Jedro

Kršitev določb 251. do 254. člena ZPP, ki vsebujejo pravila dokazovanja z izvedencem in pravila postopanja v primeru nejasnosti, pomanjkljivosti in nasprotij v samem izvedenskem mnenju predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, na katero se tožnica v pritožbi ne more uspešno sklicevati. Iz določbe 286. b člena ZPP namreč izhaja, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Glede na to, da je bila tožnica o tem, da sodišče prve stopnje zatrjevanih pomanjkljivosti izvedenskega mnenja oziroma cenitve izvedenca po njegovem ustnem zaslišanju ne bo še dodatno odpravljalo in da tudi ne bo določilo novega izvedenca, obveščena že na naroku za glavno obravnavo dne 11. 10. 2018, ko je takšen predlog tožnice sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotreben, bi morala tožnica najkasneje na tem naroku tudi uveljavljati zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ne gre za kršitev, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 286. b člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (v točki III. izreka) spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki, zniža na 2.870,79 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II. izreka potrdi.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 410,65 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I. izreka toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni plačati 284,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2017 dalje do plačila, v točki II. izreka je v presežku za plačilo nadaljnjih 8.575,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2016 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 284,30 EUR za čas od 17. 11. 2016 do 28. 1. 2017 tožbeni zahtevek zavrnilo, v točki III. izreka pa je tožeči stranki še naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 3.554,86 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva od prejema sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

