Jedro

Opustitev navedbe vrste spora, za katerega je bilo pooblastilo dano, in opustitev navedbe nasprotne stranke, ne predstavljata tako hude pomanjkljivosti, da bi bil upravičen sklep, da je pooblastilo neveljavno oziroma neupoštevno in da bi bilo zato treba šteti, da ga sploh ni bilo. Sodna praksa ne vztraja pri zahtevi, da mora biti iz pooblastila vsaj okvirno razvidno, za katero zadevo oziroma za kateri spor je bilo dano, teorija pa taki rešitvi ne nasprotuje.

Zamudna sodba temelji na absolutni domnevi, da tožena stranka priznava tiste navedbe tožeče stranke, na katere je oprt tožbeni zahtevek; je izraz afirmativne litiskontestacije. Nujna procesna predpostavka za izdajo zamudne sodbe je namreč (tudi) opustitev odgovora na tožbo, ta opustitev pa se šteje za specifičen način disponiranja tožene stranke, ki se nanaša (le) na spodnjo premiso.

Izrek

Revizija zoper sklep se zavrže. Revizija zoper sodbo se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženo stranko z zamudno sodbo zavezalo, da mora tožniku plačati 71.012,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 10. 10. 2008 do plačila. Ugotovilo je, da je tožena stranka na tožbo odgovorila po izteku 30-dnevnega zakonskega roka, zato odgovora na tožbo ni upoštevalo. Nato je presodilo, da je tožba sklepčna in da priloženi ji dokazi ne nasprotujejo tožbenim trditvam, s čimer so se izpolnili pogoji za izdajo zamudne sodbe po določbah 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pred tem je sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, to je v stanje pred zamudo roka za vložitev odgovora na tožbo, postal pravnomočen.

2. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in zamudno sodbo potrdilo.

3. Tožena stranka je vložila revizijo tako zoper sodbo, s katero je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zoper zamudno sodbo, kot zoper sklep, s katerim je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, in sicer „iz vseh revizijskih razlogov, posebej zaradi napačne uporabe materialnega prava“. Bistvene revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo Vrhovno sodišče nanje odgovorilo.

4. Tožnik na vročeno mu revizijo ni odgovoril. 5. Revizija zoper sklep ni dovoljena.

6. Tožena stranka uveljavlja, da je zaključek o nepravočasnosti vložitve odgovora na tožbo napačen. Pojasnjuje, da do zamude ni prišlo zaradi njene pasivnosti, pač pa zaradi spleta nesrečnih okoliščin. Meni, da bi bilo pravilno, če bi se pravna varnost umaknila pravičnosti, ta pa bi bila dosežena, če bi imela tožena stranka pravico do kakovostnega sodnega odločanja, torej če bi v poštenem postopku lahko pričakovala pravično sodno odločbo. Upoštevati bi bilo treba, da so bili razlogi za zamudo izven njene sfere, zato bi bilo treba v konkretnem primeru pogoje za izdajo zamudne sodbe razlagati restriktivno. Opisuje okoliščine, v katerih ji je bila tožba vročena in zaradi katerih je bil rok za odgovor zamujen.

7. Revizija je po določbi prvega odstavka 384. člena ZPP dovoljena le zoper tiste sklepe, s katerimi se postopek pravnomočno konča. Skladno s to določbo je postopek s sklepom pravnomočno končan, če ima odločitev za posledico pravnomočno končanje postopka o tožbenem zahtevku.(1) V postopku po predlogu za vrnitev v prejšnje stanje se ne odloča o glavni stvari (o tožbenem zahtevku je bilo namreč odločeno z zamudno sodbo), pač pa le o utemeljenosti tega predloga, torej o vprašanju, ali je bila zamuda procesnega roka opravičljiva ali ne.(2) Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da sklep pritožbenega sodišča o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni odločba, s katero bi se postopek pravnomočno končal.(3)

