Jedro

Iz obrazložitve ni razvidno, da bi sodišči pri presoji upoštevali ustavnopravno varovane pravice delodajalca kot nasprotne stranke v postopku ali da bi obrazloženo odgovorili na trditve tožnice, da direktor tožene stranke ni vedel niti podal soglasja za konkretne ukrepe, t.j. za videonadzor in nastavitve s prahom zaznamovanih bankovcev.

Dokazna ocena sodišč druge in prve stopnje v zvezi z obema ključnima dokazoma tudi ni bila vestna, skrbna ter analitično sintetična niti ustrezno obrazložena, zaradi česar je podana bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ter kršitev 22. člena URS.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu srednja medicinska sestra, dne 8. 11. 2014 vstopila v sobo varovanca A. A., odprla predal nočne omarice, ki se je nahajal ob varovančevi postelji, medtem ko je varovanec spal in iz odprte bele kuverte v predalu vzela bankovec za 20,00 EUR. Presodilo je, da je s tem ravnanjem naklepoma huje kršila svoje delovne obveznosti (z znaki kaznivega dejanja tatvine), kar predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. in 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na avdiovizualni posnetek tožničinega ravnanja, pridobljenega s kamero, ki jo je predhodno nastavil zasebni detektiv s soglasjem varovanca in varovančevega sina. Prav tako se je oprlo na izpovedbi zasebnega detektiva in direktorja tožene stranke, da je bil pri kasnejšem pregledu na rokah tožnice odkrit prah, katerega je na bankovce nastavil zasebni detektiv. V zvezi z izvedbo teh dokazov je poudarilo, da je bila tožničina kršitev varovančeve pravice do zasebnosti, četudi so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo tožničine pravice do zasebnosti in njene pravice do osebne integritete, veliko hujša, kot je kršitev njene pravice do zasebnosti, ki je bila izvršena s slikovnim in zvočnim snemanjem njene podobe iz zasebnega prostora t.j. predala nočne omarice varovanca. Ugotovilo je, da je bila uporaba tehničnih sredstev nujno potrebna, saj glede na okoliščine dogodka, t.j. dogajanja v sobi med spanjem nepokretnega varovanca, dokazov o tožničinem ravnanju na drugačen način ne bi bilo mogoče pridobiti. Presodilo je, da detektiv z izvajanjem svoje storitve ni izvajal prikritih preiskovalnih ukrepov, ki jih ureja Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in da je bilo opravljanje detektivskih storitev v konkretnem primeru v skladu z Zakonom o detektivski dejavnosti (v nadaljevanju ZDD) in Kodeksom poklicne etike Detektivske zbornice RS.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča. Zato je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede dopustnosti dokazov je zavrnilo pritožbene navedbe in poudarilo, da se je s snemanjem zavarovala pravica do zasebnosti in pravica do zasebne lastnine varovanca, katerima je sodišče prve stopnje utemeljeno dalo prednost pred tožničino pravico do zasebnosti, ki je na delovnem mestu in hkrati na zasebnem mestu druge osebe, varovanca tožene stranke, omejena. Kot neutemeljene je zavrnilo pritožbene navedbe, da je detektiv izvajal prikrite preiskovalne ukrepe, kakor jih predvideva ZKP. Prav tako detektivovo ravnanje ni bilo v nasprotju z ZDD, kar je podrobno obrazložilo že sodišče prve stopnje, zato so pritožbene navedbe neutemeljene. Poudarilo je, da iz videoposnetka, v katerega je pritožbeno sodišče vpogledalo na seji senata, nesporno izhaja, da je na njem tožnica in da tega niti sama ni zanikala, saj se je na posnetku prepoznala. Glede na navedeno so nelogične pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo preveriti verodostojnost posnetka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ter zaradi kršitve ustavnih pravic domneve nedolžnosti (27. člen Ustave RS), pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic na delovnem mestu (35. člen URS), enakega varstva pravic (22. člen URS), načela pravne in socialne države (2. člen URS) ter poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). V reviziji med drugim navaja, da so bili dokazi v zvezi s snemanjem ter nastavitvijo zaznamovanih bankovce pridobljeni s kršitvijo pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic na delovnem mestu, saj je tožnica upravičeno pričakovala, da ne bo snemana na delu, sodišči pa sta postopali nezakonito, ker sta izpodbijani sodbi oprla na nedopusten dokaz, to pa predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da sodišče druge stopnje ni uporabilo določb Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP), še posebej četrtega odstavka 77. člena ZVOP. Revizija nadalje poudarja, da je detektiv ravnal v nasprotju z določbami ZDD, saj je izvajal prikrite preiskovalne ukrepe tajnega opazovanja s tehničnimi sredstvi. V zadevi je ključno vprašanje, ali je nezakonito snemanje, če se je snemanje izvajalo neprekinjeno in ne samo v trenutku odprtja predala in do zaprtja le-tega. Od te okoliščine je odvisno, ali je posnetek dopusten ali ne. Sodišči nista podali nobene kritike glede spornosti postavitve kamere, ki je tožnico snemala na delovnem mestu brez predhodnega obvestila. Sodišči nista ugotovili, obrazložili in pojasnili po standardu prepričljivosti, zakaj je sporni posnetek šteti kot verodostojen dokaz, tožnica pa je pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi opozorila, da posnetek ne povzema njenega ravnanja na dan 8. 11. 2014, temveč gre za posnetek, posnet več kot šest mesecev prej. Kljub temu sta sodišči nižjih stopenj za podlago sodbe vzeli kot ključen sporni posnetek, ki je posnel ravnanje tožnice na dan 2014-05-02 v intervalu med 14:41:51-14:42-23. 4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija očita sodiščema druge in prve stopnje, da sta nedopustno izvedli dokaze, pridobljene s kršitvijo tožničinih ustavnih pravic. Po stališču revizijskega sodišča sodišči druge in prve stopnje presoje dopustnosti izvedbe dokazov, za katere sta predhodno ugotovili, da so bili pridobljeni s kršitvijo tožničinih ustavnopravno varovanih pravic, nista opravili na povsem pravilen način in dovolj celovito.

