Jedro

Vložnica ne more uspeti s trditvijo, da kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 ni mogoče storiti v primerih, ko gre za ovadbo zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, saj je to predlagalni delikt. Predlog je procesna predpostavka, da lahko državni tožilec začne in vztraja pri kazenskem pregonu, sicer pa se tudi pri teh deliktih storilec preganja po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Kopru je bila V. G. spoznana za krivo storitve dveh kaznivih dejanj krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 ji je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri ji je bila na podlagi prvega odstavka 283. člena KZ-1 za vsako od dejanj določena kazen po tri mesece zapora ter zatem na podlagi 53. člena KZ-1 določena enotna kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Plačila stroškov jo je sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo. Višje sodišče je pritožbi obsojenkine zagovornice delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je glede dejanja, opisanega v točki II, obsojenko obtožbe oprostilo in s stroški tega dela postopka obremenilo proračun. Odločilo je še, da se enotna kazen v pogojni obsodbi ne določi, sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica obsojenke zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb ZKP iz 11. točke prvega odstavka 371. člena tega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe ter s stroški kazenskega postopka obremeni proračun.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornica obsojenke sicer uvodoma uveljavlja kršitve zakona, vendar pa v nadaljevanju zahteve teh kršitev ne obrazloži, temveč podaja le drugačno oceno ugotovljenih dokazov, ki se razlikuje od ocene dokazov, ki sta jo sprejeli prvostopenjsko in pritožbeno sodišče. Stališče zagovornice, kjer uveljavlja kršitev zakona, da kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 ni mogoče storiti pri dejanjih, ki se preganjajo na predlog, ni pravilno. Predlagalna kazniva dejanja so namreč kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti.

4. V izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke zagovornica obsojenke izraža svoje nestrinjanje s stališčem državne tožilke ter vztraja na navedbah v zahtevi.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo po končanem kazenskem postopku vložiti le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ne glede, da že iz navedenega izhaja, da zahtev za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, drugi odstavek istega člena vsebuje še izrecno takšno prepoved.

6. V konkretni kazenski zadevi sicer vložnica uveljavlja kršitev procesnega zakona iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar pa z navedbami, da obsojenka ni mogla storiti obravnavanega kaznivega dejanja, ker je prijavila dogodek, to je izklop elektrike, ki se je dne 9. 4. 2009 resnično zgodil, da je utemeljeno povezala ta dogodek s C. K., da je ravno on prerezal električni kabel, ni mislila dobesedno, temveč v prenesenem pomenu, da ni za nikogar trdila, da je vzel v roke klešče ali škarje in fizično prerezal kabel, da je priča O. B., zaslišan na glavni obravnavi, povedal, da ne ve natančno, če je bil C. K. na kraju dogodka, da je obsojenki povedal šele več dni po odklopu, da je odklop izvršil delavec E., ipd., izraža le svojo drugačno oceno dokazov, kot je to storilo sodišče. S tem pa uveljavlja nedovoljen razlog za izpodbijanje pravnomočnih sodnih odločb, to je zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

7. Prav tako pa vložnica ne more uspeti s trditvijo, da kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 ni mogoče storiti v primerih, ko gre za ovadbo zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, saj je to predlagalni delikt. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je obsojenka podala predlog za pregon zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja na predlog, predlog pa je procesna predpostavka, da lahko državni tožilec začne in vztraja pri kazenskem pregonu, sicer pa se tudi pri teh deliktih storilec preganja po uradni dolžnosti. Kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 stori, kdor naznani koga, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ve, da ga ni storil. Obsojenka je tako s svojim ravnanjem izpolnila vse zakonske znake očitanega ji kaznivega dejanja, saj je naznanila C. K., da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti.

8. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve zakona, zahteva za varstvo zakonitosti pa je v pretežnem delu vložena iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je upoštevaje določbe 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.