Jedro

Ne gre zgolj za sklepanje o tem, da je bil kriminalist C.K. udeležen pri odklopu električnega kabla, kot navaja pritožnica, pač pa za povsem določno trditev o storitvi kaznivega dejanja.

Obdolženka policistu sploh ni očitala dejanja, ki bi ga bilo moč po vsebini opredeliti kot zlorabo uradnega položaja, saj ni navedla v čem naj bi policist svoj uradni položaj sploh zlorabil zato, da bi drugemu morebiti pridobil kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejal škodo. Obdolženka je policistu očitala le ravnanje pri zbiranju obvestil in bi zato njene navedbe, kolikor so se nanašale na delo policista, bilo po vsebini šteti kot pritožbo zoper delo policista, kar je predmet posameznega postopka po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije. Ker obdolženka policistu G. ni očitala storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa je jasno, da s tem tudi ni mogla storiti kaznivo dejanje krive ovadbe in je zato tak očitek v obtožnem predlogu, ostal nedokazan.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolžene V.G. se deloma ugodi in izpodbijana sodba pod točko II, glede enotne kazni in stroškov postopka, spremeni tako, da se: - obdolženko po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe da je, drugega naznanila, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, čeprav je vedela, da ga ni storil, s tem, da je v K. dne 10.4.2009 v Službi direktorja Policijske uprave in dne 15.4.2009 v prostorih Policijske postaje na zapisnik podala kazensko ovadbo oziroma predlog za pregon zoper policista, ki se je 8.4.2009 v S. pripeljal z intervencijskim vozilom, naknadno identificiranega kot K.G., ki se je s K. še pred prihodom na kraj dogovoril, da ne bo ukrepal, in je na kraju vzel le njene podatke, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, čeprav je vedela, da je ukrepal in na kraju zbral obvestila tudi od ostalih prisotnih in K.M., pregledal dokumentacijo R.V. in ji nato tudi pojasnil, da z izkopavanjem ne more nadaljevati, saj nima vseh soglasij ter jo napotil, naj v primeru nesoglasij lastnike zasebno toži, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1; Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njene zagovornice, proračun; - enotna kazen v pogojni obsodbi ne določi, - v ostalem pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obdolženo V.G. spoznalo za krivo storitve dveh kaznivih dejanj krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 in ji na podlagi 57. in 58. člena istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po prvem odstavku 283. člena KZ-1 za vsako kaznivo dejanje določilo kazen tri mesece zapora, nato pa na podlagi 53. člena KZ-1, enotno kazen v trajanju petih mesecev zapora, ki pa se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje obdolženkina zagovornica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, stroške postopka pa naloži v breme proračuna.

3. Pritožba je deloma utemeljena.

4. Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obeh kaznivih dejanj pravilno ugotovilo ter pri dejanju pod točko I tudi pravilno zaključilo, da so v ravnanju obdolženke izpolnjeni vsi zakonski znaki očitanega ji kaznivega dejanja, medtem, ko je pravni zaključek o obstoju enakega kaznivega dejanja pod točko II, iz razlogov, kot bodo spodaj navedeni, zmoten.

Glede kaznivega dejanja pod točko I:

5. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z obširnimi in prepričljivimi razlogi izpodbijane sodbe. Na podlagi vsebine kazenske ovadbe in kritične presoje obdolženkinega zagovora ter izpovedb v dogodek vpletenih prič, je namreč sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obdolženka ob podaji kazenskih ovadb vedela, da C.K. ni prerezal električnega kabla. Vseh ugotovitev sodišča sedaj ni potrebno ponavljati, pač pa le pojasniti, da je za presojo obravnavanega kaznivega dejanja pomembno to, kar je obdoženka kot ovaditeljica navedla v konkretni ovadbi oz. predlogu za pregon, in ne, kaj je pri posameznih navedbah imela v mislih, kot to sedaj naknadno razlaga njena zagovornica. Sicer drži, da se je sodna praksa tudi v primerih, na katere se pritožnica sklicuje, že izrekla, da kaznivo dejanje krive ovadbe ni podano, kadar se ovadba nanaša na dogodek, ki se je v resnici pripetil in da nestrinjanje z nekim uradnim dejanjem, nujno še ne pomeni podaje krive ovadbe. Vendar pa te navedbe obdolženkine zagovornice ne povedo nič novega. Že sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da bo kriva ovadba podana tudi tedaj, ko ovadenega dejanja samega zase sploh ni bilo, ali pa je šlo pri ravnanju za pojmovno povsem nekaj drugega od ovadenega. Dvoma o tem, da je bil obdolženki kritičnega dne prerezan električni kabel, seveda ne more biti in to dejstvo samo zase tudi ni bilo predmet podane ovadbe, pač pa trditev obdolženke, da ji je električni kabel prerezal prav kriminalist C.K.. To je namreč obdolženka v kazenski ovadbi navedla dvakrat in čeprav zagovornica meni, da je s tem mislila na odklop elektrike v prenesenem pomenu in da dikcije češ, da ji je C.K. prerezal kabel, v ovadbi dobesedno ni uporabila, te trditve niso utemeljene. Obdolženka je sicer res lahko mislila, da je za odklop elektrike zaslužen prav C.K., vendar pa je v ovadbi z dne 10.4.2009 izrecno navedla "da sta K. in njen partner kriminalist prerezala električni kabel" pri čemer je kot kriminalista imela v mislih C.K., kot je to zanesljivo razvidno iz nadaljnjega opisa ovadbe. Vsebinsko enako pa je zatrjevala tudi v ovadbi z dne 15.4.2009, ko je za prerezanje električnega kabla obremenila še M.C., Ž.Ž. in K.M.. Pri njenih navedbah torej ne gre zgolj za sklepanje o tem, da je bil kriminalist C.K. udeležen pri odklopu električnega kabla, kot navaja pritožnica, pač pa za povsem določno trditev o storitvi kaznivega dejanja.

