Jedro

Tožeča stranka je dokazala, da odločitev v njeni zadevi pomeni odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev (pravica do plačila za dejansko opravljeno delo). Pogoji za dopustitev revizije so zato izpolnjeni.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se revizija dopusti.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo dodatek za posebno nevarnost in ogroženost v višini 672,86 EUR za čas od 13. 8. 2004 do 11. 10. 2005 in razliko med plačanimi prispevki za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje po osnovi 12/15 in prispevki, obračunanimi po osnovi 12/18 za čas od 13. 8. 2004 do 31. 1. 2008 (od tega za obdobje od 17. 7. 2006 dalje na podlagi pripoznave tožene stranke). Ugotovilo je, da je tožeča stranka kljub formalni razporeditvi na dolžnost referent – namestnik vodje tehnolog – pirotehnik v spornem obdobju dejansko opravljala dolžnost pirotehnika, za katero sta določena tako navedeni dodatek, kot tudi stopnja obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja 12/18. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za posebno nevarnost in ogroženost za obdobje od 13. 8. 2004 do 11. 10. 2005 in za plačilo razlike v prispevkih za obdobje od 13. 8. 2004 do 16. 7. 2006. Postavilo se je na stališče, da je tožeča stranka prejemala plačo v skladu z dokončno in pravnomočno odločbo o razporeditvi na dolžnost referent – namestnik vodje tehnolog – pirotehnik, ki je ni izpodbijala, zato je zahtevek za izplačilo višje plače iz naslova dodatka za posebno nevarnost in ogroženost in za plačilo razlike iz naslova obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja neutemeljen. Sklenilo je, da se revizija ne dopusti.

3. Tožeča stranka je zoper sklep o nedopustitvi revizije vložila pritožbo. Navaja, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja dopustnosti neposrednega sodnega varstva v primeru zahtevka za izplačilo plače po dejansko opravljenem delu. Dokazala je, da je dejansko opravljala delo pirotehnika, za to dolžnost pa pripada delavcu povečana zavarovalna doba in dodatek za posebno nevarnost in ogroženost. Oboje ji je tožena stranka kasneje tudi priznala. Vse od leta 2002 je tožeča stranka dejansko opravljala delo pirotehnika, ki vključuje delo z nevarnimi eksplozivnimi sredstvi, zato je tudi uveljavljala plačilo razlike v plači. V podobnem primeru je Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 95/2003 z dne 17. 2. 2004 odločilo, da je delavec upravičen do plače za delo pirotehnika, ki ga je opravljal po odredbi delodajalca. V sodbi VIII Ips 320/2007 z dne 23. 3. 2009 pa je izrecno navedlo, da predstavlja zahtevek za plačilo razlike v plači oziroma za plačilo po dejanskem delu denarno terjatev, ki se uveljavlja neposredno pred sodiščem v skladu z določbo četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Glede na to, da je v sodbi drugostopenjskega sodišča zavzeto drugačno stališče, je odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča očiten, zato tožeča stranka predlaga, da se sklep o nedopustitvi revizije razveljavi in se revizija dopusti. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po določbi tretjega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) se zoper sklep o nedopustitvi revizije stranka lahko pritoži iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1: če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Tožeča stranka se v pritožbi utemeljeno sklicuje na dve sodbi, iz katerih izhaja, da odločitev pritožbenega sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. V sodbi VIII Ips 95/2003 z dne 17. 2. 2004 je Vrhovno sodišče soglašalo s presojo, da je bil tožnik upravičen do plače po obračunski osnovi formacijske dolžnosti, ki jo je dejansko opravljal, čeprav je bil z odločbo o razporeditvi formalno razporejen na drugo formacijsko dolžnost. Sporno razmerje, na katero se nanaša navedena sodba, sicer sega v čas veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR), ki se je uporabljal kot predpis Republike Slovenije in Zakona o obrambi (ZObr), kot je veljal pred novelo iz leta 2002, vendar pa tedaj pravica do plačila za delo ni bila urejena bistveno drugače, kot v spornem obdobju. V sodbi VIII Ips 320/2007 z dne 23. 3. 2009 pa je Vrhovno sodišče pritrdilo sodišču prve stopnje, da je tožnica upravičena do plačila za delo, ki ga je dejansko opravljala, torej do razlike med plačo za delo, na katero je bila razporejena in plačo za delo, ki ga je dejansko opravljala, ne da bi bila dolžna predhodno uveljavljati varstvo pravic pri delodajalcu.

7. Ker je tožeča stranka dokazala, da odločitev v njeni zadevi pomeni odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, je sodišče na podlagi četrtega odstavka 32. člena ZDSS-1 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in dopustilo revizijo. Na podlagi četrtega odstavka 32. člena ZDSS-1 rok za vložitev revizije teče od vročitve tega sklepa stranki.

8. Ker bo tožeča stranka upravičena do povračila stroškov v zvezi z obravnavano pritožbo le glede na končni izid postopka, je v smislu določb tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.