Jedro

Med zaključkoma sodišča druge stopnje, da je upravičenec živel pod psihičnim in ekonomskim pritiskom, da pa naj bi kljub temu svobodno sklenil pogodbo, ni nasprotja. Na svobodno voljo pri sklepanju pogodbe drugostopno sodišče nakazuje na podlagi predlagateljevih pritožbenih navedb, ugotovitev o psihičnih in ekonomskih pritiskih pa ne povezuje s samo sklenitvijo pogodbe.

V smislu 5. člena ZDen ni mogoče presojati konkretnih ravnanj državnih organov oz. predstavnikov oblasti le v okviru obligacijskih pravil ODZ oz. ZOR o sili, grožnji oz. zvijači pri sklenitvi pogodbe, temveč je potrebno v vsakem takšnem primeru opraviti širšo analizo, kaj je konkretno ravnanje državnega organa oz. predstavnika oblasti v kontekstu takratnih družbenih razmer pomenilo oz. kakšen vpliv je imelo na upravičenčevo voljo pri sklepanju pravnega posla. Vendar pa je za utemeljenost zahtevka na vrnitev podržavljenega premoženja v vsakem primeru potrebno ugotoviti, da je prav v zvezi s sklenitvijo pravnega posla sploh obstajalo takšno ravnanje tedanje oblasti, ki je merilo prav na sklenitev pravnega posla o prenosu upravičenčevega premoženja v državno lastnino.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo zahtevek predlagatelja za denacionalizacijo dela nepremičnine, ki je opisana v izreku prvostopnega sklepa in ki je bila predmet prodajne pogodbe z dne 5.10.1961 med denacionalizacijskim upravičencem in nasprotnim udeležencem. Ugotovilo je, da trditve, ki jih navaja predlagatelj, ne opravičujejo vrnitev premoženja po določbi 5. člena ZDEN.

Zoper prvostopni sklep je vložil pritožbo predlagatelj. Njegovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritrdilo je pravnim in dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Strinja se s predlagateljem in oceno prvostopnega sodišča, da politični režim upravičencu in njegovi družini ni bil naklonjen. Upravičenec je zato živel pod psihičnim in ekonomskim pritiskom, kar pa ne zadošča za utemeljenost denacionalizacijskega zahtevka. ZDEN je v 5. členu derogiral splošne obligacijske predpise le glede rokov za uveljavljanje izpodbojnosti pravnih poslov, ne pa tudi glede vsebinske opredelitve, kdaj je neki pravni posel obremenjen s takšno napako volje kot je grožnja oz. sila. V konkretnem primeru bi moral upravičenec trditi in dokazati, da ga je državni organ oz. njegov predstavnik upokojil, vodil postopke proti sorodnikom, nacionaliziral poslovne prostore, izbrisal iz volilnega imenika, mu nastanil v sporne prostore najemnika z odločbo prav z namenom, da ga spravi v takšen psihični in ekonomski položaj, zaradi katerega je sklenil prodajno pogodbo. Tega predlagatelj ni zatrjeval oz. dokazal, celo je potrdil lastno iniciativo, da proda nepremičnino ravno nasprotnemu udeležencu in to iz sicer neupoštevnega ekonomskega nagiba.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je predlagatelj vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sklepov sodišča prve in druge stopnje in vrnitev zadeve v novo odločanje prvostopnemu sodišču. Navaja, da so zaključki drugostopnega sodišča v medsebojnem nasprotju. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo in sicer ZDEN, ki je lex specialis glede na pravna pravila, na katera se sklicuje drugostopno sodišče. Ta pravila sodišče uporablja strogo formalistično, ne upoštevaje razmere, ki so obstojale v času sklenitve sporne pogodbe in pred tem. ZDEN izhaja iz predpostavke, da je bilo premoženje protipravno podržavljeno iz razlogov navedenih v 3. členu in tudi v 5. členu zakona. Drugostopno sodišče zaključuje, da je upravičenec živel pod psihičnim in ekonomskim pritiskom, da pa naj bi kljub temu "svobodno" sklenil pogodbo. Občina ... je direktno izvajala prisilo nad upravičencem z neutemeljeno nacionalizacijo dela hiše. Pogodba je bila sklenjena v kratkem časovnem razmaku po nacionalizaciji dela hiše in v takšnih razmerah za upravičenca, da očitno ni šlo za njegovo svobodno voljo pri sklepanju pogodbe. Nedvomno je tudi izkazana vzročna zveza med nedopustno psihično in ekonomsko silo izvajano nad upravičencem pred in v času sklepanja pogodbe. Zaključek drugostopnega sodišča, da bi bila psihična in ekonomska sila izvajana nad upravičencem le, če bi bila izvajana prav z namenom, da bi upravičenec sklenil pogodbo, je pravno zmotno. Kaj takega ne izhaja niti iz pravnih pravil ODZ niti iz določb ZOR in bi bilo tudi v nasprotju s 5. členom in 1. odst. 6. člena ZDEN. Revident se v zvezi s tem sklicuje tudi na komentarje cit. zakona.