2. Zoper uvodoma navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica), ki sicer ne navaja, v katerem delu izpodbija to sodbo, ker pa ima pravni interes za pritožbo le v točkah II. in III. izreka, t.j. v zavrnilnem delu in v stroškovnem delu, je pritožbeno sodišča štelo, da jo izpodbija le v teh dveh delih. Pritožbo vlaga tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer še predlaga, da se novo sojenje opravi pred drugim predsednikom senata. Tožnica v pritožbi najprej na kratko povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, nato pa sodišču prve stopnje očita nepravilnost zaključka, da je bil tožnici po naročilu tožene stranke (v nadaljevanju: toženke) odtujen zgolj en jelen in da za preostalo jelenjad toženka ne odgovarja. Izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v delu, ko se je le-to oprlo na izpovedbo prič A. L. in J. L. in pri tem navedlo, da sta ti priči nepristranski. Ugotovitev sodišča, da sta priči A. L. in J. L. nepristranski, je po njenem mnenju nerazumljiva, saj se je sodišče prve stopnje tekom postopka oziroma tekom zaslišanja samo lahko prepričalo v izjemno negativno nastrojenost napram tožnici in izjemno veliko simpatizerstvo do toženke. Ob tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje žaljenje tožnice s strani A. L. in J. L. nekaj časa dopuščalo, nato pa je vendarle na pobudo pooblaščenca tožnice interveniralo, pri čemer z izjemno negativnim nastopom do tožnice ne A. L. ne J. L. po opozorilu sodišča nista prenehala in sta negativne vrednostne sodbe podajala še naprej ter jo obtoževala izpusta živali in uničevanja lastnine, čeprav je A. L. povedal, da je pri tem ni videl, J. L pa nasprotno, da jo je videl, pri tem pa naj bi se posnetki pri A. L. prepisali kljub temu, da je bil zaradi teh živali v sporu s tožnico in njenim možem. Gre za tako izrazito nepristranske (verjetno pravilno pristranske) priče, da si tožnica sploh ne more predstavljati razloga, ki bi pristranskost teh prič sploh lahko še povečal. Zanjo je zato povsem nerazumljiva ugotovitev sodišča, da sta ti priči nepristranski, saj gre po njenem mnenju za izrazito nepristranske (verjetno pravilno pristranske) priče, ki so bile v sodnih sporih s tožničinim možem in je več kot očitno iz obnašanja na sodišču, da tožnici želita škodovati, zato meni, da njuni izpovedi sodišče ne bi smelo ocenjevati kot verodostojni. Nadalje tožnica očita sodišču prve stopnje, da je neprepričljiva in v nasprotju s spisovno dokumentacijo njegova obrazložitev, da ne more s stopnjo prepričanja ugotoviti, da je bila iz obore odpeljana tudi košuta, ker je izvedenec zaslišan izpovedal, da ni nujno, da imajo damjaki pike v odnosu na to, da je priča M. K. videla uspavano žival brez rogov in brez pik. Izpostavlja, da se sodišče prve stopnje pri tem sklicuje na izvedensko mnenje, da niso vsi damjaki brez pik, spregleda pa dejstvo, da toženka ni ugovarjala navedbam tožnice, da so damjaki imeli pike. Toženka je navajala, da ni nujno da damjaki imajo pike, ni pa navajala, da damjaki v sporni obori niso imeli pik. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje po mnenju tožnice moralo šteti za neprerekane njene trditve, da so damjaki imeli pike. Nepravilen in predvsem protispisen pa je po mnenju tožnice tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je izvedenec ugotovil, da na način, kot ga je opisovala M. K., le-ta sploh ni mogla videti pik, saj to ne drži in je ta ugotovitev sodišča prve stopnje nepreverljiva, saj sodišče ne razpolaga z natančnim podatkom, iz kakšne razdalje je K. M. opazovala živali, izvedenec pa je na vprašanje sodišča prve stopnje zgolj odgovoril, da se na daleč pike vidijo zelo težko, pri tem pa ni pojasnil, kakšno razdaljo šteje kot „daleč“. Ob odsotnosti podatka, s kakšne razdalje je K. M. opazovala živali in ob dejstvu, da izvedenec ni popolnoma izključil možnosti, da se pike vidijo od daleč, je po mnenju tožnice ugotovitev sodišča, da K. M. ni mogla videti pik na živalih, najmanj protispisna, predvsem pa nepreverljiva in se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, kar oboje predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Tožnica meni, da bi sodišče prve stopnje moralo ob izpovedi K. M., da je videla puščico v živali brez pik, šteti, da je ta žival bila pripadnik jelenov in da torej ne drži izpoved A. L. in J. L., da sta od jelenov odpeljala le plemenjaka, saj je videla K. M. to žival ležati ob drugi priliki. Tožnica nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ne bi bilo življenjsko, da bi toženka sama obvestila lovsko družino o pobegu živali, če bi le-tega organizirala sama, ker je takšno dejanje po njenem mnenju popolnoma logično, saj na tak način storilec odvrača krivdo stran od sebe. Nadalje tožnica sodišču prve stopnje še očita, da verodostojnosti vseh navedb toženke ni ocenjevalo tudi skozi njene preostale navedbe in skozi dokazne rezultate ostalih dokazov, zaradi česar je po njenem mnenju tudi prezrlo dejstvo, da je toženka vseskozi zanikala, da bi se z J. L. dogovorila za odprodajo jelenjadi, da je vseskozi navajala, da se je dogovorila zgolj za zamenjavo enega damjaka, kar pa se je izkazalo za popolno neresnico, ki sta jo demantirala kar J. L. in A. L. sama. Opozarja tudi na to, da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da je toženka s tožnico močno sprta, kakor tudi sestre tožnice s tožnico, zato bi po njenem mnenju moralo v tej luči in v luči toženkinih lažnih navedb, da je z J. L. imela dogovor o zamenjavi zgolj enega damjaka, o čemer pa je J. L. izpovedal drugače, verodostojnost navedb toženke in ob upoštevanju dejstva, da je sta tudi J. L. in A. L. močno sprta s tožnico in njenim možem, s katerim sta celo fizično obračunala, ugotoviti, da so navedbe toženke, kakor tudi izjave J. L. in A. L. neverodostojne. Na to po mnenju tožnice kaže tudi izjava J. L., da v lastno škodo ni odstrelil toliko damjakov, da bi bil poplačan za škodo od jelenov, ki jih naj ne bi mogel odstreliti, saj razloga za takšno nelogično odločitev sploh ni pojasnil, zato njegovi izjavi po njenem mnenju tudi ni slediti. Tožnica še meni, da je nelogično, da bi sama izpustila jelenjad, nad katero zatrjuje lastninsko pravico, in s tem sama sebi povzročila škodo. Sodišču prve stopnje tožnica očita, da se do teh navedb, ki so bile večkrat izpostavljene tekom postopka, sploh ni opredelilo. Nadalje mu še očita, da je zagrešilo takšne procesne kršitev, da je zaradi njih izpodbijana sodba nezakonita, saj je v posledici teh procesnih kršitev ostalo dejansko stanje nepopolno razjasnjeno tudi pri ugotavljanju višine nastale škode. Tožnica izpostavlja, da je zaradi ugotovitve obsega in višine škode, ki jo je utrpela zaradi odstreljene jelenjadi, sodišče prve stopnje angažiralo sodnega cenilca M. K., ki pa je svoje mnenje izdelal tako nestrokovno, da bi sodišče prve stopnje po njenem mnenju moralo imenovati novega cenilca, pa tega ni storilo, posledično pa je ostalo dejansko stanje nepopolno razjasnjeno. Sodni cenilec po mnenju tožnice ni pravilo ugotovil višine nastale škode, v samem izvedenskem mnenju pa so take pomanjkljivosti, da ga ni moč uporabiti v pravdnem postopku, saj ne temelji na nobenih strokovnih dognanjih ampak temelji dejansko na ponudbi neke trgovine. Izpostavlja še, da formalne cenitve, ki jih izvajajo strokovnjaki - cenilci, temeljijo na rezultatih metodičnega zbiranja in analiziranja tržnih podatkov, da pri svojem delu cenilci uporabljajo različne standarde, na koncu pa izdajo pisno cenitev, ki vsebuje opis celotnega postopka cenitve. Nič od tega pa po mnenju tožnice ni storil sodni izvedenec v tem postopku, temveč je cenitev podal zgolj na podlagi cenika predelovalca