Jedro

Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnici je očitala, da je pri pripravi delovnega naloga za stranko napačno prenesla podatke iz nemške verzije naloga v slovensko, zaradi česar naj bi prišlo do napačne razdelitve strani in posledično napačnega tiska več tisoč izvodov prospektov. Prospekti so bili zagotovljeni in dobavljeni stranki, ki je po skrbniku delodajalca obvestila o tej hudi napaki in neuporabnosti izdelka, zaradi česar je toženi stranki nastala škoda. Tožnica je storila očitano kršitev. S svojim ravnanjem je iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je tožena stranka tožnici utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2012 ter reintegracijski in reparacijski zahtevek (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi prišlo pri tisku do napačne razdelitve strani in do napačnega tiska prospektov. Edina razlika med katalogoma je, da je pri enem katalogu mogoče prvo stran odstraniti oziroma se ta ne drži naslednje strani, drugih razlik med katalogoma ni. To je potrdil tudi prokurist tožene stranke, direktor tožene stranke pa ni znal opisati napake. Ugotovitev sodišča je tudi v nasprotju z izpovedjo priče A.A., ki je izpovedal, da se je napaka zgodila pri prevodu iz nemškega naloga v slovenščino. Poudarja, da ne gre za napako, ki bi predstavljala hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR in ne za kršitev, zaradi katere delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati. Napačna in brez podlage je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi toženi stranki nastala škoda v višini 150.818,76 EUR. Tožena stranka ni nikoli trdila, da računi ne bi bili poravnani, niti ni predložila nobenega dokaza, direktor pa je potrdil, da so zadevo nekako dogovorili. Tudi za ugotovitev, da naj bi B. sedaj reklamiral vsako malenkost ni dokazov. Prav tako je napačna ugotovitev, da naj bi B. prekinil sodelovanje s toženo stranko.

Glede kršitve, ki se očita tožnici pritožba navaja, da je bil katalog, razen lepljenja brezhiben in vsebinsko ustrezen. Vsi katalogi so bili razdeljeni strankam, kar pomeni, da ni imel bistvene oziroma večje napake. Nadalje poudarja, da do obravnavanega dogodka ni prišlo zgolj zaradi ravnanja tožnice, temveč tudi zaradi neustrezno organiziranega delovnega procesa. Iz elektronske pošte prokurista z dne 29. 3. 2012 izhaja, da je po dogodku vse sodelavce izčrpno obvestil ter izšolal in bistveno spremenil potek delovnega procesa. Uvedla se je dodatna kontrola in nova faza delovnega procesa. Izrecno je navedel, da je izboljšanje procesa namenjeno preprečitvi bodočih napak iste vrste. Tožnica je bila izpostavljena delovnemu okolju, kjer so delovni proces ves čas ovirali klici, reševanje težav v tisku,... Prav tako je morala prevajati v slovenski jezik (čeprav nima izobrazbe). Tožnica je na neustrezno organizacijo delovnega procesa večkrat opozarjala nadrejene in celo sama predlagala dodatno kontrolo, vendar tožena stranka delovnega procesa ni spremenila. Navedeno je potrdila priča A.A..

Tožnica je predlagala, da tožena stranka v spis predloži vse pogodbe z podjetjem Lidl, dokaza sodišče ni izvedlo, pogodbe pa bi dokazovale, da sodelovanje med podjetjema ni bilo ogroženo.