6. Sodišče druge stopnje tudi nima nobenih pomislekov v pravilnost zaključka, da je obdolženka vedela, da njen očitek kriminalistu C.K., ni resničen. Čeprav pritožnica vztraja pri stališču, da je bila obdolženka prepričana, da je K. sodeloval pri odklopu električne energije, saj je videla, da je istega dne odvijal električni kabel in dalje opozarja tudi, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izpovedbo priče O.B., te navedbe pravilnosti sodbe ne morejo omajati. Kot je namreč sodišče ugotovilo, C.K. ob dogodku, ko je pristojni delavec prerezal električni kabel, sploh ni bil navzoč, tega, da bi obdolženka neposredno videla, kako je K. prerezal kabel, pa tudi sama ob podaji zagovora ni potrdila. Celo nasprotno, kot je sodišče na podlagi izpovedbe O.B. v pravdni zadevi ugotovilo, se kritičnega dne ni nahajala doma in je nato B. šele kasneje prišla vprašati, kaj se je zgodilo, sam pa ji je povedal, da ji je kabel prerezal delavec elektro službe. Ker je torej obdolženka potrdila, da sama ni videla, kdo ji je prerezal kabel, je povsem jasno, da za očitek C.K. ni imela nobene osnove in da zato ni ustrezal resnici. Zgolj njeno sklepanje, da ji je K. prerezal kabel pa seveda ne opravičuje njene jasne in nedvoumne trditve, da je to storil prav slednji, temveč bi morala že v ovadbi navesti, da o tem ni povsem prepričana oz., da sumi navedenega kriminalista. Dejstvo namreč je, da je kazenska ovadba ali predlog za pregon, akt, naslovljen državnemu organu, ki ima za posledico obravnavo dejanj in oseb, ki so ovadene in zato v primeru krive ovadbe izvedba predkazenskega postopka še toliko bolj posega v zasebnost posameznika. Prav zaradi resnosti postopka pa je ovaditelj tudi predhodno poučen o posledicah krive ovadbe in mora zato tudi sam ob podaji ovadbe ravnati skrbno in odgovorno. Ker torej obdolženka ni bila prepričana, kdo ji je kabel prerezal, bi moralo to, kot rečeno, navesti v ovadbi in ne direktno obremeniti navedenega kriminalista. Zato nasprotna pritožbena izvajanja češ, da obdolženki ni mogoče dokazati direktnega naklepa, niso utemeljena.

Glede kaznivega dejanja pod točko II:

7. Strinjati se je potrebno s pritožnico, da v ravnanju obdolženke, kolikor se nanaša na podajo krive ovadbe zoper policista K.G., niso podani zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja. Okoliščine tega primera je sodišče prve stopnje sicer z zanesljivostjo ugotovilo, in sicer, da je omenjeni policist prišel na kraj dogodka, ki se je odvijal en dan pred odklopom elektrike, ko naj bi obdolženka izvajala zemeljska dela in s teme posegala v lastnino sosedov. Kot je sodišče v sodbi pojasnilo, pa je prisotni policist G. korektno opravil svoje delo, saj je izbral vsa potrebna obvestila od navzočih in tudi vpogledal listine, ki so se nanašale na izkop zemlje, kar vse je obdolženka videla in zato tudi vedela, da ni zlorabil svojega položaja.

