Jedro

Varstvo in nadzorstvo živali po pravnem pravilu 1320 bivšega ODZ morata biti taka, da je v bistvu onemogočeno, da bi žival koga poškodovala. Nadzorovanje mora biti prilagojeno konkretnim in predvidljivim situacijam. Do škodnega dogodka je prišlo v toženkini prisotnosti, toženka bi ga lahko predvidela in bi morala ustrezno ukrepati, pa ni. Gospodar mora psa obvladati.

Izrek

I/1. Tožnikovi reviziji se delno ugodi in se ob delni ugoditvi njegovi pritožbi (glede temelja) in ob upoštevanju delne ugoditve toženkini pritožbi (glede višine odškodnine) sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se poslej v celoti glasi: "1. Toženka M. Š. mora plačati tožniku N. T. 1,190.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.1999 dalje in mu povrniti 162.002 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.1999 dalje, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

2. Preseženi tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjih 2,711.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne."

2. Toženka mora povrniti tožniku 10.854 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.03.2001 dalje in 9.020 SIT revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.02.2002 dalje, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

II. V ostalem se tožnikova revizija zavrne.

III. Toženkina revizija se zavrže.

Obrazložitev

Dne 18.04.1988 je toženkin pes na toženkinem dvorišču in v toženkini prisotnosti ugriznil v nogo takrat 10 let starega tožnika in ga poškodoval. Glede na ugotovljeni potek škodnega dogodka je sodišče prve stopnje v drugem sojenju ocenilo, da znaša delež toženkine odgovornosti 40 %, tožnik pa je v višini 60 % sam prispeval k nastanku škode. Za nepremoženjsko škodo je odškodnino odmerilo v vsej zahtevani višini 1,000.000 SIT za telesne bolečine, od zahtevanih 500.000 SIT za strah mu je odmerilo 200.000 SIT, od zahtevanih 1,600.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1,000.000 SIT in od zahtevanih 800.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti 400.000 SIT. Odškodnino v skupni višini 2,600.000 SIT je zaradi tožnikovega prispevka zmanjšalo in toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku 1,040.000 SIT odškodnine, presežno zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo in vseh zahtevanih 1.000 SIT za premoženjsko škodo je zavrnilo ter še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank. Drugače je odločilo o temelju tožbenega zahtevka, saj je presodilo, da je toženka odgovorna v višini 50 % in da je enak tudi tožnikov prispevek. Višino odškodnine je delno znižalo tako, da jo je za telesne bolečine odmerilo na 700.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa na 400.000 SIT. Skupno odmero 1,700.000 SIT je prepolovilo in zato sodbo sodišča prve stopnje tako delno spremenilo, da je toženki naložilo plačilo 850.000 SIT odškodnine.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje in zvišanje prisojene odškodnine. Toženkina krivda je pretežna, saj je edina od vseh treh navzočih vedela, na kako dolgo verigo je pes pripet in do kod lahko seže. Ob izkazanem dolgotrajnem zdravljenju ni bilo razlogov za znižanje odškodnine za telesne bolečine, pa tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti ne, saj gre za 10 % zmanjšanje. Kožni pokrov na brazgotini je bistveno bolj občutljiv in neodporen na dražljaje od druge kože, tožnik ima ne samo občutek, ampak mu dejansko nogo nekaj vleče, saj med brazgotino in mišico ni podkožja, ker mu je pes odgriznil tudi del kožnega in mišičnega tkiva. Res tožnik igra nogomet, vendar le kot vratar, njegove ambicije pa so bile večje. Tudi kot vratar ni več tako uspešen, sedaj ni več član Nogometnega društva M., ampak Nogometnega društva B., ki je v nižji ligi.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vsaka revizija je bila vročena nasprotni stranki, vendar nobena ni vložila revizijskega odgovora. Obe reviziji sta bili vročeni tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP - ki se v tej pravdni zadevi uporablja glede na datum izdaje sodbe sodišče prve stopnje in čas uveljavitve novega zakona).

Tožnikova revizija je delno utemeljena, toženkina pa ni dovoljena.

Po presoji revizijskega sodišča sta obe sodišči materialnopravno zmotno presodili, v kakšnem razmerju sta pravdni stranki odgovorni oziroma sta prispevali k nastanku škodnega dogodka. Konkretno ugotovljene okoliščine o poteku škodnega dogodka so naslednje: toženkin pes je bil po naravi sicer hud oziroma oster v mejah normalnega vedenja psov pasme ovčar - volčjak, namenjenih varovanju premoženja. Bil je privezan na verigo na zadnjem dvorišču za toženkino hišo. Tam sta stali tudi toženka in njena soseda oziroma tožnikova babica ter se pogovarjali. Bili sta v neposredni bližini psa, toženka celo v njegovem dosegu. Tožnik je bil takrat star 10 let. Razmere na toženkinem dvorišču je poznal. S ceste je videl babico, vstopil skozi širša odprta vrata na dvorišče pred hišo in šel mimo hiše proti zadnjemu dvorišču. Ko sta ga toženka in babica na razdaljo devetih metrov videli, ga je babica opozorila, naj pazi na psa. Tožnik je pot nadaljeval, vendar je pri tem stopil v območje, ki ga je dosegal pes, zaradi česar ga je pes od zadaj zgrabil za levo nogo.

