Jedro

Višina odškodnine.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi zato se izpodbijana sodba spremeni, tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki poleg dosojene odškodnine še 3.338,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.12.2003 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 472,80 EUR v 15-ih dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 62,16 EUR v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje določilo odškodnino za škodo, ki jo je tožnik utrpel kot delavec tožene stranke, ker je zaradi izpostavljenosti azbestu zbolel za poklicno boleznijo plevralne plake, v znesku 1.200.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti za čas od 30.12.2003 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Glede stroškov postopka pa je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se je tožnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Meni, da je sodišče tožniku priznalo prenizko odškodnino in neutemeljeno zavrnilo zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po mnenju pritožbe je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so neugodni vplivi zaradi azbestne bolezni pri tožniku zagotovo manjši kot v primeru, če ne bi imel drugih bolezni. Tak zaključek izpelje sodišče iz dejstva, da je tožnik obremenjen z več boleznimi, ki mu kot je ugotovil izvedenec že sedaj povzročajo hude funkcionalne motnje. Tožeča stranka ne zanika, da ima tožnik tudi druge bolezni z resnimi težavami, vendar se v tej pravdi ugotavljajo posledice tožnikove izpostavljenosti azbestu in ne posledice drugih njegovih bolezni. Dejstvo, da je tožnik tako deležen neugodnosti zaradi drugih bolezni, ki ga pestijo ne more biti razlog, da se zmanjšuje pomen njegovega azbestnega obolenja. Poleg tega pa meni, da je sodišče nepravilno zmanjševalo pomen ionizirajočega sevanja kajti tožnik je v nekaj sekundah prejel dozo sevanja, ki je enaka celoletni prejeti dozi iz okolja kar pomeni dodatno obremenitev organov s sevanji in je zato pri tožniku tveganje za razvoj pljučnega raka še toliko večje. Prenizka naj bi bila tudi prisojena odškodnina za strah, saj je pri tožniku strah stalno prisoten in ima objektivno podlago za strah pred razvojem in izidom drugih težjih z azbestom povezanih bolezni. Da so z možnim razvojem in posledicami tega, azbestni bolniki dobro seznanjeni ve tudi sodišče, vendar hitro zaključi, da je po izvedenčevem mnenju malo verjetno, da bo do takega razvoja pri tožniku res prišlo. Glede na to, da je izvedenec precej natančno opredelil verjetnost nastopa težjih azbestnih bolezni pri tožniku in tudi opisov posledic, ki jih vsaka taka bolezen prinaša je navedena ugotovitev sodišča po mnenju tožeče stranke preveč pavšalna. Sodišče pa je pozabilo tudi na drugi vidik, ki je zelo pomemben in sicer, da za bolezni povezane z azbestom ni zdravil, niti ni poznano zdravljenje, s katerimi bi posledice bolezni vsaj blažili, kaj šele odpravili. Za druge tožnikove bolezni pa taka zdravila so, zato so te težave pod boljšo kontrolo in jih je moč blažiti z zdravili. Nepravilno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Izvedenec je namreč povedal, da se psihološke posledice zavesti o azbestnem obolenju lahko kažejo v zaskrbljenosti za zdravje, življenje, v zmanjšanju veselja do življenja, dela, zabave, celo v motnjah apetita, spanca in razdražljivosti ter slabšim odnosom do soljudi v svoji okolici, torej tudi v zmanjšanju splošnih življenjskih aktivnosti. Ker je nekatere od navedenih posledic pri tožniku ugotovil tudi izvedenec, je s tem podano zmanjšanje življenjskih aktivnosti in utemeljena odškodnina za duševne bolečine. Iz obrazložitve sodbe pa ni razvidno, kje naj bi bila ta odškodnina upoštevana, niti katera škoda naj bi bila upoštevana pod katero postavko. S tem je podana kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Tožeča stranka pa še dodaja, da priznana odškodnina opazno odstopa od v sodni praksi določenih odškodnin za podobno škodo. Pri odmeri odškodnine prvostopenjsko sodišče ni v zadostni meri upoštevalo primerljive sodne prakse in v nadaljevanju citira posamezne odločbe. Glede odločitve o stroških postopka pa meni, da ji je sodišče za sestavo pripravljalne vloge z dne 29.9.2005 napačno priznalo le 50 odvetniških točk kot, da ne bi šlo za pripravljalno vlogo v smislu odgovora na navedbe nasprotne stranke. Podobno velja za stroške končnega poročila stranke, katere je sodišče odmerilo le na 20 točk, v nasprotju v praksi že splošno uveljavljenimi 50 točkami iz tarifne številke 39/3 OT.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki pritožbene trditve prereka in se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena v navedenem obsegu.

Tožeča stranka v svoji pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča je deloma podan le pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo prav tako pa tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka katere v pritožbi zatrjuje tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je namreč odškodnino za vse oblike škode obrazložilo, obrazložilo pa je tudi, zakaj ni priznalo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih okoliščin, kar bo povedano v nadaljevanju. Tožnikova bolezen je zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu opredeljena kot bolezen plevre, to je plevralne plake, kar izhaja iz mnenja interdisciplinarne skupine strokovnjakov za verifikacijo poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu z dne 4.3.2002 in kar je v svojem mnenju opredelil tudi izvedenec prof. dr. A.D. Izvedenec je v svojem mnenju opozoril na možen razvoj drugih težjih z azbestom povezanih bolezni kot so azbestoza, azbestni plevritis, pljučni rak in mezoteljom, vendar pa je po njegovem mnenju malo verjetno, da bo pri tožniku do tega v resnici prišlo. Res pa je, da je pri tožniku verjetnost za razvoj težjih azbestnih bolezni večja kot pri osebah, ki niso bile izpostavljene azbestu. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje izrecno in jasno povedalo, da pri tožniku gre sedaj za začetno obliko bolezni, ki ne omejuje pomembnost njegovih življenjskih sposobnosti, kar v celoti dejanske ugotovitve takšno stališče potrjujejo.