8. Kot izhaja iz izreka sodbe, se obdolženki očita, da je policista K.G. ovadila češ, da je zlorabil svoj položaj uradne osebe s tem, da se je s C.K. še pred prihodom dogovoril, da ne bo ukrepal in je nato na kraju dejanja vzel le njene osebne podatke. Vendar ta očitek obdolženki v kazenski ovadbi, ki jo je podala zoper omenjenega policista, po oceni pritožbenega sodišča nima podlage. V podani ovadbi je namreč obdolženka opisala dogodek, ko je hotela položiti vodovodni kabel do njene parcele in v katerem je prišlo do konflikta z lastniki sosednjih zemljišč, nakar je poklicala policijo. Na kraj dogodka je nato prišel policist, za katerega se je kasneje izkazalo, da je K.G., saj se obdolženki ni hotel predstaviti, ker pa je videla, da je kriminalist pred prihodkom policista z nekom govoril po telefonu češ, naj pride in pove tako, kot sta se zmenila, je posumila, da je govoril s policistom, ki je nato dejansko prišel na kraj dogodka. Iz teh navedb pa tudi iz tistih v nadaljevanju ovadbe, pa po ugotovitvi sodišča druge stopnje ne izhaja, da je obdolženka zatrjevala češ, da se je policist s C.K. dogovoril, da ne bo ukrepal, celo nasprotno, navedla je, da jo je policist poslušal, nato pa od nje zahteval dokumentacijo, ker pa je videla, da se ji vsi navzoči posmehujejo, je kraj zapustila. Čez približno petnajst minut pa ji je policist pojasnil, da ne sme več kopati, ker K.M. tega ne dovoli. Je pa policistu še očitala, da si je zapisal samo njene podatke ne pa tudi osebne podatke navzočih, čeprav je to od njega zahtevala.

9. Spričo navedenega se tako izkaže, da obdolženka policistu sploh ni očitala dejanja, ki bi ga bilo moč po vsebini opredeliti kot zlorabo uradnega položaja, saj ni navedla v čem naj bi policist svoj uradni položaj sploh zlorabil zato, da bi drugemu morebiti pridobil kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejal škodo. Že obdolženka sama v ovadbi pove, da ji je policist povedal, da ne sme kopati jarka, ker ji tega ne dovoli K.M., da bi se bil predhodno dogovoril s C.K., da ne bo ukrepal, pa iz ovadbe, kot že rečeno, tudi ne izhaja. Obdolženka mu je tako očitala le, da se ni hotel predstaviti oz., da ni ugotovil identitete navzočih, vendar ta očitek ne predstavlja nobenega izvršitvenega dejanja v smeri zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1. Tudi pristojni Specializirani oddelek pri skupini državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, ki je ovadbo zoper policista obravnaval, je v sklepu o zavrženju ovadbe navedel, da je ovadbo obdolženke smiselno štel kot očitek v smeri navedenega kaznivega dejanja. Obdolženka pa je policistu kot že obrazloženo očitala le ravnanje pri zbiranju obvestil in bi zato njene navedbe, kolikor so se nanašale na delo policista, bilo po vsebini šteti kot pritožbo zoper delo policista, kar je predmet posameznega postopka po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije. Ker obdolženka policistu G. ni očitala storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa je jasno, da s tem tudi ni mogla storiti kaznivo dejanje krive ovadbe in je zato tak očitek v obtožnem predlogu, ostal nedokazan. Utemeljeni pritožbi obdolženkine zagovornice v tem delu je zato sodišče druge stopnje ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženko iz razloga, ker ji dejanje ni dokazano oz. po 3. točki 358. člena ZKP, oprostilo obtožbe, kot izhaja iz izreka. Posledično temu je moralo stroške tega dela kazenskega postopka naložiti v breme proračuna, z izrekom oprostilne sodbe pa je odpadla tudi določba o določitvi enotne kazni v pogojni obsodbi tako, da se kot določena šteje kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. V dolžino preizkusne dobe pa sodišče druge stopnje spričo obdolženkine predkaznovanosti ni posegalo, prav tako pa ni imelo nobenih pomislekov v primernost kazni treh mesecev zapora za kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno na škodo C.K.. Ker v postopku tudi ni prišlo do nepravilnosti, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti v smislu 383. člena ZKP, je sodišče druge stopnje glede na vse obrazloženo pritožbo obdolženkine zagovornice v ostalem kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Glede na to, da je obdolženka s pritožbo zagovornice deloma uspela, izrek o stroških pritožbenega dela postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP, kot nepotreben odpade.