mesa, to je družbe N. d.o.o.. Takšno postopanje cenilca, ko je cenitev stvari opravil kar na podlagi neke ponudbe trgovca, je po mnenju tožnice skrajno neresno in vredno graje, saj cenilec svoje cenitve ni podal na podlagi analize trga, ampak zgolj na podlagi cenika neke trgovine, za takšno cenitev pa ne sodišče ne pravdne stranke niso potrebovale cenilca, ampak bi jo lahko izvedle kar same. Tožnici se zdi neverjetno, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je takšna cenitev vseeno vredna zaupanja, namesto, da bi izvedencu odreklo stroške izdelave takšne cenitve, ki je do pravdnih strank in sodišča že skoraj žaljiva, saj podana cenitev ne predstavlja praktično nič drugega, kar ne bi mogla ugotoviti vsaka laična oseba, ki bi si vzela čas in prebrala cenik družbe N. d.o.o. Tožnica ob tem opozarja, da je svoje nestrinjanje s cenitvijo posredovala sodišču prve stopnje, ki je izvedenca vabilo na glavno obravnavo, kjer se je opredelil do pripomb tožnice in zgolj potrdil očitke tožnice glede nestrokovne izdelave cenitve, po njegovem zaslišanju pa je tožnica ponovila svojo zahtevo po imenovanju novega cenilca in jo utemeljevala z nujnostjo strokovne ocene, ki bo temeljila na analizi trga, ki je izvedenec Kranjc ni opravil. Kot je potrdil zaslišan na glavni obravnavi, se cenilec z analizo trga ni ukvarjal oziroma ni pridobil nobenih podatkov o prodajni ceni divjačinskega mesa s strani ostalih prodajalcev tega mesa, torej pri Združenju rejcev divjadi v oborah. Tako izdelano mnenje pa je po mnenju tožnice v nasprotju s pravili stroke in kot tako ne more biti strokovna podlaga odločitvi sodišča. Sodišču prve stopnje očita, da teh pomanjkljivosti v cenitvi kljub ostremu in nenehnemu opozarjanju tožene stranke (verjetno pravilno tožnice) ni želelo sanirati, s čimer je zagrešilo takšno kršitev postopka, da je zaradi nje sodba nezakonita, saj sodba temelji na popolnoma nestrokovno izdelanem mnenju oziroma cenitvi, ker kljub opozorilom, da bo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno in predočitvi utemeljenih razlogov za te navedbe, dejanskega stanja nadalje ni raziskovalo, kljub temu, da bi ga moralo. Tožnica nadalje še meni, da bi izvedenec moral oceniti vrednost jelenjadi, če bi jo tožnica prodajala živo. Ker pa tega ni storil, je dejansko stanje ostalo nepopolno oziroma napačno razjasnjeno tudi iz tega razloga. Nadalje še meni, da je izvedenec v nasprotju s stroko izdelal tudi cenitev trofeje ustreljenega spornega jelena oziroma je napačno zapisal, da rogovje tega jelena nima statusa trofeje, ker je bil uplenjen v obori, ki ni lovna površina. Tožnica izpostavlja, da iz njegovega prvotnega mnenja in njegove dopolnitve izhaja izvedenčevo nepoznavanje materialnega prava na področju stroke, za katero je imenovan. Ugotavljal je namreč, da to rogovje jelena ne more biti trofeja, ker obora, kjer je bil jelen ustreljen, ni lovna površina. Dejstvo, ali je obora lovna površina ali ne, pa po mnenju tožnice nima prav nobenega vpliva na pojem trofeje oziroma na njeno vrednost, kar je sama izpostavila tekom postopka, sodišče prve stopnje pa se niti v sodbi do teh kritik oziroma opazk glede uporabe materialnega prava v tem smislu, ni opredelilo, niti ni navedlo utemeljenih nasprotnih razlogov, temveč je zgolj povzelo izvedensko mnenje, da trofeja v obori uplenjene živali nima nobene vrednosti, ker je bil sporni jelen uplenjen v obori, kjer je lov prepovedan. Tožnica sodišču prve stopnje, sklicujoč se na določila 5. odstavka 44. člena Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju: ZDLov-1), očita, da je pri tej oceni izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča in je torej materialno pravo napačno uporabilo, ob pravilni uporabi tega določila pa bi moralo ugotoviti, da cenitev temelji na napačnih materialnopravnih predpostavkah, ki so posledica nepoznavanja pravnih predpisov s področja, za katerega je izvedenec postavljen. Že iz tega razloga bi sodišče prve stopnje moralo po mnenju tožnice ugoditi njenemu predlogu po imenovanju novega izvedenca oziroma cenilca. Ker pa tega ni storilo, je s tem kršilo tožnici pravico do dokazovanja in je v posledici navedenega ostalo dejansko stanje napačno ugotovljeno in je sodba posledično nezakonita. Da je izvedensko mnenje nestrokovno izdelano, po mnenju tožnice izhaja tudi iz določb Pravilnika o vrstah in moči lovskega orožja, načinu zasledovanja in usmrtitve ranjene živali ter višini odškodnine na divjadi, ki je povzročena s protipravnim lovom (v nadaljevanju: Pravilnik), ki v svojem 7. členu določa, da je za škodo na divjadi, ki je povzročena s protipravnim lovom, upravljavec lovišča upravičen do odškodnine po ceniku iz priloge 2, ki je sestavni del tega pravilnika in iz katerega izhaja, da je vrednost odškodnine jelena enaka 2.100,00 EUR. Tožnica zato meni, da bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava (torej upoštevanju določb tega Pravilnika) moralo pravilno uporabiti procesne določbe in že zaradi navedenega imenovati novega izvedenca, saj ta ni upošteval, da je za nezakonito ulovljenega jelena s podzakonskim aktom predpisano izplačilo odškodnine, ki kar nekajkrat presega vrednost odškodnine, ki jo je ugotovil sam. Sodišče prve stopnje bi tako moralo po mnenju tožnice pravilno uporabiti materialno pravo in na podlagi te določbe tožnici prisoditi vsaj 2.100,0 EUR odškodnine, v kolikor ne bi cenilec ugotovil višje vrednosti. Tožnica, sklicujoč se na 47., 74 in 77. člen ZDLov-1, še izpostavlja, da je izvedenec pojem trofeje napačno iskal v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, namesto v ZDLov-1, iz katerega izhaja, da je trofeja del poginule živali, tudi če ni bila ulovljena. Tožnica izpostavlja, da je kupcu vseeno, ali je bila žival uplenjena v obori ali v naravi, saj ga zanima le kakovost in izgled trofeje, saj se sam ne more pohvaliti z ulovom, kar pomeni, da ima trofeja vrednost ne glede na način njene pridobitve. Vse te argumente je sodišče prve stopnje po mnenju tožnice popolnoma prezrlo in se do njih ni opredeljevalo niti v sodbi, temveč je zgolj nekritično povzelo izvedensko mnenje, kljub temu, da je obstajala vrsta okoliščin, ki kažejo na to, da je izvedensko delo oziroma cenitev opravljena izjemno površno in nestrokovno. Tožnica ponavlja, da si nikakor ne more predstavljati, da se lahko neka resna in strokovna cenitev stvari opravi na podlagi cenika zgolj ene izmed trgovin, saj bi mora biti po njenem mnenju opravljena po več metodah, da se z njihovo primerjavo lahko ugotovi njena realna vrednost, to pa je moč le s primerjavo cen na trgu. Da je takšno njeno stališče pravilno, je tožnica utemeljevala s primerjavo cenitve nepremičnine oziroma avtomobila, če bi bila le-ta opravljena na podlagi enega oglasa za avtomobil ali nepremičnino. Meni, da je nemogoče govoriti o tem, da trofeja divjadi iz obore nima nobene vrednosti. Če se je izvedenec že spuščal v jezikovno razlago lovske trofeje iz SSKJ, bi se po njenem mnenju moral spuščati tudi v jezikovno razlago besede uplenitve, ki po SSKJ pomeni nasilno vzeti materialne dobrine. Tudi uspavanje in naknadna usmrtitev je namreč nasilno vzetje materialnih dobrin. Do teh očitkov tožnice, pa se nista opredelila ne cenilec, niti ni sodišče prve stopnje uvidelo pomanjkljivosti izdelanega cenilnega mnenja v tem smislu. Tožnica meni, da bi sodišče prve stopnje moralo pravilno uporabiti materialno pravo, saj je vprašanje trofeje vprašanje materialnega prava, ne pa vprašanje izvedenca in na podlagi vseh navedenih pravnih predpisov ugotoviti, da je trofejo potrebno ocenjevati. Ker pa tega ni storilo, je cenitev ostala nejasna in pomanjkljiva praktično glede vseh vprašanj, ki so bila zastavljena