Jedro

Brezplačna naklonitev premoženjske koristi je lahko pogojena z različnimi motivi oziroma nagibi. Nagib pri darilni pogodbi je lahko zato tako pomemben, da brez njega do darila ne bi prišlo, kar pomeni, da postane nagib del pravne podlage darilne pogodbe. Če pa pravna podlaga zaradi pozneje nastalih okoliščin odpade, posel s tem preneha veljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan vrniti tožnikoma darilo, ki ga je prejel kot obdarjenec na podlagi darilne pogodbe, sklenjene 6. 11. 1985 s tožnico F.P. in F.P., umrlem 29. 4. 1994, kot darovalcema, in sicer prvi tožnici 1/24 in drugemu tožniku 1/24 nepremičnin parc. št. 1047/1 in 1047/2, oboje k.o. x. – naselje ID znak: ... in ID znak: …., zaradi česar je toženec dolžan izstaviti tožnikoma zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri njemu solastnem deležu do 1/12 navedenih nepremičnin dovolila vknjižba lastninske pravice v korist tožnikov: F.P. do 1/24 in I.P. do 1/24, sicer bo takšno listino nadomestila sodba. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnikoma plačati 1.925,70 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče pri izdaji sodbe zmotno uporabilo 39. člen Obligacijskega zakonika in 51. člen Zakona o obligacijskih razmerjih in je povsem protispisen zaključek sodišča, da darilna pogodba z dne 6. 11. 1985 nima dopustne podlage oziroma, da je ta podlaga kasneje odpadla. Glede ugotovitve ničnosti pravnega posla je potrebno postaviti samostojen tožbeni zahtevek, saj v tem primeru ne gre za predhodno pravno vprašanje glede na postavljeni tožbeni zahtevek, ki je po svoji naravi kondikcijski zahtevek. Darilna pogodba je še vedno v veljavi ter ta pravni posel pravno učinkuje, saj s sodbo ni bilo odločeno, da je darilna pogodba nična. Razlogi sodbe so med seboj nasprotujoči, zaključki sodišča protispisni, sodbe ni mogoče vsebinsko preizkusiti. Tožeča stranka za vodenje tega pravdnega postopka nima pravnega interesa, ker je bil napotitveni sklep v celoti razveljavljen. Sporna je tudi aktivna pravna legitimacija za drugega tožnika, ki je zgolj dedič po pok. F.P., pri čemer ga dedovanje ne legitimira, da bi za nazaj lahko posegel v pravne posle, ki jih je sklenil zapustnik F.P.. Sodišče bi moralo v zvezi z vprašanjem veljavnosti darilne pogodbe uporabiti pravna pravila ODZ, ki so bila v veljavi v času sklenitve darilne pogodbe. Predmet podaritve in namen, motiv oziroma nagib podaritve je v tem, da obdarjenca v mansardi stanovanjske hiše izdelata stanovanje, kar sta tudi naredila. Toženec je na podstrešnem mansardnem stanovanju pridobil lastninsko pravico na podlagi samega zakona, to je na podlagi gradnje z ustvaritvijo nove stvari, na podlagi priposestvovanja, ker je to nepremičnino imel v lasti in posesti od 6. 11. 1985 in na podlagi pridobitve skupnega premoženja. Zaradi pridobljene izvirne (originarne) stvarne - lastninske pravice na nepremičnini ni možno zahtevati vračila darila. Namen darilne pogodbe, ki je bila sklenjena zaradi tega, da bosta obdarjenca naredila mansardno stanovanje, je bil izpolnjen ter podlaga pogodbe ni nikoli odpadla. Obstoj zakonske zveze ni bil nikoli podlaga ali namen darilne pogodbe. V kolikor bi bili v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za preklic darilne pogodbe, je zakonski rok za preklic darila že zamujen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba trdi, da so si razlogi izpodbijane sodbe med seboj nasprotujoči, da so ugotovitve in zaključki sodbe protispisni ter da sodbe ni možno vsebinsko preizkušati, kar pa ne drži in so v tej smeri pritožbeni očitki o kršitvi pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP brez argumentov. Pritožbeno sodišče samo tudi ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeni očitki v tej smeri se namreč nanašajo zgolj na zmotno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na sledeča dejstva, ki med strankama v pretežnem delu niso sporna: prva tožnica in njen pokojni mož, katerega edini dedič je drugi tožnik, sta kot darovalca sklenila s tožencem (zetom) in hčerko K.P. 6. 11. 1985 darilno pogodbo, katere predmet je takrat bila 1/6 idealnega dela stanovanjske hiše na naslovu G. (v naravi mansarda); darilno pogodbo sta sklenila zato, da bi si toženec in hčerka na podstrešju družinske stanovanjske hiše uredila stanovanje zaradi skupnega življenja v zakonski skupnosti ter da bi si v ta namen pridobila tudi kredit; zakonska zveza med tožencem in hčerko darovalcev je bila razvezana s sodbo 9. 7. 2007. 6. Materialnopravno podlago svojega zahtevka je tožeča stranka jasno opredelila že v tožbi in tudi kasneje utemeljevala tožbeni zahtevek s tem, da je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe s tožencem zgolj sklenjena zakonska zveza s hčerko tožnice in pok. moža ter da je zaradi kasnejše razveze zakonske zveze odpadla podlaga pravnega posla, zaradi česar zahtevata vrnitev darila.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo pri opredelitvi vsebine in podlage darilne pogodbe. Tako je tudi stališče sodne prakse (npr. II Ips 546/92, II Ips 611/2000, II Ips 371/2007 ter pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22. 12. 1987). Ta je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi v korist obdarjenca. Namen darovalčeve izpolnitve je povečanje koristi druge stranke brez kakršnekoli nasprotne koristi oziroma brez plačila za naklonitev. Vendar je tudi pri takšnem poslu pomemben vzrok oziroma razlog, zaradi katerega je nastal darilni namen (40. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Brezplačna naklonitev premoženjske koristi je lahko pogojena z različnimi motivi oziroma nagibi. Nagib pri darilni pogodbi je lahko zato tako pomemben, da brez njega do darila ne bi prišlo, kar pomeni, da postane nagib del pravne podlage darilne pogodbe. Če pa pravna podlaga zaradi pozneje nastalih okoliščin odpade (39. člen OZ), posel s tem preneha veljati. Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oziroma sta to dolžni vrniti (190. člen OZ). Temelj obveznosti toženca na vrnitev darila je torej na odpadli pravni podlagi darila, ki ga je prejel od prve tožnice ter pravnega prednika drugega tožnika.

