Jedro

Tožnik ni upravičenec, ki bi izpolnil pogoje po 4. odst. 2. čl. ZPIZVZ, ker je 18. 10. 1991 izpolnjeval tako starostni pogoj kot pogoj pokojninske dobe za pridobitev pravice do predčasne pokojnine (torej mu na dan 18. 10. 1991 ni manjkalo največ 5 let starosti oz. pokojninske dobe za pridobitev pokojnine po vojaških predpisih). Ker je bil na omenjeni dan (18. 10. 1991) že uživalec pravice, ni pomembno, ali in koliko časa je tožnik priznano predčasno pokojnino nato dejansko užival, njegova zahteva za priznanje in izplačilo pokojnine za nazaj od 1. 1. 1992 (ko pokojnine ni prejemal, razen za čas, ko je bil vključen v obvezno zavarovanje) pa je bila utemeljeno zavrnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo primarni tožnikov zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 19. 3. 2007 in št. ... z dne 21. 11. 2007 ter, da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine za obdobje od 1. 1. 1992 do 31. 8. 1995 z izjemo obdobja od 15. 6. 1994 do 14. 10. 1994 in od 3. 4. 1995 do 31. 8. 1995 ter da je tožena stranka tožniku zapadle zneske pokojnine dolžna izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve zahtevka. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da se omenjeni odločbi odpravita in zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik ter predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku (primarnemu ali podrednemu) ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, s katerimi je utemeljeval, da na priznanje pravice ne more vplivati različna ureditev v 4. in 5. odstavku 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev. Ne glede na uporabo posamezne določbe, kot podlage za priznanje pravice, je v tožnikovem primeru pogoj izpolnjen, ker je državljan Republike Slovenije, pravica se pridobi po splošnih in ne po vojaških predpisih, zavarovalna doba, dopolnjena po vojaških predpisih pa se upošteva kot zavarovalna doba pri toženi stranki. Razlika je le v tem, da 4. odstavek 2. člena ZPIZVZ obravnava državljana Republike Slovenije, bivšega vojaškega zavarovanca, ki ni bil zaposlen in tudi ne zavarovan pri ZPIZ ter je že s tem dopolnil pogoje za starostno upokojitev, 5. odstavek 2. člena pa se nanaša na državljana Republike Slovenije, enako bivšega vojaškega zavarovanca, ki je bil zaposlen, kot je tožnikov primer. Izpolnjevanje pogojev po 5. odstavku 2. člena ZPIZVZ ne pomeni, da oseba istočasno ne izpolnjuje tudi pogojev po 4. odstavku. Po določbi 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ je vsem navedenim zavarovancem potrebno priznati pravico do izplačila pokojnine za nazaj največ od 18. 10. 1991 dalje. To sledi iz besedila omenjene določbe, po kateri se upravičencu na njegovo zahtevo prizna in izplača pokojnina za nazaj od dneva izpolnitve pogojev, če ni bil zavarovan, oz. od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju aktivne vojaške službe ali zavarovanja pri zavodu. Sama navedba prenehanja zavarovanja pri zavodu pomeni, da 2. odstavek 15. člena ZPIZVZ vključuje tudi upravičence, na katere se nanaša 5. odstavek 2. člena.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, na katere na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je tožena stranka tožniku z več odločbami, nazadnje z odločbo Območne enote ... št. ... z dne 28. 9. 1999 priznala pravico do starostne pokojnine, pri čemer je upoštevala skupno pokojninsko dobo 40 let in 4 dni, od česar je tožnik 38 let 7 mesecev in 5 dni dopolnil v zavarovanju kot aktivna vojaška oseba, obdobje od 1. 4. 1994 do 31. 8. 1995 pa kot obdobje prostovoljnega zavarovanja in obveznega zavarovanja zaradi delovnega razmerja, sklenjenega pri delodajalcu v Republiki Sloveniji.

Navedene odločbe tožnik ni izpodbijal in je v smislu 1. odstavka 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) postala pravnomočna.

Tožnik na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ-A, Ur. l. RS, št. 118/2006) zahteva, da mu tožena stranka prizna in izplača starostno pokojnino za nazaj, od 1. 1. 1992 do 31. 8. 1995 z izjemo obdobij, ko je bil zaposlen in s tem obvezno zavarovan. ZPIZVZ-A v 1. členu določa, da se upravičencu, ki je pridobil državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92, 13/94 in 96/02) na njegovo zahtevo starostna, predčasna, invalidska oz. vdovska ali družinska pokojnina, za katero je izpolnil pogoje iz 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ, prizna in izplača za nazaj od dneva izpolnitve pogojev, če ni bil zavarovan oz. od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju aktivne vojaške službe oz. zavarovanja pri zavodu, vendar največ od 18. oktobra 1991 dalje. Pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine se upravičencu izplačajo v zneskih, ki bi jih prejel, če bi mu bili sproti izplačani v mesecih, za katere se izplačajo. Ni sporno, da je bil tožnik potem, ko je bil 30. septembra 1991 s sklepom komandanta vojaške pošte z dne 21. 8. 1991 razrešen aktivne vojaške službe, od 1. 10. 1991 s sklepom Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev št. ... z dne 13. 12. 1991 predčasno upokojen in je od navedenega dne tudi pridobil pravico do predčasne starostne pokojnine. Tožnik torej ne izpolnjuje pogoja, določenega v ZPIZVZ-A, ker za starostno oz. predčasno pokojnino tudi ni izpolnil pogoja iz 4. odstavka 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami). Upravičenci po navedeni določbi so državljani Republike Slovenije, kar je tožnik nesporno bil, ki jim je 18. oktobra 1991 manjkalo največ 5 let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih. Tega slednjega pogoja pa tožnik ne izpolnjuje, ker je 18. oktobra 1991 izpolnjeval tako starostni pogoj kot pogoj pokojninske dobe, saj mu je tedanji Zavod za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev pravico do predčasne pokojnine priznal že od 1. 10. 1991, na kritični datum 18. 10. 1991 je bil torej uživalec pravice in ga zato ni mogoče uvrstiti med upravičence, ne katere se nanaša določba dopolnjenega 15. člena ZPIZVZ. Nepomembno je, ali in koliko časa je tožnik priznano predčasno starostno pokojnino nato pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev nekdanje SFRJ tudi dejansko užival. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta neutemeljeno zahtevo za priznanje in izplačilo pokojnine za nazaj od 1. 1. 1992 utemeljeno zavrnila. Neutemeljeno pritožbo je zato sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.