Jedro

Upravičenedec do denacionalizacije po 5. členu ZDEN je le tisti, ki dokaže, da je bila sila oz. grožnja državnega organa oz. predstavnika oblasti usmerjena v to, da doseže prav sklenitev pravnega posla, na podlagi katerega je prešlo premoženje v državno last.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za denacionalizacijo dela nepremičnine, ki je podrobno opisana v izreku sklepa prvega sodišča in je bil predmet prodajne pogodbe z dne 5.10.1961 med denacionalizacijskim upravičencem in nasprotnim udeležencem v tem postopku. Ugotovilo je, da trditve, ki jih navaja predlagatelj, ne opravičujejo vrnitve premoženja po določbi 5. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I,in št. 31/93, v nadaljevanju ZDEN).

Proti sklepu se pritožuje predlagatelj in smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s členom 37 Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. V pritožbi navaja, da prvo sodišče ni bilo sposobno dojeti (mladost) in oceniti dogajanj med letoma 1945 in 1961 in je zato zmotno ocenilo, da vse to dogajanje v odnosu do upravičenca ni bilo v vzročni zvezi s tem, da je upravičenec prodal nenacionalizirani del nepremičnine. Upravičenec je uveljavljal psihično in ekonomsko silo, ki jo v pritožbi zatrjuje z razlogi, ki jih je navajal že v postopku pred prvim sodiščem, in katerih cilj je bil onemogočiti in ustrahovati upravičenca kot pripadnika meščanskega razreda družbe, da v "novem" redu le ti ne bi mogli imeti kakršnegakoli vpliva. Pojasnjuje, da ekonomsko ni bil sposoben vzdrževati nepremičnine, v katero je zavezanec z odločbo prisilno vselil tuje stanovalce, in plačevati javne dajatve, saj drugače hiše, ki je kulturni spomenik, ne bi prodajal. Zaključek prvostopnega sodišča, da je bila nacionalizacija zakonsko utemeljena in da zato ni bila nedopustna, je presenetljiv in pomeni nasprotje paktu o človekovih pravicah Združenih narodov. Zasedenega stanovanja ni bilo mogoče prodati nikomur drugemu kot zavezancu.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje sprejema pritožbeno oceno, ki se dejansko sklada tudi z oceno prvega sodišča (zadnji odstavek druge strani izpodbijanega sklepa), da po letu 1945, tedaj tudi v času, ko sta stranki tega nepravdnega postopka dne 5.10.1961 sklenili sporno prodajno pogodbo, politični režim upravičencu in njegovi družini ni bil naklonjen. Zato tudi nadalje sprejema pritožbeno trditev, da je upravičenec zaradi življenja v takšni družbeni klimi, ki se je odražala tudi v njegovem ekonomskem položaju, živel pod psihičnim in ekonomskim pritiskom. Toda zgolj ta ugotovitev ne zadošča za sklep, da je upravičenčeva zahteva do denacionalizacije tudi utemeljena. Po 5. členu ZDEN je upravičenec do denacionalizacije tudi tisti, čigar stvari so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oz. predstavnika oblasti. Tudi po splošnih obligacijskih predpisih je takšen, sicer dopusten pravni posel, izpodbojen (primerjaj takrat veljavna pravna pravila paragrafov 869 do 871 ODZ in vsebinsko enake določbe členov 60 do 65 ZOR). ZDEN pa je zaradi namena, da se storjene krivice popravijo, derogiral splošne obligacijske predpise glede rokov za uveljavljanje izpodbojnosti. Ne pomeni pa to derogacije tistih (že citiranih) pravnih pravil oz. predpisov, ki so vsebinsko opredeljevali oz. opredeljujejo, kdaj je neki pravni posel obremenjen s takšno napako volje. Da bi bila podana pravno relevantna grožnja oz. sila, mora biti le ta nedopustna, protipravna, izvirati od nasprotne pogodbene stranke ali tretjega, pri pogodbeniku pa mora povzročiti utemeljen strah, torej takšen strah, da je prav zaradi tega strahu stranka sklenila pogodbo, kakršne sicer ne bi. To pa pomeni, da bi moral upravičenec v konkretnem primeru trditi in dokazati, da ga je državni organ oz. njegov predstavnik upokojil, vodil postopke proti sorodnikom, nacionaliziral poslovne prostore, izbrisal iz volilnega imenika, mu nastanil v sporne prostore najemnika z odločbo, prav z namenom, da ga spravi v takšen psihični in ekonomski položaj, zaradi katerega je sklenil prodajno pogodbo z dne 5.10.1961. Tega pa pritožnik, ki tudi ne zatrjuje iniciative oz. drugega interesa občine za sklenitev konkretne prodajne pogodbe, niti ne zatrjuje obstoja okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bilo sicer sporno premoženje podržavljeno, niti ne zatrjuje niti ne dokazuje.

Sicer pa v pritožbi, očitno v odgovor na ugotovitve prvega sodišča, da bi nepremičnino lahko upravičenec prodal tudi komu drugemu, sam predlagatelj pove, da upravičenec zasedenega stanovanja ni mogel prodati drugemu kot nasprotnemu udeležencu, s čemer pa celo potrjuje lastno iniciativo in svobodno odločitev upravičenca, ne samo za to, da nepremičnino proda, ampak da jo proda prav nasprotnemu udeležencu (ker je zasedeno stanovanje le ta tudi pripravljen kupiti), in to iz (sicer neupoštevnega) ekonomskega nagiba.

Odločitev prvega sodišča, ki je zavrnilo predlagateljev predlog, je zaradi povedanega v dejanskem in materilanopravnopravnem pogledu pravilna. Po ugotovitvi, da prvo sodišče tudi ni zagrešilo kakšne absolutne bistvene kršitve določb postopka, na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo predlagatelja zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep po določbi 2.točke 380. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP.