Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je podan ekonomski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in da tožena stranka tožniku ne pri sebi in ne pri drugih delodajalcih ni mogla zagotoviti primerne zaposlitve, zato s tem v zvezi ni bilo dolžno izvajati še dodatnih dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 5. 2010 za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 1. 10. 2001, ni prenehala in še vedno traja in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki po poteku odpovednega roka v trajanju 45 dni ni prenehalo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpiše v delovno knjižico manjkajočo delovno dobo oziroma mu prizna manjkajočo delovno dobo, ga prijavi v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, mu od prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje izplača nadomestila plače in vse prejemke, do katerih bi bil upravičen, če bi bil v delovnem razmerju, in mu od posameznih neto plač in drugih prejemkov izplača zakonite zamudne obresti, ki tečejo od vsakega 1. dne v mesecu za pretekli mesec oziroma od takrat, ko zapadejo v plačilo ter za povrnitev stroškov postopka (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh tožbenih navedb. Tako se ni opredelilo do tožnikove navedbe, da je odpoved podana po izteku šestmesečnega prekluzivnega roka iz šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Sodišče prve stopnje se je sicer postavilo na stališče, da je rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi pričel teči šele takrat, ko je tožena stranka prejela mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Drugi odstavek 116. člena ZDR sicer določa, da se v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu glede pravic, ki niso posebej urejene s posebnimi predpisi, uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za odpoved iz poslovnega razloga. S posebnimi predpisi ni določen poseben rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu, kar pomeni, da velja rok iz šestega odstavka 88. člena ZDR. Stališče sodišča prve stopnje je zato v nasprotju z zakonom. Ob takšnem stališču bi komisija brez kakršnihkoli posledic mnenje lahko sprejela kadarkoli, teoretično tudi po letu ali več, tožnik pa bi bil ves čas v negotovosti glede zaposlitve. Sodišča takšna stališča zavzemajo zato, da bi ščitila komisijo. Rok šestih mesecev je prekluzivne narave, zato bi sodišče nanj moralo paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je s takšnim ravnanjem kršilo tudi določbe 2., 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije. Nesprejemljivo je, da sodišče prve stopnje toženi stranki, t. j. državi spregleda vse napake in jih tolmači v škodo delavca – invalida. Gre za kršitev pravnega standarda „v korist delavca“. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tožbenih navedb o tem, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V izreku je navedeno, da tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpoveduje iz poslovnega razloga po 1. alineji 88. člena ZDR, v obrazložitvi pa je navedeno, da je invalidnost razlog za odpoved. Da je takšna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je pritožbeno sodišče odločilo v odločbi opr. št. Pdp 689/2008 z dne 11. 12. 2008. Iz mnenja komisije ni razvidno na podlagi katere dokumentacije je komisija prišla do zaključka, da tožena stranka tožniku ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove. Komisija namreč ne navaja, katero dokumentacijo ji je tožena stranka posredovala in na podlagi katere dokumentacije je prišla do takšne ugotovitve. S takšnim ravnanjem je komisija kršila določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Delodajalec mora z dokazili izkazati svoja prizadevanja, da bi invalidu zagotovil nadaljevanje delovnega razmerja pri drugem delodajalcu in jih posredovati komisiji. Tožena stranka takšnih prizadevanj v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izkazala. Odločba komisije bi lahko veljala za kateregakoli delavca, saj v njej ni nobenih konkretnih podatkov, ki bi se nanašali na tožnika. Glede na uzakonjeno preiskovalno načelo v sodnem postopku bi sodišče prve stopnje v tej smeri moralo po uradni dolžnosti izvesti še dodatne dokaze in dejansko stanje celovito raziskati. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi so navedeni podatki o prodaji vozil za mesece april, maj in junij za leti 2008 in 2009, odpoved pa je bila tožniku vročena v maju 2010. Podatki o poslovanju tožene stranke v letu 2008 in 2009 ne morejo veljati za ugotavljanje obstoja razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v aprilu 2010, ko je komisija odločala. Ti podatki so bili takrat vsaj zastareli in ne odražajo stanja pri toženi stranki. V tem času je bila pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov odpovedana samo tožniku. Nerealno je pričakovati, da bo delavec dokazal vzročno zvezo, tako, da bo delodajalec priznal, da je delavcu podal odpoved zaradi invalidnosti. