Jedro

Enak učinek kot sodba iz pravdnega postopka ima na odvzem premoženjske koristi sklep o končanju, v katerem je odločeno o terjatvi, ki predstavlja protipravno pridobljeno premoženjsko korist. Dejstvo, da je sodišče oškodovanca z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, samo po sebi ne pomeni, da posebnega pogoja ni mogoče določiti, saj lahko izpolnitev pogoja temelji na drugem pravnem naslovu, ki je lahko tudi priznanje terjatve v stečajnem postopku.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremeni tako, da se premoženjska korist v znesku 4.428,00 EUR ne odvzame.

II. V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanega B. B. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obsojenca je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP pa mu je naložilo plačilo potrebnih izdatkov oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca.

2. Višje sodišče v Celju je pritožbama državne tožilke in oškodovanca delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se preizkusna doba v izrečeni pogojni obsodbi določi v trajanju dveh let ter obsojencu odvzelo premoženjsko korist v višini 4.428,00 EUR, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem in jo je dolžan plačati v proračun v roku enega leta in šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe. V preostalem je pritožbi državne tožilke in oškodovanca, v celoti pa pritožbo obsojenčeve zagovornice, zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse za pritožbo.

3. Zoper sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 2. in 4. točko 370. člena ZKP ter 5. točko 372. člena ZKP in 1. točko 374. člena ZKP vložila vrhovna državna tožilka Irena Kuzma. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in ugotovi, da so bile z izpodbijano sodbo kršene določbe 74. in 75. člena KZ-1 na način iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP ter tretjega odstavka 57. člena KZ-1 na način iz prvega odstavka 374. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP.

4. Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je Vrhovno sodišče zahtevo v odgovor poslalo obsojencu in njegovi zagovornici Maji Kolbezen, odvetnici v Novem mestu, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da v predmetnem postopku obsojencu ni mogoče odvzeti premoženjske koristi niti mu naložiti posebnega pogoja v pogojni obsodbi. Stečajno sodišče je dne 8. 12. 2018 izdalo sklep o odpustu obveznosti obsojencu, in sicer so se mu odpustile vse obveznosti, nastale do 11. 2. 2014. Terjatev oškodovanca je bila zajeta v odpustu obveznosti. O oškodovančevi terjatvi je bilo odločeno v okviru stečajnega postopka, zato o njej v skladu s prepovedjo _ne bis in idem_ ni mogoče odločati v adhezijskem postopku. Dodaja, da drugi odstavek 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v predmetni zadevi ni upošteven, ker je do odpusta prišlo pred koncem kazenskega postopka.

5. Vrhovno sodišče je zahtevo poslalo tudi oškodovancu in njegovemu pooblaščencu, ki nanjo nista odgovorila.

B.

6. Vrhovna državna tožilka pravnomočno sodbo izpodbija v delu, s katerim je bila obsojencu vzeta premoženjska korist. Navaja, da je bilo o oškodovančevi terjatvi že odločeno v postopku osebnega stečaja zoper obsojenca, zato s kaznivim dejanjem pridobljene koristi ni mogoče odvzeti.