Tožnica je bila pred dogodkom pri toženi stranki zaposlena od leta 1999 in ni zagrešila nobene napake, napake so se pojavljale tudi pri drugih tehnologih, vendar delovno razmerje nikomur ni bilo odpovedano. Iz izjav tehnologov C.C. in D.D. je razvidno, da je delovni proces organiziran tako, da so časovni roki kratki in da je delo potrebno večkrat prekinjati zaradi korektur, kar seveda poveča možnost nastanka napak oziroma nepravilnosti v postopku. Tožnica je predlagala, da se zaslišita tehnologa D.D. in C.C., česar pa sodišče ni storilo. Tožnica je ves čas postopka zatrjevala, da so zaradi napake v tisku drugega tehnologa pri tisku za podjetje E. morali celotno naklado tiskati ponovno, pa odgovoren tehnolog ni prejel odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožnici ni bila dana možnost, da izvaja dokaze v svojo korist, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP in ni ji bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zakaj je dokazne predloge tožnice zavrnilo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka je bila s predložitvijo katalogov prekludirana, saj ni navedla razlogov, zaradi katerih ključnega dokaza ni mogla predložiti že prej, najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje zato predloženih katalogov ne bi smelo upoštevati oziroma nanje ne bi smelo nasloniti sodne odločbe. Tožnica je na prekluzijo opozorila že v svojih pripravljalnih vlogah, vendar se sodišče prve stopnje do ugovora prekluzije ni opredelilo, zaradi česar sodba glede ugovora prekluzije nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je bila prekludirana tudi z navedbami in dokaznimi predlogi iz pripravljalne vloge z dne 5. 9. 2012 in 31. 1. 2013. Tožena stranka je šele v pripravljalni vlogi z dne 5. 9. 2012 podala navedbe glede postopka odpovedi, pravočasnosti odpovedi in zakonitosti očitane kršitve. Sodišče prve stopnje zato navedb in dokaznih predlogov iz vloge z dne 5. 9. 2012 ne bi smelo upoštevati, ker pa jih je upoštevalo, je ravnalo v nasprotju z 286. členom ZPP, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da naj bi toženi stranki nastala materialna škoda, saj B. ni plačal izdanih računov v višini 150.818,76 EUR, zaradi česar naj bi bila podana hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Ugotovitev sodišča je napačna in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Računov, na katere se sklicuje sodišče, ni izdala tožena stranka, temveč tretja oseba F.. V spisu ni dokaza, ki bi potrjeval zaključek sodišča, da B. ni poravnal računov tožene stranke (ali računov tretjih oseb). Tožena stranka nikoli ni zatrjevala, da računi niso bili plačani oziroma ni podal nobenega dokaza, direktor tožene stranke pa je celo izpovedal, da so račune kasneje zaprli oziroma da so se potem nekako dogovorili. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog, da se opravijo poizvedbe pri podjetju B., ali je v resnici zavrnilo račune oziroma, da računov ni poravnalo. V spisu ni dokaza, da bi tožena stranka utrpela kakršnokoli škodo zaradi neplačila računov, niti ni tožena stranka tekom postopka decidirano navedla, koliko naj bi ta škoda znašala. Upoštevaje dejstvo, da so bili vsi katalogi razdeljeni, da so bili vsebinsko brezhibni in da je podjetje B. račune plačalo, je zaključek sodišča prve stopnje o nastali škodi napačen in tudi neobrazložen ter ga ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Prereka pritožbene navedbe, sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, ki so relevantni za odločitev. Za delodajalca je napaka, ki jo je storila tožnica tako huda kršitev, da nadaljevanje delovnega razmerja z njo ni bilo več mogoče, saj je zaupanje vanjo in njeno vestnost povsem porušeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za to kršitev bi šlo, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba opisanih pomanjkljivosti nima, je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

V skladu s 110. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbah 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka), če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka) ter v drugih taksativno naštetih primerih. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 110. člena ZDR). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR).

