Jedro

sodba, ki se glasi na med postopkom umrlo osebo, lahko postane materialno pravnomočna in kot taka zavezuje dediče. Zavrženje ali zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke, ki je imela pooblaščenca, pa je med postopkom umrla, ne predstavlja kršitve materialnih ali procesnih predpisov.

Vprašanje pravočasnosti izbrisne tožbe je načeloma treba presojati po predpisih, ki veljajo v času oprave izpodbijane vknjižbe.

Formalnopravne neveljavnosti vpisa že po naravi stvari ni mogoče uveljavljati v pravdi (z izbrisno tožbo), pač pa le v zemljiškoknjižnem postopku (ugovor, pritožba).

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se sodba in sklepa sodišča prve stopnje potrdijo.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: O pritožbi tožeče stranke zoper sodbo in sklep P 504/2007-II z dne 16. 10. 2009

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrglo del izbrisne tožbe, ki se nanaša na ugotovitev neveljavnosti vpisa Dn. št. 8818, vloženega dne 6. 10. 1983 v zemljiškoknjižni vložek 1188, k. o. D., vpisan pod zaporedno številko 3 v listu B (I. tč. izreka), njen del, ki se nanaša na kasnejše vpise (opravljene leta 2003 oziroma 2004), pa je zavrnilo (II. tč. izreka). Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 2.147,29 EUR njenih pravdnih stroškov v 15 dneh z zamudno posledico (III. tč. izreka).

(2) Zoper navedeno odločbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj jo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem priglaša stroške. Uvodoma meni, da zavrženje dela tožbe ni utemeljeno, saj ga je sodišče zmotno oprlo na določbe Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/1995, s spremembami; od tu ZZK), ki je veljal od uveljavitve dne 16.7.1995 do dne 15.9.2003, ko je stopil v veljavo novi Zakon o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003, s spremembami; od tu ZZK-1), ki izbrisne tožbe ne omejuje z roki. Opozarja, da se konkretna izbrisna tožba nanaša na razmerje med tožečo in toženo stranko, zato je zanjo treba uporabiti § 69 v času izpodbijanega vpisa veljavnega Zakona o zemljiških knjigah (Službene novine Kraljevine Jugoslavije, št. 146/LIII307). Ta je v citirani določbi predvideval zastaralni rok, tožena stranka pa ugovora zastaranja ni podala. Prekluzivni rok je citirani predpis določal le za izbrisno tožbo zoper tretje osebe (§ 70 oziroma § 71 Zakona o zemljiških knjigah). V zvezi s tem še pripominja, da je glede na stališča Ustavnega sodišča RS utemeljeno pričakovala, da bo o njenih pravicah odločeno na podlagi zanjo ugodnejših zakonov. V nadaljevanju pritožbe ponavlja svoje prepričanje, da bi tožena stranka na podlagi Zakona o razlastitvi (Ur. l. SFRJ, št. 11/68, s spremembami) lahko pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah le proti odškodnini (1. odst. 67. čl. Zakona o razlastitvi) in le z vpisom v zemljiško knjigo, zardi česar je njena tožba lastninska. Izpostavlja še določbi 42. (očitno 43.) in 54. čl. Zakona o razlastitvi, ki izročitev razlaščene nepremičnine oziroma vknjižbo lastninske pravice na njej pogojujeta z izpolnitvijo odškodninskih obveznosti razlastitvenega upravičenca do prejšnjih lastnikov oziroma s predložitvijo odločbe o odškodnini in potrdila banke, da je odškodnina plačana. Dodaja, da je vknjižba lastninske pravice tožene stranke na razlaščeni nepremičnini zaradi neplačila odškodnine nična, posledično pa so nični tudi vsi kasnejši vpisi, ki se nanašajo na etažno lastnino. Ker etažni lastniki pri vzpostavitvi etažne lastnine niso bili udeleženi, v tej pravdi niso pasivno legitimirani; takšno lastnost imajo lahko le tisti, ki so z izpodbijano vknjižbo pridobili knjižno pravico. Poleg tega ji tožena stranka v podobnih zadevah nikoli ni ugovarjala aktivne legitimacije. Sklepno navaja, da razlogi materialnopravne neveljavnosti vpisa praviloma izhajajo iz listin, na podlagi katerih je vpis dovoljen, lahko pa temeljijo tudi na dejstvih, ki jih zemljiškoknjižno sodišče ni pooblaščeno preizkušati (ko je torej vpis sicer formalnopravno veljaven).

