Jedro

Podana je odgovornost države za svojo vojaško enoto, ki ne poskrbi za varnost stražarskega mesta s posipanjem poledenelih površin.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče dosodilo odškodnino v znesku 1.483.777,09 SIT z zamudnimi obrestmi od 11.11.2004 dalje, v presežku pa je zahtevek zavrnilo.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka in izpodbija temelj odškodninske odgovornosti nad 50 %.Polemizira o tem, ali je bilo celotno območje poledenelo, ali pa so bili poledeneli le deli. Igrišče je bilo osvetljeno z avtom, zato bi tožnik moral in mogel videti poledenelost, čeprav je bila površina pretežno zaledenela. Tožnik bi moral zahtevati, da se stražarske površine posujejo, ko je prevzel stražo in opozoriti na poledenelost. Ni res, da je samo poveljnik zadolžen za varnost pri stražarski službi. Vsak mora skrbeti za zmanjšanje možnosti za škodo. Ni res, da ni imel pravic in ugovorov, saj ni bil v prvih borbenih linijah. Tudi generalštab je v dopisu sporočil, da je bilo ravnanje tožnika malomarno in nepazljivo. Zato je podana odgovornost tožene stranke le do 50 %. Odškodnina je previsoka, ker ni upoštevan delež sokrivde. Tožena stranka pa posameznih zneskov dosojene odškodnine ne izpodbija. Predlaga spremembo sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je pravilno ugotovilo polno odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Tožena stranka je spregledala, da tožnik ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki (ni bil poklicni vojak), ampak je bil vojaški obveznik na služenju obveznega vojaškega roka. Zato ni vmesna anologija z delovnimi predpisi. Pa tudi če bi bil tožnik v delovnem razmerju, bi bila tožena stranka odškodninsko odgovorna, ker ne bi poskrbela za varno delovno mesto.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik moral izpolnjevati ukaze. Po vojaških pravilih podrejeni ne more diskutirati o pravilnosti ali ustreznosti ukaza, ampak ga mora izpolniti. Podrejeni lahko po pozitivnih predpisih zavrne ukaz samo v primeru, če ukaz meri na najhujša kazniva dejanja, ali na storitev vojnega zločina; vse druge zavrnitve ukazov pa so inkriminirane kot kršitve vojaške discipline ali celo kot ustrezno kaznivo dejanje.

V konkretnem primeru je bil tožnik stražar na stražarski službi in je moral pristopiti k svojemu poveljniku, ki mu je ponoči prinesel novo baterijo. Pri tem je tudi poveljnik S. izpovedal, da je bilo vse zaledenelo vključno s stražarskimi mesti. Poveljnik je tudi potrdil, da tožnik ni imel druge poti kot tisto na kateri je padel. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik padel na območju vojašnice na nevarnem poledenelem mestu. Tožena stranka bi morala poskrbeti za varnost stražarskega mesta in drugih površin, po katerih so se gibali vojaki. V drugih primerih je tožena stranka skrbela za posipanje in čiščenje, kar je potrdil tudi poveljnik (čiščenje in posipanje s skupino vojakov ali celo s četo).

Osvetlitev z žarometom avta je bila celo negativna okoliščina, saj je tožnika delno slepila.

Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni dokazala nobene storitve ali opustitve, ki bi bila v vzročni zvezi z nastalo škodo. Tožniku ni bila dokazana npr. uporaba neustrezne obutve, neprimeren način hoje, nepravilna pot, ali kakšna druga nepravilnost, ki bi bila v vzročni zvezi s padcem.

Res je vsakdo dolžan skrbeti za zmanjšanje škode, vendar tožniku ni dokazana nobena opustitev na tem področju.

Vojak ne sme ukazovati nadrejenim, opozarjanje na poledico pa ni bila njegova dolžnost, ampak dolžnost poveljnika straže, ki je odgovoren za celotno stražarsko dejavnost. Tožnik je bil pred padcem skoncentriran na izpolnitev ukaza, kar je bila njegova osnovna dolžnost. Ne gre pa spregledati, da celo poveljnik straže ni opazil poledice, saj je izpovedal, da bi sicer odredil posipanje. Tožena stranka torej sploh ni poznala razmer, v katerih se je opravljala stražarska služba.

Kar zadeva omenjanje prvih borbenih linij, je treba poudariti, da pri stražarski službi veljajo najstrožja pravila, saj je v mirnem času straža edina bojna naloga vojaških enot, kajti na straži imajo vojaki pravo, torej ostro strelivo in ga morajo v skladu s pravili tudi uporabiti. Pri tako resnem vojaškem opravilu, vojak res nima časa misliti še na poledenelost tal, saj so pogoji stražarske službe v pristojnosti vsakokratnega poveljnika straže. Sodišče je pravilno ugotovilo krivdno odgovornost po čl. 154 ZOR, saj je vojaška enota tožene stranke ravnala v nasprotju s povprečno skrbnostjo enote in ni preprečila nastanka škode tožniku.

Tožena stranka višine posamično dosojene odškodnine ni izpodbijala. Tožena stranka je izpodbijala odškodninsko odgovornost le delno in sicer nad 50 %, zato pritožbeno sodišče ni smelo preizkušati po uradni dolžnosti primernosti višine posameznih dosojenih zneskov. Višino odškodnine bi pritožbeno sodišče preizkušalo samo, če bi bila višina konkretno izpodbijana v pritožbi, ali če bi tožena stranka v celoti izpodbijala odškodninski temelj.

Glede na zavrnitev pritožbe tožena stranka trpi pritožbene stroške.