Pravna podlaga za odločanje o temelju odškodninskega zahtevka je v pravnem pravilu paragrafa 1320 Občnega državljanskega zakonika, po katerem je za škodo, ki jo povzroči žival, odgovoren njen rejec, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. To mora biti tako, da je v bistvu onemogočeno, da bi žival koga poškodovala. Nadzorovanje mora biti prilagojeno konkretnim in predvidljivim situacijam.

Obe sodišči sta pri presoji toženkine odgovornosti poudarili, da toženka ni dovolj zavarovala dostopa po tej strani hiše; da bi dogodek lahko preprečila, če bi zaklenila širša dohodna vrata v ograji; da bi lahko predvidela, da bo tožnik prišel k toženki in babici na zadnje dvorišče za hišo; da je imela psa priklenjenega enkrat na daljši, drugič na krajši verigi, zaradi česar ni nihče zanesljivo vedel, do kod lahko pes pride; in tudi, da toženka v konkretni situaciji ni ničesar naredila. Pri oceni tožnikovega prispevka pa sta sodišči poudarili, da je tožnik dobro poznal situacijo, da ni bil prvič tam, da so ga vsi opozarjali na hudega psa in da v konkretni situaciji ni poslušal babičinega opozorila, ampak je vseeno šel naprej.

Po presoji revizijskega sodišča je glede na ugotovljene konkretne okoliščine škodnega dogodka delež toženkine odgovornosti 70 % in ne samo 50 %. Sodišče druge stopnje pri svoji presoji ni v zadostni meri upoštevalo vseh pravkar poudarjenih okoliščin na toženkini strani. Poleg tega v obravnavanem primeru ne gre samo za to, da toženka ni zadosti poskrbela za varstvo tistih, ki so prišli skozi širša vrata ograje po tej strani hiše na zadnje dvorišče in v doseg sicer na verigo pripetega psa. Gre predvsem za to, da je do škodnega dogodka prišlo v toženkini prisotnosti, da je sama stala v dosegu psa, da je toženka videla prihajati tožnika, pa ni ustrezno ukrepala oziroma sploh ni ukrepala. Gospodar mora obvladati psa. Toženka bi lahko predvidela, do česa lahko pride, ko je videla tožnika, in bi dogodek lahko preprečila tako, da bi dala psu ustrezen ukaz ali zgrabila za verigo. V taki situaciji tožnikovo poznavanje razmer na zadnjem dvorišču in neupoštevanje babičinega opozorila ne more predstavljati prispevka, ki naj bi bil enakovreden toženkini krivdi. Neupoštevanje babičinega opozorila je tudi sicer lahko odraz napačne presoje situacije, saj od 10 let starega otroka ni mogoče zahtevati in pričakovati enake presoje kot od odraslega človeka. Zato je revizijsko sodišče v tem delu tožnikovi reviziji ugodilo in glede podlage presodilo, da znaša toženkin delež 70 %, v ostalem delu pa je tožnik sam prispeval k škodnemu dogodku.

Tožnik pa neutemeljeno izpodbija odmero odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da so morali tožnika zaradi obsežne vgriznine z defektom kože in podkožja prepeljati v Klinični center v Ljubljani, kjer so mu defekt operativno oskrbeli in pokrili s transplantatom, ki so ga prej vzeli s stegna. Tožnik je moral biti en teden v bolnici, nato je moral na štiri kontrole v Ljubljano, prestal je več kontrol in neprijetnih prevezov v domači ambulanti, tri mesece opravljal fizioterapevtske vaje, dolgo časa pa je moral mazati brazgotino. Njegove telesne bolečine so bile pet dni hude intenzivnosti, pet dni srednje, deset dni stalne lahke, nato pa občasne lahke. Sedaj in v bodoče čuti in bo čutil lahke telesne bolečine ob spremembah vremena, pri poskusu iztegnitve kolena pa ga moti občutek vlečenja kože. Za to obliko škode mu je sodišče druge stopnje odmerilo odškodnino v znesku 700.000 SIT.

Obe sodišči sta tožniku prisodili 200.000 SIT odškodnine za strah, predvsem za njegov strah pred psi, pa tudi za strah pred zdravniškimi posegi v času zdravljenja.

Ob sicer dolgotrajnem zdravljenju se je tožnikova poškodba sanirala tako, da lahko tožnik sedaj opravlja vsa opravila, kot da do poškodbe ne bi prišlo. Vendar mora za tak doseg vlagati 10 % več naporov, kot jih je prej. Sodišči sprejemata tožnikovo zatrjevanje o manjši odrivni moči poškodovane noge in o občutku mraza. Tožnik od jeseni 1999 dalje igra kot profesionalni nogometaš pri Nogometnem društvu M. v prvi ligi, in sicer kot vratar. Za duševne bolečine zaradi ugotovljenih omejitev je sodišče druge stopnje tožniku odmerilo odškodnino v znesku 400.000 SIT.

