Jedro

Odločilen vzrok za nesrečo, iz katere izhaja škoda, je ravnanje tožnika, ki je zapeljal na levo stran cestišča zaradi prevelike hitrosti. Čeprav je tudi pešec kršil določbe ZTVCP, ker je hodil bolj od roba cestišča, kot bi moral, njegovo ravnanje ni bilo vzrok za nesrečo. O nevarni dejavnosti kot razlogu objektivne odgovornosti je mogoče govoriti le, če v konkretnih okoliščinah pomeni večjo nevarnost od običajne. Ker je bil kolesar hitrejši kot pešec - rolkar, le-ta za kolesarja ni mogel predstavljati povečane nevarnosti.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena.

2. Pritožbi prve tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku tako spremeni, da se ta odstavek glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Prvotožena stranka S. je dolžna plačati tožniku M.S., 72.786,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov 212,00 SIT od 29.10.1992, 11.974,00 SIT od 5.12.192 in od zneska 60.600,00 SIT od 11.10.1994 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške z zakontimi zamudnimi obrestmi od 11.10.1994 do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo." Tožeča stranka M. S. je dolžan povrniti prvi toženi stranki S. 59.239,00 SIT (devetinpetdesettisoč dvestodevetintrideset 00/100) pravdnih stroškov v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je prva tožena stranka dolžna plačati tožniku M.S. 72.786,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov 212,00 SIT od 29.10.1992, 11.974,00 SIT od 5.12.1992 in od zneska 60.600,00 SIT od 11.10.1994 dalje do plačila in mu povrniti 30.895,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.10.1994 dalje do plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki K.S. in odločilo, da je tožeča stranka dolžna drugi toženi stranki povrniti 47.391,00 SIT pravdnih stroškov. Kar je tožeča stranka zahtevala od prve tožene stranke več, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Ugotovilo je, da druga tožena stranka ni odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku, hkrati pa je ugotovilo, da je za to škodo do 20 % odgovorna prva tožena stranka in je v takem razmerju tožniku tudi prisodilo odškodnino. Do škode je prišlo, ko je tožnik kot kolesar trčil v pešca - rolkarja kot udeleženca treninga pri S. Proti sodbi se pritožujeta tožnik in prva tožena stranka.

Tožnik se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe in navaja: Sodišče prve stopnje ni verjelo prepričljivi izpovedbi tožnika, da mu je rolkar nepričakovano in grobo izsilil prednost, ko se je na rolkah z desnega roba vozišča pognal čez cesto. Tožnik je vozil z dovoljeno hitrostjo, o čemer bi se prvo sodišče lahko prepričalo, če bi naredilo poizvedbe pri cestnem podjetju. Ko je zagledal rolkarja, se je pomaknil proti sredini vozišča, da bi rolkarja obvozil. Tožnik pri rekonstrukciji res ni najbolj posrečeno pokazal mesta trčenja, tega pa glede na to, da je bil v gibanju, ni mogel točno pokazati.

Vprašanje mesta trčenja ostaja še zmeraj odprto. Tožnikovo verzijo potrjuje dejstvo, da je rolkarja zadel z desnim delom krmila. Skoraj izključni krivec za prometno nezgodo je rolkar. Tožniku se lahko očita le nekoliko prevelika hitrost glede na dano situacijo. Vendar tako grobega izsiljevanja prednosti s strani rolkarja ne bi mogel preprečiti še tako skrben voznik. Tožnik je zavijal v levo, vendar trčenja ni mogel preprečiti.