7. Ukrep odvzema premoženjske koristi izhaja iz načela, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem (prvi odstavek 74. člena KZ-1). Gre za civilnopravno sankcijo, katere namen je restitucija pravnega stanja, ki je bilo s kaznivim dejanjem derogirano.1 Odvzem premoženjske koristi je vedno subsidiaren premoženjskopravnemu zahtevku, kar izhaja tudi iz stališč Vrhovnega sodišča.2 Če je oškodovanec v kazenskem postopku uveljavljal premoženjskopravni zahtevek, ima ta prednost in mora sodišče najprej odločiti o njem.3 Po presoji Vrhovnega sodišča zato premoženjskopravno razmerje med oškodovancem in obsojencem glede koristi, ki jo slednji pridobi na škodo prvega, nujno vpliva na odločbo o odvzemu premoženjske koristi.4 Nenazadnje že prvi odstavek 76. člena KZ-1 določa, da se odvzem premoženjske koristi, če je bil oškodovancu prisojen premoženjskopravni zahtevek, izreče le, če korist prisojeni zahtevek presega. Povedano drugače, če bi sodišče oškodovancu v predmetni zadevi prisodilo priglašeni premoženjskopravni zahtevek, odvzema koristi v isti višini ne bi smelo izreči. 8. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče tudi glede situacije, ko oškodovanec, ki v adhezijskem postopku uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, že razpolaga z drugim izvršilnim naslovom. V takem primeru ga mora sodišče napotiti na pravdo.5 Enak učinek ima izvršilni naslov iz drugega postopka tudi na odvzem premoženjske koristi.6 Pravilo iz prvega odstavka 76. člena KZ-1, po katerem se premoženjska korist odvzame le, kolikor presega premoženjskopravni zahtevek, prisojen v kazenskem postopku, se uporabi tudi v primeru, ko je bil premoženjskopravni zahtevek še pred izrekom sodbe v kazenskem postopku pravnomočno dosojen oškodovancu v pravdi. Ker oškodovanec več ne more uspešno uveljavljati svoje terjatve po pravilih civilnega prava, se po stališču Vrhovnega sodišča tudi v kazenskem postopku premoženjska korist ne more odvzeti.7

9. Enak učinek kot sodba iz pravdnega postopka ima na odvzem premoženjske koristi tudi sklep o končanju postopka osebnega stečaja. Oškodovancu je bila kot stečajnemu upniku v postopku osebnega stečaja zoper obsojenca že pred pravnomočnostjo izpodbijane sodbe priznana terjatev v višini 4.640,18 EUR, ki po ugotovitvah višjega sodišča (točka 20 sodbe) temelji na obsojenčevi pridobitvi premoženjske koristi s kaznivim dejanjem, ki je bil predmet tega kazenskega postopka. Višje sodišče je pravilno ugotovilo, da pomeni sklep o končanju postopka osebnega stečaja (396. člen ZFPPIPP) zaradi načela _ne bis in idem_ oviro za to, da bi oškodovanec s premoženjskopravnim zahtevkom uspel. Sklep o končanju postopka osebnega stečaja predstavlja oviro tudi za odvzem premoženjske koristi, sicer bi glede iste premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, obstajala dva pravna naslova. Odvzeta premoženjska korist namreč ni neka druga terjatev, pač pa tista ki bi jo oškodovanec sicer uveljavljal s premoženjskopravnim zahtevkom.8 Z izpodbijano pravnomočno sodbo, s katero je bila obsojencu vzeta premoženjska korist v višini 4.428,00 EUR, je bila zato kršena določba prvega odstavka 76. člena KZ-1. 10. Vrhovna državna tožilka oporeka tudi stališču višjega sodišča, da izrek posebnega pogoja v pogojni obsodbi v primeru, ko sodišče oškodovanca z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, ni mogoč.

11. Po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 lahko sodišče v pogojni obsodbi določi, da bo določena kazen izrečena tudi, če obsojenec v določenem roku ne vrne premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, ali ne izpolni drugih, v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti. Rok za izpolnitev teh obveznosti določi sodišče v mejah preizkusne dobe. Za naložitev posebnega pogoja vrnitve premoženjske koristi mora obstajati pravni naslov. Ta lahko po stališču Vrhovnega sodišča izvira iz iste sodbe kot prisojeni premoženjskopravni zahtevek, ali pa drugega (pravdnega, stečajnega, izvršilnega) postopka.9

12. Vrhovna državna tožilka zato pravilno navaja, da je višje sodišče zakonsko določbo tretjega odstavka 57. člena KZ-1 v izpodbijani sodbi napačno tolmačilo. Dejstvo, da je sodišče oškodovanca z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, samo po sebi ne pomeni, da posebnega pogoja ni mogoče določiti, saj lahko izpolnitev pogoja temelji na drugem pravnem naslovu. Nenazadnje je sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, ker je bilo o terjatvi že odločeno v postopku osebnega stečaja zoper obsojenca. S tem, ko je višje sodišče presodilo, da posebnega pogoja ni mogoče določiti že zato, ker je bil oškodovanec s svojim zahtevkom napoten na pravdo, je določbo tretjega odstavka 57. člena KZ-1 uporabilo napačno.