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi v zvezi z zakonsko obveznostjo tožene stranke, da preveri možnost zaposlitve tožnika na drugih delovnih mestih. Sodišče prve stopnje je zgolj ponovilo zatrjevanje tožene stranke, da so bila vsa primerna delovna mesta zasedena. Tožnik, ki se je predčasno prekvalificiral za poklic prodajalca in ekonomskega tehnika, je bil pripravljen sprejeti delo tudi v Ljubljani, ne glede na zakonsko definicijo o ustreznosti delovnega mesta. Delavcu, ki je pripravljen opravljati delo tudi na „neustreznem“ delovnem mestu, je potrebno to omogočiti. Tožena stranka bi še vedno imela čas za odpoved pogodbe o zaposlitvi, če bi tožnik zavrnil neustrezno delovno mesto. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do tožnikovih navedb o nespoštovanju šestmesečnega prekluzivnega roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna. Tožena stranka je v zvezi s tem opozorila na obširno sodno prakso, ki jo je povzelo tudi sodišče prve stopnje. Tožnik se sklicuje na sodno prakso, ki s konkretnim primerom nima nikakršne povezave, saj v nobenem od citiranih primerov ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu in s tem za uporabo določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 s spremembami in dopolnitvami). Ne držijo argumenti tožnika, da naj bi bil delavec v času, dokler komisija ne odloči, v nekakšni negotovosti glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec nima nikakršnega vpliva na hitrost odločanja komisije. Tudi ni res, da bi bil tožnik v čemerkoli prikrajšan zaradi takšnega odločanja komisije, v konkretnem primeru je bil lahko prikrajšan kvečjemu delodajalec. Tožena stranka je v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izpolnila vse obveznosti iz 86. člena ZDR. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da iz mnenja komisije ni razvidno, na podlagi katere dokumentacije je komisija prišla do svoje odločitve. Tožena stranka opozarja na določbo 4. člena Pravilnika o načinu dela komisije za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki natančno določa delovno dokumentacijo, ki jo mora delodajalec predložiti komisiji. Neresnične so pritožbene navedbe o tem, da tožena stranka tožnika sploh ni poskušala zaposliti na drugem delovnem mestu in da ni izkazala svojih prizadevanj, da bi tožniku zagotovila nadaljevanje delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. Ne samo, da je bilo posredovanje dokumentacije o tem pogoj za izdajo mnenja komisije, obstoj navedenih okoliščin sta potrdili tudi priči V.T. in M.K.. Tožena stranka je v obvestilu o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pojasnila obstoj poslovnega razloga, pri čemer je ugotovila, da ta razlog obstaja tudi v letu 2010. To sta pojasnili tudi zaslišani priči, tožena stranka pa je v ta namen predložila pregled prodaje vozil za Podružnico ... za leta 2008, 2009 in 2010. Neutemeljene so tožnikove navedbe, da sploh ni jasno, katero delovno mesto se je štelo za primerno. Tožena stranka je pojasnila, da ni potrebovala več dodatnih delavcev na delovnih mestih, kot so prodajalci in drugo administrativno osebje. Tožnikove navedbe o tem, da je bil usposobljen za poklic ekonomskega tehnika in prodajalca, zato niso relevantne, saj gre pri delovnih mestih, ki jih lahko zaseda oseba s takšno izobrazbo, kot jo ima tožnik, za ustrezno delovno mesto oziroma ustrezno zaposlitev, kar je tožena stranka, kakor tudi drugi delodajalec moral preveriti že po uradni dolžnosti. Dejstvo pa je, da takšni izobrazbi tožnika pri toženi stranki ustrezajo le takoimenovana neproduktivna delovna mesta. Tožena stranka je dokazala, da v primeru drugih podružnic tožene stranke ne gre za ustrezno delo oziroma ustrezno zaposlitev, sicer pa je ekonomska situacija v drugih podružnicah enaka in tožena stranka za tožnika tudi drugje ne bi mogla najti zaposlitve. Tožena stranka predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnik ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je tožnikovo prepričanje, da je ta kršitev podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh tožnikovih navedb. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi bila podana, če izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, vendar pa so v izpodbijani sodbi razlogi o odločilnih dejstvih navedeni, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišču se ni potrebno opredeljevati do prav vseh navedb strank v postopku, v okviru zagotavljanja pravice do poštenega sojenja pa se mora opredeliti do bistvenih pravnih naziranj strank, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

