Jedro

Zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v ZDSS-1 in ZPP ni pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje ZKP. Ta prepoved je namenjena zagotavljanju pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, kjer mu nasproti stoji država. Z izločitvijo dokazov v kazenskem postopku se torej varujejo pravice obdolženca, hkrati pa ni poseženo v pravice nobenega drugega posameznika. V pravdnem postopku (delovnem sporu) pa si nasproti stojita dve s procesnega vidika enakopravni stranki in v primeru, da uporabe določenega dokaza ne dopustimo, s tem pride do posega v pravice nasprotne stranke - v njeno ustavno pravico do dokaza kot dela pravice do izjave v postopku. Uporaba dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic (pravice do zasebnosti), v pravdnem postopku (oz. individualnem delovnem sporu) ni nujno nezakonita. (prim. sodbe VS RS opr. št. II Ips 325/2010, opr. št. II Ips 274/2010). Kot je razvidno iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-472/02 z dne 7. 10. 2004, je izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, v pravdnem postopku lahko dopustna, če za to obstajajo utemeljene okoliščine.

V obravnavanem individualnem delovnem sporu je odločilno, da je bila tožnica posneta, medtem ko je posegla v zasebni prostor nekoga drugega - varovanca tožene stranke. Dejanje pa je bilo posneto na tožničinem delovnem mestu, med opravljanjem delovnih nalog. Za snemanje predala varovančeve nočne omarice, ki je varovančev zasebni prostor, se je tožena stranka v sodelovanju z nepokretnim varovancem in njegovim sinom odločila na podlagi ugotovitve, da je varovancu iz njegove nočne omarice izginjal denar. S tem se je zavarovala pravica do zasebnosti in pravica do zasebne lastnine varovanca tožene stranke, katerima je sodišče prve stopnje utemeljeno dalo prednost pred tožničino pravico do zasebnosti (ki je na delovnem mestu in hkrati na zasebnem mestu druge osebe, varovanca tožene stranke, omejena).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da sta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 28. 11. 2014 in sklep direktorja tožene stranke št. ... z dne 24. 11. 2014 nezakonita in se razveljavita ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 1. 12. 2014 temveč z vsemi pravicami iz delovnega razmerja še vedno traja. Nadalje je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj v delovno razmerje, ji za čas od 1. 12. 2014 do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač v višini 1.300,00 EUR mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače do plačila, ji vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ, za ves čas nezakonite odjave iz vseh zavarovanj do poziva nazaj na delo, ter jo prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, z dvema pritožbama. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške postopka. V prvi pritožbi, podani po odvetniku, navaja, da dokazi, ki jih je tožena stranka uporabila v postopku odpovedi, niso zakoniti. Posnetek kamere in ravnanje detektiva niso zakonito pridobljeni dokazi, zato bi jih sodišče moralo izločiti. Ne bi smelo dati prednosti zasebnosti varovanca in varstvu zasebne lastnine. Kamera ni bila v predalu, temveč se je snemanje izvajalo ves čas, brez ustreznega dovoljenja. Posnetek ne prikazuje, da bi tožnica segla z roko v predal, niti se ne vidi, kaj naj bi tožnica vzela in od kje. Zagotovo se ne vidi, da bi tožnica v žep dala bankovec za 20,00 EUR niti, da bi iz predala iz kuverte vzela bankovec. Tožnica je preverila, ali so zdravila za sladkorno v predalu, iz predala je vzela prazno škatlico in jo dala na omarico. V žep je dala modri blokec in ne bankovca za 20,00 EUR. Tožničina temeljna dolžnost je bila, da preveri, ali je varovanec A.A. zaužil predpisana zdravila, zato je preverila, ali je škatlica z zdravili v predalu. Detektiv ni sestavil zaznamka o nastavitvi pasti za male tatove in o pregledu tožnice z UV svetilko, za pregled ni imel soglasja tožnice, pregledu nista prisostvovali dve neodvisni priči. Navedbe, da naj bi bile pri tožnici vidne sledi florescentnega prahu na rokah, so nedokazane. Če bi tožnica dala bankovec v žep delovne obleke, bi se sledovi prahu poznali tudi na obleki. Na posnetku je drug datum in ne tisti, ki se navaja v očitkih tožnici. Tožnica je bila na pogovor vabljena šele dva dni po domnevnem dogodku. V konkretnem primeru so bili dokazi podani s prenizko stopnjo verjetnosti za zaključek, kakršnega je naredilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je pripravila konstrukt, s katerim se je želela znebiti tožnice.