8. Revizijsko sodišče je že večkrat poudarilo, da zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v ZPP ni takšnih pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje ZKP (1). V pravdnem postopku, ki se subsidiarno uporablja tudi v delovnem sporu, če ni z ZDSS-1 določeno drugače (19. člen ZDSS-1), si nasproti stojita dve (več ali manj) enakovredni stranki. V primeru, da se ne dopusti uporaba določenega dokaza, pride do posega v ustavno pravico nasprotne stranke do dokaza kot del pravice do izjave v postopku. V pravdnem postopku je temeljno načelo načelo proste presoje dokazov, stranke pa lahko vsa pomembna dejstva dokazujejo s katerimikoli dokazi. Sodišče pa v pravdnem postopku praviloma ne sme uporabiti dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-472/02 izhaja, da je izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, v pravdnem postopku lahko dopustna le, če za to obstajajo posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takšnega dokaza mora imeti poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje Ustava. V takem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost (tretji odstavek 15. člena in 2. člen URS) (2).

9. Iz tega sledi, da mora sodišče pri tehtanju oziroma presoji dopustnosti uporabe tovrstnih dokazov na eni strani upoštevati pomen kršenih ustavnopravno varovanih pravic (kot tudi naravo in težo kršitve ter posledice izvedbe teh dokazov za osebe, čigar pravice so bile kršene), na drugi strani pa upoštevati tiste ustavnopravno varovane pravice, katerih izvrševanje bi se zasledovalo z izvedbo in upoštevanjem teh dokazov v konkretnem sodnem postopku (kot tudi to, da bi se z odločitvijo o nedopustnosti izvedbe tovrstnih dokazov poseglo v ustavno pravico nasprotne stranke do dokaza kot del pravice do izjave v postopku) (3).

