Jedro

Sodišče druge stopnje je z odločitvijo, da je tožnica pridobila pravico terjati izpolnitev obveznosti po zaključku stomatološkega zdravljenja, tožnici zagotovilo učinkovito varstvo pravic. Ob upoštevanju, da je od nesreče do zaključka stomatološkega zdravljenja preteklo nekaj več kot dve leti, pa po oceni Vrhovnega sodišča s takšno odločitvijo tudi ni prekomerno poseglo v pravno varnost tožene stranke.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi: „I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 6.365,73 EUR ter zakonske zamudne obresti: - od zneska 2.270,74 EUR od 25. 8. 2014 dalje do plačila; - od zneska 3.402,66 od 29. 10. 2009 dalje do plačila; - od zneska 26,66 EUR od 24. 9. 2009 dalje do plačila; - od zneska 26,66 EUR od 25. 6. 2010 dalje do plačila; - od zneska 1.586,66 EUR od 6. 7. 2010 dalje do plačila; - od zneska 3.265,68 EUR od 30. 7. 2010 dalje do plačila; vse v 15 dneh od vročitve te sodbe, da ne bo izvršbe.

2. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene stroške v znesku 1.255,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

4. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene stroške v znesku 342,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 190,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 178,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

IV. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 311,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 21. 3. 2013 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je tožena zavarovalnica poleg že izplačane odškodnine dolžna plačati še 13.575,31 EUR na račun nepremoženjske in premoženjske škode, ki ji je nastala v prometni nesreči dne 22. 3. 2008. 2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Tožnici je iz naslova nepremoženjske škode prisodilo 2.270,74 EUR, iz naslova premoženjske škode zaradi stroškov stomatološkega zdravljenja pa 665,67 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila nadomestitev petih manjkajočih zob z vsadki in protetična rehabilitacija v celoti posledica poškodb, dobljenih v prometni nesreči, da pa je njena terjatev iz tega naslova delno zastarana. Obrazložilo je, da je tožnici premoženjska škoda v zvezi s stomatološkim zdravljenjem nastajala s plačili posameznih računov za zdravljenje, da je takrat odškodninska obveznost tožene stranke zapadla in je pričelo teči zastaranje. Tako je odločilo, da so zastarane tožničine terjatve na podlagi vseh računov, ki so bili plačani več kot tri leta pred vložitvijo tožbe.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici prisodilo še zneske 3.402,66 EUR, 1.586,66 EUR in 26,66 EUR. Poudarilo je, da so tožnici ti stroški nastali v zvezi z odpravo nepremoženjske škode, ta pa je bila znana šele ob zaključku stomatološkega zdravljenja dne 23. 2. 2011 in zato njene terjatve iz tega naslova niso zastarane.

4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 153/2015 dopustilo revizijo glede vprašanja: Kdaj je začel teči zastaralni rok za stroške zdravljenja, ali ko je bilo zdravljenje zaključeno ali ko je tožnica plačala posamezni račun?

5. Na podlagi tega sklepa je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Najprej opozarja, da je višje sodišče pri spremembi sodbe sodišča prve stopnje storilo napako in je tožnici prisodilo še enkrat znesek 1.586,66 EUR, ki ji ga je že prisodilo sodišče prve stopnje. Sicer pa tožena stranka meni, da v zakonu ni podlage za razlikovanje med premoženjsko škodo, ki je namenjena odpravi nepremoženjske in klasično, ki zastara v treh letih. Opozarja, da imajo odškodninske terjatve iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode različno pravno in dejansko podlago in zastaranje za vsako izmed njih začne teči takrat, ko bi tožnica lahko prvič uveljavljala zahtevek iz posameznega naslova. Meni, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da so terjatve zapadle, ko so bili računi plačani, saj je odločilo tudi, da mora tožeči stranki plačati obresti od teh datumov. Opozarja, da je tako odločilo tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi opr. št. II Cp 1644/2013, opozarja pa tudi na zadevo istega sodišča opr. št. II Cp 1989/2014. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

6. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Meni, da je odločitev sodišča druge stopnje pravilna in predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