V drugi pritožbi, podani po pooblaščencu sindikata, tožnica navaja, da je detektiv tožene stranke v nasprotju z Zakonom o detektivski dejavnosti izvajal tajno opazovanje s tehničnimi sredstvi, te posebne preiskovalne ukrepe iz Zakona o kazenskem postopku pa lahko izvajajo le organi pregona v kazenskem postopku po pogojih iz tega zakona. Tožnici je bila kršena pravica do zasebnosti, saj je kamera snemala zunanji del izven predala. Videoposnetek je zato pridobljen na nezakonit način, sodišče pa sodbe ne bi smelo opreti na tak nedopusten dokaz. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodbe sicer ni mogoče preizkusiti, saj se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z verodostojnostjo posnetka, v obrazložitvi sodbe pa je navedeno nasprotno od tistega, kar iz posnetka izhaja. Sodišče je neutemeljeno zaključilo, da je bil najden prah na tožničinih rokah. Prah je obstojen 4 dni, tožnica pa je bila pregledana peti dan, zato prah ne bi mogel biti viden. Detektiv je šele na zaslišanju prvič pojasnil, da je bil denar v kuverti, zato sodišče tega ne bi smelo upoštevati. Tožena stranka je namreč trdila, da je denar prosto ležal v predalu. Sodišče ni presojalo stopnje krivde, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožnica je sicer imela soglasje za odprtje predala od varovanca. Sodišče je napačno povzelo poročilo detektiva v zvezi s tem, ali je varovanec v času kraje spal. Sodišče prve stopnje ni spoštovalo pravil o dokaznem bremenu in je zmotno ugotovilo dejansko stanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice navaja, da je varovanec svoj zasebni prostor objektivno opravičljivo zavaroval s skrito kamero. Tožnica pa ni spoštovala zasebnosti varovanca. Detektiv je delo opravil skladno z zakonom, tožnica pa ni dokazala nasprotnega. Navedbe o kotu snemanja so brezpredmetne. Ravnanje tožnice izhaja iz prisotnosti prahu na njenih rokah ter videoposnetka. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tožnica je na pritožbeno sodišče naslovila še dve pisanji z dne 8. 1. 2016 in 15. 2. 2016, s katerima pa se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. Glede na datum vložitve teh pisanj jih namreč ne gre šteti za (pravočasno) pritožbo zoper sodbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

7. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pravilno povzelo vse izvedene dokaze, in v sodbi pravilno obrazložilo tudi dogajanje na videoposnetku. V izpodbijani sodbi tako ni zatrjevanega nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin oz. zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oz. zapisniki. Sodba je jasno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa ni storilo niti bistvene kršitve določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je upoštevalo videoposnetek ter zapisnik detektiva, saj so ti dokazi v delovnopravnem postopku dopustni, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju. Sodišče je upravičeno upoštevalo tudi detektivovo izpovedbo, ki je podrobneje pojasnil svoj postopek zavarovanja dokazov. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in dokazov, iz katerih ta dejstva izhajajo. Pravilnost odločitve pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

9. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe; ZDR-1), po kateri lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, oziroma če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi je tožena stranka tožnici očitala, da je 8. 11. 2014 med opravljanjem dela neupravičeno posegala v zasebni prostor varovanca tožene stranke A.A., ko je brez pooblastila iz naslova dela oz. s strani varovanca ali njegovih sorodnikov, v varovančevi sobi odprla in vpogledala v njegov predal na nočni omarici in iz njega vzela 20,00 EUR. Izpodbijano izredno odpoved je sodišče prve stopnje spoznalo kot zakonito, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bilo snemanje izvedeno nezakonito, zaradi česar naj bi bil videoposnetek nezakonito pridobljen dokaz. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji; ZDSS-1) in ZPP, ki se subsidiarno uporablja v delovnih sporih, ne poznata instituta izločitve dokazov iz spisa, kot ga ureja Zakon o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 63/94 in naslednji; ZKP) v 83. členu. Zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v ZDSS-1 in ZPP ni pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje ZKP. Ta prepoved je namenjena zagotavljanju pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, kjer mu nasproti stoji država. Z izločitvijo dokazov v kazenskem postopku se torej varujejo pravice obdolženca, hkrati pa ni poseženo v pravice nobenega drugega posameznika. V pravdnem postopku (delovnem sporu) pa si nasproti stojita dve s procesnega vidika enakopravni stranki in v primeru, da uporabe določenega dokaza ne dopustimo, s tem pride do posega v pravice nasprotne stranke - v njeno ustavno pravico do dokaza kot dela pravice do izjave v postopku. Uporaba dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic (pravice do zasebnosti), v pravdnem postopku (oz. individualnem delovnem sporu) ni nujno nezakonita. (prim. sodba VS RS opr. št. II Ips 325/2010, sodba in sklep VS RS opr. št. II Ips 274/2010). Kot je razvidno iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-472/02 z dne 7. 10. 2004, je izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, v pravdnem postopku lahko dopustna, če za to obstajajo utemeljene okoliščine.

11. V presojanem individualnem delovnem sporu je odločilno, da je bila tožnica posneta medtem, ko je posegla v zasebni prostor nekoga drugega - varovanca tožene stranke. Dejanje pa je bilo posneto na tožničinem delovnem mestu, med opravljanjem delovnih nalog. Za snemanje predala varovančeve nočne omarice, ki je varovančev zasebni prostor, se je tožena stranka v sodelovanju z nepokretnim varovancem in njegovim sinom odločila na podlagi ugotovitve, da je varovancu iz njegove nočne omarice izginjal denar. S tem se je zavarovala pravica do zasebnosti in pravica do zasebne lastnine varovanca tožene stranke A.A., katerima je sodišče prve stopnje utemeljeno dalo prednost pred tožničino pravico do zasebnosti (ki je na delovnem mestu in hkrati na zasebnem mestu druge osebe, varovanca tožene stranke, omejena). Detektiv je pojasnil, da se je kamera vklopila le ob odprtju predala nočne omarice, pri čemer je bilo vidno tudi opozorilo, da je predal pod video nadzorom. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se je snemanje izvajalo ves čas. Logično in v skladu z namenom snemanja pa je, da je kamera posnela dogajanje izven predala, saj se le tako lahko ugotovi, kdo vanj posega. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je detektiv izvajal prikrite preiskovalne ukrepe, kakor jih predvideva ZKP. Prav tako detektivovo ravnanje ni bilo v nasprotju z Zakonom o detektivski dejavnosti (Ur. l. RS, št. 17/2011), kar je podrobno obrazložilo že sodišče prve stopnje, zato so tosmerne pritožbene navedbe neutemeljene.

12. Iz videoposnetka, v katerega je pritožbeno sodišče vpogledalo na seji senata, nesporno izhaja, da je na njem tožnica. Tega niti sama ni zanikala, saj se je na posnetku prepoznala. Glede na navedeno so nelogične pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo preveriti verodostojnost posnetka. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožnica le izpolnjevala svojo temeljno dolžnost in preverjala, ali je varovanec vzel predpisana zdravila za sladkorno. V primeru, da bi tožnica v predalu res iskala škatlico zdravil, bi predal odprla, vanj pogledala in ga zaprla. Iz posnetka pa je razvidno, da je tožnica medtem, ko je z levo roko pripravljala zdravila, z desno roko večkrat posegla v predal, nato pa takoj, ko je iz predala nekaj vzela in si dala to v žep, zapustila sobo. Neresnične in v nasprotju s posnetkom so tožničine pritožbene navedbe, da je škatlico od zdravil našla, jo iz predala vzela in jo dala na nočno omarico, saj navedeno iz posnetka ne izhaja. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo tožnici, da je v žep dala službeni blokec, pri čemer tožnica niti ni pojasnila, zakaj bi iz varovančevega predala vzela (svoj) službeni blokec. Iz posnetka samega res ni jasno razvidno, kaj je tožnica iz predala vzela in si dala v žep, vendar je sodišče prve stopnje ob upoštevanju dejstva, da je varovancu tistega dne zopet izginil denar iz predala, in dejstva, da so bili bankovci v predalu namazani s prahom, sledi katerega so bile kasneje najdene na tožničinih rokah, pravilno zaključilo, da je prav tožnica iz predala vzela bankovec za 20,00 EUR in s tem storila očitano kršitev iz izredne odpovedi.