10. Sodišče mora upoštevati tudi, da je izvedba dokazov, pridobljenih s kršitvijo pravic, dopustna le izjemoma, kar se mora odražati v sami restriktivnosti (presoje) dopustitve izvedbe tovrstnih dokazov. Izjemnost dopustitve izvedbe tovrstnih dokazov nadalje sodišču narekuje dolžnost takšnega postopanja, s katerim ne bo prišlo do dodatnega posega v ustavnopravno varovane pravice pravdne stranke zaradi neustrezne razporeditve trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z dopustnostjo izvedbe tovrstnih dokazov, še posebej ob upoštevanju, da ta presoja temelji na predhodni ugotovitvi, da so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo pravic.

11. Revidentka je v postopku zatrjevala, da so bili sporni dokazi pridobljeni s kršitvijo njenih pravic. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo tožničine pravice do zasebnosti in njene pravice do osebne integritete, sodišče druge stopnje pa glede tega ni zavzelo drugačnega stališča. Sodišče druge stopnje je nato glede dopustnosti izvedbe spornih dokazov le skopo navedlo, da oziroma zakaj je sodišče prve stopnje utemeljeno dalo prednost pravicam varovanca, iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje pa izhaja, da je slednje stališče o dopustnosti zavzelo predvsem na podlagi zaključka, da je bil poseg tožnice v pravice varovanca hujši od posega v tožničine pravice.

12. Sodišči druge in prve stopnje nista obrazložili, zakaj bi bili ustavnopravno varovani interesi varovanca tožene stranke relevantni pri presoji dopustnosti izvedbe takšnih dokazov (4), upoštevajoč dejstvo, da varovanec ni sodeloval v sodnem postopku. Iz obrazložitve ni razvidno, da bi sodišči pri presoji upoštevali ustavnopravno varovane pravice delodajalca kot nasprotne stranke v postopku ali da bi obrazloženo odgovorili na trditve tožnice, da direktor tožene stranke ni vedel niti podal soglasja za konkretne ukrepe, t.j. za videonadzor in nastavitve s prahom zaznamovanih bankovcev. Iz obrazložitve ne izhaja, ali sta dopustnost izvedbe uporabe dokazov v zvezi z videonadzorom in dokazov v zvezi z nastavitvijo zaznamovanih bankovcev presojali skupno ali ločeno. Nadalje ni razvidno, na kateri pravni podlagi sta sodišči prišli do zaključka, da so bili sporni dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavnopravno varovanih pravic. Narava oziroma teža kršitve pravic je namreč pomemben element pri presoji dopustnosti izvedbe tako pridobljenih dokazov, zaradi česar je ustrezna utemeljitev kršitve ključnega pomena. To bi v konkretnem primeru vključevalo tudi presojo, ali je prišlo do kršitve 77. člena v zvezi s 74. členom ZVOP, ki izrecno ureja videonadzor znotraj delovnih prostorov.

13. Revizijsko sodišče poudarja, da mora sodišče dopustnost uporabe dokazov, za katerega je predhodno presodilo, da so bila pridobljeni s kršitvijo pravice do zasebnosti, presojati tudi z vidika EKČP, in sicer pravice do poštenega postopka iz 6. člena ter pravice do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP. Po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) (5) lahko uporaba dokazov, pridobljenih s skritim videonadzorom delavca, v delovnopravnem postopku predstavlja poseg v pravico do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP, kar pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera ni vedno nedopustno (6). Sodišče mora pri obrazložitvi odločitve o (ne)dopustnosti izvedbe dokazov, pridobljenih s kršitvijo ustavnopravno varovanih pravic, spoštovati tudi standarde 22. člena URS (7). Tako mora sodišče preučiti dopustnost in pravno upoštevnost navedb oziroma argumentov pravdnih strank ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, ustrezno obrazloženo opredeliti. Če je odločitev o dopustnosti izvedbe tovrstnih dokazov odvisna tudi od (dokazne ocene) dejanskih okoliščin primera, mora sodišče dokazno oceno izvesti v skladu z 8. členom ZPP oziroma vestno, skrbno in analitično sintetično, ter oceniti vsak dokaz posebej, nato pa še vse dokaze skupaj (8).