Revizija je bila v skladu z določilom 3. odst. 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S trditvami, da so razlogi drugostopnega sodišča v medsebojnem nasprotju, uveljavlja revident bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. V čem naj bi bila ta nasprotja, revident izrecno ne pove. Če misli na navedeno kršitev z navedbami, da sodišče druge stopnje zaključuje, da je upravičenec živel pod psihičnim in ekonomskim pritiskom, da pa naj bi kljub temu svobodno sklenil pogodbo, mu je potrebno pojasniti, da med temi zaključki drugostopnega sodišča ni nasprotja. Na svobodno voljo pri sklepanju pogodbe drugostopno sodišče nakazuje na podlagi predlagateljevih pritožbenih navedb, ugotovitev o psihičnih in ekonomskih pritiskih pa ne povezuje s samo sklenitvijo pogodbe.

Revizija ima sicer prav, da je potrebno pri presoji sile in grožnje državnega organa v smislu 5. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur.l. RS št. 27/91; v nadaljevanju: ZDEN), upoštevati tudi razmere, ki so obstajale v času sklenitve sporne prodajne pogodbe z dne 5.10.1961. Cit. določba namreč glede na namen zakona (odprava krivic) omogoča širšo podlago, kot so jo nudile določbe o izpodbijanju istih pravnih poslov v obdobju, ko so bili ti posli sklenjeni (paragrafi 869 do 871 ODZ); tudi pravni standardi, ki za presojo prave volje sklenitelja pravnega posla veljajo v današnjih družbenih razmerah (členi 60 do 65 ZOR), ne morejo biti v celoti uporabni za presojo volje oseb, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi pravnih poslov v takratnih družbenih razmerah. Zato v smislu 5. člena ZDEN ni mogoče presojati konkretnih ravnanj državnih organov oz. predstavnikov oblasti le v okviru obligacijskih pravil ODZ oz. ZOR o sili, grožnji oz. zvijači pri sklenitvi pogodbe, temveč je potrebno v vsakem takšnem primeru opraviti širšo analizo, kaj je konkretno ravnanje državnega organa oz. predstavnika oblasti v kontekstu takratnih družbenih razmer pomenilo oz. kakšen vpliv je imelo na upravičenčevo voljo pri sklepanju pravnega posla. Vendar pa je za utemeljenost zahtevka na vrnitev podržavljenega premoženja v vsakem primeru potrebno ugotoviti, da je prav v zvezi s sklenitvijo pravnega posla sploh obstajalo takšno ravnanje tedanje oblasti, ki je merilo prav na sklenitev pravnega posla o prenosu upravičenčevega premoženja v državno lastnino. Takšno presojo narekuje formulacija 5. člena ZDEN, ki status upravičenca po tem členu pogojuje s situacijo, ko je bil pravni posel sklenjen prav zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oz. predstavnika oblasti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (člen 385/3 ZPP), pa ne izhaja, da bi v spornem primeru takratni oblastni organi izvajali kakšno prisilo ali grozili pok. upravičencu zato, da bi ta sklenil sporni pravni posel. Obe sodišči sicer ugotavljata, da so pok. upravičencu takratni organi oblasti nacionalizirali poslovne prostore in mu nastanili v sporne prostore najemnike, da je bil nadalje upokojen, izbrisan iz volilnega imenika in da so bili vodeni postopki zoper njegove sorodnike. Navedene okoliščine so nedvomno imele negativen vpliv na upravičenca oz. na njegovo splošno življenjsko počutje in ravnanje; kot takšne jih utemeljeno ocenjuje tudi drugostopno sodišče, ko navaja, da je upravičenec živel pod psihičnim in ekonomskim pritiskom. Vendar pa te okoliščine, kot pravilno izhaja tudi iz razlogov izpodbijane drugostopne sodbe, v spornem primeru same po sebi ne morejo pomeniti, da je podana situacija iz 5. člena ZDEN. Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč jih namreč ni mogoče opredeliti kot takšna nedopustna ravnanja takratnih oblastnih organov, ki bi merila prav na sklenitev pravnega posla, na podlagi katerega je prešlo v družbeno lastnino obravnavano premoženje. Zahtevek za denacionalizacijo je bil torej utemeljeno pravnomočno zavrnjen.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila v dosedanjem postopku storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.