Jedro

Tožničino sklicevanje na nepoznavanje prava pri vlaganju laične pritožbe ne more predstavljati opravičljivega razloga, s katerimi bi lahko uspela v revizijskem postopku. Pravni red lahko deluje le v okviru fikcije, da vsi subjekti poznajo pravna pravila, in da so se dolžni po njih ravnati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 9. 10. 2013 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je tožena odvetniška družba dolžna plačati znesek 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in nastale pravdne stroške. Gre za škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi strokovne napake toženke. Čeprav je toženka vedela za premoženjsko stanje tožnice, je ni opozorila, da bo ob vložitvi predloga za obnovo postopka (v izvornem postopku zaradi ugotovitve obsega in deleža na skupnem premoženju) morala plačati sodno takso ali predlagati taksno oprostitev. Zahtevani znesek 50.000,00 EUR predstavlja vrednost polovice nepremičnine, znesek pravdnih stroškov in znesek sodne takse za umik predloga za obnovo pravdnega postopka.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ravnanje toženke je ocenilo za protipravno, saj naj bi predstavljalo grobo kršitev profesionalnih standardov ravnanja, kakršni se v skrbi za koristi stranke pričakujejo od odvetniške družbe. Če bi toženka pravočasno zaprosila za oprostitev plačila sodnih taks v izvornem postopku, bi bila tožnica brez dvoma plačila oproščena in bi sodišče začelo z obnovitvenim postopkom. Nadalje je sodišče presojalo, ali bi tožnica s predlogom za obnovo izvornega postopka uspela. Ugotovilo je, da je bila tožnici (kljub domnevni nepravilni vročitvi tožbe) dana možnost obravnavanja pred sodiščem, saj se je očitno seznanila s pisanjem (tožbo s pozivom na odgovor na tožbo in sklepom o začasni odredbi s pravnim poukom), zato ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženke in tožnici nastalo škodo. Tožnici je naložilo v plačilo pravdne stroške toženke.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v stroškovnem delu (tako, da vsaka stranka sama nosi svoje pravdne stroške). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. K razlogom sodišča prve stopnje je dodalo stališče o subsidiarnosti obnovitvenega razloga, v skladu s katerim bi morala tožnica, ki ji je bila zamudna sodba pravilno vročena, kršitev pravice do izjavljanja uveljavljati že v pritožbi.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženki v plačilo vse pravdne stroške. Nižji sodišči naj bi napačno presodili (ne)obstoj vzročne zveze. Glede na to, da je v izvorni zadevi zoper zamudno sodbo vložila laično pritožbo, naj ne bi bilo nenavadno, da v njej ni omenila, da vročilnice ni nikoli podpisala, saj ni vedela, da je to pomembno. Zato sodišče v izvorni zadevi njenega predloga za obnovo postopka ne bi zavrglo kot prepoznega, saj je bil vložen v roku 30 dni odkar je bil tožnici vročena odločba višjega sodišča o zavrnitvi njene laične pritožbe. Če bi ta razlog tožnica uveljavljala že v pritožbi, predlog za obnovo postopka sploh ne bi bil potreben. V izpodbijani sodbi naj bi bilo dejansko stanje glede prejema poziva k odgovoru na tožbo nepopolno ugotovljeno, storjena pa naj bi bila tudi bistvena kršitev pravil postopka glede vročanja in glede pravice do izjave. Revidentka ponavlja svoje trditve glede okoliščin vročitve tožbe v izvornem postopku. Sodišče druge stopnje naj bi napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da bi morala tožnica obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP uveljavljati že v pritožbi zoper zamudno sodbo.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E. 8. Tožničin odškodninski zahtevek temelji na določbi 239. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja odškodninsko odgovornost dolžnika, če ta ne izpolni pogodbene obveznosti. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je toženka kot mandatarka tožnice ravnala protipravno, ko ni pravočasno zaprosila za oprostitev plačila sodnih taks, da pa ni podana vzročna zveza med takšno opustitvijo toženke in nastalo škodo, saj tožnica s predlogom za obnovo postopka ne bi mogla uspeti (ker bi bil predlog bodisi zavržen kot prepozen, bodisi zavrnjen kot neutemeljen).

9. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z bolj omejenim obsegom in razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato revidentka ne more uspeti z obširnim sklicevanjem na drugačen potek sporne vročitve tožbe kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

10. Prav tako ni dovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja z navideznim uveljavljanjem bistvenih kršitev določb postopka. Tožnica v reviziji uveljavlja kršitev pravil o vročanju in pravice do izjave, vendar revizijsko sodišče opozarja, da gre za domnevne kršitve, ki naj bi jih zagrešilo sodišče v izvornem postopku. Teh kršitev tožnica ne more (ponovno) uveljavljati v obravnavanem postopku, kjer sta nižji sodišči potek izvornega postopka presojali le v okviru dejanskega stanu, pomembnega za odločitev o (ne)utemeljenosti odškodninskega zahtevka.

11. Tožničino sklicevanje na nepoznavanje prava pri vlaganju laične pritožbe v izvornem postopku ne more predstavljati opravičljivega razloga, s katerim bi lahko uspela v revizijskem postopku. Pravni red lahko deluje le v okviru fikcije, da vsi subjekti poznajo pravna pravila, in da so se dolžni po njih ravnati. Sodišče druge stopnje je tožnico pravilno opozorilo, da bi obnovitveni razlog morala uveljavljati že v pritožbi zoper zamudno sodbo. Ker tega ni storila, s kasnejšim predlogom za obnovo postopka iz tega razloga ne bi mogla uspeti. Presoja odsotnosti vzročne zveze je zato pravilna.

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije.