Jedro

Med pravdnima strankama in družbo M. d.o.o. je bila dne 23.9.2004 sklenjena pogodba o ustanovitvi poroštva, s katero se je tožeča stranka kot porok zavezala, da bo poravnala obveznosti podjetja M. do tožene stranke iz naslova dobave do 3000 mt cementa. V zavarovanje te svoje obveznosti je tožeča stranka izročila toženi stranki tri bianco menice z meničnimi izjavami in pooblastili za vnovčenje menic. Glede teh menic sta torej pravdni stranki bili v neposrednem odnosu v zvezi z osnovnim poslom (za pogodbeno določeno količino cementa, za katerega plačilo je jamčila tožeča stranka), zato je tožeča stranka imela pravico do vseh ugovorov, ki bi temeljili na tem razmerju s toženo stranko (npr. da tožena stranka ni dobavila takšne količine cementa, kot uveljavlja plačilo).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v delu II. tč. izreka (kolikor je zavrnjen tožbeni zahtevek na vrnitev bianco menice) in v III. tč. izreka (stroški), ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in se v preostalem delu (del II. tč. izreka, kolikor je zavrnjen zahtevek na plačilo zneska 141.534,00 EUR s pp) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje: I.) zaradi delnega umika tožbe za znesek 6.630,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.8.2005 dalje, v tem delu ustavilo postopek; II.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 141.534,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.8.2005 dalje, ter ji vrniti bianco menico z menično izjavo in pooblastilom za vnovčenje; III.) tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 4.802,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter predlagala njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Kot bistveno zatrjuje, da zaradi načela menične abstraktnosti v postopku vnovčevanja menice svojih ugovorov ni mogla učinkovito uveljavljati. Bistvo menice je v tem, da je abstraktna in nevezana na temeljni posel. Menični dolžnik je dolžan svojo obveznost plačati ob dospelosti menice. Potem pa ima na voljo vse možnosti, da v kolikor meni, da je plačal preveč, to zahteva nazaj, pri tem pa mora sprožiti bistveno dolgotrajnejši redni pravdni postopek in prevzeti breme dokazovanja, da na podlagi menice izvršeno plačilo nima osnove v temeljnem poslu. Prav to je tožnik s to pravdo storil, prvostopenjsko sodišče pa je napačno uporabilo pravo, ko je ugotovilo, da gre za res iudicata. Poleg tega je napačna tudi njegova ugotovitev, da je v smislu 191. čl. OZ tožnik nekaj plačal, čeprav je vedel, da ni dolžan. V zvezi s plačilom menične obveznosti 191. čl. OZ ni mogoče uporabiti tako, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče. Za napačno uporabo materialnega prava gre tudi pri navedbi sodišča, da bi v predhodnem meničnem postopku tožeča stranka lahko postavljala ugovore iz temeljnega posla. Trdi, da so bile menice izpolnjene v skladu z menično izjavo, zato njegovi ugovori v menični pravdi ne bi bili uspešni. Pa tudi sicer uveljavljanje takšnih ugovorov ni procesna predpostavka za to pravdo. Zlasti to velja glede na okoliščine konkretnega primera, ko tožnik trdi, da gre za problem tristranskega zapletenega razmerja, v katerem sporna menica predstavlja le del problema. Glede na to je logično, da se tožnik ni protivil plačilu menic, ker bi s tem le izgubljal dragoceni čas, ampak je abstraktne menice plačal in sedaj s to pravdo zahteva ureditev vseh spornih razmerij med pravdnima strankama. V obravnavanem primeru ni šlo za nepošteno pridobitev menice po 16. čl. Zakona o menici (ZM), ampak za to, da je tožena stranka neupravičeno prejela več, kot je bila dolžna. Prav tako se na ta primer ne nanaša 31. čl. ZM. Glede zneska 3.907.239,61 SIT, ki je bil plačan na podlagi navadne izvršbe po verodostojni listini, se tožnik strinja, da v tem delu ne more zahtevati vračila. Vendar pa je ta znesek delno pokrit z naknadnim delnim umikom tožbe v delu 6.630,20 EUR, v preostalem delu pa je za to razliko tožbeni