Jedro

Če je toženec (dolžnik v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine) imel možnost uveljavljati ugovore zoper kondemnatorni del sklepa o izvršbi, pa tega ni storil, tega, kar je plačal na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, ne more zahtevati nazaj s tožbo zaradi neupravičene obogatitve, v kateri bi uveljavljal ravno te, v izvršbi dopustne ugovorne razloge.

Izdajatelj menice lahko uveljavlja zoper zahtevek imetnika, kateremu je izročil menico, tudi ugovore iz razmerja, ki je bilo podlaga za izdajo menice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

A Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je v delu, ki ostaja sporen, zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to zavrnilo njen zahtevek za plačilo zneska 141.534,00 eurov. Tožena stranka naj bi ta znesek dolgovala, ker ji ga je tožeča stranka plačala v izvršbi, vendar brez pravne podlage.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

3. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: tožeča stranka je za zavarovanje svoje obveznosti kot poroka za plačilo obveznosti dolžnika podjetja M. za dobavo do 3000 mt cementa toženi stranki kot upniku izročila tri bianco menice z meničnimi izjavami in pooblastili za njihovo unovčenje; tožena stranka je menice izpolnila in z njimi v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine izterjala od tožeče stranke znesek 37.750.832,78 SIT (157.531,43 eurov). Tožeča stranka zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni ugovarjala.

B

Revizijske navedbe

6. Tožeča stranka nasprotuje pravnemu stališču obeh sodišč, da bi bila v izvršilnem postopku lahko uspešno uveljavljala ugovore iz temeljnega razmerja s toženo stranko. Zoper zahtevke, ki temeljijo na menici, naj bi takšni ugovori ne bili dopustni, zato ni mogoče šteti, da je sklep o izvršbi predstavljal veljaven pravni naslov, na podlagi katerega je prišlo do premika premoženja (plačila toženi stranki). Pri zahtevku za vračilo (v izvršbi) neutemeljeno plačanega zneska na podlagi menice naj bi zaradi abstraktnosti menične zaveze ne bilo mogoče šteti, da je bil znesek plačan na podlagi pravnomočne odločbe sodišča. Sodišče druge stopnje naj bi se zmotno sklicevalo na določbo 233. člena Obligacijskega zakonika. Glede možnosti dolžnikovih ugovorov bi bilo v tem primeru treba uporabiti specialno določbo 16. člena Zakona o menici (v nadaljevanju ZM).

C

Presoja utemeljenosti revizije

7. Za odločitev o reviziji je res treba odgovoriti na vprašanje, ali bi bila tožeča stranka v izvršilnem postopku lahko uspela z ugovori iz temeljnega posla – poroštvenega razmerja – če bi se ti izkazali za utemeljene. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ima namreč dva dela (drugi odstavek 44. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ): poleg dela, s katerim sodišče dovoli izvršbo, še odločitev, da mora dolžnik plačati terjatev (kondemnatorni del, ki je po svoji naravi enak plačilnemu nalogu v pravdnem postopku). Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu ugodeno, se lahko izpodbija (samo) z ugovorom (53. člen, ki, glede na določbo 61.člena ZIZ, velja tudi za sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine). Iz drugega odstavka 61. člena ZIZ izhaja, da se z ugovorom lahko izpodbija sklep o izvršbi tudi v kondemnatornem delu. Če dolžnik takšen sklep v tem delu izpodbija, sodišče nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ), sicer postane sklep tudi v kondemnatornem delu pravnomočen in predstavlja pravnomočno odločitev o tem, da je dolžnik dolžan upniku plačati zahtevani znesek.(1) Pri določitvi objektivnih meja pravnomočnosti takšne odločitve pa je treba upoštevati temelj zahtevka: ta implicira tudi trditve, ki predstavljajo dejanske stanove dopustnih ugovorov tožene stranke. Če je toženec (dolžnik v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine) imel možnost uveljavljati ugovore zoper kondemnatorni del sklepa o izvršbi, pa tega ni storil, tega, kar je plačal na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, ne more zahtevati nazaj s tožbo zaradi neupravičene obogatitve, v kateri bi uveljavljal ravno te, v izvršbi dopustne ugovorne razloge.

8. Četrti odstavek 61. člena ZIZ določa, da je v postopkih zoper dolžnike – menične zavezance na podlagi menice – dopustno uveljavljati ugovore po meničnem pravu. Utemeljen je zato revidentov pomislek, da je treba dopustnost njegovih ugovorov iz temeljnega razmerja presojati po (specialnih) določbah Zakona o menici in ne po določbi 233. člena OZ.

9. Vprašanje dopustnosti ugovorov iz temeljnega posla, oseb, od katerih se zahteva, da izpolnijo svoje zaveze iz menice, ureja 16. člen ZM. Ta določa, da te osebe zoper imetnika menice ne morejo uveljaviti ugovorov, ki so utemeljeni v njihovih osebnih razmerjih s trasantom ali s kakšnim prejšnjim imetnikom menice. Ta učinek se v pravni teoriji označuje tudi kot abstraktnost menične zaveze. Vendar se (tudi po meničnem pravu) ta omejitev ugovorov nanaša samo na imetnika menice, ki ni remitent. Namenjena je varstvu drugega pridobitelja menice, to je imetnika, ki je menico pridobil od remitenta. Institut varuje kroženje menice kot ene njenih bistvenih funkcij. Člen 16 je uvrščen v poglavje, ki ureja indosiranje menice, torej prenos menice na tretjo osebo, ne ureja pa razmerij med meničnim zavezancem in prvim upnikom iz menice, to je remitentom.(2) Takšna ureditev je utemeljena, ker izdaja menice ni abstraktna zaveza, pač pa je tesno in kavzalno povezana s temeljnim poslom (v spornem primeru s poroštveno pogodbo), ki ustvarja razmerje med izdajateljem menice in remitentom. Da izdajatelj menice lahko uveljavlja zoper zahtevek imetnika, kateremu je izročil menico, ugovore iz razmerja, ki je bilo podlaga za izdajo menice, je tudi ustaljena sodna praksa vrhovnega sodišča.(3)

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Ker tudi ni našlo napak pri uporabi materialnega prava, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj npr. Sklep Vrhovnega sodišča III Ips 60/2010. Op. št. (2): Povzeto po: Ivanjko, Zakon o menici s komentarjem, GV, Ljubljana, 2001, str. 147. Enako o tem npr. tudi Falatov, Katere ugovore lahko uveljavlja menični dolžnik nasproti meničnemu upniku, Bančni vestnik 6/2001, str.44. Op. št. (3): Glej npr. odločbe II Ips 106/2007, II Ips 33/2005, II Ips 933/2006, II Ips 585/2004, II Ips 586/2007 ...