(3) Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožbeno sodišče je v okviru svojih dolžnosti iz 80. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP) ugotovilo, da tožnik ni več sposoben biti stranka, saj je dne 19. 10. 2008 (torej med pravdo) umrl. Situacija, ko stranka umre med postopkom, sodba pa se glasi na ime umrle osebe, po stališču sodne prakse načeloma sodi v domet absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z (ne)sposobnostjo biti stranka (11. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) (1). Tako strogo stališče v konkretnem primeru ni primerno. Ker je imel tožnik pooblaščenca, do prekinitve postopka (205. čl. ZPP) ni prišlo; postopek se nadaljuje z njegovim pooblaščencem, ki zastopa (še neznane) dediče, dokler mu ti ne prekličejo pooblastila (100. čl. ZPP). Ob tem je poudariti še, da je bil med pravdo umrli tožnik s svojim zahtevkom (in pritožbo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju) neuspešen. Pritrditi je stališču novejše sodne prakse, ki v takšnem položaju kršitev ne najde (2). Morda ni odveč izpostaviti še stališče teorije, da sodba, ki se glasi na med postopkom umrlo osebo, lahko postane materialno pravnomočna in kot taka zavezuje dediče (3). Ker pa smrt stranke predstavlja negacijo pozitivne, splošne in absolutne (prave) procesne predpostavke (4), jo je treba vselej upoštevati pri nadaljnjem teku postopka (5).

Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče tožečo stranko ustrezno označilo v uvodu te odločbe.

(6) Vprašanje pravočasnosti izbrisne tožbe je načeloma treba presojati po predpisih, ki veljajo v času oprave izpodbijane vknjižbe (6). Roki, ki jih je za izbrisno tožbo določal Zakon o zemljiških knjigah (katerega določbe so se, mimogrede, uporabljale le kot pravna pravila), niso bili zastaralni, pač pa prekluzivni. V položaju, ko se je tožba opirala na neposredna razmerja med pravdnimi strankami, je § 69 navedenega zakona res odkazoval na določbe o zastaranju, vendar le glede dolžine (sicer prekluzivnih) rokov. Enako razumevanje citiranih določb izhaja tudi iz dosedanje sodne prakse (7). V času vknjižbe, zoper katero je bil naperjen zavrženi del tožbe (leta 1983), je Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur l. SFRJ, št. 29/78, s spremembami) določal 5 letni splošni zastaralni rok, ki je torej iztekel že pred uveljavitvijo ZZK. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je doslej obravnavani del tožbenega zahtevka zavrglo (1. odst. 274. čl. ZPP). Morda velja pojasniti, da ne bi bila tožeča stranka v nič boljšem položaju, če bi sodišče sprejelo njeno tolmačenje o zastaralni naravi rokov za izbrisno tožbo. Pravilni razlogi sodišča prve stopnje, o katerih je govora v nadaljevanju (glej spodaj, tč. 7 in 8), bi namreč potemtakem narekovali zavrnitev zadevnega dela tožbe.

(7) Do pravkar obravnavane vknjižbe iz leta 1983 je prišlo na podlagi pravnomočne odločbe o razlastitvi z dne 1. 9. 1970 (A 2), kar med strankama niti ni sporno. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravico na nepremičnini pridobila na izviren način že s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, kasnejša (sedaj izpodbijana) vknjižba pa je bila zgolj deklaratornega (in ne konstitutivnega) pomena. Da bi torej tožnik izkazal materialnopravno neveljavnost vknjižbe, bi moral pravnomočno razlastitveno odločbo z ustreznimi pravnimi sredstvi izpodbiti, česar sploh ni trdil (nasprotno; nesporno je, da ta odločba nikoli ni bila odpravljena oziroma razveljavljena). Zaradi učinkov pravnomočnosti in načela prirejenosti postopkov (13. čl. ZPP) so torej (pri)tožbena izvajanja o še neplačani odškodnini povsem brez pomena.

(8) Ne glede na povedano pa se je do morebitne utemeljenosti tovrstnih izvajanj (poleg sodišča prve stopnje) dodatno opredelilo tudi pritožbeno sodišče. Upravnih aktov (kar razlastitvena odločba je) namreč kljub njihovi pravnomočnosti pravdno sodišče ni dolžno upoštevati, če so obremenjeni z nekaterimi najhujšimi napakami (8). Vendar gre pritrditi stališču, da morebitno neplačilo odškodnine prejšnjemu lastniku (tožeči stranki) ne vpliva na materialnopravno veljavnost same razlastitve; plačilo odškodnine je posledica in ne pogoj odločbe o razlastitvi, kot to zmotno skuša prikazati tožeča stranka. Tudi iz besedila določb Zakona o razlastitvi, na katere opozarja, ni utemeljeno sklepati drugače (9). Res pa je, da je sama oprava vknjižbe (in torej ne njena materialnopravna podlaga) pogojena s predložitvijo določenih listin s strani upravičenca, med drugim tudi odločbe o odškodnini in potrdila banke, da je izpolnil svoje obveznosti glede poravnave odškodnine za razlaščeno nepremičnino (54. čl. Zakona o razlastitvi). Če tožena stranka (oziroma njena pravna prednica) teh listin predlogu za vknjižbo ni predložila, je šlo za vpis, ki je bil obremenjen zgolj s formalnimi napakami, na katere bi moralo paziti zemljiškoknjižno sodišče. Tovrstnih kršitev pa že po naravi stvari ni mogoče uveljavljati v pravdi (z izbrisno tožbo), pač pa le v zemljiškoknjižnem postopku (ugovor, pritožba).

