Jedro

Procesna situacija, ko je postavljen začasni zastopnik, ne izključuje pravila, da se stranki povrnejo samo tisti stroški, ki so bili za pravdo potrebni.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Toženec je dolžan tožnici v roku 15 dni plačati 106,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je bil na tožničin predlog s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani tožencu 21. 2. 2012 postavljen začasni zastopnik. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 31. 1. 2013 tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnica se je pritožila, a je Višje sodišče v Ljubljani 20. 11. 2013 njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je obenem odločilo, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Sodišče prve stopnje je nato izdalo izpodbijani sklep, s katerim je začasnemu zastopniku toženca priznalo stroške za zastopanje v pritožbenem postopku v znesku 271,68 EUR.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit, saj je bilo s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani odločeno, da trpi vsaka pravdna stranka svoje pritožbene stroške, zato ni osnove za izpodbijano odločitev. Predlaga ustrezno spremembo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je na podlagi 4. točke drugega odstavka 82. člena ZPP tožencu, ki je neznanega bivališča, postavilo začasnega zastopnika. Ta ima po prvem odstavku 83. člena ZPP vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika, vključno s pravico do nagrade in do povračila izdatkov, ki so pri tem nastali, kar ni odvisno od izida pravde (1). V primerih, ko se postavi začasni zastopnik, ZPP predpisuje izjemo od splošnega pravila, zapisanega v 152. členu ZPP, da vsaka stranka predhodno krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji, saj stroške postavljenega začasnega zastopnika krije (praviloma iz vnaprej založenega predujma) stranka, ki je postavitev začasnega zastopnika predlagala (peti odstavek 82. člena ZPP). Predlagajoča stranka lahko stroške, ki jih je založila, v primeru uspeha v pravdi terja (neposredno) od toženca, ne more pa sodišče začasnemu zastopniku naložiti, da te stroške sam trpi namesto tožene stranke (2).

5. Specifična situacija pa seveda ne izključuje uporabe prvega odstavka 155. člena ZPP, ki določa, da se pri odločanju, kateri stroški naj se povrnejo, upošteva le stroške, ki so (bili) za pravdo potrebni. Če tožencu, ki ga zastopa začasni zastopnik, nekih stroškov sodišče ne prizna, ker meni, da niso (bili) potrebni, potem teh stroškov tudi ni mogoče naložiti nasprotni stranki.

6. V konkretnem primeru je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo odločilo, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. V obrazložitvi sodbe je pojasnilo tudi, da stroški toženčevega odgovora na pritožbo niso potrebni stroški. Sodišče prve stopnje tako ni imelo podlage, da bi še enkrat odločalo o pritožbenih stroških, in to celo v nasprotju z odločitvijo pritožbenega sodišča. Pritožnica pravilno izpostavlja, da za izpodbijano odločitev sodišče prve stopnje ni imelo pravne (procesne) podlage, zato je višje sodišče njeni pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu s 3. točko 365. člena ZPP razveljavilo.

7. Izrek o pravdnih stroških temelji na prvem odstavku 154. in 155. člena ZPP. Sodišče je tožnici priznalo 33,00 EUR za sodno takso, 50,00 EUR za postopek, 10,00 EUR materialnih stroškov ter 13,20 EUR DDV, skupaj 106,20 EUR.

(1) Glej npr. odločitvi Višjega sodišča v Ljubljani z dne 2. 9. 2012, opr. št. II Cp 239/2012, in Višjega sodišča v Celju z dne 5. 12. 2012, opr. št. I Ip 445/2012. (2) Glej odločitev Višjega sodišča v Celju z dne 05.12.2012, opr. št. I Ip 445/2012.