Jedro

Stranka, ki ni poskusila odpraviti procesnih pomanjkljivosti z rednim pravnim sredstvom (pritožbo), tega ne more storiti niti z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka. Upoštevaje stališče o subsidiarnosti obnovitvenega razloga bi morala tožnica, ki ji je bila zamudna sodba pravilno vročena, kršitev pravice do izjavljanja uveljavljati v pritožbi. Če je zamudna sodba stranki vročena pravilno, je treba okoliščino, da ni vložila pritožbe in v njej uveljavljala kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pripisati izključno strankini neskrbnosti. Stranka ne more doseči obnove postopka na podlagi kršitve, ki bi jo mogla in morala uveljavljati v prejšnjem postopku.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka“.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala plačilo odškodnine v višini 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da tožencu povrne 2.113,65 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), stranskemu intervenientu pa 20,00 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Izpodbija zaključek prvega sodišča, da ji ni uspelo izkazati vzročne zveze med opustitvijo dolžnega ravnanja toženca in škodo, ki jo je utrpela. V tem delu je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa je tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Napačen je zaključek sodišča, da obstaja realna možnost zavrženja njenega predloga za obnovo postopka. Pojasnjuje okoliščine v zvezi z vročitvijo zamudne sodbe v zadevi I P 806/2008 ter nanjo podano pravočasno laično pritožbo. Izpostavlja, da je bil predlog za obnovo postopka vložen v zakonsko predpisanem 30-dnevnem roku od vročitve odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, s katero je bila njena laična pritožba zoper zamudno sodbo zavrnjena. Pravno naziranje sodišča prve stopnje, da bi morala obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP uveljavljati že v pritožbi zoper zamudno sodbo, bi pomenilo, da tega obnovitvenega razloga sploh ne bi bilo mogoče uveljavljati. Ugotovitev sodišča o nerazumljivosti in neverjetnosti njene izpovedbe, da je bila tožba z opr. št. zadeve v žepu bunde njenega nekdanjega partnerja A. A., je nepravilna in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Izpostavlja, da je bila pri vročanju tožbe v odgovor prekršena določba četrtega odstavka 140. člena ZPP. Pošiljka, naslovljena na tožnico, je bila vročena njenemu nekdanjemu partnerju. Slednji je imel močan interes za uspeh v pravdi in dober motiv, da jo je prestregel in skril. Takšen zaključek dodatno utrjuje tudi kazenska obsodilna sodba, ki se nahaja v prilogi A 55. Opozarja na splošno znano dejstvo, da sodišče ob vložitvi tožbe vse izvode označi z opravilno številko zadeve. Tako je še pred vročanjem tožbe v odgovor ravnalo tudi Okrožno sodišče v Kranju. Ključno dejstvo, ki ga je sodišče zmotno ugotovilo, čeprav ga je tožnica vseskozi zatrjevala in ga v svoji izpovedbi tudi prepričljivo pojasnila, je, da je našla samo tožbo brez kuverte in brez poziva k odgovoru. Kot pravni laik je bila prepričana, da je v žepu bunde svojega nekdanjega partnerja našla njegov izvod tožbe in da ji bo izvod, namenjen njej, vročen osebno po pošti. Iz previdnosti je vložila vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, na Okrožnem sodišču v Kranju pa ji je bilo rečeno, naj počaka na vročitev sodbe. Sodišče ne pojasni, zakaj tožnici ne verjame v zvezi s svetovanjem na sodišču in v tem delu ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. V zvezi s pranjem perila nekdanjemu partnerju izpostavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in podaja pojasnilo o razlogih za to početje. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj je toženec priglasil stroške zastopanja v lastni zadevi, v kateri pa nima pravice do povračila. Do povračila stroškov je odvetnik v zadevah, kjer sam nastopa kot stranka, upravičen le v primeru, če pooblasti drugega odvetnika za zastopanje. Takšno je tudi stališče sodne prakse – II Cp 2733/2009 z dne 12. 11. 2009. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži plačilo stroškov postopka. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožencu in stranskemu intervenientu, nanjo pa je podal odgovor toženec. V odgovoru pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožničin odškodninski zahtevek temelji na določbi 239. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki ureja odškodninsko odgovornost dolžnika, če ta ne izpolni pogodbene obveznosti. Tožnica je zatrjevala, da je s tožencem sklenila mandatno pogodbo za opravljanje odvetniških storitev – 766. člen OZ. Po zatrjevanjih tožnice toženec pri njenem zastopanju ni ravnal vestno, pošteno, skrbno in po načelih odvetniške etike, ker ni pravočasno zaprosil za oprostitev plačila sodnih taks v postopku po predlogu za obnovo postopka. Ker tožnica zaradi slabega premoženjskega stanja in finančne stiske plačila sodne takse ni zmogla, se je predlog za obnovo postopka štel za umaknjenega. Tožnica zatrjuje, da ji je zaradi strokovne napake toženca nastala škoda, saj bi v nasprotnem primeru s predlogom za obnovo postopka uspela in v ponovljenem izvornem postopku dokazala, da med njo in A. A. ni obstaja zunajzakonska skupnost ter da slednji nima nobenega deleža na stanovanjski stavbi, stoječi na parc. št. 1, k. o. X. 6. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč; tožnica je tista, ki mora dokazati kršitev pogodbene obveznosti (239. člen OZ), ter obstoj škode in vzročne zveze med njima (131. člen OZ).