izvedencu, sodišče prve stopnje pa je vse to prezrlo in popolnoma nerazumljivo in na veliko začudenje tožnice popolnoma nekritično sledilo tako nestrokovno in pomanjkljivo izdelanemu mnenju. Zaradi procesne kršitve, ko sodišče kljub evidentnim pomanjkljivostim v izdelanem cenilnem mnenju ni imenovalo novega cenilca, imenovani cenilec pa ni mogel pravilno ugotoviti dejanskega obsega škode, je po mnenju tožnice ostalo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Glede na to, da je vsebina cenitve bila za tožnico sporna in je po dopolnitvi cenitve zahtevala imenovanje novega cenilca oziroma izvedenca, bi po mnenju tožnice sodišče prve stopnje moralo pojasniti, zakaj ob tolikšnih utemeljenih pomislekih v kakovost izdelanega mnenja, temu dokaznemu predlogu ni ugodilo. Tega pa ni storilo ne na obravnavi ne v sodbi, kjer bi se do navedb tožnice v tej smeri zagotovo moralo opredeliti, pa se ni. Zaradi navedenega se po mnenju tožnice sodbe v tem delu sploh ne da preizkusiti in je nezakonita že iz tega razloga. Ob koncu pritožbe se tožnica pritožuje še zoper stroškovno odločitev, vsebovano v izpodbijani sodbi. Sodišču prve stopnje očita, da je o stroških odločalo v izrazito korist toženke. Tožnici tako ni priznalo dveh pripravljalnih vlog, ki sta bili sodišču posredovani v razmiku 3 dni z obrazložitvijo, da bi lahko vse navedbe podala v eni vlogi, na drugi strani pa je toženki priznalo stroške za dve vlogi istega dne, to je 17. 3. 2017. Sodišču prve stopnje zato očita, da je uporabilo različna merila za obe pravdni stranki. Prav tako mu tudi očita, da je tožnici več vlog upoštevalo kot dokazni predlog in ne kot pripravljalno vlogo, takega prijema pa se ni posluževalo pri toženki, saj vloga z dne 13. 9. 2017 po njenem mnenju ni nič drugega kot to. Toženki namreč ni bilo potrebno analizirati izpovedb prič, saj je dokazna ocena na strani sodišča, pa je to toženka počela v več vlogah. Tožnica tudi meni, da sodišče prve stopnje toženki ne bi smelo priznavati nagrade za posvete s stranko za pisanje pripravljalnih vlog, saj je bila sodna praksa vselej na stališču, da so posveti s stranko glede sestave vloge že vključeni v nagrado za to vlogo in sodišče teh stroškov nikakor ne bi smelo priznavati. Še posebej nerazumljivo pa se ji zdi, da je sodišče prve stopnje te stroške priznavalo, čeprav pooblaščenec teh posvetov ni z ničemer izkazal, sam pa je povedal, da komunicira s hčerama toženke, saj je le-ta preveč slabotna in se postopka na sodišču sploh ni udeleževala. Sodišču prve stopnje še očita, da je neutemeljeno toženki priznalo tudi stroške obrazloženega dopisa po prejemu sodbe, za katerega se ob izdaji sodbe sploh ni vedelo ali bo dejansko nastal ali ne.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo tožnice, v odgovoru se zavzema za zavrnitev pritožbe in priglaša svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba tožnice v delu, ki se nanaša na glavno stvar, ni utemeljena, delno pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnica od toženke prvotno zahtevala ugotovitev lastninske pravice na več živalih (jelena, dveh košut, junice, špicarja in dveh telet), ki se nahajajo v obori za rejo divjadi na naslovu Z. ..., kasneje pa je, ker so bile vse navedene živali iz obore odtujene, tožbo spremenila in zahtevala plačilo odškodnine v višini 8.860,00 EUR s pripadki. Trdila je, da so ji bile živali odtujene po naročilu toženke, da je toženka samovoljno prodala te živali, ki so bile v obori. Toženki je očitala, da je dobro vedela, da živali, katerih odvoz je naročila niso njene, da so v lasti tožnice in njenega moža in da jih želi tožnica preseliti drugam, pa je v nasprotju z voljo tožnice naročila odvoz teh živali. Povzročena odtujitev živali predstavlja protipravno ravnanje toženke, škodo, ki je tožnici nastala v posledici tega ravnanja toženke, pa predstavlja vrednost trofej živali in vrednost mesa teh živali. Kasneje v postopku je svoje navedbe o protipravnem ravnanju toženke dopolnila še z očitki, da je toženka sporne živali, last tožnice, spustila iz obore in tudi na ta način povzročila tožnici premoženjsko škodo.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov1 v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožnica v letu 2012 kupila enega jelena in dve košuti, v točki 19. obrazložitve je nadalje ugotovilo, da so bili v času vložitve tožbe v obori tudi junica, špicar in dve teleti kot potomci jelena in dveh košut, ki jih je v letu 2012 kupila tožnica, posledično pa je v točkah 20. in 21. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je bila tožnica (skupaj z možem) v času vložitve tožbe lastnica vseh spornih sedmih živali (rjavih jelenov) v obori, na katere se nanaša tožbeni zahtevek. V točki 24. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje kot nesporno med strankama ugotovilo, da jelena, dveh košut, junice, špicarja in dveh telet ni več v obori, v točki 27. obrazložitve izpodbijane sodbe pa še, da je priča J. L. iz obore odpeljal le enega rjavega jelena, za katerega je toženki tudi plačal. V točki 28. obrazložitve izpodbijane sodbe je nadalje pojasnilo, da ne more s stopnjo prepričanja zaključiti, da je bila iz obore odpeljana tudi sporna košuta, ter da sta J. L. in A. L. iz obore odpeljala le enega jelena, ostalo pa so bili damjaki, ter v točki 29. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da dokazni postopek ni potrdil navedb tožnice, da bi toženka prodala tudi preostale sporne živali (dve košuti, junico, špicarja in dve teleti, vse vrste rjavi jelen). V točki 31. obrazložitve izpodbijane sodbe je nadalje sodišče prve stopnje tudi še zaključilo, da dokazni postopek ni potrdil navedb tožnice, da je bila toženka tista, ki je spustila živali iz obore, ter da tožnica ni uspela dokazati, da je toženka ali odprla vrata obore, ali da je košuti, junico, špicarja in dve teleti prodala, ali na kakršenkoli drug način povzročila odtujitev sporne divjadi, da je bilo v postopku dokazano le to, da je toženka odgovorna za odtujitev enega jelena, v točki 33. obrazložitve izpodbijane sodbe pa še, da se je na območju obore v decembru leta 2016 sicer izvajal lov in da so bili odstreljeni tele, junica in košuta, vendar pa odstreljena divjad ni bila pobegla divjad iz obore, saj so v obori živali ustrezno označene, odstreljene živali pa niso bile. Sodišče prve stopnje je tako v točki 36. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je tožnica v postopku uspela dokazati, da je bila v posledici ravnanja toženke oškodovana le zaradi odtujitve enega jelena s tem, ko je toženka le-tega prodala priči J. L., da je zaradi ravnanja toženke prišlo do premoženjske škode v obliki mesa in rogovja odtujenega jelena, da torej obstaja med ravnanjem toženke in tožnici nastalo premoženjsko škodo vzročna zveza. S pomočjo izvedenca za lov M. K. (v nadaljevanju: izvedenec) pa je v točki 38. obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje še ugotovilo, da znaša premoženjska škoda za odtujenega jelena skupaj 284,30 EUR (od tega vrednost mesa spornega jelena 236,90 EUR, vrednost njegovega rogovja pa 47,40 EUR), zato je tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo za plačilo zneska 284,30 EUR, v presežku za plačilo nadaljnjih 8.575,70 EUR s pripadki pa je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot je obrazložilo v točki 41. izpodbijane sodbe je od prisojenega zneska odškodnine tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti šele od dne 29. 1. 2017, t.j. od spremembe tožbe dalje, ko je tožnica postavila dajatveni zahtevek, v presežku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za čas od 17. 11. 2016 do 28. 1. 2017 pa je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

