Jedro

Čeprav sta pravica do premestitve in pravica do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega samostojni pravici, ni izključeno, da se ob pravici do dela s krajšim delovnim časom od polnega prizna tudi pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ki ustreza preostali delovni zmožnosti, v primeru, ko so zaradi sprememb v zdravstvenem stanju zavarovanca podane dodatne omejitve, ki onemogočajo opravljanje dela pod splošnimi pogoji na delovnem mestu, na katerega je razporejen, v skrajšanem delovniku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku III. tč. izreka spremeni tako, da je delodajalec dolžan tožniku zagotoviti tudi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi toženca opr. št. … z dne 18. 3. 2005 in št. … z dne 7. 7. 2004. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 13. 1. 2005 dalje in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto: lažje psihično in fizično delo, brez dvigovanja bremen, sklanjanja, brez potrebe po prisilni drži, brez samostojnih odločitev in brez zahtevnejšega, nepredvidljivega prilagajanja v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno (I. tč. izreka). Tožniku je priznalo tudi pravico do delne invalidske pokojnine, tožencu pa naložilo, da o pravici in njeni višini odloči s posebno odločbo (II. tč. izreka). Delodajalcu N. d.d., je naložilo, da tožniku zagotovi pravico do premestitve in še odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti 884,84 EUR pravdnih stroškov v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. tč. izreka).

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da jo sodišče druge stopnje spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je pri priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja zmotno uporabilo materialno pravo. S tem, ko je sledilo mnenju sodne izvedenke, da je tožnik zmožen opravljati lažje psihično in fizično delo, brez dvigovanja bremen, sklanjanja, brez potrebe po prisilni drži, brez samostojnih odločitev in brez zahtevnejšega nepredvidljivega prilagajanja v delovnem procesu v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, bi moralo namesto pravice do premestitve tožniku priznati pravico do dela na drugem delovnem mestu ob upoštevanju navedenih omejitev v krajšem delovnem času. Preuranjena je tudi odločitev o priznanju pravice do delne invalidske pokojnine, ker v postopku ni bilo ugotovljeno, ali in od kdaj tožnik dela s skrajšanim delovnim časom in omejitvami, ki ustrezajo njegovi preostali delovni zmožnosti. Od tega vprašanja je odvisno izpolnjevanje pogojev za priznanje oziroma odmero delne invalidske pokojnine po 93. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1). Glede na navedeno določbo se delna invalidska pokojnina prizna oziroma odmeri šele, ko zavarovanec začne delati s polovico polnega delovnega časa in je premeščen na drugo delovno mesto. Do takrat pa tožniku ni mogoče priznati pravice do delne invalidske pokojnine oziroma njene odmere, kljub temu, da ima priznano III. kategorijo invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije. Izpodbijane sodbe v delu, v katerem je tožniku priznana pravica do delne invalidske pokojnine, tudi ni mogoče izvršiti, saj do dejanske premestitve in pričetka opravljanja dela v skrajšanem delovnem času navedene pravice ni mogoče odmeriti in jo niti ni možno uresničevati. Skladno s 7. odstavkom 93. člena ZPIZ-1 bi moralo prvostopenjsko sodišče delodajalcu naložiti, da tožniku zagotovi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu. Toženec izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba toženca je tako v celoti neutemeljena. Iz predložene medicinske dokumentacije izhaja, da tožnik za svoje delo ni zmožen, kar po nasprotnem razlogovanju pomeni, da ima pravico do premestitve na drugo ustrezno delo. Do njegove premestitve na drugo delovno mesto bo prišlo z izvršitvijo sodbe, takrat pa se mu bo odmerila tudi delna invalidska pokojnina. Ker je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti in ker ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, je po določbi 93. člena ZPIZ-1 upravičen do delne invalidske pokojnine, ki se bo pričela izplačevati ob nastopu dela s skrajšanim delovnim časom, zato so neutemeljene pritožbene trditve o preuranjenem priznanju te pravice. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženca v celoti zavrne, tožencu pa naloži v plačilo tudi vse stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP).

Čeprav pritožba formalno uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP, pa toženec ne opredeli, v čem se ne strinja z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato sprejema kot pravilne dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je pri tožniku zaradi psihičnih sprememb v zdravstvenem stanju podana preostala delovna zmožnost za opravljanje dela na delovnem mestu, kjer se opravlja lažje psihično in fizično delo, brez dvigovanja bremen, sklanjanja, brez potrebe po prisilni drži, brez samostojnih odločitev in brez zahtevnejšega, nepredvidljivega prilagajanja dela, v skrajšanem delavniku po 4 ure dnevno od 13. 1. 2005 dalje. Upoštevaje določbo 60. člena ZPIZ-1 je pravilen tudi nadaljnji zaključek, da je pri tožniku od takrat dalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti.

Ob izpolnjevanju v 60. členu ZPIZ-1 določenih kriterijev in meril, na podlagi katerih se ugotavlja invalidnost, je v vsakem primeru za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja potrebno izpolnjevati splošne pogoje določene v 66. členu ZPIZ-1, bodisi po 1. alinei 1. odstavka, da je zavarovanec vključen v obvezno zavarovanje, ali če ni vključen v obvezno zavarovanje, da izpolnjuje pogoje zavarovalne oz. pokojninske dobe (2. alinea 1. odstavka). V času ugotovljenega nastanka invalidnosti III. kategorije (13. 1. 2005) je bil tožnik v delovnem razmerju in kot tak tudi vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato izpolnjuje pogoje za priznanje pravic na tej podlagi.

