na indice, ki jih pritožnik niti ne zanika, kot so dopustovanje na gliserju, obiskovanje evropskih prestolnic, najem Festivalne dvorane za poroko. Tudi pritožbeno sodišče močno dvomi, da tožniku tak življenjski slog omogoča občasna košnja trave in sprehajanje psov. Tu izvedenec finančne stroke ne bi nič pripomogel, zato ta dokaz ni bil potreben. Hipotekarni kredit, na katerega se sklicuje, je imel že prej, dolg iz naslova neplačanih preživnin pa ne vodi do zaključka, da je treba njegovo preživninsko obveznost znižati. Tudi morebitna bodoča nova preživninska obveznost na njegovo sedanjo (in preteklo) ne more vplivati. Ponoviti in poudariti gre, da so starši dolžni preživljati svoje otroke in so v mejah dopustnega dolžni storiti prav vse za njihovo preživljanje, preživnina pa mora biti primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka (1. odst. 129.a čl. ZZZDR).

8. Ker pa je sodišče ugotovilo, da so se znatno povečale pridobitne zmožnosti toženkine matere, ki se je zaposlila, je ugotavljalo in ugotovilo tudi potrebe mladoletne toženke, nato pa breme preživljanja ugotovljenim okoliščinam ustrezno porazdelilo med oba roditelja (129. čl. ZZZDR).

9. Pritožnik konkretno niti ne izpodbija ugotovitve, da mati zasluži povprečno okoli 1100 EUR na mesec, navaja le posamezne višje mesečne prejemke, ki pa jih sodišče prve stopnje ni spregledalo, le obračunalo je letno povprečje glede na vse izkazane zaslužke toženkine matere (tč. 25 obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. Neutemeljeno pa pritožnik nasprotuje ugotovljenim toženkinim potrebam. Te je sodišče ugotovilo in ocenilo na 425 EUR (in ne na 600 EUR kot navaja pritožnik, glej 30. tč. na str. 15 obrazložitve izpodbijane sodbe), kar pritožbeno sodišče ocenjuje za primerno in ne pretirano za 8 oz. 9 letno deklico. Pritožnikova lastna ocena (400 EUR) od tega bistveno niti ne odstopa, ne zasluži pa odgovora prav vsaka njegova navedba, da je možno po posameznih vrstah izdatka za otroka porabiti manj denarja. To namreč drži, a pritožnika do uspeha ne more voditi. Za vse vrste stroškov je možno porabiti zelo malo (ali celo nič), pa tudi zelo veliko denarja. Potrebe otroka v veliki meri determinirajo zmožnosti staršev: večje kot so, več potreb je lahko zadovoljenih, pri čemer je najprej treba pokriti tiste bolj nujne, esencialne, nato pa tiste manj nujne. Pri toženki sodišče prve stopnje ni upoštevalo nobene pretirane potrebe, vse so razumno obrazložene in izkazane, ko to natančneje izhaja iz tč. 30 obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Pravilno in v skladu z ustaljeno sodno prakso je, da sodišče od ocenjenega zneska potreb ni odštelo otroškega dodatka, ki ga prejema toženkina mati, saj ta ni namenjen zmanjševanju preživninske obveznosti roditeljev.

12. Naposled je pravilna tudi porazdelitev preživninskega bremena med oba roditelja, kot je pojasnjena v tč. 33. obrazložitve: tožnik je tisti, ki mora kriti več, tako zaradi boljšega gmotnega položaja (koliko natančno ima na razpolago, je sicer težko ugotoviti, a v okoliščinah konkretnega primera to niti ni pomembno, glej tč. 7 zgoraj), kot tudi zaradi dejstva, da je vsakodnevno breme preživljanja na materi, in sicer 60 %, kar je 255 EUR oz. 45 EUR na mesec manj, kot mora plačevati do sedaj (glede na zadnjo valorizacijo).

13. Ne glede na to, da je tožnik delno uspel, je pravilna tudi grajana stroškovna odločitev. Po določilu 413. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v postopkih o zakonskih sporih ter sporih iz razmerja med starši in otroki sodišče odloči o stroških postopka po prostem preudarku. Kriterij uspeha, ki ga izpostavlja pritožnik, v teh postopkih niti ni odločilen, vendar si tožnik tudi po tem kriteriju ne bi mogel obetati povračila dela stroškov, saj je bila njegova zahteva, da plačuje le 80 EUR na mesec, pretežno neuspešna. Odločitev, naj vsak nosi svoje stroške, je tako povsem na mestu.

14. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neutemeljene pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).