14. Po presoji revizijskega sodišča sodišči prve in druge stopnje pri presoji dopustnosti nista ravnali v skladu z navedenim. Revizijsko sodišče v zvezi z argumenti tožnice, da ni bila predhodno obveščena, ugotavlja, da se je drugostopenjsko sodišče glede obstoja opozorila oprlo le na izpovedbo detektiva ter ni podalo lastne dokazne ocene slikovnega dokaznega gradiva oziroma slike predala. Tožnica je v postopku zatrjevala tudi, da je uporaba spornih dokazov nedopustna tudi zato, ker da je kamera snemala ves čas in je bila postavljena izven predala, kar da je razvidno tudi iz tega, da se sporni posnetek zaključi z odhodom tožnice iz sobe, ne pa z zaprtjem predala. Sodišče druge stopnje je to zgolj pavšalno zavrnilo z navedbo, da gre za neutemeljene navedbe, saj da je detektiv pojasnil, da se ni snemalo ves čas. Prav tako je zgolj pavšalno zavrnilo navedbe, da je šlo za ravnanje, ki ustreza kriterijem določenih prikritih preiskovalnih ukrepov po ZKP, namesto da bi obrazloženo odgovorilo, npr. s primerjavo ravnanj detektiva in prikritih preiskovalnih ukrepov, za katere je tožnica zatrjevala, da so primerljivi z ukrepi v njenem primeru.

15. Revizija podaja tudi več očitkov, iz katerih izhaja zatrjevanje obstoja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP in 22. člena URS. Po presoji revizijskega sodišča je do teh kršitev prišlo, in sicer v zvezi z dokazno oceno ter obrazložitvijo sodišč druge in prve stopnje glede dveh bistvenih dokazov, na katerih sta gradili svojo dokazno oceno o ravnanju tožnice, t. j. videoposnetka, ter ugotovitve, da je bil ob pregledu na rokah tožnice prah, nastavljen na bankovcih s strani zasebnega detektiva.

16. Utemeljen je revizijski očitek, da se sodišči druge in prve stopnje nista opredelili do zatrjevanj tožnice o neverodostojnosti posnetka, in sicer da je na spornem posnetku prikazan datum 2014-05-02 v intervalu med 14:41:51 – 14:42:23 ter da ta posnetek sam po sebi ne dokazuje posega v predal na datum 8. 11. 2014, ki se ga očita tožnici. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem pavšalno zapisalo, da iz videoposnetka nesporno izhaja, da je na njem tožnica in da so glede na navedeno nelogične pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo preveriti verodostojnost posnetka. Tovrstno stališče je v svojem bistvu neobrazloženo, saj ne ponudi odgovora niti na to, ali držijo tožničine navedbe o povsem drugem datumu na posnetku, predvsem pa ne nudi odgovora na vprašanje, ali je na posnetku res dogodek z dne 8. 11. 2014 dopoldne, ki se ga očita tožnici (9). Do tega vprašanja se ne opredeli niti sodišče prve stopnje. Revizija nadalje utemeljeno opozarja, da sodišči nista obrazložili, zakaj glede datuma nastavitve prahu oziroma pasti nista verjeli priči A. A., iz obrazložitve pa ni razvidna niti opredelitev sodišč do tega, za kateri prah je točno šlo in kakšne so njegove lastnosti, kar je lahko ključnega pomena ob trditvah tožnice, da ni mogoče, da bi bil pri pregledu tožničinih rok zaznan prah z nastavljenega bankovca, in ker je sam detektiv izpovedal, da je obstojen zgolj 4 dni, pregled pa je bil opravljen vsaj peti dan po nastavitvi pasti. Prav tako je v luči trditev tožnice glede lastnosti prahu (srebrovega nitrata), ki da je strupen oziroma toksičen v stiku s kožo ter se izpere v stiku z vodo, pomembna jasna obrazložitev, kateri prah je bil uporabljen, in ne zgolj navedba o fluorescentnem prahu. Tožnica je v postopku prav tako opozarjala na neverodostojnost izpovedb detektiva in direktorja tožene stranke ter pri tem med drugim poudarila, da je detektiv sprva izjavil, da so bankovci prosto ležali v predalu, šele po drugačni izjavi priče pa je zatrdil, da so bili v kuverti; nadalje je poudarjala, da na neverodostojnost kaže tudi odsotnost (ustreznih in pravočasnih) zaznamkov detektiva glede posameznih dogodkov, glede (ne)verodostojnosti direktorja pa je opozarjala na šikaniranje zaradi predhodnih sporov s tožnico. Do omenjenih navedb o neverodostojnosti se sodišči nista obrazloženo opredelili, čeprav niso očitno neutemeljene.

