Jedro

Zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo in zaradi varstva pravnega prometa ima hipoteka prednost in se izvršba na nepremičnini opravi tudi proti tistemu, ki je to nepremičnino pridobil pozneje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek glede ugotovitve, da je izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v P. z dne 20.12.1999, s prodajo nepremičnine, vpisane pri z.k. podvl. št. 3531/15 k.o. P., to je dvosobnega stanovanja v tretjem nadstropju, velikosti 51,35 m2 s kletnim boksom, v stanovanjski hiši Š. 1 v L., ter s poplačilom upnika, nedopustna, ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh. Tožniku je naložilo, da je dolžan plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 138.380,00 SIT, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno, razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je sodba nezakonita, ne temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in nima pravne podlage. Sodišče v izpodbijani sodbi "ne subsumira ugotovljenega dejanskega stanja pod nobeno pravno normo". Svojo dokazno oceno opira zgolj na pravno literaturo. Zato ima takšne pomanjkljivosti, ki predstavljajo kršitve določb ZPP. Tožnik je dejanski in zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, ki je predmet izvršbe, ni pa dolžnik v izvršilnem postopku. Na drugi strani je tožena stranka s svojo zastavno pravico na isti nepremičnini, ki je upnik v izvršilnem postopku. Lastninska pravica je po "hierarhiji" stvarnopravnih pravic nedvomno najmočnejša pravica in zagotovljena in varovana je tudi z Ustavo RS. Izpodbijana sodba pa šteje kot močnejšo pravico pravico hipotekarnega upnika, to je tožene stranke. Tak zaključek se podaja sam po sebi, saj sodišče našteva razloge v korist tožene stranke: sporazum o zastavni pravici, da ga je sklenila v dobri veri, zanjo velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo, tožena stranka ne sme trpeti škodljivih posledic, če se ne bi mogla poplačati v predmetni izvršilni zadevi. V sodbi ni razlogov v korist tožnika, saj je on tisti, ki ima najmočnejšo pravico, pa še dolžnik ni. Sicer pa sta tako tožnik kot tožena stranka opeharjena od ene in iste osebe. Tožnik se je moral boriti z vsemi sredstvi, da je dokazal svojo lastninsko pravico na nepremičnini, medtem ko je toženi stranki uspelo hitreje priti do uveljavitve lastnih pravic. Dolžnik je opeharil obe pravdni stranki, in sicer tožnika, ker mu je podtaknil škodljivo pogodbo in ker mu kupnine za stanovanje ni poravnal, toženo stranko pa, ker se je vedoč, da ni plačal stanovanja, vpisal v zemljiško knjigo in pri toženi stranki izposloval kredite ter zastavil tako rekoč tujo - tožnikovo nepremičnino. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo v tem primeru izgubi vso svojo veljavo oz. je poteptano z nizkotnimi dejanji dolžnika. Tožnik je, takoj ko je izvedel, da se njegovo stanovanje prodaja v izvršilnem postopku, podal ugovor tretjega. Sodišče pa je njegov ugovor zavrnilo iz formalnih razlogov, ker je upnik ugovoru nasprotoval. Sodišče zaključuje, da tožena stranka ne sme trpeti škodljivih posledic, če se iz nepremičnine ne bi mogla poplačati. Kaj pa škodljive posledice za tožnika? Sodišče je premalo poglobljeno proučilo dejstvo razvezane kupoprodajne pogodbe in njene učinke in tega ni ocenilo v izpodbijani sodbi, temveč je le umeščalo posamezna dejstva v časovni redosled ter zavrnilo tožnikovo pravico kot poznejšo. Po prepričanju tožnika ima dejstvo, da mu je bila nepremičnina v pravdi vrnjena, veliko večjo moč in veljavo kot pa to ugotavlja in zaključuje sodišče. Z vrnitvijo nepremičnine je "reintegriran" v svoje pravice kot lastnik nepremičnine, zato ne sme nositi posledic nekih protipravnih dejanj, ki so se zgodila v vmesnem obdobju.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, pri odločanju ni zagrešilo niti (smiselno) očitane kršitve določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) in je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna. Tudi ni kršena tožnikova lastninska pravica, ki mu jo zagotavlja Ustava. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo v skladu z 2. in 3.odst. 65. člena ZIZ, ki določata, da če upnik v danem roku izjavi, da ugovoru tretjega nasprotuje, sodišče ugovor zavrne in lahko vložnik ugovora v (prekluzivnem) roku 30-ih dni od pravnomočnega sklepa začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna. S tožbo je zahteval, da se ugotovi, da je izvršba, ki teče pod opr. št. In Okrajnega sodišča v P. zoper dolžnika M.B. s prodajo dvosobnega stanovanja s kletnim boksom, vpisanega pri z.k. podvl. 3531/15 k.o. P., nedopustna. Predmet izvršilnega postopka, v katerem je tožnik kot tretji ugovarjal, je izterjava denarne terjatve, zavarovane z zastavno pravico na podlagi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve na nepremičnini v notarskem zapisu z dne 20.10.1998. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je izvršba nedopustna, ker je na podlagi pravnomočne sodbe z dne 18.6.2004 na spornem stanovanju (ponovno) pridobil lastninsko pravico, ker je sodišče razvezalo pogodbo med (tedaj) prodajalcem (tožnikom) in kupcem M.B..