K pritožbi tožnice glede odločitve o glavni stvari:

8. V tem delu njena pritožba ni utemeljena.

9. Ni pritrditi tožnici, da je protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da je izvedenec ugotovil, da na način, kot ga je opisovala M. K., le-ta sploh ni mogla videti pik. Ta svoj očitek je namreč tožnica utemeljevala z navedbo, da sodišče ne razpolaga z natančnim podatkom, iz kakšne razdalje je K. M. opazovala živali in da je izvedenec na vprašanje sodišča zgolj odgovoril, da se na daleč pike vidijo zelo težko, pri tem pa ni pojasnil, kakšno razdaljo šteje kot „daleč“. Tako utemeljevana procesna kršitev pa ne predstavlja protispisnosti kot absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Za t.i. protispisnost bi šlo namreč le v primeru, če bi sodišče določen podatek iz spisa nepravilno preneslo (napačno povzelo iz listinskega gradiva, v tem konkretnem primeru iz izvedenskega mnenja izvedenca) v sodbo, takšne nepravilnosti povzemanja vsebine listinskega gradiva v sodbo, ki je povsem tehnične narave, pa tožnica sodišču prve stopnje dejansko sploh ne očita. V delu, v katerem je sodišče prve stopnje sploh povzemalo izvedensko mnenje izvedenca, je le-tega po oceni pritožbenega sodišča povzelo povsem korektno, zato so očitki tožnice o protispisnosti povsem neutemeljeni. Pod krinko te postopkovne kršitve s temi pritožbenimi navedbami tožnica v resnici izpodbija pravilnost sklepanja sodišča prve stopnje o (ne)obstoju določenih dejstev (t.j., da M. K. pik sploh ni mogla videti) oziroma njegove razloge dokazne oceni izvedenega dokaza z zaslišanjem priče M. K. Očitek o napačnosti takšnega sklepanja sodišča prve stopnje in posledični nepravilni dokazni oceni izvedenega dokaza, pa predstavlja kritiko dokazne ocene sodišča prve stopnje in posledično pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

10. Prav tako tudi ni pritrditi tožnici, da predstavlja takšen zaključek sodišča prve stopnje tudi oziroma vsaj absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodba v tem delu nepreverljiva in se je ne da preizkusiti, saj gre za pri teh zaključkih sodišča prve stopnje za razloge dokazne ocene, ki temeljijo tudi na mnenju izvedenca in se jih zato da preizkusiti.

11. Tožnica tudi nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti za neprerekane trditve tožnice, da so damjaki v sporni obori imeli pike, ker toženka navedbam tožnice, da so damjaki imeli pike, ni ugovarjala. Kot v pritožbi povzema tudi tožnica sama, je toženka na tovrstne navedbe tožnice navajala, da ni nujno, da damjaki imajo pike, v tej njeni navedbi pa je, čeprav toženka tega ni trdila izrecno, vsebovano tudi zanikanje trditev tožnice, da so damjaki v sporni obori imeli pike. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo povsem pravilno, ko trditev tožnice, da so damjaki imeli pike, ni štelo za neprerekane oziroma za priznane. S takšnim postopanjem tako ni kršilo določila 2. odstavka 214. člena ZPP, posledično pa tudi ni zagrešilo s strani tožnice smiselno zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

12. Pritožbene navedbe tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje ob izpovedi priče M. K., da je videla puščico v živali brez pik, šteti, da je ta žival bila pripadnik jelenov in da torej ne drži izpoved A. L. in J. L., da sta od jelenov odpeljala le plemenjaka, saj je videla M. K. to žival ležati ob drugi priliki, ter obširne pritožbene navedbe tožnice, s katerimi tožnica utemeljuje neverodostojnost kot prič zaslišanih J. L. in A. L. z izpostavljanjem nelogičnosti v njunih izpovedih in njune domnevne pristranskosti, ki naj bi bila posledica negativnega odnosa obeh prič do tožnice zaradi njunih sporov s tožnico in njenim možem, pa tudi neverodostojnost kot prič zaslišanih sester tožnice (S. M. in D. G.) zaradi njunih sporov s tožnico, izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da ne bi bilo življenjsko, da bi toženka sama obvestila lovsko družino o pobegu živali, če bi le-tega organizirala sama in izpostavlja trditve toženke, ki so se izkazale za neresnične ter predlaga, da zato v tej luči presoja tudi verodostojnost vseh preostalih navedb toženke, predstavljajo tožničino lastno videnje rezultata dokazovanja, njene lastne dejanske zaključke in njeno lastno povsem enostransko dokazno oceno, s katero pa ne more vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 26. do 28. ter v točki 30. obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo zelo obširne, povsem ustrezne in življenjsko logične razloge dokazne ocene izvedenih dokazov z zaslišanjem prič S. M., D. G., A. L., J. L. in M. K., vse te izvedene dokaze pa ocenilo tako vsakega zase kot tudi skupaj oziroma v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, ki so se nanašali na dokazovanje iste dejanske materije, tudi v povezavi z izvedenimi dokazi z zaslišanjem prič I. H. (moža tožnice) in M. R. (gospodarja L. ...), ter izvedenimi listinskimi dokazi (npr. predložene fotografije in letni načrt lovišča oziroma lovišča s posebnim namenom za leto 2016 (priloga C5)), ki jih je prav tako ustrezno dokazno ocenilo v točkah 30. in 33. obrazložitve izpodbijane sodbe, zato se v izogib ponavljanju nanje kot pravilne v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče. 13. Ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni ugotovilo oziroma zaključilo, da bi tožnica sama spustila sporne živali iz obore, so pravno povsem nepomembne pritožbene navedbe tožnice, s katerimi izraža svoje nestrinjanje s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje in izpostavlja njegovo nelogičnost, zato se do teh njenih navedb pritožbeno sodišče tudi ne bo posebej opredeljevalo.

14. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je na podlagi skrbne ter pravilne dokazne ocene in ob pravilni uporabi pravil o dokaznem bremenu sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da je tožnica uspela dokazati, da sta J. L. in A. L. iz obore odpeljala le enega jelena, da dokazni postopek ni potrdil navedb tožnice, da bi toženka prodala tudi preostale sporne živali (dve košuti, junico, špicarja in dve teleti, vse vrste rjavi jelen), prav tako pa tudi, da tožnici ni uspelo dokazati, da je bila toženka tista, ki je spustila živali iz obore, da ji ni uspelo dokazati, da je toženka ali odprla vrata obore, ali da je košuti, junico, špicarja in dve teleti prodala, ali na kakršenkoli drug način povzročila odtujitev sporne divjadi. Sodišče prve stopnje je tako ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 1. odstavka 131. člena OZ, pravilno zaključilo, da je tožnica v postopku uspela dokazati, da je bila v posledici ravnanja toženke oškodovana le zaradi odtujitve enega jelena s tem, ko je toženka le-tega prodala priči J. L., da je zaradi ravnanja toženke prišlo do premoženjske škode v obliki mesa in rogovja odtujenega jelena, da torej obstaja med ravnanjem toženke in tožnici nastalo premoženjsko škodo vzročna zveza.