Pri presoji odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti pa po oceni pritožbenega sodišča pritožba upravičeno opozarja, da je sodišče prve stopnje to odmerilo prenizko. Sodišče prve stopnje je upoštevalo dejstvo, da gre za neozdravljivo bolezen, vendar pa zaradi plakov tožnik ne trpi bolečin in pri njem gre za težave, ki jih je pripisati drugim njegovim boleznim oz., ki so posledica aortne stenoze, stanja po vstavitvi umetne zaklopke, okvare srca zaradi arterijske hipertenzije in prebolelega miokardnega infarkta, kronične obstruktivne pljučne bolezni zelo hude stopnje z izčrpano ventilacijsko insuficienco ter krčnih žil goleni. Izvedenec je torej točno opredelil druge bolezni, ki jih tožnik ima in nevšečnosti v zvezi s temi boleznimi, kar je sodišče prve stopnje tudi jasno razmejilo. Je pa izvedenec ugotovil, da je tožnik že doslej in tudi v bodoče bo trpel nevšečnosti s pregledi, ki jih je imel zaradi dokazovanja azbestne bolezni in jih bo imel zaradi nadzorovanja bolezni. Sodišče prve stopnje je vse nevšečnosti pri pregledih ugotovilo, prav tako pa je tudi pravilno povzelo mnenje izvedenca, ko je povedal, da je tožnik od rentgenskega sevanja dobil 17 do 56 krat manj sevanja kot ga dobi pri sevanju iz okolja. Vendar pa se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo v toliko, da pomeni vpliv sevanja, ki ga je tožnik dobil v nekaj sekundah in ustreza celoletni dozi sevanja iz okolja, drugačno in močnejše obremenjevanje organizma. Ob upoštevanju vseh nevšečnosti, ki jih je tožnik imel in jih bo imel v bodoče je pritožbeno sodišče mnenja, da mu pripada višja odškodnina za tovrstno škodo in je to zvišalo za 1.251,87 EUR, ki je sedaj ob upoštevanju Zakona o uvedbi eura slovenska valuta.

Tudi za strah je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo prenizko odškodnino. Potrebno je namreč upoštevati mnenje izvedenca, da je možnost razvoja težjih azbestnih bolezni pri tožniku večja kot pri osebah, ki niso bile izpostavljene azbestu. Pri tožniku gre za strah zaradi napredovanja bolezni in za strah pred razvojem drugih hujših oblik azbestnih bolezni. To je tudi sodišče prve stopnje upoštevalo, vendar pa po mnenju sodišča druge stopnje v premajhni meri. Tožnik živi v okolju v katerem je zaradi azbestne bolezni umrlo veliko ljudi in verjeti mu je, da ga je upravičeno strah. Ob upoštevanju tudi drugih podobnih primerov iz sodne praske je pritožbeno sodišče to odškodnino zvišalo za 2.086,46 EUR.

Ni pa utemeljena odškodnina za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je jasno ugotovilo, da tožnikove življenjske aktivnosti zaradi plevralnih plak niso zmanjšane, zmanjšane pa so zaradi drugih bolezni, ki jih tožnik trpi in niso povezane z azbestno boleznijo. Tožnik je sicer te težave opisal, vendar pa je izvedenec izrecno strokovno in prepričljivo utemeljil, da so vse tožnikove težave povezane z drugimi boleznimi, ki jih tožnik ima. Iz tega sledi, da tožnik sicer trpi težave zaradi svojih bolezni vendar ne zaradi poklicne zato mu tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne gre.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku priznalo poleg dosojene odškodnine še 3.338,33 EUR.

Sprememba izpodbijane sodbe pa ima za posledico tudi drugačno odločitev o stroških pravdnega postopka na prvi stopnji. Glede na zvišanje odškodnine pritožbeno sodišče šteje, da je tožeča stranka v pravdi uspela s približno 62,5%, tožena stranka pa v preostalem delu 37,5%. Sodišče prve stopnje je stroške tožeče stranke odmerilo na 473.139,00 SIT. Pritožbeno sodišče pa je upoštevalo pritožbo tožene stranke glede stroškov za drugo pripravljalno vlogo in za obvestilo stranki. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje te stroške odmerilo v nasprotju z odvetniško tarifo kajti vloga tožeče stranke s katero je obrazložila svoje pripombe na izvedensko mnenje pomeni drugo pripravljalno vlogo, zato ji gredo stroški po 2. odst. 19. člena Odvetniške tarife in prav tako ji gredo stroški končnega poročila stranki v obsegu 50 točk in ne le 20 točk kot je to določilo sodišče prve stopnje (tarifna št. 39/3 OT). S tem v zvezi je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo še razliko v znesku 63.800,00 SIT tako, da znašajo stroški tožeče stranke 536.939,00 SIT, stroški tožene stranke in intervenienta pa (400.561,00 SIT + 192.192,00 SIT). Tožeča stranka je glede na uspeh upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 335.586,00 SIT, tožena stranka pa 222.282,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 113.304,00 SIT kar je po Zakonu o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006 z dne 9.11.2006) 472,80 EUR.

S pritožbo pa je tožeča stranka uspela v razmerju 12%, zato ji mora tožena stranka v tem razmerju povrniti pravdne stroške katere je pritožbeno sodišče odmerilo na 518,00 EUR, skladno z veljavno taksno in odvetniško tarifo in ob upoštevanju 20% DDV-ja. Glede na dosežen uspeh pa je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti 62,16 EUR stroškov pritožbenega postopka.