(9) Neveljavnost vseh nadaljnjih, v času po uveljavitvi ZZK-1 izvršenih vpisov, je tožeča stranka utemeljevala izključno z neveljavnostjo doslej obravnavanega vpisa iz leta 1983. Ker ga (tako formalno kot vsebinsko) ni uspela izpodbiti, je posledično tudi na nadaljnje vpise nanašajoč se del tožbenega zahtevka nujno neuspešen. Pritožbeno sodišče se na tem mestu pridružuje prav tako utemeljenim dodatnim razlogom, s katerimi je zavrnitev preostalega dela tožbe utemeljilo sodišče prve stopnje. Gre predvsem za pravilne ugotovitve, da je bila na parceli, nastali iz razlaščene nepremičnine, vzpostavljena etažna lastnina, etažni lastniki pa so svojo lastninsko pravico pridobili na podlagi kupoprodajnih pogodb in z vpisom v zemljiško knjigo. Iz zemljiškoknjižnega izpiska jasno izhaja, da so kot nadaljnji vpisi izpodbijane prav vknjižbe pridobitve lastninske pravice posameznih etažnih lastnikov, zato bi morala tožeča stranka tožbo naperiti tudi zoper njih (10). Uspešnost tega dela tožbe onemogoča tudi (neizpodbijana) ugotovitev sodišča, da so bili ti etažni lastniki dobroverni, saj izbrisna tožba zoper takšne osebe ni dovoljena (3. odst. 244. čl. ZZK-1, ki ga je treba uporabiti za tu obravnavani del tožbenega zahtevka).

(10) Ob odsotnosti drugih očitkov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker ocenjuje, da sta tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, ju je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(11) Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Po določbi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP nosi stroške pritožbenega postopka tožeča stranka sama, saj s pritožbo ni uspela.

O pritožbi tožene stranke zoper sklep P 504/2007-II z dne 28. 12. 2009

(12) Tožena stranka je 10. 12. 2009 vložila predlog za popravo sodbe, saj je tožnik dne 19. 10. 2008 umrl. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ta predlog zavrnilo. Pojasnilo je, da zatrjevane napake niso napake pri pisni izdelavi sodbe oziroma pri sestavljanju prepisa sodbe, zato jih po zaključku postopka ni mogoče odpraviti s popravo sodbe, pač pa s pritožbo.

(13) Zoper navedeni sklep se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Stroškov ne priglaša. Kot nesporno izpostavlja okoliščino smrti tožnika in teka zapuščinskega postopka po njem. Načeloma pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da institut poprave sodbe ni namenjen njenemu vsebinskemu spreminjanju, a hkrati opozarja na absurdnost nastale situacije. Sprašuje se, ali je dedič sploh pripravljen vstopiti v procesno razmerje, in še, ali je imel pooblaščenec pokojnega tožnika pooblastilo za vodenje postopka, če dedič ni želel postati dedič.

(14) Na pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

(15) Pritožba ni utemeljena.

(16) Pojasnjeno je že bilo, da sodba, ki se glasi na med pravdo umrlo stranko, praviloma pomeni t. im. absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kot takšno pa jo je mogoče sanirati le v pritožbenem postopku ali z izrednimi pravnimi sredstvi. Šele ob reševanju pritožbe tožeče stranke zoper odločbo o glavni stvari se je izkazalo, da je tožeča stranka, ki je imela pooblaščenca, s svojim zahtevkom pravnomočno propadla, zaradi česar kršitev ni podana, pritožbeno sodišče pa je smrt stranke lahko ustrezno upoštevalo v uvodu svoje odločbe, ne da bi bilo treba odločbo sodišča prve stopnje razveljaviti (glej zgoraj, tč. 5). Vse do odločitve o pritožbi je bila torej (usoda zahtevka, s tem pa tudi) možnost odprave obravnavane pomanjkljivosti negotova, zato je bil predlog za popravo sodbe pravilno zavrnjen.

(17) Pritožbeno sodišče tudi v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP) ni našlo drugih razlogov v škodo izpodbijanega sklepa, zato ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. točka 365. čl. ZPP).

(18) Izrek o stroških tožene stranke je odpadel, saj jih le-ta ni priglasila.

(1) Galič v: Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 324, tč. 16. (2) VSS sodba II Ips 655/2001 z dne 17. 10. 2002. (3) Op. 1, str. 325, tč. 18. (4) Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 97. (5) Op. 1, str. 349, tč. 4. (6) Primerjaj sodbo VSS II Ips 225/2000 z dne 26. 10. 2000 ter VSK sklep Cp 579/2008 z dne 7. 4. 2009. (7) Takšno stališče je npr. izrecno izraženo v sklepu VSM I Cp 1048/2008 z dne 17. 6. 2008, smiselno pa tudi v sodbi VSS II Ips 385/2002 z dne 22. 5. 2003. (8) Rijavec v: Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 133, tč. 43. (9) Primerjaj še odločbo VSM Gž 912/77 z dne 10. 3. 1978 (Informator 21. 3. 1979, št. 2612, str. 5).

(10) Zgolj pri podvložkih 3063/72-75 je kot lastnica še vedno vknjižena tožena stranka, a je zahtevek v tem delu neutemeljen že iz doslej navedenih razlogov (glej zgoraj, tč. 7-9).