15. Nekonkretiziran je očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi v delu, ki se nanaša na vprašanje višine škode, ki jo je tožnica utrpela zaradi ravnanja toženke, s tem, da ni želelo sanirati pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju oziroma cenitvi izvedenca, ki jih tožnica vidi v tem, da se izvedenec pri izdelavi cenitve ni ukvarjal z analizo trga in ni pridobil nobenih podatkov o prodajni ceni divjačinskega mesa s strani ostalih prodajalcev tega mesa, tako izdelano mnenje pa je v nasprotju s pravili stroke in kot tako ne more strokovna podlaga odločitvi sodišča, zaradi česar je tožnica tudi predlagala novega izvedenca. Tožnica namreč sploh ne pojasni, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje s tem zagrešilo. Če pa je imela v mislih kršitev določb 251. do 254. člena ZPP, ki vsebujejo pravila dokazovanja z izvedencem in pravila postopanja v primeru nejasnosti, pomanjkljivosti in nasprotij v samem izvedenskem mnenju, pa se na to sicer relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v pritožbi ne more uspešno sklicevati. Iz določbe 286. b člena ZPP namreč izhaja, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Glede na to, da je bila tožnica o tem, da sodišče prve stopnje zatrjevanih pomanjkljivosti izvedenskega mnenja oziroma cenitve izvedenca po njegovem ustnem zaslišanju ne bo še dodatno odpravljalo in da tudi ne bo določilo novega izvedenca, obveščena že na naroku za glavno obravnavo dne 11. 10. 2018, ko je takšen predlog tožnice sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotreben, bi morala tožnica najkasneje na tem naroku tudi uveljavljati zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ne gre za kršitev, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 286. b člena ZPP). Enako velja tudi v primeru, če je tožnica z zatrjevano kršitvijo imela v mislih kršitev njene pravice do dokazovanja oziroma do izjave ali celo kršitev načela kontradiktornosti, ki vse predstavljajo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa prav tako ni ena izmed tistih absolutnih kršitev določb pravdnega postopka, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ker v pritožbi ni navedla nobenih razlogov, ki bi kazali na to, da teh kršitve ni mogla navajati predhodno brez svoje krivde, je navajanje teh kršitve šele v pritožbi zoper izpodbijano sodbo očitno prepozno in zato neupoštevno.

16. Ni pa pritrditi tožnici, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih pripomb glede kakovosti izvedenskega mnenja oziroma cenitve izvedenca, saj se je do teh navedb obširno in povsem ustrezno opredelilo v točkah 37. in 38. obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je pojasnilo, zakaj pripombam tožnice ni sledilo in zakaj je štelo to mnenje oziroma cenitev izvedenca za strokovno, popolno, jasno in posledično tudi za ustrezno podlago za njegovo odločitev glede višine nastale škode v tem konkretnem primeru. Tudi s temi pritožbenimi navedbami smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

17. Neutemeljeni so tudi očitki tožnice, da je zaradi takšnega postopanja sodišča prve stopnje, ki ni saniralo domnevnih pomanjkljivosti izvedenskega mnenja oz. cenitve izvedenca in določilo novega izvedenca, ostalo dejansko stanje glede višine škode, ki je tožnici nastala zaradi odtujitve enega jelena s strani toženke, nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Obširne pritožbene navedbe, s katerimi tožnica utemeljuje nestrokovnost izvedenskega mnenja oziroma cenitve izvedenca, podaja svoje laično mnenje o tem, na kakšen način, s pomočjo kakšnih metod in na podlagi kakšnih podatkov bi moral izvedenec izdelati svoje izvedensko mnenje oziroma cenitev, predstavljajo njeno lastno enostransko dokazno oceno izvedenega dokaza, s katero pa ne more vzbuditi niti dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, niti dvoma v pravilnost izdelanega izvedenskega mnenja oziroma cenitve izvedenca, ki je med drugim tudi pojasnil, njegovo pojasnilo pa je v obrazložitev izpodbijane sodbe povzelo tudi sodišče prve stopnje v točki 38., zakaj je pri oceni višine škode, t.j. vrednosti mesa odtujenega jelena, uporabil odkupni cenik družbe N. d.o.o., t.j. zato, ker je to drugi največji ponudnik divjačine v Evropi in kot eden največjih tako tudi diktira cene na tržišču, prav tako pa je ustrezno pojasnil tudi svoje mnenje, zakaj rogovja spornega odtujenega jelena ni mogoče opredeliti kot trofeje, t.j. zato, ker je v obori lov prepovedan in se zato pri njem o trofeji ne more govoriti, tudi če je bil jelen uspavan in nato usmrčen2. Pri teh vprašanjih gre namreč za povsem strokovna vprašanja, na katera lahko odgovori samo izvedenec ustrezne stroke. Ker niso dokazno podprte se zato za neutemeljene pokažejo vse pritožbene navedbe tožnice, da je ostalo dejansko stanje glede višine škode nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, ker se izvedenec pri izdelavi cenitve ni ukvarjal z analizo trga in ni pridobil nobenih podatkov o prodajni ceni divjačinskega mesa s strani ostalih prodajalcev tega mesa, temveč je cenitev izdelal na podlagi odkupnega cenika družbe N. d.o.o., pa tudi zato, ker pri ugotavljanju vrednosti rogovja ni upošteval vrednosti trofeje.