17. Iz navedenega izhaja, da dokazna ocena sodišč druge in prve stopnje v zvezi z obema ključnima dokazoma tudi ni bila vestna, skrbna ter analitično sintetična niti ustrezno obrazložena, zaradi česar je podana bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ter kršitev 22. člena URS. Ob tem je treba dodati, da se tožnici sicer očitata dve kršitvi, vendar je pomembna predvsem kršitev z znaki kaznivega dejanja, saj je lahko dodatno vprašljivo, ali za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča le ugotovitev prve očitane kršitve (posega v zasebni prostor zavarovanca z odprtjem in vpogledom v njegov predal v nočni omarici kljub drugačnim internim navodilom delodajalca).

18. Navedene kršitve so v skladu z določbo prvega odstavka 379. člena ZPP narekovale razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, zaradi česar se revizijsko sodišče ni opredelilo do drugih revizijskih navedb. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku odločiti ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali sprejem te odločitve, pri tem pa po potrebi tudi dopolniti dokazni postopek.

19. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Namen teh pravil je v zagotovitvi pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, kjer mu nasproti stoji država.

(2) Prim. tudi s sodbo VS RS VIII Ips 120/2014 z dne 18.11.2014. (3) Pri presoji dopustnosti izvedbe tovrstno pridobljenih dokazov mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti iz 2. člena in tretjega odstavka 15. člena URS, kot se je razvilo v (ustavno)sodni praksi (prim. Up-406/05 z dne 29. 3. 2007) in obravnavanega v pravni teoriji (prim. „Načelo sorazmernosti kot kriterij ustavnosodne prakse“, dr. Dragica Wedam Lukić, Zbornik znanstvenih razprav, 2008).

(4) Zakaj bi tvorili posebej utemeljene okoliščine, ki morajo biti podane, da se izjemoma dopusti uporaba tovrstnih dokazov, oziroma kako bi se z izvedbo spornih dokazov zasledovalo izvrševanje varovančevih pravic.

(5) Prim. odločitev ESČP v zadevi Karin Köpke proti Nemčija (št. 420/07 z dne 5. 10. 2010).

(6) V tovrstnih primerih bodo državni organi, vključno s sodišči, upoštevajoč kriterije iz drugega odstavka 8. člena EKČP, morali zagotoviti pravično ravnotežje med na eni strani pravico delavca do zasebnega življenja ter na drugi strani pravico delodajalca do zaščite pravice do lastnine ter interesom javnosti po ustrezni uporabi pravice oziroma pravičnosti. V okviru presoje sorazmernosti je pri tem treba med drugim preučiti, ali so obstajali enako učinkoviti načini za zaščito pravic delodajalca, ki bi v manjši meri posegli v pravico delavca do zasebnega življenja, npr. z jasno razvidnim videonadzorom („open video surveillance“).

(7) Te standarde je razvila (ustavno)sodna praksa (prim. Up-1678/08 z dne 15. 12. 2009, 15. odst., in Up-164/14-14 z dne 17. 9. 2015, 11. odst.), kar je toliko bolj pomembno, ker so redna sodišča tista, ki so v prvi vrsti dolžna razlagati pravo in pri tem na podlagi 125. člena Ustave na vseh stopnjah sojenja zagotavljati varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (prim. Up-43/10 z dne 7. 4. 2011).

(8) Prim. sodbo VS RS II Ips 298/2003 z dne 13.11. 2003. (9) Tudi sodišče druge stopnje navede, da iz posnetka ni jasno razvidno, kaj je tožnica vzela iz predala. Dodati je treba da je iz posnetka nejasno tudi ali gre sploh za jemanje iz predala; na drugi strani je tožnica priznala, da je v predal posegla.