Jedro

Pri tožniku gre za začetno obliko bolezni plevre, ki ne omejuje pomembno njegovih življenjskih sposobnosti, po mnenju izvedenca pa je malo verjetno, da se bo pri tožniku razvila hujša bolezen. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je zato pravilno določena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora toženi stranki povrniti 715,12 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožnik je v tem postopku zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu, v času ko je bil zaposlen pri toženki.

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 1.200.000 SIT (sedaj 5.007,51 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisodilo še nadaljnjo odškodnino v višini 3.338,33 EUR, skupno torej 8.345,84 EUR (za telesne bolečine 2.086,46 EUR, za strah pa 6.259,39 EUR). V ostalem delu je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Prisojena denarna odškodnina po njegovem mnenju ni pravična, zlasti upoštevaje dosedanjo sodno prakso (sklicuje se na sodbe P 203/2002, P 17/98, P 307/2003 in druge). Tožnik v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo. Navaja, da bi mu morala biti prisojena odškodnina tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in da je sodišče do odločitve v tem delu prišlo z nedosledno uporabo določbe 8. člena ZPP. Med drugim navaja, da bi morali sodišči ugotavljati vsakršno - ne le bistveno zmanjšanje življenjske aktivnosti, prav tako pa ni v celoti utemeljeno pripisovanje tožnikovega težkega dihanja kroničnemu obstruktivnemu bronhitisu.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Revizija ni utemeljena.

Ker bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni konkretizirana, revizijsko sodišče v tem delu revizije ni moglo preizkusiti (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato je revizijsko sodišče vezano na ugotovitve prvostopenjskega sodišča (ki so prestale pritožbeni preizkus), da gre pri tožniku za bolezen plevre, da gre sedaj za začetno obliko bolezni, ki ne omejuje pomembno njegovih življenjskih sposobnosti, da je po mnenju izvedenca malo verjetno, da se bo pri tožniku razvila hujša bolezen in da ima tožnik tudi druge bolezni (aortno stenozo, okvarjeno srce zaradi arterijske hipertenzije, kronično obstruktivno pljučno bolezen zelo hude stopnje in krčne žile goleni), čemur je pripisati njegove težave v vsakodnevnem življenju. Neupoštevne so zato revizijske trditve, ki skušajo te ugotovitve izpodbijati (da je pripisovanje tožnikovega težkega dihanja kroničnemu bronhitisu neutemeljeno; kakšne so posledice azbestne bolezni pri tožniku) ali relavitizirati (da gre pri tožniku za zmanjšanje življenjske aktivnosti).

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode slednji utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin zanje v celotnih terjanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa revizijsko sodišče poudarja, da odmera pravičnih denarnih odškodnin za konkretne negmotne škode ni odmera enakih odškodnin za podobne škode. Eno temeljnih spoznanj pri uporabi pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" za negmotno škodo je, da ni dveh enakih negmotnih škod (kakor tudi ni dveh popolnoma enakih oškodovancev). Da sta bili ti načeli ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevani, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Pri tem je tožnikovo sklicevanje na konkretne razsodbe sodišča prve stopnje neupoštevno, saj le-te niso bile preizkušene pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, ki je tisto sodišče, ki skrbi za oblikovanje enotne sodne prakse (prvi odstavek 109. člena Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 - 67/07).

Sodišči prve in druge stopnje sta materialno pravo pravilno uporabili tudi v delu, v katerem sta zavrnili tožnikov tožbeni zahtevek za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje je razvidno, da sta se pri presoji tega vprašanja oprli na mnenje izvedenca ter ob upoštevanju izpovedi tožnika ter medicinske dokumentacije v skladu z 8. členom ZPP pravilno uporabili materialno pravo (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Ugotovljeno dejansko stanje namreč ne daje podlage za prisojo odškodnine iz tega naslova. Kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe na strani 7 ter drugostopenjske sodbe na strani 4, pa je neutemeljena tudi revizijska trditev, da je sodišče pri presoji tega vprašanja upoštevalo le morebitno zmanjšanje pljučne funkcije. Iz obrazložitev sodb sodišč prve in druge stopnje namreč izhaja, da sta sodišči pri presoji tega vprašanja pravilno upoštevali vprašanje zmanjšanja življenjske aktivnosti v širšem smislu, kot to zatrjuje revident. Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške. O stroških revizijskega odgovora pa je revizijsko sodišče odločalo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP ter določb odvetniške in taksne tarife.