Protispisna je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikove navedbe, da je odpoved podana po izteku šestmesečnega prekluzivnega roka. Na 7. strani obrazložitve je sodišče prve stopnje zavzelo povsem jasno stališče, da ne drži tožnikova trditev, da je rok, v katerem bi tožena stranka morala podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, pričel teči z obvestilom tožniku o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je ta rok začel teči šele z dnem, ko je tožena stranka prejela mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila odpoved podana znotraj prekluzivnega šestmesečnega roka, saj je tožena stranka mnenje komisije prejela 30. 4. 2010, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je podala 4. 5. 2010. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb o tem, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nasprotje naj bi bilo v tem, da je v izreku navedeno, da se pogodba o zaposlitvi odpoveduje iz poslovnega razloga, v obrazložitvi pa naj bi bilo navedeno, da je invalidnost razlog za odpoved. Vendar pa iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi takšno nasprotje ne izhaja. Nikjer v obrazložitvi izpodbijane odpovedi (priloga A/7) ni navedeno, da bi bil razlog za odpoved tožnikova invalidnost, pač pa obrazložitev vsebuje navedbe o zmanjšanju prodaje (v nadaljevanju pritožbe tožnik polemizira s temi navedbami); da kljub odhodu delavcev niso zaposlovali novih; da so že zaposlene zaradi pomanjkanja dela večkrat poslali na nenačrtovan dopust ter da so zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov prenehale potrebe po opravljanju tožnikovega dela. Med izrekom izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njeno obrazložitvijo tako ni nobenega nasprotja. Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na sodbo in sklep pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 689/2008 z dne 11. 12. 2008, saj je v tisti zadevi res šlo za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, takšnega nasprotja pa ni v odpovedi, ki je bila podana tožniku.

Neutemeljeno, pa tudi povsem neobrazloženo je tožnikovo zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje kršilo njegove pravice iz 2., 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije, ker je zavzelo stališče, da je šestmesečni prekluzivni rok, v katerem mora delodajalec odpovedati pogodbo o zaposlitvi, začel teči šele z dnem, ko je tožena stranka prejela mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Stališče sodišča prve stopnje temelji na zakonu in sodni praksi, zato ne pomeni kršitve načela pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije), temveč nasprotno to načelo uveljavlja. Enako velja za zatrjevano kršitev načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), saj je stališče sodišča prve stopnje v skladu z enotno sodno prakso, na katero se izpodbijana sodba tudi pravilno sklicuje.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pri toženi prišlo do zmanjšanja prodaje rabljenih in novih avtomobilov, kar je osnovna dejavnost tožene stranke in obenem tudi delo, ki bi ga tožnik pri tožbeni stranki lahko opravljal glede na preostalo delovno zmožnost in izobrazbo, pridobljeno v okviru poklicne rehabilitacije. Tožnik sicer navaja, da je tožena stranka zmanjšanje prodaje ugotavljala le za čas do junija 2009, odpoved pa mu je podala v maju 2010, vendar je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve ugotavljalo tudi, kako je bilo s prodajo v letu 2010, pa tudi v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi je navedeno, da se gospodarsko stanje ne izboljšuje niti v letu 2010. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na podatke o številu prodanih novih in rabljenih vozil (priloga B/9), ki tudi za april in maj 2010 kažejo nadaljnji padec prodaje v primerjavi z istimi meseci v prejšnjih letih. Sodišče prve stopnje pa se je utemeljeno oprlo tudi na prepričljivo izpovedbo priče V.T. o tem, da je bil obseg prometa Podružnice ... v letu 2010 še za 27 % nižji od tistega iz leta 2009. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka dokazala, da je prišlo do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih razlogov v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Ta namreč določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca med drugim tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo tudi kot organizacijski, saj tožena stranka tožnika glede na obseg poslovanja ni mogla zaposliti na neproduktivnih delovnih mestih, kamor bi po zaključeni prekvalifikaciji tožnika edino lahko razporedila.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi preverila, ali je tožnika mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, sprejetih na podlagi izpovedbe priče M.K. in odgovorov drugih delodajalcev, pri katerih je tožena stranka preverjala možnost tožnikove zaposlitve (prilogi B/3 in B/6) izhaja, da je tožena stranka preverila, ali je tožnika možno zaposliti v njeni podružnici v ... in pri drugih delodajalcih, vendar takšne možnosti ni bilo na voljo. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožena stranka v spornem času ni na novo zaposlovala, kakor je to trdil tožnik med postopkom, temveč je le opravila notranjo prerazporeditev že zaposlenega delavca, tisto delovno mesto pa za tožnika niti ne bi prišlo v poštev zaradi njegovih zdravstvenih omejitev.