Prva tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe in navaja: Bistvena za odločitev je ugotovitev, kje je prišlo do nesreče. Sodišče zmotno ugotavlja, da je cesta na kraju nesreče široka 2,25 m. V resnici je široka 5 m. V času trčenja je bil D.B. na svoji polovici vozišča. D.B. tako ni kršil cestnoprometnih predpisov. Tožnika je zaradi prehitre vožnje in rahlega zavoja ceste zaneslo na levo stran, kjer je podrl D.B.. D.B. ni bil pešec, saj se je vozil na rolkah. Pri taki vožnji je potrebno več prostora, saj se mora odganjati s palicami. Glede na to je treba šteti, da je hodil tik ob robu, čeprav se je gibal 1,20 m od roba vozišča. Tožnik je trčil v D.B. na svoji levi polovici ceste. Zato D.B. za nesrečo ne more biti sokriv. Prve tožene stranke tudi ne zadene objektivna odgovornost. Sodišče prve stopnje pa je napačno odmerilo tudi pravdne stroške, ker prvotoženi stranki ni priznalo 80% stroškov.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba prve tožene stranke.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče prve stopnje paziti po uradni dolžnosti, pravilno pa je ugotovilo tudi dejansko stanje.

Napačno pa je uporabilo materialno pravo v zvezi z vprašanjem odgovornosti za škodo prve tožene stranke.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o tem, na katerem mestu je prišlo do nesreče. Sodišče prve stopnje je imelo za svojo ugotovitev zadosti opore v izvedenih dokazih, saj so o mestu trčenja prepričljivo izpovedale zaslišane priče, take izpovedi pa so potrjene tudi z izvedenskim mnenjem, ki je bilo izdelano na podlagi rekonstrukcije dogodka. Ob tako izčrpno izvedenem dokaznem postopku glede vprašanja, kje je do trčenja prišlo, se tožnikove pritožbene trditve izkažejo za neprepričljive. Za njegovo verzijo nesreče in mesta trčenja v dokaznem postopku ni opore, pa tudi v pritožbi vztraja pri že podanih dokaznih predlogih, novih dokazov pa ne predlaga, hkrati pa podaja lastno dokazno oceno. S poizvedbami o dovoljeni hitrosti na obravnavanem odseku bi sodišče prve stopnje nič bistvenega ne moglo ugotoviti, saj pritožnik ne pove, koliko naj bi ta dovoljena hitrost bila, pa tudi sodišče prve stopnje ugotavlja le, da je v dani situaciji vozil prehitro, ne pa, kakšna je bila njegova natančna hitrost. Sicer pa pritožnik deloma prihaja tudi v protislovje, saj najprej trdi, da je vozil z dovoljeno hitrostjo, nato pa, da je bila hitrost le nekoliko prevelika. Pove pa tudi, da ni najbolj posrečeno pokazal mesto trčenja. Pritožba gradi svojo verzijo dogodka na tem, da je bil rolkar zadet z desno stranjo tožnikovega krmila, vendar pa je izvedenec v svojem mnenju z dne 8.7.1994 (list. št. 50) povedal, zakaj je lahko do tega prišlo. V zvezi z ostalimi dokazi, ki kažejo, kako in na katerem mestu je prišlo do nesreče, to dejstvo ne more biti odločilno v taki meri, da bi se pojavil dvom v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje o mestu trčenja. Tako je torej dokazano, da je do trčenja prišlo na levi strani cestišča, gledano iz smeri vožnje kolesarja in 1,20 do 1,50 m od desnega roba vozišča, gledano v smeri gibanja pešca - rolkarja. V zvezi s tem pritožba tožene stranke neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je ugotovilo, da je cesta široka 2,25 m. Sodišče prve stopnje namreč ne govori o cesti, pač pa o voznem pasu, ki da je širok 2,25 m. Cesta je torej tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje na tem mestu široka 5 m, torej tako kot trdi pritožba tožene stranke.

V postopku na prvi stopnji je torej ugotovljeno, da je do nesreče prišlo na levi strani, gledano iz tožnikove smeri vožnje. Tožnik je zaradi neprilagojene hitrosti zapeljal globoko na svoj levi del vozišča, voziti pa bi moral po svojem desnem delu. V taki situaciji po mnenju pritožbenega sodišča ravnanje pešca - rolkarja ni tako odločilen vzrok za nesrečo, da bi se njemu (oziroma toženi stranki, iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje) lahko očitala kakršnakoli odgovornost za škodo, ki je nastala tožniku - kolesarju.

