Jedro

Določili 91. in 93. člena ZPIZ-1 se med seboj ne izključujeta. V 91. členu je zagotovljena pravica do premestitve, pri čemer to določilo pojma "premestitev" ne definira, niti ni vsebina tega pojma opredeljena v katerem drugem določilu ZPIZ-1. Ob izostanku podrobnejše zakonske ureditve se zato lahko kot premestitev (v smislu zagotovitve dela pod drugačnimi pogoji, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena pred priznanjem pravice iz naslova invalidnosti) šteje vsako priznanje pravic na podlagi druge ali tretje kategorije invalidnosti, ki terja od delodajalca postopanje po 101. členu ZPIZ-1. Priznanje pravice do delne invalidske pokojnine, ki je vezano na izpolnitev pogojev za pridobitev pravice, je treba ločiti od upravičenja do začetka izplačevanja denarnih dajatev.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev v prvem odstavku izpodbijane sodbe, zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. I-4138665 z dne 18. 3. 2005 in 7. 7. 2004, tožnika razvrstilo v tretjo kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 13. 1. 2005 dalje ter mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto: lažje psihično in fizično delo, brez dvigovanja bremen, sklanjanja, brez potrebe po prisilni drži, brez samostojnih odločitev in brez zahtevnejšega, nepredvidljivega prilagajanja, v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno. Priznalo mu je pravico do delne pokojnine, o kateri naj odloči tožena stranka s posebno odločbo ter odločilo, da je delodajalec dolžan tožniku zagotoviti pravico do premestitve. Ugotovilo je, da tožnik ni več zmožen za svoje delo, zmožen pa je polovico delovnega časa z omejitvami opravljati drugo ustrezno delo.

2. Sodišče druge stopnje je spremenilo sodbo sodišča druge stopnje v delu, kjer se delodajalcu nalaga dolžnost premestitve tožnika tako, da mu je naložilo še dolžnost zagotoviti tožniku delo s skrajšanim delovnim časom. Sicer je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni mogoče hkrati odločati o pravici do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega in o pravici do premestitve. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) jasno razmejuje obe pravici v 91. in 93. členu. Glede na to, da je tožnik zmožen opravljati drugo ustrezno delo v skrajšanem delovnem času z omejitvami, o pravici do premestitve sploh ni mogoče odločati. Poleg tega se ne strinja z odločitvijo o priznanju pravice do invalidske pokojnine, ki se tožniku lahko odmeri šele, ko bo začel delati na drugem delovnem mestu, do takrat pa pravice do invalidske pokojnine oziroma do odmere le te nima.

4. Revizija zoper odločitev iz prvega odstavka izpodbijane sodbe ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji).

6. Sodišče prve stopnje je v III. točki izreka, ki jo je sodišče druge stopnje delno spremenilo (prvi odstavek izreka sodbe sodišča druge stopnje), naložilo tožnikovemu delodajalcu, da tožniku zagotovi pravico do premestitve in dela s skrajšanim delovnim časom. Tožena stranka za revizijo zoper tisti del sodbe, v katerem je odločeno o obveznosti nekoga tretjega, nima pravnega interesa, ker je zanjo brez učinka. Zato je sodišče v tem delu revizijo na podlagi drugega odstavka 374. člena ZPP zavrglo.

7. V preostalem delu revizija ni utemeljena.

8. Sodišče druge stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo.

9. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik od 13. 1. 2005 invalid tretje kategorije. Zaradi psihičnih težav je bilo treba poleg omejitev, ki jih je ugotovila invalidska komisija II. stopnje – torej da tožnik ni zmožen za delo viličarista, zmožen pa je za delo v ugodnem toplotnem okolju, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 15 kg in ne v trajnih prisilnih držah - priznati tožniku še dodatne omejitve: delo brez samostojnih odločitev, brez zahtevnejšega, nepredvidljivega prilagajanja in v skrajšanem delavniku.

10. Revizija ne nasprotuje odločitvi sodišč prve in druge stopnje o razvrstitvi tožnika v tretjo kategorijo invalidnosti z dnem 13. 1. 2005 zaradi posledic bolezni. Nasprotuje pa priznanju pravice do premestitve na drugo delo z navedenimi omejitvami s skrajšanim delovnim časom štiri ure dnevno, ker naj bi bili s tem tožniku priznani dve pravici, ki se med seboj izključujeta.

11. Tako revizijsko stališče je zmotno. Kot pravno podlago svoje odločitve je sodišče druge stopnje navedlo le 93. člen ZPIZ-1, ki ureja pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in odmero delne invalidske pokojnine. V izreku je tožniku poleg pravice do dela s krajšim delovnim časom resda priznana tudi pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami, vendar to ne pomeni, da sta tožniku priznani dve med seboj izključujoči si pravici. Določili 91. in 93. člena ZPIZ-1 se med seboj ne izključujeta. V 91. členu je zagotovljena pravica do premestitve, pri čemer to določilo pojma "premestitev" ne definira, niti ni vsebina tega pojma opredeljena v katerem drugem določilu ZPIZ-1. Ob izostanku podrobnejše zakonske ureditve se zato lahko kot premestitev (v smislu zagotovitve dela pod drugačnimi pogoji, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena pred priznanjem pravice iz naslova invalidnosti) šteje vsako priznanje pravic na podlagi druge ali tretje kategorije invalidnosti, ki terja od delodajalca postopanje po 101. členu ZPIZ-1. V okvir pravic, ki jih mora delodajalec zagotoviti delavcu po 101. členu ZPIZ-1, spada tudi pravica iz 93. člen ZPIZ-1 do dela s krajšim delovnim časom od polnega (1).

12. Neutemeljena je tudi revizijska navedba, da tožniku ni mogoče priznati pravice do delne invalidske pokojnine in je odmeriti, dokler ne začne dejansko delati na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od polnega. Priznanje pravice do delne invalidske pokojnine, ki je vezano na izpolnitev pogojev za pridobitev pravice, je treba ločiti od upravičenja do začetka izplačevanja denarnih dajatev. Sodišče je priznalo tožniku pravico do delne invalidske pokojnine od 13. 1. 2005 dalje in toženi stranki naložilo odmero delne invalidske pokojnine s posebno odločbo. V skladu s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravice na podlagi invalidnosti (kamor se uvršča tudi delna invalidska pokojnina) z dnem nastanka invalidnosti. Tožnik je bil v tretjo kategorijo invalidnosti s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu uvrščen z dnem 13. 1. 2005, zato mu je sodišče druge stopnje glede na peti odstavek 156. člena ZPIZ-1 z navedenim dnem pravilno priznalo tudi pravico do delne invalidske pokojnine. Na podlagi 158. člena ZPIZ-1 se delna invalidska pokojnina izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo zavarovanci po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti. Delna invalidska pokojnina se izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega (na drugem delovnem mestu) vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti (prvi in drugi odstavek 159. člena ZPIZ-1). Določili 158. in 159. člena ZPIZ-1 bo morala tožena stranka pri izdaji odločbe o odmeri delne invalidske pokojnine upoštevati tako, da bo tožniku priznala njeno izplačilo od tistega dneva dalje, za katerega bo tožnik dokazal, da je pričel opravljati delo s krajšim delovnim časom od polnega (na drugem delovnem mestu) (2).

13. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

14. Tožnik na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krije sam svoje stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Prim. sodba VS RS VIII Ips 56/2009 z dne 22. 3. 2010 Op. št. (2): Prim. sodbi VS RS VIII Ips 224/2008 z dne 12. 1. 2010 in VIII Ips 294/2008 z dne 7. 9. 2010