18. Pritožbene navedbe tožnice, da bi moral izvedenec oceniti vrednost jelenjadi, če bi jo tožnica prodajala živo, pa predstavljajo nedopustne in posledično za pritožbeno sodišče neupoštevne pritožbene novote, saj tožnica ni navedla nobenega razloga, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navajati pravočasno pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP), zato se pritožbeno sodišče do njih ne bo opredeljevalo3. 19. Kot neutemeljeni se pokažejo tudi pritožbeni očitki tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje že ob poznavanju materialnega prava, t.j. določil 44. člena, 47. člena, 74. člena in 77. člena ZDLov-1 in določil 7. člena Pravilnika, ter Uredbe Evropske komisije št. 142/2011 z dne 25. 2. 2011 (v nadaljevanju: Uredba), samo ugotoviti, da cenitev temelji na napačnih materialno pravnih predpostavkah, ki so posledica nepoznavanja predpisov s področja, za katerega je izvedenec postavljen. Kot je pojasnil že izvedenec ob ustnem zaslišanju in ustnem podajanju mnenja, je treba razlikovati med divjadjo v obori in izven nje, t.j. na prostem (prosto živeča divjad), saj gre za dve povsem različni kategoriji. ZDLov-1 v 1. odstavku 2. člena kot divjad opredeljuje vrsto prosto živečih sesalcev in ptic, ki se lovijo. Divjad v oborah (in divjad v ujetništvu) pa ZDLov-1 ureja posebej v VIII. poglavju. Določila 44. in 47. člena ZDLov-1 se nahajajo v VII. poglavju tega zakona in se, kot to izhaja že iz 1. odstavka 38. člena tega zakona, nanašajo na vrste prosto živečih sesalcev in ptic, ki se lovijo in so divjad, to pa pomeni, da se ta določila ne uporabljajo tudi za divjad v oborah. V skladu s 3. odstavkom 50. člena ZdLov-1 je namreč za divjad v oborah izrecno določeno, da se njena reja izvaja v skladu s predpisi o živinoreji in veterini, v skladu s 4. odstavkom istega zakonskega določila pa so obore za rejo divjadi in obore s posebnim namenom izločene iz lovne površine ter zanje ne veljajo določbe tega zakona glede načrtovanja in upravljanja z divjadjo, površina obore pa spada v skladu s 6. točko 10. člena ZDLov-1 med nelovne površine, lov v obori pa je v skladu z 2. točko 1. odstavka 44. člena ZDLov-1 celo prepovedan. Pojasnila izvedenca o različnih pravnih in dejanskih kategorijah divjadi imajo tako podlago v ZDLov-1, očitki tožnice o nestrokovnosti mnenja izvedenca zaradi njegovega nepoznavanja predpisov s področja, za katerega je imenovan, pa se tako izkažejo za povsem neutemeljene. Določila 74. ZDLov-1, na katera se prav tako sklicuje tožnica v pritožbi, urejajo zgolj lovsko inšpekcijo ter pristojnosti in pooblastila lovskega inšpektorja, ne urejajo in ne opredeljujejo pa se do vprašanja pojma oziroma statusa trofeje, kot to zmotno navaja tožnica v pritožbi. Enako velja tudi za določila 77. člena ZDLov-1, ki sodijo med kazenske določbe tega zakona in v izpostavljenem 26. odstavku oziroma točki določajo kazen za prekršek osebi, ki poseduje divjad, namenjeno prometu, njen del oziroma trofejo, pa nima izvornega spričevala (1. odstavek 47. člena). Pojma trofej ne opredeljuje niti izpostavljena Uredba, ki pa se tudi sicer nanaša na lovske trofeje. Tožnica pa se nenazadnje neutemeljeno zavzema tudi za uporabo določil Pravilnika in sicer 7. člena, ki določa odškodnino za jelena v višini 2.100,00 EUR, saj je z njim urejena zgolj pravica upravljavca lovišča do odškodnine za škodo na divjadi, t.j. v skladu s prej citiranim določilom 1. odstavka 2. člena ZDLov-1 vrsto prosto živečih sesalcev in ptic, ki se lovijo, ki je povzročena s protipravnim lovom, ne pa tudi odškodnina lastnika živali v obori.

20. Vprašanje, ali je rogovje živali mogoče šteti oziroma jo opredeliti kot trofejo, tako ni (zgolj) materialno pravno vprašanje, kot to želi prikazati tožnica v pritožbi, temveč predvsem dejansko vprašanje in sicer strokovno vprašanje, na katerega pa lahko odgovori zgolj izvedenec ustrezne stroke, zato je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je tudi za to vprašanje postavilo izvedenca za lovstvo. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno, dokazno podprto, temelječe na mnenju izvedenca, ugotovilo, da rogovje spornega odtujenega jelena iz obore ni predstavljalo trofeje in tako dokazno podprto tudi ugotovilo vrednost tega rogovja v višini 47,40 EUR, prav tako pa je dokazno podprta, temelječa na izvedenskem mnenju, tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o vrednosti mesa rjavega jelena v višini 236,90 EUR. Sodišče prve stopnje je zato tudi pravilno ugotovilo, da znaša škoda tožnice zaradi odtujitve enega rjavega jelena skupaj 284,30 EUR in posledično tudi pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo odškodnine v višini 284,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 1. 2017, t.j. od dneva spremembe tožbe, dalje do plačila, pri čemer začetek teka zakonskih zamudnih obresti pritožbeno ni bil izpodbijan.

21. Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnice v delu, v katerem izpodbija točko II. izreka sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožnice zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi:

22. Pritožba tožnice je v tem delu delno utemeljena.

23. Ni pritrditi tožnici, da je sodišče prve stopnje o stroških odločalo v izrazito korist toženke, ko ji je priznalo stroške za dve pripravljalni vlogi istega dne, t.j. 17. 3. 2017, medtem kot tožnici ni priznalo dveh pripravljalnih vlog, ki sta bili vloženi v razmaku 3 dni. Pri pisanju obrazložitve se je sodišču prve stopnje v točki 44. izpodbijane sodbe pripetila očitna pisna pomota glede datuma četrte pripravljalnem vloge toženke, za katero je sodišče prve stopnje očitno pomotoma zapisalo, da ima isti datum kot tretja pripravljalna vloga, t.j. 17. 3. 2017, saj iz podatkov v spisu izhaja, da je četrta pripravljalna vloga datirana z dnem 28. 3. 20174, torej sta bili obe pripravljalni vlogi v resnici vloženi v razmaku 11 dni in je zato toženka upravičena do potrebnih stroškov v zvezi z obema pripravljalnima vlogama.

24. Prav tako tudi ni pritrditi tožnici, da bi moralo sodišče prve stopnje toženkino vlogo z dne 13. 9. 2017 obravnavati le kot dokazni predlog in ji priznati nagrado v obsegu, kot velja za to opravilo, ker toženki ni bilo potrebno analizirati izpovedi prič, ker je dokazna ocena na strani sodišča. Iz vsebine te pripravljalne vloge namreč izhaja, da pri njej ni šlo zgolj za dokazni predlog stranke, prav tako tudi ne vsebuje le analize in dokazne ocene izvedenih dokazov z zaslišanjem prič, temveč vsebuje ta vloga tudi izjavo o dokazih, ki jih je pridobilo sodišče prve stopnje in jih skupaj s pozivom strankam, da se lahko o njih izjavijo, pravdnima strankama tudi vročalo5. 25. Neutemeljen je nadalje tudi očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje neupravičeno toženki priznalo tudi nagrado za obrazloženi dopis po prejemu sodbe, ker se ob izdaji sodbe sploh ni vedelo, ali bo dejansko nastal ali ne, saj je bilo to opravilo glede na to, da je bila zadeva zaključena z izdajo sodbe, rednim tekom stvari povsem pričakovano.