13. Tožnica v pritožbah neutemeljeno navaja, da detektiv za pregled tožničinih rok ni imel njenega soglasja. Sodišče prve stopnje je v zvezi s spornim pregledom izvedlo obširen dokazni postopek, med drugim je zaslišalo detektiva, direktorja tožene stranke, ki je pregledu prisostvoval, ter kriminalista PP B., C.C.. Na podlagi presoje vseh dokazov je sodišče prve stopnje pravilno štelo za dokazano dejstvo, da je bil na tožničinih rokah najden fluoroscentni prah iz nastavljenega bankovca za 20,00 EUR, svoj zaključek pa je tudi argumentirano in jasno obrazložilo.

14. Pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče v pravdnem postopku (torej tudi v delovnopravnem sporu) praviloma odloča s stopnjo prepričanja, ko v resničnost določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek, v določenih okoliščinah pa lahko ugotavlja tudi s stopnjo verjetnosti, ki mora biti večja od polovične(1). V izpodbijani sodbi je stopnja prepričanja nedvomno podana, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da: - sta varovanec tožene stranke A.A. in njegov sin D.D. 3. 11. 2014 detektiva pooblastila za izvedbo pasti za domače tatove, tako da je detektiv v predal varovančeve nočne omarice v belo odprto kuverto namestil dva bankovca po 20,00 EUR in dva bankovca po 10,00 EUR ter jih označil z fluoroscentnim roza prahom, v predal varovančeve nočne omarice pa je namestil tudi kamero, ki se je aktivirala, ko je bil predal odprt; - se je 8. 11. 2014 ob 9:55 uri sprožil alarm, ugotovljeno pa je bilo, da je iz nočne omarice izginil bankovec za 20,00 EUR; - je 10. 11. 2014 detektiv pregledal tožničine roke pod UV lučko in na njih našel sledi fluoroscentnega prahu, medtem ko tožnica ni dovolila pregleda denarnice in torbice.

15. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni imela varovančevega soglasja, da odpre njegov predal v nočni omarici. Varovanec sam je detektivu potrdil, da je takrat spal, iz posnetka pa izhaja, da je bila tožnica ves čas tiho, hkrati pa je pogledovala varovanca. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo tudi, zakaj šteje, da je tožnica očitano kršitev storila naklepoma, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni presojalo krivde.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsega navedenega utemeljeno zaključilo, da je tožnica 8. 11. 2014 brez soglasja varovanca A.A. odprla predal njegove nočne omarice in iz nje vzela bankovec za 20,00 EUR. Navedeno ravnanje predstavlja hudo kršitev tožničinih delovnih obveznosti iz XII. člena pogodbe o zaposlitvi ter določb 33. in 34. člena ZDR-1 (skladno s katerimi mora delavec svoje delo na delovnem mestu opravljati vestno in dosledno ter upoštevati vsa pisna in ustna navodila nadrejenih delavcev, organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu), ter 37. člen ZDR-1 (skladno s katerima se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca). Tožničino ravnanje je bilo tudi v nasprotju z internim aktom tožene stranke, skladno s katerim morajo delavci tožene stranke zagotavljati polno spoštovanje osebnosti stanovalca in njegovo zasebnost v skladu s kodeksom etičnih načel v socialnem varstvu. Glede na navedeno je nedvomno izkazan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, hkrati pa je podan tudi odpovedni razlog po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ker tožničino ravnanje vsebuje vse znake kaznivega dejanja tatvine iz 204. člena Kazenskega zakonika (Tatvino stori, kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil).

17. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni bilo več mogoče, s čimer je izkazan drugi pogoj za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 109. člena ZDR-1. Narava tožničinega dela medicinske sestre v domu starejših oseb že sama po sebi zahteva visoko stopnjo zaupanja v delavca, v konkretnem primeru pa je potrebno upoštevati tudi samo naravo kršitve - tožnica je namreč očitano kršitev izvedla medtem, ko je sicer nepokretni varovanec tožene stranke spal. 18. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbama ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Skladno s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004) pa tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

(1) Npr. sodba opr. št. VIII Ips 19/2012 z dne 10. 6. 2013.