Jedro

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je do trčenja med tožnikom in rolkarjem prišlo na levi strani ceste, gledano iz smeri tožnikove vožnje, da je tožnik zapeljal na levo stran ceste zaradi prevelike hitrosti in ne morda zaradi umikanja rolkarju ter da ni podana vzročna zveza med nastankom škodnega dogodka in tožnikovo škodo ter ravnanjem rolkarja. Odškodninska obveznost po določbah prvega odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) nastane le, če nastala škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, če obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter če je podana tudi odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Ker tožnik ni dokazal obstoja spredaj navedenih predpostavk, ni podana pravna podlaga za odgovornost tožene stranke za tožnikovo sporno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je tožena stranka odgovorna za 20 % škode, ki je nastala tožniku zaradi trčenja z rolkarjem 17.9.1992, naložilo S. O., da mora plačati tožniku 72.786,00 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zoper to toženo stranko in v celoti zoper drugo toženo stranko zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je na pritožbo prve tožene stranke spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in naložilo tožniku, da mora povrniti toženi stranki stroške postopka. Tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče v celoti zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da naj se sodba razveljavi. Po revizijskih izvajanjih je do trčenja med tožnikom in rolkarjem res prišlo na levi strani gledano iz smeri tožnikove vožnje, vendar iz razloga, ker se je začel pred rolkarjem umikati na levo. Za trčenje zato ni kriv tožnik ampak tisti, ki je izsilil prednost. Izvedenec se ni mogel izjasniti o tem, iz katere strani je prišel rolkar, zato bi se moralo ob vseh ugotovljenih okoliščinah dogodka zaključiti, da je rolkar nepričakovano prečkal cesto s tožnikove desne strani na levo. Kritično situacijo je tako povzročil rolkar. Končno pa gre pri rolkanju za nevarno dejavnost. Rolkar pri odrivanju uporablja dolge palice, doseže hitrost tudi do 20 km na uro, vlaga hude fizične napore in je nekoncentriran glede drugih udeležencev v cestnem prometu. Zato je organiziran trening z rolkarji na javni cesti in z otroki starosti B. D. nevarna dejavnost. Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ker revizija ne uveljavlja procesne kršitve, je revizijsko sodišče na podlagi določb 386. člena ZPP preizkusilo pobijano sodbo v uradoma odrejenem obsegu, to je ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter pri tem ugotovilo, da navedena kršitev postopka ni bila zagrešena. V reviziji uveljavljeni razlogi pa zadevajo tako okoliščine škodnega dogodka kot materialnopravno presojo spora. Revizijskih izvajanj, ki razglabljajo o domnevnem načinu vožnje rolkarja in sploh o tem, kako je prišlo do trčenja med tožnikom in rolkarjem, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker predstavljajo navedena izvajanja v revizijskem postopku nedovoljeno pobijanje dejanskih ugotovitev (tretji odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče pa je opravilo preizkus materialnopravne pravilnosti pobijane sodbe, upoštevajoč pri tem v postopkih pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Navedena presoja je po oceni revizijskega sodišča potrdila, da je za škodni dogodek, v katerem je tožniku nastala iztoževana škoda, odgovoren sam tožnik in da zato njegov tožbeni zahtevek zoper toženo stranko ni utemeljen.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je do trčenja med tožnikom in rolkarjem prišlo na levi strani ceste, gledano iz smeri tožnikove vožnje, da je tožnik zapeljal na levo stran ceste zaradi prevelike hitrosti in ne morda zaradi umikanja rolkarju ter da ni podana vzročna zveza med nastankom škodnega dogodka in tožnikovo škodo ter ravnanjem rolkarja. Odškodninska obveznost po določbah prvega odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) nastane le, če nastala škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, če obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter če je podana tudi odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Ker tožnik ni dokazal obstoja spredaj navedenih predpostavk, ni podana pravna podlaga za odgovornost tožene stranke za tožnikovo sporno škodo. Zavrnitev tožnikovega odškodninskega zahtevka zoper toženi stranki je zato materialnopravno pravilna, drugačna revizijska izvajanja tožnika pa niso utemeljena.

Tožnik v reviziji opozarja tudi na morebitno objektivno odgovornost toženih strank. V zvezi s temi izvajanji je ugotoviti, da tožnik v tožbi ali v poznejših vlogah sploh ni uveljavljal podlage za tako možno odgovornost toženih strank. Ob takem stanju pomenijo navedena revizijska izvajanja širjenje tožbene podlage, ki procesnopravno pomeni spremembo tožbe, ki pa je dopustna le do konca glavne obravnave (prvi odstavek 190. člena ZPP). Zato zadevnih revizijskih izvajanj revizijsko sodišče ni moglo upoštevati. V skladu z razlogi, ki jih je revizijsko sodišče navedlo, je moralo tožnikovo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).