Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker tožnik ob vknjižbi hipoteke ni bil v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik in ker ni zatrjeval niti dokazal, da se toženka ob potrebni skrbnosti na tako zemljiškoknjižno stanje ne bi mogla oziroma smela zanesti, je pravilno stališče sodišča, da tožnikova lastninska pravica ni ovira za poplačilo hipotekarnega upnika, ki je hipoteko pridobil na podlagi pogodbe in jo vknjižil v zemljiško knjigo.
Revizija se zavrne.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev o nedopustnosti izvršbe, dovoljene s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu št. In 99/00047 z dne 12. 10. 1999 s prodajo nepremičnine, vpisane pri podvl. št. ..., k.o. ..., tj. dvosobnega stanovanja v III. nadstropju, velikosti 51,35 m2 s kletnim boksom v stanovanjski hiši ... ter s poplačilom upnika. Tožniku je naložilo plačilo toženkinih stroškov postopka.
2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje. Odločilo je, da pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške. Ker tožnik ni zatrjeval, da upnik ob vknjižbi hipoteke ni bil v dobri veri, niti da je hipoteka neobstoječa ali da je sporazum strank o hipoteki ničen, je stališče sodišča prve stopnje, da tožnikova lastninska pravica ne preprečuje vnovčitve hipoteke, pravilno. Zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo in zaradi varstva pravnega prometa ima hipoteka, pridobljena z vpisom v javno knjigo, prednost. 3. Tožnik v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da se kupoprodajna pogodba, s katero je sporno nepremičnino prodal izvršilnemu dolžniku, šteje za razvezano od njene sklenitve 27. 5. 1998, najkasneje pa od dneva vložitve tožbe za njeno razvezo, tj. od 29. 11. 1999, ne pa šele od vročitve tožbe kupcu 2. 2. 2000 (sedaj izvršilnemu dolžniku), in da se sodišče druge stopnje o tem vprašanju ni izreklo. Tožnik se je na podlagi pravnomočne sodbe o razvezi pogodbe ponovno vknjižil kot lastnik, posesti pa ni nikoli izgubil. Sodišči tudi nista pretehtali, ali je zaradi varstva ene pravice dopustno poseči v drugo pravico in v kakšnem obsegu. Svojo odločitev sta oprli na zemljiškoknjižno stanje in toženkino dobrovernost, nista pa upoštevali, da tožnik ni zakrivil stanja v zvezi s hipoteko. Poleg tega ima toženka svoje pravice v zemljiški knjigi le zaznamovane, tožnik pa vknjižene. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o vplivu datuma zaznambe sklepa o izvršbi z dne 12. 10. 1999 in sklepa o izvršljivosti terjatve z dne 29. 11. 2000 na tožnikovo lastninsko pravico. Tožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.
5. Revizija ni utemeljena.
6. Sodišči sta svoji odločitvi, da tožnikova lastninska pravica ni ovira za izvršbo na sporno nepremičnino, oprli na naslednje ugotovitve: - da je tožnik sporno nepremičnino s pogodbo z dne 27. 5. 1998 prodal M. B., - da se je M. B. na podlagi pogodbe vknjižil kot lastnik, - da je 20. 10. 1998 na podlagi notarskega zapisa nepremičnino obremenil s hipoteko v korist toženke, - da je bila hipoteka v letu 1998 vknjižena, v letu 1999 pa je bil pričet izvršilni postopek za poplačilo iz hipoteke, - da se je tožnik (ponovno) vknjižil kot lastnik (šele) na podlagi sodbe z dne 18. 6. 2004, s katero je bila kupoprodajna pogodba z dne 27. 5. 1998 zaradi neplačila kupnine razvezana.
7. Stališče sodišč, da kasnejši prenos s hipoteko obremenjene nepremičnine na drugega lastnika ni ovira za poplačilo hipotekarnega upnika, ki je hipoteko pridobil na podlagi pogodbe in v zaupanju v zemljiško knjigo ter jo vknjižil v zemljiški knjigi, je pravilno. Na tak način kolizijo stvarnopravnih položajev lastnika in hipotekarnega upnika razrešuje 63. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki se je še uporabljal v obravnavani zadevi. Vrhovno sodišče nima pomislekov, da taka ureditev ne bi bila v skladu z Ustavo. Revizijski očitek, da je sodišče upoštevalo le del stališča Ustavnega sodišča, zavzetega v odločbi Up-128/03 z dne 17. 1. 2005 (Uradni list RS, št. 14/2005), ni utemeljen. Ustavno sodišče je v tej odločbi res navedlo, da zgolj to, da dobi upnik poplačano svojo terjatev, ne more biti ustavno dopusten razlog za poseg v lastninsko pravico osebe, ki ni dolžnik, vendar se to stališče nanaša na kolizijo med položajem upnika, ki je hipoteko pridobil na podlagi sklepa o izvršbi, in položajem lastnika, ki ni bil vknjižen kot lastnik. Glede upnika, ki je hipoteko pridobil na podlagi pogodbe, pa je izrecno navedlo, da ima v primeru poštenega zaupanja v zemljiškoknjižno stanje njegov položaj prednost pred nevknjiženim lastnikom. Na drugačen izid zadeve ne more vplivati niti odgovor na vprašanje o učinku razvezane pogodbe: ali ta učinkuje, odkar je bil z izjavo o razvezi pogodbe seznanjen sopogodbenik, kot je navedlo sodišče, ali od sklenitve pogodbe, kot zatrjuje tožnik. Odločilno je, da ob vknjižbi hipoteke ni bil v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik in da ni (zatrjeval niti) dokazal, da se toženka ob potrebni skrbnosti na tàko zemljiškoknjižno stanje ne bi mogla oziroma smela zanesti. Tožnik nadalje nima prav, da je njegov položaj, ki temelji na vknjižbi, močnejši od toženkinega, ki temelji na zaznambi. Tudi toženkina pravica je bila namreč vknjižena in ne "le" zaznamovana. Ker toženkina pravica do poplačila iz sporne nepremičnine temelji na vknjiženi pogodbeno pridobljeni zastavni pravici, za odločitev v zadevi tudi ni pomembno, kdaj je bila izvedena zaznamba sklepa o izvršbi in zaznamba sklepa o izvršljivosti terjatve (prim. 245. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju).
8. Iz doslej navedenega izhaja tudi neutemeljenost revizijskih očitkov, da se sodišče druge stopnje ni izreklo o tem, kako nekatere okoliščine primera vplivajo na razrešitev kolizije med položajem hipotekarnega upnika, ki je hipoteko pridobil na podlagi pogodbe, in položajem (kasnejšega) lastnika. Okoliščine, ki naj jih ne bi upoštevalo, niso mogle vplivati na odločitev v zadevi. Poleg tega revident niti ne trdi, da bi jih bil uveljavljal v pritožbi in da nanje ni dobil odgovora.
9. Po ugotovitvi, da revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o reviziji vključuje zavrnitev predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).