Tožena stranka je tožnici 25. 4. 2012 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je tožnici očitala, da je pri pripravi delovnega naloga za stranko B. napačno prenesla podatke iz nemške verzije naloga v slovensko, zaradi česar naj bi prišlo do napačne razdelitve strani in posledično napačnega tiska približno 2.264.217 izvodov prospektov. Prospekti so bili zagotovljeni in dobavljeni stranki, ki je 28. 3. 2012 po skrbniku delodajalca obvestila o tej hudi napaki in neuporabnosti izdelka, zaradi česar je nastala velika materialna škoda, ki bo dokončno znana po pogajanjih z oškodovancem. Delodajalec je utrpel tudi nematerialno škodo zaradi izgubljenega slovesa zanesljivega, natančnega in zaupanja vrednega poslovnega partnerja.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi izvedenega postopka, kot ga opredeljujejo določbe ZDR, da je bila odpoved pravočasna, da tožena stranka tožnici ni kršila pravice do zagovora, da je tožnica kršitev, ki se ji očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko storila in da je glede na sporno ravnanje tožnice tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so bistvenega pomena pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba z utemeljitvijo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njene dokazne predloge z zaslišanjem tehnologov D.D. in C.C., s čimer naj bi kršilo načelo dispozitivnosti in tožnici onemogočilo izvajanje dokazov v njeno korist. Skladno z drugim odstavkom 213. člena ZPP sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Zavrnitev dokaznih predlogov sama po sebi ne predstavlja niti absolutne (po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) niti relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen. Zavrnitev dokaznih predlogov ima sicer lahko za posledico nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja, če se ne izvedejo dokazi glede vseh dejstev, ki so pomembna za odločbo, vendar - kot bo obrazloženo v nadaljevanju - v konkretni zadevi tudi ta pritožbeni razlog ni podan. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z oceno, da izvedba teh dokazov ni potrebna, ker je bilo dejansko stanje že na podlagi drugih dokazov v celoti razčiščeno in popolno in pravilno ugotovljeno.

S pritožbeno trditvijo, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov glede ugovora prekluzije, tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede tega je potrebno ugotoviti, da sodišče prve stopnje ugovora prekluzije, ki ga je podala tožnica v pripravljalni vlogi z dne 23. 10. 2013 sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče se z navedeno odločitvijo sodišča prve stopnje strinja.

Bistveni sestavni del tožbe je navedba pravno odločilnih dejstev ter predlaganje dokazov zanje (prvi odstavek 180. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP). Navajanje dejstev in predlaganje dokazov je v pravdnem postopku omejeno, dopustno je do trenutka, ki je omejen s posledico prekluzije, kar je najkasneje na prvem naroku (kasneje le izjemoma - 286. člen ZPP). Dejstva morajo biti konkretizirana (sklepčna), katera dejstva in kako konkretno morajo biti navedena, je potrebno presojati v vsakem primeru posebej.

Tožnica v tožbi ni navedla kaj konkretno izpodbija (dejansko stanje, sankcijo, kršitev postopka). Glede na skopo obrazložitev zahtevka v tožbi in glede na pripravljalno vlogo tožnice dano na prvem naroku za glavno obravnavo, sta bila tožena stranka in sodišče šele takrat seznanjena z njenimi obsežnimi navedbami, zato je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno dalo rok za odgovor na pripravljalno vlogo. Sodišče prve stopnje je zato po stališču pritožbenega sodišča postopalo pravilno, ko je upoštevalo dokazne predloge tožene stranke podane po prvem naroku za glavno obravnavo.

Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnica iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki od leta 1999 na delovnem mestu „ tehnolog“. Dne 22. 3. 2012 je pri pripravi delovnega naloga za stranko B. napačno prenesla podatke iz nemške verzije naloga v slovensko, zato je prišlo do napačne razdelitve strani in posledično napačnega tiska približno 2.264.217 izvodov prospektov. Tožnica naloga ni prekontrolirala, napaka v prospektu pa je vidna že na prvi pogled. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnica napačno prenesla podatke in pripravljenega naloga ni preverila. Pritožba se neutemeljeno sklicuje, da je do napake prišlo zaradi neustrezno organiziranega delovnega procesa, da so se napake pojavljale tudi pri drugih tehnologih, ki jim ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožnica kot dolgoletna delavka tožene stranke je nedvomno poznala delovni proces, napako je tudi priznala, vendar jo ne šteje kot tako hudo, da ji je bila zaradi tega odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi navedlo, da je toženi stranki nastala materialna škoda, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da materialna škoda, ki nastane delodajalcu zaradi kršitve delovne obveznosti delavca, ni pogoj za odpoved pogodbe o zaposlitvi, niti predpostavka za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je podan nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 110. člena ZDR, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Zaupanje delodajalca zaradi konkretnega ravnanja, ki ga je tožnica sicer priznala in obžalovala je tako omajano, da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati. Tožnica je bila dolgoletna delavka tožene stranke, imela je veliko delovnih izkušenj, o tem, da predhodno ni storila kršitev delovnih obveznosti, pa med strankama niti ni bilo sporno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).