Pritožbeno sodišče najprej povzema dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, katerih pritožba ne izpodbija:

1. tožnik je prodal sporno stanovanje M.B. s kupoprodajno pogodbo z dne 27.5.1998, na podlagi katere je bila vpisana lastninska pravica na ime kupca M.B. pod Dn. št. 1870/98, 2. 20.10.1998 je M.B. (kot zemljiškoknjižni lastnik) sklenil s toženo stranko sporazum o zavarovanju denarne terjatve na nepremičnini v notarskem zapisu št. SV 1132/98, na podlagi katerega je bila zastavna pravica tožene stranke vpisana v zemljiški knjigi pod Dn. št. (vkupna hipoteka z vložkom št. 3531/15 kot glavnim vložkom in vložkom E-82, list C-XXII k.o. P. kot sovložkom), 3. zaradi izterjave denarne terjatve je tožena stranka vložila predlog za izvršbo zoper M.B. kot dolžnika, ki se vodi pod opr. št. In 47/99 (zaznamba sklepa o izvršbi je bila v zemljiški knjigi vpisana pod Dn. št. 2153/99) s prodajo spornega stanovanja, 4. tožnik je dne 27.2.2004 vložil ugovor tretjega in nato 6.7.2004 predmetno tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe, 5. leta 2000 (ko je bil že v teku izvršilni postopek opr.št. In 47/99 zoper dolžnika M. B.) je tožnik vložil tožbo zoper (toženca) M.B. (kateremu je bila vročena 2.2.2000) zaradi razveze kupoprodajne pogodbe z dne 27.5.1998, s katero je tožnik uspel in na podlagi pravnomočne sodbe opr.št. P 137/2000 z dne 18.6.2004 je bila pri spornem stanovanju vpisana lastninska pravica na ime tožnika pod Dn. št. 1656/2004. Ob navedenih ugotovitvah sodišče prve stopnje pravilno ni štelo kot odločilno dejstvo razveze kupoprodajne pogodbe z dne 27.5.1998 in ne drži pritožbeni očitek, da te okoliščine ni ocenilo. Tožnik se ne strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, ki daje prednost zastavni pravici hipotekarnega upnika (tožene stranke) pred (njegovo) lastninsko pravico, vpisano po pravnomočni sodbi z dne 18.6.2004. Vendar se tudi pritožbeno sodišče strinja z zaključkom prvostopenjskega, da izvršba ni nedopustna, zato ker je bila po pravnomočni sodbi z dne 18.6.2004 (ponovno) vpisana lastninska pravica pri spornem stanovanju na ime tožnika. V danem primeru, ko gre za izterjavo s hipoteko zavarovane terjatve, je namreč ugovor tožnika, da ima lastninsko pravico na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, brezpredmeten, saj taka njegova pravica ne preprečuje izvršbe za izterjavo s hipoteko zavarovane terjatve, ob tem, ko se v tožbi ne zatrjuje nedobrovernost upnika ter ne izpodbija hipoteka kot neobstoječa ali sporazum strank, ki je izvršilni naslov, kot ničen. Pravilno je sklicevanje sodišča prve stopnje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Zaradi tega načela in zaradi varstva pravnega prometa ima hipoteka (pridobljena z vpisom v javno knjigo - 1. odst. 64. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR - v zvezi z 266. členom Stvarnopravnega zakonika - SPZ) glede na posledice iz 1. odst. 63. člena ZTLR in ob upoštevanju 5. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK, Ur. l. št. 33/95 oz. sedaj 8. člen ZZK-1) prednost in se izvršba na nepremičnini opravi tudi proti tistemu, ki je to nepremičnino pridobil pozneje. Zato je utemeljeno sklicevanje (že v odgovoru na tožbo) tožene stranke na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero ob sklepanju sporazuma z dne 20.10.1998 in pridobitvi zastavne pravice na spornem stanovanju. Do tega vprašanja se je opredelilo tudi že Ustavno sodišče (UP-128/03, Ur. l. RS, št. 14/2005). Zato pritožbene navedbe niso takšne, da bi ovrgle prvostopenjske sodbene razloge, le ti so natančni in povsem jasni in smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP zato ni podana. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).