7. Revizija je delno utemeljena.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi 3. člena Konvencije o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče uporabili določbe Zakona o obligacionim odnosima (v nadaljevanju ZOO), ki velja v Bosni in Hercegovini, kjer se je zgodila nesreča. Določbe ZOO so enake Zakonu o obligacijskih razmerjih, ki je v Republiki Sloveniji veljal pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika. Tako 186. člen ZOO določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Prvi odstavek 361. člen ZOO določa, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Prvi odstavek 376. člen ZOO pa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. 9. Pravila o zastaranju določajo, da upnik zaradi poteka časa izgubi pravico do sodnega varstva svojih pravic. Upnik namreč ne sme biti pasiven in mora poskrbeti za pravočasno varstvo svojih pravic, prav tako pa je treba v nekem trenutku zagotoviti dokončnost ureditve pravnega razmerja. Institut zastaranja zasleduje več ciljev: v prvi vrsti je namenjen zagotovitvi pravne varnosti in določitvi roka za sodno uveljavljanje zahtevkov, ki služi kot varstvo dolžniku pred uveljavljanjem zastaranih terjatev. Poleg tega zastaralni roki preprečujejo, da bi se sodišče izrekalo o dogodkih, ki so se zgodili v preveč oddaljeni preteklosti in glede katerih zaradi poteka časa ni več zadostnih in zanesljivih dokazov. Vendar pa je naloga sodišča, da v vsakem posameznem primeru ugotovi, ali bi morda pretoga uporaba zastaralnih rokov glede na okoliščine posameznega primera pomenila nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča. Uporaba zastaralnih in prekluzivnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic.(1)

10. Tožena stranka ima sicer prav, da imajo odškodninske terjatve iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode različno pravno in dejansko podlago in zastaranje za vsako izmed njih že začne teči takrat, ko bi tožnica lahko prvič uveljavljala zahtevek iz posameznega naslova. Vendar ima sodišče druge stopnje prav, da bi bila zahteva, da tožnica pri dolgotrajnem stomatološkem zdravljenju uveljavlja odškodninsko terjatev po plačilu vsakega posameznega računa pretoga in neživljenjska. Sodišče druge stopnje je z odločitvijo, da je tožnica pridobila pravico terjati izpolnitev obveznosti po zaključku stomatološkega zdravljenja, tožnici zagotovilo učinkovito varstvo pravic. Ob upoštevanju, da je od nesreče do zaključka stomatološkega zdravljenja preteklo nekaj več kot dve leti, pa po oceni Vrhovnega sodišča s takšno odločitvijo tudi ni prekomerno poseglo v pravno varnost tožene stranke.

11. Res pa je sodišče druge stopnje ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje spregledalo, da je znesek 1.586,66 EUR po plačilu računa dne 5. 7. 2010 upoštevalo že sodišče prve stopnje in je tako prekoračilo pritožbeni predlog tožnice. Zato je Vrhovno sodišče v tem delu na podlagi 381. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se pritožbi ugodi le glede zneskov 3.402,66 EUR in 26,66 EUR. Sicer pa je revizijo zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

12. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je s spremembo sodbe sodišča prve stopnje uspela še z nadaljnjim zneskom 3.429,32 EUR, kar skupaj z že prisojenim zneskom 2.936,41 EUR, znaša 6.365,73 EUR, to pa pomeni 47 % uspeh. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo stroške v znesku 2.672,07 EUR, toženki pa 645,38 EUR, kar pomeni, da mora toženka tožnici povrniti 1.255,87 EUR, tožnica pa toženki 342,05 EUR. Sodišče druge stopnje je tožnici priznalo pritožbene stroške v znesku 596,60 EUR, upoštevajoč spremembo drugostopenjske odločbe je tožnica uspela z 32 %, kar pomeni, da mora toženka tožnici povrniti njene pritožbene stroške v znesku 190,91 EUR. Revizijski stroški toženke znašajo 558,76 EUR (stroški sestave revizije po tar. št. 3300 znaša 458,00 EUR, 20,00 EUR za mat. stroške in od vsega še 22 % DDV), stroški tožeče stranke za odgovor na revizijo pa 458,00 EUR. Glede na 32 % uspeh tožene stranke, mora tožeča stranka toženi povrniti 178,80 EUR, tožena pa tožeči 311,44 EUR. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje zaradi določb Zakona o brezplačni pravni pomoči sodišče terjatev pravdnih strank iz naslova stroškov ni pobotalo. Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).

(1) Primerjaj sodbe Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic v zadevah Stubbings in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 22. 10. 1996, Stagno proti Belgiji z dne 7. 7. 2009 ter Howald Moor in drugi proti Švici z dne 11. 3. 2014 in odločbe Ustavnega sodišča v zadevah št. 124/14, U-I-45/14 ter Up-450/15.