Jedro

Sodišči nižje stopnje sta pri presoji pravočasnosti odpovedi upoštevali šest-mesečni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter pravilno šteli, da je rok pričel teči šele od pridobitve mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku. Prav tako je zavrnilo reintegracijski zahtevek ter reparacijski zahtevek. Presodilo je, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Ugotovilo je, da je obstajal poslovni razlog in da tožena stranka, ki je preverila možnost zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji, slednjemu utemeljeno ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi razlogi ter s pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Navaja, da tožena stranka ni dokazala, da si je prizadevala tožniku zagotoviti nadaljevanje delovnega razmerja. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju komisija) je kršila določila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami). Za izdajo mnenja je potrebovala devet mesecev. Obrazložitev mnenja je pavšalna in pomanjkljiva. Ni razvidno, katero dokumentacijo je tožena stranka posredovala komisiji. Revident prav tako zatrjuje, da ni imel možnosti, da bi zoper odločitev komisije podal ugovor. Ker sodišče prve stopnje v zvezi z mnenjem komisije ni izvedlo dokazov po uradni dolžnosti, je kršilo določbo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), na kar je opozoril že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Sodišče tudi ni upoštevalo roka, ki ga določa šesti odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Tožena stranka je bila dolžna podati odpoved v šestih mesecih od nastanka poslovnega razloga oz. vsaj v šestih mesecih od izdaje obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Stališče sodišča, da rok za podajo odpovedi prične teči šele z odločitvijo komisije je v nasprotju z zakonom in 2., 14. ter 22. členom Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in naslednji). Revident je že v pritožbi opozoril, da je namen prekluzivnega roka v tem, da se varuje delavca pred negotovostjo, vendar se do teh pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni opredelilo.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato Vrhovno sodišče ni upoštevalo revizijskih navedb, iz katerih izhaja nestrinjanje revidenta z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. 8. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba namreč vsebuje razloge glede roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi (4. in 7. stran izpodbijane sodbe) in sodbo je mogoče preizkusiti.

9. Prav tako ne drži zatrjevanje revidenta, da zoper mnenje komisije ni imel zagotovljenega varstva. Če se odpove pogodba o zaposlitvi invalidu, je mnenje komisije eden izmed pogojev za zakonito redno odpoved iz poslovnega razloga. Ker se v pravice, ki jih ima delavec iz delovnega razmerja, poseže šele z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, delavec zoper mnenje komisije nima neposrednega sodnega varstva (1). Vsebinska pravilnost le-tega je podvržena sodni presoji v individualnem delovnem sporu za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Revident je imel v postopku pred sodiščem prve stopnje možnost izpodbijati ugotovitev komisije, da tožena stranka tožniku ne more ponuditi drugega dela. Ustreznih dokaznih predlogov, ki bi dokazovali nepravilnost mnenja komisije, ni podal. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so dokazani vsi predpisani pogoji za zakonito odpoved. Potrdilo je utemeljenost ter pravilnost mnenja komisije. Ker je vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev, ugotovilo že na podlagi izvedenih dokazov, ni bilo potrebe po izvajanju dokazov po uradni dolžnosti. Na podlagi 34. člena ZDSS-1 je sodišče namreč dolžno izvesti dokaze po uradni dolžnosti šele, če ne more ugotoviti vseh odločilnih dejstev na podlagi dokazov, ki so jih predlagale stranke (2).

10. Neutemeljen je očitek zmotne uporabe materialnega prava. Revident je invalid II. kategorije, zato sta sodišči nižje stopnje pravilno upoštevali zakonske določbe, ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidom. Prvi odstavek 116. člena ZDR določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, razen če mu ni možno zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Na podlagi prvega odstavka 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) lahko delodajalec invalidu II. ali III. kategorije odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Pri delodajalcu, ki ima zaposlenih najmanj pet delavcev, obstoj razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovi komisija (prvi odstavek 103. člena ZPIZ-1). Po določbi četrtega odstavka 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 64/04 in naslednji) lahko delodajalec, če invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči komisija v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi.

11. Ne držijo navedbe revidenta, da sodišče ni upoštevalo roka, določenega v šestem odstavku 88. člena ZDR. Sodišči nižje stopnje sta pri presoji pravočasnosti odpovedi upoštevali šest-mesečni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter pravilno šteli, da je rok pričel teči šele od pridobitve mnenja komisije (3). Pred tem razlog za odpoved namreč še ni obstajal. Takšno stališče, ki temelji na zakonu in upošteva specifike odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga invalidu, ni v neskladju z ustavnim načelom pravne države, načelom enakosti pred zakonom in načelom enakega varstva pravic (2. člen, 14. člen in 22. člen Ustave RS).

12. Sklicevanje revidenta na določbe ZUP, ki bi jih naj komisija kršila, je neutemeljeno že iz razloga, ker komisija ne vodi upravnega postopka in tudi ne izda upravne odločbe (4).

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. sklepe Vrhovnega sodišča VIII R 36/2005 z dne 2. 12. 2005, VIII R 9/2005 z dne 18. 5. 2005 in VIII R 32/2007 z dne 18. 9. 2007 ter odločbo Ustavnega sodišča U-I-245/10, U-I-181/10, Up-1002/10 z dne 14. 9. 2011. Op. št. (2): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 268/2009 z dne 21. 3. 2011. Op. št. (3): Prim. sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 1/2010 z dne 7. 3. 2011 in sodbo VIII Ips 334/2009 z dne 7. 6. 2011. Op. št. (4): Prim. sklep Vrhovnega sodišča VIII R 32/2007 z dne 18. 9. 2007.