13. Ugotovljena kršitev zakona pa se v konkretnem primeru kvečjemu odraža v nepravilni odmeri sankcije. Drži, da je pri presoji primernosti kazenske sankcije sodišče izhajalo iz napačne razlage citirane zakonske določbe. Izrek posebnega pogoja po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 pa ni obligatoren, pač pa je sodišču prepuščena presoja, ali je določitev takega pogoja primerna oziroma potrebna za to, da se utrdi opozorilo sodišča iz pogojne obsodbe.10 Kršitev zakona iz prvega odstavka 374. člena ZKP, na katero se sklicuje vložnica, je podana, če sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, in zaradi tega, ker je sodišče uporabilo določbe o omilitvi kazni, o odpustitvi kazni, o pogojni obsodbi ali o sodnem opominu ali ker teh določb ni uporabilo, čeprav so bili za to podani zakonski pogoji. Vprašanje, ali je sodišče izreklo neprimerno kazen, ni predmet presoje z zahtevo za varstvo zakonitosti.11 Vrhovno sodišče zato kljub napačni uporabi tretjega odstavka 57. člena KZ-1 ne more slediti vložničinemu predlogu za ugotovitev kršitve navedene določbe na način iz prvega odstavka 374. člena ZKP.12 Kazenski zakon pa zaradi napačne razlage tretjega odstavka 57. člena KZ-1 tudi ni bil prekršen v vprašanju, ali je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP).

C.

14. Z odvzemom premoženjske koristi je bil v izpodbijani pravnomočni sodbi prekršen prvi odstavek 76. člena KZ-1. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče s tem v zvezi ugotovi kršitev zakona, ne da bi posegalo v pravnomočno sodbo. Tako pa sodišče ravna le, če je utemeljena zahteva, ki vložena v obdolženčevo škodo (drugi odstavek 426. člena ZKP). Ker je sprememba sodbe na način, da se premoženjska korist ne odvzame, obsojencu v korist, je Vrhovno sodišče ravnalo po prvem odstavku 426. člena in sodbo spremenilo, kot izhaja iz izreka. V preostalem je zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP). Vrhovno sodišče je sicer ugotovilo, da je višje sodišče določbo tretjega odstavka 57. člena KZ-1 tolmačilo napačno, vendar ni ugotovilo kršitve zakona, ki bi bila posledica takega napačnega tolmačenja in je hkrati lahko predmet presoje s tem izrednim pravnim sredstvom.

15. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 46801/2011 z dne 22. 1. 2015; I. Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 515. 2 Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 34619/2011 z dne 12. 9. 2013 in I Ips 46801/2011 z dne 22. 1. 2015. 3 Z. Fišer: Komentar 76. člena KZ-1, v: Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 965. 4 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 46801/2011 z dne 22. 1. 2015. 5 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 43/2008 z dne 4. 9. 2008. 6 I. Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 532. 7 Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 46801/2011 z dne 22. 1. 2015 in I Ips 52/1999 z dne 7. 11. 2001. 8 Prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 59811/2010 z dne 14. 6. 2018. 9 Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 247/99 z dne 29. 8. 2002 in I Ips 8567/2013 z dne 25. 5. 2017; enako tudi V. Verdel Kokol: Komentar 57. člena KZ-1, v: Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 801. 10 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 48802/2011 z dne 19. 11. 2015; enako tudi V. Verdel Kokol: Komentar 57. člena KZ-1, v: Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 800. 11 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 65/95 z dne 18. 10. 1995, I Ips 57/2000 z dne 9. 5. 2002, I Ips 64/2007 z dne 11. 10. 2007, I Ips 30850/2010 z dne 21. 8. 2014 idr. 12 Prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 54038/2016 z dne 25. 3. 2021.