zahtevek res neutemeljen. Pa tudi ta del se lahko nanaša kvečjemu na zahtevano vračilo plačila spornih dobav cementa do skupaj dogovorjenih 3.000 ton, kar bo treba raziskati v ponovljenem postopku na prvi stopnji, ko bo treba ugotoviti natančno število ton dobavljenega cementa, ki je nesporno nižje od 3.000 ton. Zahtevek, ki se nanaša na vračilo preveč plačanega cementa nad količino 3.000 ton, ki ni bil zavarovan s poroštveno pogodbo, pa je nedvomno utemeljen. Sodišče je napačno ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala prejema listin, na katerih je bilo navedeno, kaj je bilo s posameznim plačilom plačano. Tožeča stranka ne more dokazati prejema s strani tožene stranke, ker je to dokaz, s katerim tožeča stranka ne more razpolagati. Je pa zatrdila, da je dopise družba M. poslala in kot dokaz te trditve predlagala zaslišanje direktorice družbe M. Tudi glede zatrjevanega neujemanja datumov je tožeča stranka verjetno zatrdila, da so bili dokumenti pripravljeni že en dan prej, zaradi nameravanega plačila naslednji dan in potem naslednji dan tudi poslani toženi stranki. Napačno je tudi stališče sodišča, da M. ni navedla, kaj dejansko plačuje z nakazili z dne 28.10.2004 in 2.12.2004, saj je jasno navedla številke računov, ki jih je želela s plačilom zapirati. Sicer pa so bili s tem v zvezi predlagani dokazi, ki jih je sodišče napačno zavrnilo kot nepotrebne. Sodba pa ni obrazložena glede zavrnitve tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na vračilo menice. Nesporno je tožeča stranka plačala vse (in še več), kar je bilo z menicami zavarovano, zato je tudi upravičena do vračila menic.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Trditve tožeče stranke o tem, da je bila tožena stranka neupravičeno obogatena za vtoževani znesek, so bile podane v treh smereh: da tožena stranka s plačili družbe M. d.o.o. ni zapirala terjatev iz naslova za potrebe tožeče stranke dobavljenega cementa; da je tožena stranka neutemeljeno vnovčevala menice; da je zaračunala več cementa kot ga je dobavila. Za neupravičeno obogatitev gre takrat, ko je podana odsotnost pravnega temelja, okoriščenje ene stranke in prikrajšanje druge stranke ter obstoj vzročne zveze (190. čl. Obligacijskega zakonika, OZ).

Del zneska, katerega vrnitev uveljavlja tožeča stranka, je tožena stranka prejela v izvršilnih postopkih Ig 2005/01879 (znesek 16.734.075,55), Ig 2005/04622 (znesek 16.772.915,77 SIT) in Ig 2005/04494 (znesek 4.243.841,46 SIT). V teh postopkih tožeča stranka ni podala ugovorov zoper sklepe o izvršbi, tako da so ti postali pravnomočni. Poplačilo tožene stranke je torej bilo opravljeno na podlagi pravnega temelja, zato manjka eden od elementov, ki morajo biti podani za neupravičeno obogatitev, in sicer neobstoj pravne podlage. Pritožnica pa tudi nima prav ko trdi, da v izvršilnih postopkih, ki so tekli na podlagi menic kot verodostojnih listin (Ig 2005/01879 in Ig 2005/04622), ne bi mogla uspešno uveljavljati ugovorov iz temeljnega posla. Gre za to, da je bila med pravdnima strankama in družbo M. d.o.o. dne 23.9.2004 sklenjena pogodba o ustanovitvi poroštva, s katero se je tožeča stranka kot porok zavezala, da bo poravnala obveznosti podjetja M. do tožene stranke iz naslova dobave do 3000 mt cementa. V zavarovanje te svoje obveznosti je tožeča stranka izročila toženi stranki tri bianco menice z meničnimi izjavami in pooblastili za vnovčenje menic. Glede teh menic sta torej pravdni stranki bili v neposrednem odnosu v zvezi z osnovnim poslom (za pogodbeno določeno količino cementa, za katerega plačilo je jamčila tožeča stranka), zato je tožeča stranka imela pravico do vseh ugovorov, ki bi temeljili na tem razmerju s toženo stranko (npr. da tožena stranka ni dobavila takšne količine cementa, kot uveljavlja plačilo). OZ v 2. odst. 233. čl. namreč določa, da lahko izdajatelj vrednostnega papirja uveljavlja zoper zahtevek imetnika, kateremu je izročil vrednostni papir, napake pravnega posla.