Po oceni sodne izvedenke so bile zaradi ugotovljenih psihičnih težav poleg časovne razbremenitve pri tožnikovem delu potrebne tudi dodatne delovne omejitve. Tako je bilo poleg omejitev, ki jih je ugotovila invalidska komisija II. stopnje, torej da tožnik ni zmožen za delo viličarja, v ugodnem toplotnem okolju, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 15 kg in ne v trajnih prisilnih držah, glede na ugotovljene psihične spremembe v zdravstvenem stanju tožniku priznati nove omejitve pri opravljanju dela pod splošnimi pogoji. Pravica do premestitve z omejitvami v obsegu, kot je bila priznana z izpodbijano odločbo toženca, tako ni več ustrezala zdravstvenemu stanju tožnika. To ni zanemarljivo glede na to, da je za uresničevanje te pravice zadolžen delodajalec. Brez izrecnega priznanja pravice do premestitve bi bilo namreč vprašljivo upoštevanje dodatno ugotovljenih omejitev, nastalih kot posledica ugotovljenih sprememb v psihičnem stanju tožnika.

V 4. členu ZPIZ-1 so naštete pravice iz invalidskega zavarovanja. Med te spada pravica do premestitve in dela s krajšim delovnim časom od polnega, medtem ko posebne pravice do dela na drugem delovnem mestu ZPIZ-1 ne določa. Čeprav gre pri pravici do premestitve, ki je bila tožniku že priznana z dokončno odločbo, in dela s skrajšanim delovnim časom od polnega za samostojni pravici, ni izključeno, da se v primeru, ko so zaradi sprememb v zdravstvenem stanju zavarovanca podane dodatne omejitve, ki onemogočajo opravljanje dela pod splošnimi pogoji na delovnem mestu, na katerega je razporejen v skrajšanem delavniku, ob pravici do dela s krajšim delovnim časom od polnega prizna tudi pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Pri tem ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje samostojne pravice do premestitve in nadomestila v smislu 1. odstavka 91. člena in 92. člena ZPIZ-1, temveč za situacijo, ki jo ureja določba 3. odstavka 93. člena ZPIZ-1, po kateri se delna invalidska pokojnina, odmerjena po določbi 2. odstavka 93. člena ZPIZ-1 poveča, če zavarovanec ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, in je zato premeščen na drugo delovno mesto. Besedilo navedene zakonske določbe izrecno govori o premestitvi zavarovanca na delovno mesto, kjer se opravlja delo v skrajšanem delovnem času od polnega, to pa pomeni, da je na podlagi ugotovljene zmanjšane in omejene zmožnosti za delo v okviru III. kategorije invalidnosti prvostopenjsko sodišče tožniku pravilno priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto v skrajšanem delavniku. Glede na navedeno so pritožbene navedbe v smeri, da bi moralo sodišče ob ugotovljenih omejitvah tožniku priznati pravico do opravljanja dela na drugem delovnem mestu, neutemeljene.

Stališče toženca, da je odločitev o priznanju delne invalidske pokojnine preuranjena, je zmotno. V 1. odstavku 93. člena ZPIZ-1 je določeno, da ima zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez poklicne rehabilitacije, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. Pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine je pogojena s statusom invalida, pri čemer za njeno priznanje zadošča, da je pri tožniku izkazana potreba po časovni razbremenitvi dela v okviru III. kategorije invalidnosti.

Poleg tega je potrebno poudariti, da je od pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine potrebno ločevati pogoje za njeno odmero in izplačevanje. Delna invalidska pokojnina se odmeri skladno z določbo 2. oziroma 3. odstavka 93. člena ZPIZ-1, njeno izplačevanje pa je glede na določbo 159. člena ZPIZ-1 vezano na pričetek opravljanje dela v skrajšanem delovnem času. Tožniku, kot invalidu III. kategorije invalidnosti, je bila v skladu z določbo 1. odstavka 93. člena ZPIZ-1 pravilno v naprej priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, poleg tega pa v skladu z omenjeno določbo tudi pravica do delne invalidske pokojnine, pri čemer bo o višini in izplačevanju te pravice odločil toženec s posebno odločbo.

Pritožbene navedbe pa so utemeljene v delu, v katerem, kot jih je mogoče razumeti, grajajo pomanjkljiv 1. odstavek III. tč. izreka. Sodišče prve stopnje je odločilo le, da je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti pravico do premestitve na podlagi 2. odstavka 91. člena ZPIZ-1. V zvezi z uresničevanjem pravic zavarovancev pa določba 7. odstavka 93. člena ZPIZ-1 predpisuje, da zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, zagotavlja pravico do opravljanja dela v krajšem delovnem času od polnega delodajalec. Skladno z 101. členom ZPIZ-1 mora delodajalec zavarovanca, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije in ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, obdržati v delovnem razmerju in ga premestiti na delovno mesto, ob upoštevanju omejitev, ter mu tudi zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Tožnik je bil ob dokončnosti odločbe v delovnem razmerju pri delodajalcu N. d.d., ki mu je dolžan zagotoviti pravico do premestitve na drugo delovno mesto s krajšim delovnim časom od polnega.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi toženca delno ugodilo in v skladu s 4. točko 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku III. tč. izreka tako, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Tudi po presoji pritožbe in delni spremembi izpodbijane sodbe na podlagi 1. v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku priznalo stroške postopka v višini 884,84 EUR.

Pritožbeno sodišče je zato v preostalem delu pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker odgovor na pritožbo ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.