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da bi tožena stranka v okviru obveznosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR tožniku morala ponuditi zaposlitev v poslovalnici v Ljubljani, kljub temu, da takšna zaposlitev ne bi ustrezala definiciji ustrezne zaposlitve v smislu določbe tretjega odstavka 90. člena ZDR. Res je sicer, da tretji odstavek 88. člena ZDR ne govori o dolžnosti delodajalca, da preveri, ali pri njem obstaja druga ustrezna zaposlitev, ampak določa le, da preveri, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji. Vendar pa je sodna praksa enotna pri tolmačenju, da delodajalec ni dolžan ponuditi neustrezne zaposlitve, v kolikor pa jo delavcu dejansko ponudi, potem delavec takšne zaposlitve ni dolžan sprejeti in ga tudi ne morejo doleteti neugodne posledice zaradi odklonitve neustrezne zaposlitve. Ob ugotovitvi, da bi bila zaposlitev v Ljubljani neustrezna zaradi tega, ker bi bil kraj opravljanja dela oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom, niti ni bistveno, ali je možnost takšne zaposlitve v spornem obdobju obstajala. Sicer pa je tožena stranka zatrjevala, da naj bi bila situacija podobna v vseh podružnicah, torej tudi v Ljubljani, kar bi pomenilo, da tudi v ljubljanski podružnici ni bilo možnosti za zaposlovanje na neproduktivnih delovnih mestih.

Sodišče prve stopnje je preverilo tudi mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-1 delodajalec sicer izjemoma lahko odpove pogodbo o zaposlitvi tudi delovnemu invalidu II. kategorije, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega. V takšnem primeru v skladu s prvim odstavkom 103. člena ZPIZ-1 razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovi komisija, ki jo sestavljajo predstavnik zavoda, predstavnik Inšpektorata Republike Slovenije za delo, predstavnik Zavoda za zaposlovanje in predstavnik delodajalcev in predstavnik sindikatov. Komisija v takšni sestavi je na seji 20. 4. 2010 podala mnenje, da tožena stranka tožniku iz poslovnega razloga utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe.

Glede na to, da je tožena stranka preverila, ali je tožnika možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji in da je to možnost preverila tudi pri drugih delodajalcih, kakor to zahteva prvi odstavek 40. člena ZZRZI ter da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da zaradi ekonomskih razlogov pri toženi stranki ni potrebe po zaposlitvi na delu, ki bi ga tožnik po opravljeni poklicni rehabilitaciji lahko opravljal, je komisija pravilno ugotovila, da tožena stranka tožniku iz ekonomskih razlogov utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da je podana podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z ugotovitvijo komisije, da je predlagatelj (to je tožena stranka) dokazal, da utemeljeno ne more zagotoviti prilagoditve delovnega mesta, pravice do premestitve na drugo delovno mesto in tudi ne zaposlitve pri drugem delodajalcu, je tožnik sicer navajal, da ne ve, kje in na kakšen način in kdo je kaj komu dokazal. Vendar pa tožnik nikoli ni podal dokaznega predloga, da sodišče pridobi dokumentacijo, ki jo je obravnavala komisija oziroma dokumentacijo, ki je bila osnova za ugotovitev, in predlog zavoda za zaposlovanje.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti moralo izvajati dokaze, s katerimi bi še dodatno preizkušalo pravilnost mnenja komisije. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je podan ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da tožena stranka tožniku ne pri sebi in ne pri drugih delodajalcih ni mogla zagotoviti primerne zaposlitve, zato ni bilo dolžno izvajati še nekih dodatnih dokazov. V skladu s prvim odstavkom 72. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) sodišče dokaze po uradni dolžnosti lahko izvede le v primeru, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Sodišče prve stopnje pa je odločilna dejstva (prenehanje potrebe po delu tožnika zaradi ekonomskih razlogov, nemožnost zagotovitve druge ustrezne zaposlitve) ugotovilo že na podlagi dokazov, ki sta jih predlagali stranki, zato ni bilo dolžno še po uradni dolžnosti izvajati nekakšnih dodatnih dokazov. Sicer pa tožnik niti v pritožbi ne navaja, kakšne dodatne dokaze naj bi sodišče prve stopnje izvedlo po uradni dolžnosti.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je šestmesečni prekluzivni rok iz šestega odstavka 88. člena ZDR pričel teči šele z dnem, ko je tožena stranka prejela mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s citirano določbo mora delodajalec redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Glede na ureditev možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu v ZPIZ-1 in ZZRZI, na katero se ZDR sklicuje, pred pridobitvijo mnenja razlog za odpoved sploh ne more nastati. Razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-1 ugotovi šele komisija, ki tudi ugotovi, ali delodajalec invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.