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča, da je toženec kršil profesionalne standarde ravnanja, ker ni pravočasno zaprosil za oprostitev plačila sodnih taks v postopku po predlogu za obnovo postopka. Opisana opustitev predstavlja protipravno ravnanje in je v nasprotju z duhom Kodeksa odvetniške poklicne etike, ki določa standarde dolžnega skrbnega ravnanja poklicne skupine. Vendar pa je glede na izvedeni dokazni postopek treba pritrditi stališču prvega sodišča, da tožnica s predlogom za obnovo postopka ne bi uspela, kar pomeni, da med protipravnim ravnanjem toženca in nastalo škodo ni vzročne zveze, navedeno pa utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je podalo prepričljivo argumentacijo za sklep, da tožničinemu pojasnilu o seznanitvi z opravilno številko v izvorni zadevi ne verjame. Dokazna ocena prvega sodišča je logična in življenjsko prepričljiva; napravljena je v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. Tudi pritožbena zatrjevanja, v katerih pritožnica ponovno predstavlja način seznanitve z opravilno številko v izvorni zadevi, ne more vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene. Bistveno je, da je bila tožnica že 12. 12. 2008 seznanjena s številko izvornega postopka, ko rok za podajo odgovora na tožbo še ni potekel. Na moč nenavadno je, da bi tožnica vložila v izvorni zadevi vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, čeprav ji tožba ni bila vročena. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so neprepričljive njene navedbe, da je na Okrožnem sodišču v Kranju pokazala tožbo, nakar ji je bilo rečeno, naj počaka na vročitev tožbe. Tožničino neprepričljivost izkazuje tudi njeno spreminjanje navedb. Najprej je navajala, da ji je odvetnica B. B. rekla, naj počaka na vročitev tožbe; zaslišana kot stranka pa je izpovedala, da ji je odvetnica svetovala, naj na vse piše pritožbe, da ne bi kaj zastaralo. Medtem ko je odvetnica v zaslišanju navedla, da je bila z zadevo seznanjena šele takrat, ko je bilo že vse končano. Poleg tega je tožnica izpovedala, „da je na vse pisala pritožbe in da obstaja možnost, da je poslala po pošti pritožbo, še preden je šla na sodišče“.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o pomanjkljivosti izpodbijane sodbe zaradi odsotnosti pojasnila o razlogih, zakaj sodišče tožničini izpovedbi glede dogajanja na Okrožnem sodišču v Kranju ne verjame. Iz celotne obrazložitve prvega sodišča je moč jasno razbrati, da tožnica v svojih zatrjevanjih in izpovedbi ni prepričljiva. Prvo sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka prišlo do prepričanja, da je tožnica že 24. 11. 2008 vedela za opravilno številko izvorne zadeve, kar pomeni, da je že dan ali nekaj dni prej prejela sodno pisanje z opravilno številko. Pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na kazensko obsodilno sodbo, saj slednja sama po sebi še ne izkazuje njenih zatrjevanj. Predmetna kazenska obsodilna sodba, s katero je bil tožničin nekdanji partner pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje kršitve tajnosti občil zaradi prikrivanja pošiljk, naslovljenih na tožnico, ni v neposredni povezavi z obravnavano zadevo. Upoštevaje tožničino neprepričljivost in dejstvo, da je bila že konec novembra 2008 seznanjena z opravilno številko izvorne zadeve, ter da je v času teka roka za odgovor na tožbo zaprosila za brezplačno pravno pomoč, predmetni dokaz ne more v bistvenem vplivati na odločitev prvega sodišča. 