8. Pritožnik zatrjuje, da obstoj zakonske zveze med njim in hčerko darovalcev nikoli ni bil podlaga ali namen darilne pogodbe, ampak je bila ta sklenjena zaradi tega, da bosta obdarjenca uredila mansardno stanovanje v podarjeni nepremičnini ter si v tem solastniškem deležu ustvarila skupno premoženje. Tudi navedeno ne omaje pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča, ki ga je oprlo na izpovedi pravdnih strank in priče K.K., da sta tast in tašča s tožencem sklenila darilno pogodbo zgolj zaradi obstoja življenjske in zakonske skupnosti s njuno hčerko ter njunega skupnega življenja, kar je tudi logično in življenjsko, ne pa zaradi kakšnega drugega namena. Pritožba nadalje nima prav glede očitka, da bi morala tožeča stranka poleg zahtevka na vrnitev darila, postaviti še tožbeni zahtevek glede veljavnosti pravnega posla. Ker je podlaga darilne pogodbe odpadla kasneje (z razvezo zakonske zveze), imata tožnika pravico zahtevati le vrnitev darila. Tožnika nista uveljavljala preklica darila zaradi nehvaležnosti oziroma drugih razlogov (539. - 544. člen OZ), zato so v sodbi pravilno zavrnjeni očitki o zamujenem roku za preklic darila po 543. členu OZ. Nima prav pritožba, ko sodbi očita pomanjkanje pravnega interesa za vložitev tožbe, o čemer že sodba vsebuje pravilne razloge in jih zato pritožbeno sodišče ne ponavlja. Enako velja glede ugovora, da bi morala biti v pravdo vključena toženčeva razvezana žena kot ena izmed pogodbenic darilne pogodbe ter ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije za drugega tožnika, češ da ni bil pogodbena stranka. Kar se tiče pritožbenih trditev o tem, da je pritožnik skupaj z ženo na nepremičnini pridobil solastninsko pravico na podlagi samega zakona, to je na podlagi gradnje z ustvaritvijo nove stvari, ker je izdelal podstrešno mansardno stanovanje, pa gre za nova dejstva, ki jih pritožnik v postopku ni zatrjeval, torej za pritožbeno novoto, ki ni dopustna glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP. Toženec je med ostalim res trdil, da je na spornem solastninskem deležu nepremičnine pridobil lastninsko pravico po samem zakonu na podlagi priposestvovanja, vendar je sodišče prve stopnje tudi ta ugovor zavrnilo, ker je pravilno ugotovilo, da toženec ni izpolnil zakonskih pogojev za priposestvovanje.

9. Iz navedenih razlogov je treba toženčevo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).