Jedro

Zakon o urbanističnem planiranju je v 19. členu določal, da lokacijsko dovoljenje ni potrebno za graditev pomožnih objektov, kot so drvarnice, čebelnjaki, kurniki in drugi pomožni objekti, ki se uporabljajo za potrebe posameznega občana in njegove družine, pri čemer je objekte, ki se štejejo za pomožne objekte, predpisala občinska skupščina. Da bi šlo v obravnavanem primeru za gradnjo takega objekta, ki je bil kot pomožni objekt določen v občinskem predpisu, veljavnem v času gradnje, tožnik ni uveljavljal ne v upravnem postopku niti tega ne trdi v tožbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo inšpekcijskemu zavezancu A.A. izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje lesenega skladiščnega objekta na zidanem podstavku tlorisnih dimenzij 9,1 m x 5,7 m z nadstrešnico tlorisnih dimenzij 5,7 m x 2,9 m na zemljišču s parc. št. 161/17 k. o. ... Naložila mu je, da takoj po vročitvi odločbe ustavi gradnjo tega objekta (1. točka izreka) in da ga do 15. 7. 2013 odstrani ter vzpostavi prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Za nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka), toženka pa je še navedla, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka) in da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je gradbena inšpektorica na podlagi ogleda 3. 7. 2007 ugotovila obliko in dimenzije objekta, ki stoji na parc. št. 161/17 k. o. ... V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil investitor obravnavanega objekta A.A., ki je leta 1983 odstranil večjo barako, razen betonskega podstavka, ter na njem postavil lesen objekt, v katerem je do leta 2005 opravljal dejavnost mizarstva, nato pa je objekt predal B.B., ta pa objekta ni odstranil, ampak ga je prodal tožniku. Upravni organ je ugotovil, da je inšpekcijski zavezanec A.A., saj objekta ni prodal, ampak ga je B.B. le predal, da bi ga ta odstranil. Ker B.B. ni bil lastnik, naj bi bila kupoprodajna pogodba med njim in tožnikom neupoštevna. Tožnik na zapisnik inšpekcijskega pregleda, s katerim je bil seznanjen na zaslišanju 29. 1. 2013, ni imel pripomb, povedal pa je, da je objekt kupil s pogodbo z dne 22. 5. 2007, da je dal vlogo za najem ali odkup zemljišča, ki pa naj bi bilo v denacionalizacijskem postopku in da je bil prepričan, da objekt ni nelegalna gradnja, ker je od prodajalca prejel tudi obrtno dovoljenje. Ker obravnavani objekt nima gradbenega dovoljenja, je nelegalna gradnja, za katero je inšpekcijski organ investitorju kot inšpekcijskemu zavezancu izrekel inšpekcijske ukrepe iz 152. člena ZGO-1. Drugostopenjski upravni organ je med drugimi zavrnil tudi tožnikovo pritožbo in v njej ugovor o nerazumno kratkem roku za odstranitev objekta. Glede na to, da naj bi šlo za manj zahteven objekt, meni, da je rok, določen za njegovo odstranitev, primeren in razumen, aktivnosti v smeri pridobivanja gradbenega dovoljenja pa niso razlog za podaljšanje roka.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da jo vlaga zaradi kršitve postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pojasnjuje, da je A.A. že leta 1983 odstranil večjo barako ter na istem mestu postavil leseni objekt za opravljanje dejavnosti, vendar dovoljenja zanj ni pridobil, ker naj ga takrat organi ne bi zahtevali. A.A. naj bi tudi imel obrtno dovoljenje in električni priključek, zato je bil tožnik prepričan, da je objekt zgrajen legalno. Objekt naj bi kupil s pogodbo z dne 22. 5. 2007, ki je bila overjena pri notarju, uporabljal naj bi ga že 8 let za opravljanje lesno-gozdarske dejavnosti, s katero se priložnostno preživlja, v objekt pa je zaradi njegovega slabega stanja tudi vlagal. Na Občino ... je že dal predlog za odkup zemljišča, a je ta v denacionalizacijskem postopku. Ne strinja pa se z rokom 15. 7. 2013, do katerega mora inšpekcijski zavezanec odstraniti sporni objekt, saj ga uporablja kot skladišče in v tako kratkem času ne more najti nadomestnega prostora. Sodišču predlaga, naj odpravi odločbi organov prve in druge stopnje in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Glede na navedeno zakonsko podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja in ker ni sporno, da za gradnjo ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, potrjene z razlogi drugostopenjske, s katerimi je utemeljeno, da bi moral investitor spornega objekta na zemljišču s parc. št. 161/17 k. o. ... razpolagati z gradbenim dovoljenjem.

Ne drži namreč tožbena navedba, da investitor takega dovoljenja leta 1983, ko je postavil obravnavani objekt, ni potreboval. Po takrat veljavnem Zakonu o urbanističnem planiranju je moral investitor za graditev objektov in naprav pridobiti lokacijsko dovoljenje (prvi odstavek 17. člena), ki ga je bilo treba predložiti zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja (2. točka 26. člena ZGO/73). Zakon o urbanističnem planiranju je v 19. členu sicer določal, da lokacijsko dovoljenje ni potrebno za graditev pomožnih objektov, kot so drvarnice, čebelnjaki, kurniki in drugi pomožni objekti, ki se uporabljajo za potrebe posameznega občana in njegove družine, pri čemer je objekte, ki se štejejo za pomožne objekte, predpisala občinska skupščina. Da bi šlo v obravnavanem primeru za gradnjo takega objekta, ki je bil kot pomožni objekt določen v občinskem predpisu, veljavnem v času gradnje, tožnik ni uveljavljal ne v upravnem postopku niti tega ne trdi v tožbi. Nasprotno, ves čas postopka je nesporno, da gre za objekt za opravljanje neke dejavnosti.

Za presojo v tej zadevi ni pomembna tožnikova dobra vera pri „nakupu“ objekta. Prav tako dejstvo, da tožnik objekt uporablja kot skladišče, ni pravno odločilno ne za izrek inšpekcijskih ukrepov ne za določitev roka za njihovo izvršitev. Pri določitvi roka mora namreč inšpektor upoštevati okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko inšpekcijski zavezanec objekt odstrani (tretji odstavek 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru) in ne, v kolikšnem času si uporabnik objekta lahko najde nadomestni prostor.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.