9. Tožnica je obnovo postopka predlaga iz razloga po 2. točki 394. člena ZPP, ki po vsebini predstavlja kršitev načela kontradiktornosti oz. kršitev predlagateljeve pravice do izjavljanja. Tožnica je bila najkasneje s prejemom zamudne sodbe seznanjena s svojo prikrajšanostjo za možnost obravnavanja pred sodiščem. Tudi po stališču pravne teorije se načelo subsidiarnosti obnovitvenih razlogov – četudi to iz določbe 395. člena ZPP neposredno ne izhaja – ne razteza le na obnovitvene razloge iz 1., 8., 9. in 10. točke 394. člena ZPP, ampak na vse obnovitvene razloge, tudi na tistega iz 2. točke 394. člena ZPP.(1) To pa pomeni, da stranka, ki ni poskusila odpraviti procesnih pomanjkljivosti z rednim pravnim sredstvom (pritožbo), tega ne more storiti niti z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka. Upoštevaje stališče o subsidiarnosti obnovitvenega razloga bi morala tožnica, ki ji je bila zamudna sodba pravilno vročena, kršitev pravice do izjavljanja uveljavljati v pritožbi. Če je zamudna sodba stranki vročena pravilno, je treba okoliščino, da ni vložila pritožbe in v njej uveljavljala kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pripisati izključno strankini neskrbnosti. Stranka ne more doseči obnove postopka na podlagi kršitve, ki bi jo mogla in morala uveljavljati v prejšnjem postopku. V zvezi s tem je treba opozoriti tudi na pravilo o t. i. nedovoljenosti preskakovanja pravnih sredstev, uveljavljeno v revizijski praksi VSRS, ki se nanaša na postopkovne kršitve relativne narave, kamor sodi tudi zatrjevana kršitev.

10. Pritožba pa pravilno opozarja na zmotno odločitev prvega sodišča o stroških postopka toženca. V lastni zadevi odvetnik nima pravice do povračila stroškov po Odvetniški tarifi, kar velja tudi za primere, ko je pooblastilo dano odvetniku iz toženčeve odvetniške družbe. Do povračila stroškov bi bil upravičen le v primeru, če bi za zastopanje pooblastil drugega odvetnika, kot pravilno opozarja pritožba. Zato je bilo treba v tem delu (II. točka izreka) pritožbi ugoditi in odločitev v stroškovnem delu spremeniti tako, da toženec nosi svoje stroške pravdnega postopka. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni ugotovilo kršitev, na katere, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena istega zakona, pazi po uradni dolžnosti.

11. Pritožnica je uspela le v delu, ki se nanaša na toženčeve stroške pravdnega postopka, zato do pritožbenih stroškov ni upravičena (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona). Navedbe toženca iz odgovora na pritožbo niso bistveno prispevale k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, toženec pa jih mora nositi sam.

Op. št. (1): Primerjaj Juhart, J.: Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba, Ljubljana, 1961.