26. Utemeljen pa je pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in sicer določila Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) in 155. člena ZPP, ko je toženki kot potrebne stroške priznalo tudi nagrado za posvete s stranko za pisanje pripravljalnih vlog po Tarifni številki 39/1 OT v višini 50 (pol ure) oziroma 100 točk (ena ura) za vsako od pripravljalnih vlog. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnice sicer pravilno izpostavlja, da je v zvezi s Tarifno številko 39/1 OT bila sprejeta obvezna razlaga Odvetniške zbornice Slovenije, ki glasi: ″Po določilu prve alinee 1. točke tarifne številke 39 Odvetniške tarife (Uradni list RS št. 2/15, v nadaljevanju OT), ki določa vrednost storitve posveta s stranko, pomeni storitev posveta samostojno storitev. Kot samostojna odvetniška storitev se posvet šteje tudi, kadar je potreben za opravo posameznih odvetniških storitev, razen, kadar je storitev posveta izrecno zajeta v drugih tarifnih številkah posebnega dela OT. Upoštevajoč navedeno so organi iz 2. odstavka 14. člena OT pri odločanju o priznanju in odmeri ter povrnitvi stroškov, strošek posveta dolžni priznati″, vendar pa je sodišče v skladu s 155. členom ZPP še vedno dolžno presojati potrebnost opravljene storitve za pravdo, ob pravilni uporabi tega zakonskega določila pa lahko tudi sicer prizna samo tiste stroške, ki so ustrezno izkazani. V tem konkretnem primeru pa toženka oprave te storitve kot samostojne storitve, še zlasti pa v priglašenem obsegu (enkrat pol ure in 12 krat ena ura), ni z ničemer izkazala, zato ji je sodišče prve stopnje neupravičeno prisodilo priglašeno nagrado 1 x 50 točk v zvezi z drugo pripravljalno vlogo ter 12 x 100 točk v zvezi z odgovorom na tožbo in enajstimi preostalimi pripravljalnimi vlogami za posvet s stranko po Tarifni številki 39/1 OT. To pomeni, da znašajo potrebni pravdni stroški toženke namesto po sodišču prve stopnje priznanih 6.550 točk 5.300 točk, oziroma upoštevaje vrednost odvetniške točke v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje (0,459 EUR) 2.432,70 EUR namesto priznanih 3.006,45 EUR, materialni stroški namesto priznanih 34,43 EUR 28,92 EUR, 22% DDV pa namesto priznanih 668,99 EUR 541,56 EUR, skupaj torej 3.003,18 EUR. K temu znesku pa je potrebno prišteti še, kar pritožbeno ni izpodbijano, stroške prič v skupnem znesku 63,64 EUR, tako da znašajo vsi potrebni stroški toženke pred sodiščem prve stopnje namesto v izpodbijani sodbi priznanih 3.773,51 EUR 3.066,82 EUR, glede na uspeh toženke v postopku (96,8%), pri čemer sem način ugotavljanja uspeha pritožbeno ni izpodbijan, pa je toženka upravičena do povračila potrebnih pravdnih stroškov v višini 2.968,68 EUR. Ker je tožnici, kar pritožbeno ni izpodbijano, sodišče prve stopnje povsem pravilno priznalo skupaj 3.059,15 EUR, glede na njen uspeh v pravdi (3,2%) pa je upravičena do povračila potrebnih pravdnih stroškov v višini 97,89 EUR, je po medsebojnem pobotanju tožnica dolžna toženki povrniti 2.870,79 EUR potrebnih pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje.

27. Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbi tožnice v stroškovni odločitvi (t.j. v točki III. izreka) delno ugoditi in izpodbijano sodbo v tem delu v skladu s s 358. členom ZPP spremeniti tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki, zniža na 2.870,79 EUR.

28. Tožnica je s pritožbo uspela le v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev, v celoti pa je bila neuspešna s pritožbo glede glavne stvari, zato bo morala v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP pritožbene stroške nositi sama, v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pa mora toženki povrniti vse njene potrebne pritožbene stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo tožnice. Pritožbeno sodišče je toženki priznalo naslednje stroške odgovora na pritožbo: 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo po Tarifni številki 21/1 OT, 50 točk za končno obrazloženo poročilo stranki po Tarifni številki 39/3 OT, 11 točk za 2% materialnih stroškov po 3. odstavku 11. člena OT in 74,05 EUR za stroške plačila DDV po 2. odstavku 12. člena OT, tako da skupaj znašajo potrebni pritožbeni stroški toženke za odgovor na pritožbo tožnice, upoštevaje vrednost točke po OT v času odmere stroškov 0,60 EUR, 410,65 EUR.

29. Pritožbeno sodišče toženki ni priznalo priglašenih 100 točk za posvet s stranko za odgovor na pritožbo po Tarifni številki 39/1 OT, saj tega opravila kot samostojnega opravila toženka ni z ničemer izkazala.

30. Tožnica je tako dolžna toženki povrniti pritožbene stroške v skupni višini 410,65 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka.

1 Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 8. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 V izvedenskem mnenju je tako izvedenec pojasnil, da je lovska trofeja uplenjena divjad ali kak njen značilni del, glede na to, da je v sporni obori lov prepovedan, pa pri rogovju jelena ni mogoče govoriti o trofeji, tudi če je bil uspavan in nato usmrčen. Ob zaslišanju pa je izvedenec še pojasnil, da divjad v obori v skladu s 3. odstavkom 50. člena ZDLov-1 ne spada v kategorijo oziroma v področje lovstva, ampak ima posebno kategorijo, t.j. po predpisih o živinoreji in veterini. 3 Tudi sicer pa iz izpovedi priče J. L., ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v točki 27. obrazložitve izpodbijane sodbe, izhaja, da se je s toženko ta priča dogovorila za odkup rjavih jelenov proti plačilu 250,00 EUR za enega, kar pa je celo nižja cena, kot jo je kot vrednost mesa in rogovja rjavega jelena v tem konkretnem primeru s pomočjo izvedenca ugotovilo sodišče prve stopnje. 4 Primerjaj pripravljalni vlogi z dne 17. 3. 2017 na l. št. 70-73 spisa in z dne 28. 3. 2017 na l. št. 85. 5 Primerjaj poziv sodišča prve stopnje z dne 8. 9. 2017 na l. št. 195 spisa.