Tožnik trpi duševne bolečine zaradi skaženosti zadnjega dela leve goleni, kjer se nahaja 22 cm dolga in 17 cm široka brazgotina, vidi pa se mišičje brez podkožja. Drugačnost kože je tudi na levem stegnu, od koder so mu presadili kožo na mesto poškodbe. Skaženost ga moti poleti, kadar nosi kratke hlače, moti ga tudi odziv okolice na brazgotino, predvsem deklet. Za to obliko škode sta mu obe sodišči prisodili 400.000 SIT odškodnine.

Povzete dejanske ugotovitve obeh sodišč so podlaga za materialnopravno presojo, ali je bila tožniku prisojena pravična odškodnina po kriterijih iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Drugih tožnikovih revizijskih trditev zaradi izrečne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče upoštevati. Med take nedovoljene novote spada tožnikovo zatrjevanje, da ni več vratar pri Nogometnem društvu M., temveč pri Nogometnem društvu B., in še to le rezervni vratar. V času sojenja na prvi stopnji je na zadnji obravnavi povedal, kje je zaposlen kot profesionalni športnik. Okoliščin, ki so se zgodile kasneje, tudi sicer ni mogoče upoštevati, ker je odločilno tisto dejansko stanje, ki je obstajalo v času sojenja na prvi stopnji.

Ob upoštevanju konkretno ugotovljenih okoliščin glede posameznih oblik tožnikove nepremoženjske škode, njegove starosti, poklica in drugih individualnih značilnosti ter ob upoštevanju prisoje odškodnine v zadevah, ki so primerljive s tožnikovo, revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila prisoja sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna in da zato v tem delu tožnikova revizija ni utemeljena. Drugačna odločitev o temelju pa pomeni, da mora pri pravilni skupni odmeri 1,700.000 SIT toženka plačati tožniku 1,190.000 SIT odškodnine.

Novi ZPP je pričel veljati 14.07.1999. V prehodnih določbah je uredil nekatere situacije in vprašanja, vendar med njimi ni posebne prehodne ureditve vprašanja dovoljenosti revizije. Zato je to vprašanje treba reševati po določbi prvega oddelka 26. poglavja ZPP. Procesna predpostavka za dovoljenost revizije je med drugim tudi vrednost revizijsko izpodbijanega dela sodbe. Ta vrednost mora v premoženjskih sporih po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP presegati 1,000.000 SIT. Toženka v reviziji izpodbija prisojo odškodnine v višini 850.000 SIT. Zato njena revizija ni dovoljena.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče o revizijah obeh pravdnih strank na podlagi 377., 378. in prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot v izrekih te revizijske odločbe. Delna ugoditev tožnikovi reviziji je narekovala tudi drugačno odločitev o pravdnih stroških na prvi in drugi stopnji. Pri tem je revizijsko sodišče upoštevalo končni rezultat in zato drugačen uspeh v pravdi, določbe odvetniške tarife in različno vrednost odvetniške točke. Končni tožnikov uspeh v postopku na prvi stopnji znaša glede temelja 70 %, prav dokazovanje temelja je trajalo večji del postopka, glede višine pa znaša 30 %. Zato je revizijsko sodišče odločilo, da je treba upoštevati polovico pravdnih stroškov vsake pravdne stranke. Na prvi stopnji pravilno odmerjene pravdne stroške vsake pravdne stranke je ob upoštevanju tega razmerja delno pobotalo in odločilo, da mora toženka povrniti tožniku razliko 162.002 SIT pravdnih stroškov.

Tožnik je na pritožbeni stopnji izpodbijal zavrnitev 2,860.000 SIT. Če ne bi uspel, bi mu bilo prisojeno le 860.000 SIT (40 % od 1,700.000 SIT). Upoštevaje končni uspeh 1,190.000 SIT predstavlja razlika 510.000 SIT njegov pritožbeni uspeh v višini 18 %. Njegove pritožbene stroške je revizijsko sodišče odmerilo po vrednosti točke 90,00 SIT in številu točk 670 na 60.300 SIT, upoštevaje njegov uspeh pa na 10.854 SIT. Pritožbeni uspeh toženke je glede na sedaj drugačno ugotovitev njenega deleža in posledično drugačno višino negativen. Zato njenih pritožbenih stroškov revizijsko sodišče ni upoštevalo. Toženka mora sama kriti svoje revizijske stroške, ker je bila njena revizija zavržena, poleg tega pa mora tožniku povrniti ustrezen del njegovih revizijskih stroškov. Tožnik je v reviziji izpodbijal zavrnitev 3,050.000 SIT, uspel pa je z zvišanjem za 340.000 SIT, kar predstavlja 11 % revizijski uspeh. Njegove revizijske stroške je ob upoštevanju sedanje vrednosti odvetniške točke 100 SIT revizijsko sodišče odmerilo na 82.000 SIT in 11 % oziroma 9.020 SIT naložilo v plačilo toženki (določbe prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).