Kar se tiče (več) plačil v skupnem znesku 16.220.164,88 SIT, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila opravljena na podlagi več računov, ki jih je tožena stranka izstavila tožeči stranki za dobavljeni cement (prvotno je tožena stranka v skladu s pogodbo z dne 23.9.2004 za dobavljeni cement izstavljala račune družbi M., nato pa jih je zaradi spora med slednjo in toženo stranko pričela izstavljati tožeči stranki). V računih so količine dobavljenega cementa konkretno specificirane, tožeča stranka računom ni ugovarjala, tožena stranka je dobavljeno količino dokazovala s prevoznicami (ter kartico prodaje). Glede na to je očitno, da je tožeča stranka po teh računih plačala toliko cementa, kot je bilo s strani tožene stranke dobavljenega, torej tožeča stranka ni dokazala vseh elementov neupravičene obogatitve, konkretno (najmanj) okoriščenja tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela družba M. d.o.o. do tožene stranke tudi obveznosti iz drugih poslov, ne le obveznosti iz naslova razmerja s tožečo stranko. Upoštevaje navedeno je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je s plačili, ki jih je družba M. d.o.o. izvršila toženi stranki dne 29.10.2004 in dne 2.12.2004 (8.084.809,97 SIT in 9.949.410,16 SIT), poravnala račune za cement, ki ji je bil dobavljen za tožečo stranko; najprej je pomembno to, da M. d.o.o. ni specificirala opravljenih nakazil (v smislu navedbe, katere račune s tem poravnava), saj 287. čl. OZ jasno določa, da če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, se te vračunajo po vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi, če tega ne določi, se poravnavajo po času zapadlosti v izpolnitev, tako da je tožena stranka upoštevala plačilo starejših terjatev do M. d.o.o. Poleg tega pa tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka prejela dopisa družbe M. d.o.o. z dne 28.10.2004 in z dne 2.12.2004 (predvsem pa tudi ne, da bi jih prejela prav ob izpolnitvi obveznosti). Pritožnica se v zvezi s tem sklicuje na to, da je predlagala zaslišanje direktorice družbe M. d.o.o., vendar pa ne o tem, da naj bi tožena stranka prejela oba dopisa najpozneje hkrati z izpolnitvijo, ampak o tem, da ju je navedena družba poslala. Glede na to je neutemeljena pritožba tožeče stranke, s katero se izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka na plačilo denarnega zneska, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v navedenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Utemeljeno pa tožeča stranka opozarja, da ni sodišče prve stopnje navedlo nobenih razlogov v zvezi z zavrnitvijo dela zahtevka, ki meri na vrnitev bianco menice, ene od treh, ki jih je tožena stranka prejela od tožeče stranke na podlagi pogodbe z dne 23.9.2004 (na podlagi katerih je jamčila za plačilo obveznosti v zvezi z dobavo do 3000 mt cementa). V tem delu je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v navedenem delu (ter glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov, ki je odvisna od končnega uspeha strank v pravdi), razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (354. čl. ZPP).