Jedro

Toženka z revizijo presega pritožbeno izpodbijani znesek za 62.494 SIT (razlika med revizijsko sporno vrednostjo 1.024.994 SIT in pritožbeno sporno vrednostjo 962.500 SIT). Revizija ni dovoljena, ker stranka z njo deloma izpodbija sodbo prvostopenjskega sodišča, deloma pa ne presega revizijsko določenega praga.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik si je v času služenja vojaškega roka 21.1.2000, ko je opravljal naloge stražarja, poškodoval nogo in zato od toženke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Po ugotovitvi toženkine krivdne odgovornosti je sodišče prve stopnje pravično denarno odškodnino odmerilo na 1.925.000 SIT ter ob upoštevanju dveh valoriziranih plačil toženki naložilo, da mora plačati tožniku 1.483.777,09 SIT (sedaj 6.191,69 EUR) s pripadki, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi smiselno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo, da se tožniku prizna nižja odškodnina, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, za katerega zakon posebej določa, kdaj in v kakšnih pogojih je dovoljena. Po prvem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) je dovoljena le zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, po drugem odstavku istega člena pa le v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT).

V tej zadevi je sodišče prve stopnje ob polni toženkini odgovornosti odškodnino za tožnikovo nepremoženjsko škodo odmerilo na 1.925.000 SIT. V pritožbi proti tej sodbi je toženka le delno ugovarjala temelju tožbenega zahtevka in zatrjevala, da je njena odgovornost podana le do 50 %, ker je bil tudi tožnik sam pasiven. Sami odmeri višine denarne odškodnine ni ugovarjala, kar je v razlogih svoje odločbe poudarilo tudi pritožbeno sodišče. Glede na tak obseg pritožbenega izpodbijanja je postala prvostopenjska sodba pravnomočna v delu prisoje glede zneska 962.500 SIT (sedaj 3.095,84 EUR). V reviziji je toženka navedla, da znaša vrednost spornega predmeta 3.500.000 SIT (kar ustreza višini tožbenega zahtevka, s katerim pa tožnik v postopku na prvi stopnji ni v celoti uspel) in tudi, da je sporno še 1.024.294 SIT, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da je tudi ta opredelitev revizijsko spornega dela napačna. V revizijskem predlogu toženka nedoločno predlaga priznanje nižje odškodnine, iz samih revizijskih izvajanj pa je mogoče izluščiti, kolikšen delež svoje odgovornosti toženka priznava v reviziji. Toženka ga sicer ni označila v odstotku ali ulomku, vendar pa je ta podatek izračunljiv iz drugih njenih trditev. Po poudarjanju okoliščin, ki po toženkinem mnenju utemeljujejo presojo o tožnikovem prispevku, pri čemer toženka same višine ne omenja, na koncu zaključuje, da je tožnik zato upravičen, upoštevaje že plačano zavarovalnino, le do zneska 458.783 SIT. Če se temu znesku prištejeta valorizirani plačili 263.077,82 SIT in 178.145,09 SIT, ki sta ju upoštevali obe sodišči, znaša vsota 900.005,91 SIT, kar pa glede na polno odgovornost in prisojeni znesek 1.925.000 SIT pomeni le 46,75 % toženkin delež odgovornosti, čeprav je toženka v pritožbi priznavala svoj 50 % delež.

S tako opredelitvijo toženka presega pritožbeno izpodbijani znesek za 62.494 SIT (razlika med revizijsko sporno vrednostjo 1.024.994 SIT in pritožbeno sporno vrednostjo 962.500 SIT). V tem delu torej izpodbija sodbo prvostopenjskega sodišča, proti kateri po prvem odstavku 367. člena ZPP revizija ni dovoljena, v preostalem delu pa sodbo drugostopenjskega sodišča glede zavrnitve njene pritožbe za pritožbeno izpodbijani znesek 962.500 SIT, kar pa ne izpolnjuje pogoja o revizijskem pragu iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP odločilo kot v izreku tega sklepa, ki zajema tudi odločitev o toženkinih priglašenih revizijskih stroških.