8. Nedovoljeno revizijo zoper sklep je Vrhovno sodišče zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP).

9. Revizija zoper sodbo ni utemeljena.

10. Tožena stranka uveljavlja absolutno bistveno procesno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da pooblaščenec tožnika v času vložitve tožbe ni imel pooblastila; po določbi tretjega odstavka 76. člena Obligacijskega zakonika se pooblaščenec ne sme spustiti v spor brez posebne pooblastitve za vsak posamezen primer, tožnik pa je tožbi priložil le pooblastilo, ki ne vsebuje navedbe, na kakšen predmet se nanaša in tudi ne, proti komu naj pooblaščenec pooblastitelja sploh zastopa; tako pooblastilo je nepopolno, zato je tudi tožba nepopolna in bi jo moralo sodišče po določbi drugega odstavka 108. člena ZPP zavreči. 11. Očitek procesne kršitve iz prejšnje točke obrazložitve te odločbe je neutemeljen. Pooblastilo, ki ga je tožbi priložil tožnikov pooblaščenec, je tipsko (na vnaprej natisnjenem formularju) in splošno; izpolnjena je rubrika z navedbo pooblaščenca, čemur sledi formularni zapis, da ta zastopa pooblastitelja pred sodnimi in upravnimi organi ter družbenimi in gospodarskimi organizacijami, rubrika, namenjena navedbi konkretnega razmerja, na katero se pooblastilo nanaša (… „zlasti velja za zastopanje v naslednji zadevi: ...“) pa je ostala neizpolnjena. Temu sledi formularni zapis pooblaščenčevih upravičenj na podlagi pooblastila, pooblastilo pa se zaključi z navedbo kraja (Žalec) in datuma (6. 4. 2009) pooblastitve ter navedbo imena in priimka pooblastitelja in njegov lastnoročni podpis.

12. Obstoj veljavnega pooblastila je procesna predpostavka, na katero sodišče ves čas postopka pazi po uradni dolžnosti. Kršitev pravila o obstoju veljavnega pooblastila je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opustitev predložitve pooblastila za vložitev tožbe torej lahko privede do zavrženja tožbe, če obravnavana procesna pomanjkljivost ni sanirana. V konkretnem primeru opustitev navedbe vrste spora, za katerega je bilo pooblastilo dano, in opustitev navedbe nasprotne stranke, ne predstavljata tako hude pomanjkljivosti, da bi bil upravičen sklep, da je pooblastilo neveljavno oziroma neupoštevno in da bi bilo zato treba šteti, da ga sploh ni bilo. Sodna praksa ne vztraja pri zahtevi, da mora biti iz pooblastila vsaj okvirno razvidno, za katero zadevo oziroma za kateri spor je bilo dano, teorija pa taki rešitvi ne nasprotuje.(4)

13. Tožena stranka nadalje uveljavlja, da je bila tožba nesklepčna, ker utemeljenost zahtevka ne izhaja iz tožbenih trditev. Pojasnjuje, da tožba najprej naniza dela, ki jih je tožnik toženi stranki plačal, ter dela, pri katerih so bile zagrešene nepravilnosti ali so ostala neizvedena, čemur sledi navedba, da znaša vrednost del, potrebnih za sanacijo napak, najmanj 71.012,65 EUR, kar je specificirano v 41 postavkah rubrike „opis del“. Pri tem pa ni mogoče razbrati, pod katero postavko iz rubrike „gradbeni element“ je mogoče uvrstiti katero od navedenih 41 postavk, in tudi ne, ali se vse nanašajo na stroške odprave napak oziroma pomanjkljivosti, ali morda ta okvir tudi presegajo.

14. Takšna revizijska graja je zgrešena. Tožbo je treba obravnavati kot celoto. V konkretnem primeru je tožnik v tožbi navedel, da je kot investitor gradnje stanovanjske hiše s toženo stranko kot izvajalko sklenil gradbeno pogodbo za izgradnjo objekta do tretje gradbene faze z izvedbo ostrešja in podeskanje ostrešja, ter da sta na to pravdni stranki pogodbeno razmerje razširili še na gradbeno – obrtniška dela, ki jih našteje. Nadaljuje, da je za vsa gradbena in obrtniška dela toženi stranki plačal 347.456,00 EUR, na objektu pa so se pokazale številne napake in nepravilnosti, o katerih sta oktobra 2008 izvedensko mnenje pripravila dva izvedenca, da je tožnik na podlagi teh mnenj od tožene stranke zahteval odpravo napak, vendar neuspešno, saj je tožena stranka z objekta pobegnila in tožniku ni niti vrnila ključev. Nato zapiše, da je tožnik upravičen terjati plačilo vrednosti potrebnih sanacijskih del oziroma del v zvezi z dokončanje plačanih, a neopravljenih del oziroma znižanje dogovorjene in že plačane cene, kar hkrati predstavlja odškodnino za manjvrednost objekta zaradi vseh napak. Za tem poda specifikacijo vseh napak, oceno stroškov, potrebnih za njihovo odpravo v skupnem znesku 71.012,65 EUR, ter specifikacijo v dveh tabelah, povzetih iz obeh predpravdnih mnenj izvedencev. Zaključi s tezo, da prej navedeni znesek predstavlja manjvrednost objekta zaradi napak, ter da je za ta znesek tožnik upravičen zaradi znižanja cene in zato, ker prav ta znesek predstavlja njegovo škodo.

15. Sodišči prve in druge stopnje sta zahtevek obravnavali po odškodninski podlagi. Revizija temu ne nasprotuje. Njen ključen argument je, da so prej omenjene tabele nepreverljive. Temu pa po presoji Vrhovnega sodišča ni tako: tabeli se dopolnjujeta; v rubriki „gradbeni elementi“ so navedeni deli oziroma elementi zgradbe, obremenjeni z napakami (na primer estrihi, nosilni in predelni zidovi, stopnice, terasa, strešna kritina …), v rubriki „opis del“ pa so opisana dela, potrebna za sanacijo, ter specificirana po količini in po ceni, pri čemer je seštevek cen za posamezna sanacijska dela enak vtoževanemu znesku. Ključno pa je, da poskuša tožena stranka s trditvami o nepreverljivosti tabel ovreči tožbene trditve o višini tožnikove škode – da torej posega na polje dejanskega stanja, kar je v nasprotju z bistvom instituta zamudne sodbe, ki temelji na absolutni domnevi, da tožena stranka priznava tiste navedbe tožeče stranke, na katere je oprt tožbeni zahtevek; je izraz afirmativne litiskontestacije.(5) Nujna procesna predpostavka za izdajo zamudne sodbe je namreč (tudi) opustitev odgovora na tožbo, ta opustitev pa se šteje za specifičen način disponiranja tožene stranke, ki se nanaša (le) na spodnjo premiso.(6)

16. Tožena stranka trdi še, da dokazi nasprotujejo tožbenim trditvam; pojasnjuje, da gre za specifično gradbeno dokumentacijo, za razumevanje katere je potrebno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga in torej ne more odločiti, da je utemeljenost zahtevka dokazana. Predpravdnega mnenja ni mogoče šteti za dokaz z izvedencem, izvedenca pa tudi nista mogla videti vsega, kar sta v svojih mnenjih opisala.

17. Tudi ta očitek je neutemeljen. Katerim od tožbi priloženih dokazov naj bi nasprotoval tožbenim trditvam (in katerim) revizija ne pojasni. Vprašanje, ali so vse dejanske trditve podprte z dokazi, predpostavko za izdajo zamudne sodbe iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP presega: ovira za izdajo zamudne sodbe je podana, če so v sodbi zatrjevana dejstva v nasprotju z v tožbi predloženimi dokazi ali s splošno znanimi dejstvi, ne zahteva pa se, da bi morala tožeča stranka predložiti dokaze k vsem trditvam o dejstvih. Zato je nepomembno, da predpravdnega izvedenskega mnenja (če o tem ni soglasja pravdnih strank) v dokaznem postopku (ki v primeru izdaje zamudne sodbe odpade) ni mogoče upoštevati kot dokaz.

18. Neutemeljeno revizijo zoper sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej na primer sklep II Ips 180/2010. Op. št. (2): Ibidem.

Op. št. (3): Tako med drugimi odločbe II Ips 180/2010, III Ips 163/2006, II Ips 276/2003, II Ips 611/2007, II DoR 83/2013, II Ips 104/2010, II Ips 81/2009, II Ips 292/2009, II Ips 240/2011 in druge.

Op. št. (4): Primerjaj Galič, A. v Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, prva knjiga, stran 403. Op. št. (5): Primerjaj Zobec, J. v Ude, L., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, tretja knjiga, stran 91. Op. št. (6): Ibidem.