Odločilen vzrok za nesrečo je namreč ravnanje samega tožnika, ki je kršil določila cestnoprometnih predpisov o tem, da mora voziti po svojem desnem delu vozišča. Dokazni postopek je pokazal, da je na svoj levi pas zapeljal zaradi prevelike hitrosti, ne pa morda zato, ker bi se pešcu umikal. V taki situaciji v ravnanju pešca - rolkarja, ki se je gibal sicer več kot 1 m od svojega dela vozišča, vendar na nasprotni strani, gledano iz smeri vožnje tožnika, ni videti vzroka za tožnikovo škodo. Torej ni vzročne zveze med škodo, ki je nastala kolesarju in med ravnanjem pešca - rolkarja. To velja, čeprav sodišče prve stopnje ugotavlja, da je pešec - rolkar kršil določilo 103. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa in da bi do nezgode ne prišlo, če bi se pešec - rolkar gibal v območju do 1 m od njegovega roba vozišča. Določba drugega odstavka 103. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, na katerega se sodišče prve stopnje sklicuje, namreč pravi, da če gre pešec po vozišču, mora hoditi čimbližje robu vozišča in to zelo previdno ter tako, da ne ovira ali preprečuje prometa vozil. Namen te določbe je lahko samo tak, da ne sme ovirati tistih, ki vozijo za njim ali mu prihajajo nasproti, vendar pravilno po svojem voznem pasu. Ker je kolesar zapeljal na nasprotni vozni pas zaradi prevelike hitrosti, pešec - rolkar zanj ni bil ovira v prometu, čeprav je hodil bolj od roba vozišča, kot bi glede na že citirano določbo moral hoditi. Tožniku je torej škoda nastala izključno zaradi lastnega ravnanja. Četudi bi se štelo, da je tudi ravnanje pešca - rolkarja vzrok za nesrečo, pa je ta vzrok tako neznaten, da ne more imeti vpliva na odgovornost. Razlogi sodišča prve stopnje o objektivni odgovornosti tu ne morejo vzdržati. Če sodišče rolkarja šteje za pešca, potem mora ta kriterij veljati pri ugotavljanju odgovornosti iz obeh naslovov. Ne more biti v zvezi s krivdno odgovornostjo pešec, v zvezi z objektivno pa rolkar. O nevarni dejavnosti kot razlogu objektivne odgovornosti je mogoče govoriti le, če v konkretnih okoliščinah pomeni določena dejavnost večjo nevarnost od običajne (prim. člen 173 Zakona o obligacijskih razmerjih). V spisu sicer ni izrecnih ugotovitev, venar pa vsi podatki kažejo, da je bil kolesar hitrejši od pešca - rolkarja. V kolikor gre za vprašanje, ali je pešec - rolkar odgovoren za škodo kolesarju, torej tudi zato o objektivni odgovornosti prve tožene stranke ni mogoče govoriti, saj v taki situaciji pešec - rolkar za kolesarja ni mogel predstavljati povečane nevarnosti. Sicer pa konkretni elementi objektivne odgovornosti niso niti zatrjevani niti ugotovljeni.

Po vsem povedanem torej prva tožena stranka ni odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku. Tako je torej sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je prva tožena stranka do 20 % za škodo odgovorna. Pritožbi je tako bilo treba ugoditi in sodbo spremeniti tako, da je zavrnjen tudi tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na 20 % škode, kar pomeni, da tožena stranka ne odgovarja za škodo, ki je nastala tožniku (člen 373 točka 4 Zakona o pravdnem postopku).

Ker je sodišče druge stopnje pritožbi prve tožene stranke ugodilo, se ni posebej ukvarjalo z vprašanjem, ali je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s stroški pravilna. Zaradi tega, ker je bilo pritožbi ugodeno in je bila sodba spremenjena, je bilo namreč treba o stroških ponovno odločiti (člen 166/2 Zakona o pravdnem postopku). Sodišče prve stopnje je s sodbo že odločilo o stroških, ki gredo K.S. in ta del sodbe je pravnomočen. Odločiti je torej treba po enakih kriterijih, kot je to storilo sodišče prve stopnje, tudi o stroških prve tožene stranke. Ti stroški znašajo 59.239,00 SIT, specifikacija pa je razvidna iz spisa na list. štev. 74 in 75.